Hrapavo in na kratko povedano: ta teden sem se srečal z umetnostnim zgodovinarjem Vittorijem Sgarbijem. V Moderni galeriji sem mu predstavil Tržaški konstruktivistični ambient iz leta 1927, nato pa sva si skupaj ogledala stalno postavitev slikarskih in skulpturalnih del v Narodni galeriji s posebnim poudarkom na avtorjih iz Kapitalije, ki so umeščeni v ljubljansko postavitev. Seveda si lahko mislite, da je bil on tisti, ki me je vodil po baročnih slikovnih strminah. Nekatera spoznja so bila resnično presentljiva. Urgentno in na kratko povedano: kustodinja Ana Kocjančič pripravlja v prihajajočem tednu v Narodni galeriji otvoritev razstave z naslovom Prostor v prostoru s podnaslovom Scenografija na Slovenskem od 17. stoletja do leta 1991. Poleg tega je Ana Kocjančič avtorica obsežne dvodelne monografije z istim naslovom, ki jo imam pred seboj.

Do današnjega dne v Ljubljani še nismo videli podobne pregledne razstave, ob kateri bi lahko premislili scenografsko umetnost na Slovenskem v kontekstu evropskega scenografskega korpusa. To, kar lahko že ta trenutek brez vsakega zadržka povem po ogledu monografije, je to, da je slovenska gledališka scenografija velik evropski umetniški fenomen. Takoj dodam: dokler je v območju vizualne projekcije (na papirju). Produkcija scenografije pa je delo gledališke strojnice ... Slovenska scenografija na papirju je presežna in vizualno presenetljiva na vseh ravneh. Ker je nemogoče, da bi pred vas prelil to ogromno produkcijo, sem se odločil, da bom komentiral le izjemen fenomen: scenografski javni natačaj iz leta 1928, ki je bil objavljen ob pripravah na praizvedbo opere Marija Kogoja Črne maske. V komentarju bom uporabljal znanje, ki sem ga dobil, od profesorja zgodovine gledališča dr. Marka Marina.

Digresija: Naj postavim ob bok Črnim maskam še ekspresionistično opero Jenufa češkega skladatelja Leoša Janačeka, ki je bila uprizorjena v ljubljanski operi leta 1934, dirigiral je Lovro Matačič. Konec digresije.

Ta netipični umetniški natečaj je razpisal nadvse pomemben direktor takratne jubljanske opere, tržačan Mirko Polič. Nanj se je prijavilo šest scenografov, med njimi so bili scenografi najmlajše generacije, kot so Eduard Stepančič, Avgust Černgoj, Ferdo Delak, Ivan Čargo in Ivo Spinčič. Edini, ki je imel malo več izkušenj s scenografsko umetnostjo, pa je bil Ivan Vavpotič. Ta je bil v finalu natečaja tudi izbran. A vse, čisto vse plastične scenske projekcije vseh šestih scenografov so izkazale najvišjo stopnjo duha časa.

Navkljub temu, da to ni komentar o operi Marija Kogoja, želim o njej izpostaviti nekaj izhodišč, ki so v mojem fokusu: To, na kar je pomembno opozoriti, je, da je Marij Kogoj sredi simbolistične pripovedi Leonida Andrejeva uvajal ekspresivno glasbeno žarjenje. Podobno kot je Andrejev sredi simbolističnega duha časa doživljal ekspresivna čustva, ki so se kmalu po tem spremenila v ekspresionizem. 

V Kogojevi glasbeni notaciji je zame nadvse pomembnen recitativ. To je trenutek, ko se gledališka replika spremeni v glasbo in obratno, ko mora glasba preprosto spregovoriti: Koliko nas je? Mnogo in še več! So pa momenti v operi, ko bi morala glasba celo obnemeti. V Kogojevem primeru moramo besedo opera razumeti v njenem etimološkem smislu - kot veliko, celovito delo. Paradoksalno je ravno to, da je z ekspresivnim razkosanjem dramske strukture in glasbe zgradil združeno glasbeno umetnino.

Tej izjemni operi se je pridružilo s svojo modernostjo šest izvrstnih scenografov. Vsak od njih je izpostavil svoj vizualni jezik. Gledali smo konstruktivistično dikcijo in ekspresionistični nagovor. A navkljub vsemu je bil nosilec realizacije po končanem natečaju - ekspresionistični stil. Snovanje ekspresionističnega gledališča izhaja iz anti-realističnih izhodišč XIX. stoletja, izhaja iz upora proti naturalistični scenski plastiki. Scenografi so se v drugem desetletju XX. stoletja vrnili iz naturalistične tridimenzionalnosti nazaj k dvodimenzionalnemu projeciranju s pomočjo barvnih odrskih poslikanih ploskev na večih prostorskih ravneh. Pigmetirane dvodimenizonalne elemente so organizirali v tridimenzionalnem scenskem volumnu na večih višinah.

Zaradi želje, da bi razumeli ta strokovni problem, bom nanizal pred vas zaporedja te pomembne odrske spremebe: 

a.) V romantičnem gledališču so prostorske motive scenski slikarji slikali na scensko platno oziroma na horizont, te pa so organizirano obesili v prostor ter jih osvetljevali z nizom sveč, vstavljenih v svetlobne školjke.

b.) Revolucija se je zgodila, ko so dvodimenzionalne poslikave v scenskem prostoru dobesedno zamenjali z interierji salonov, spalnic in eksterierjev, kot je balkon meščanske vile ali pa parkovni mostički.

c.) Tako smo na odru dobili naturalistično organiziran prostor, ki je omogočal igralcem posnemanje življenja. Dobili smo navidezno rekonstrukcijo resničnosti.

d.) V času ekspresionistične scenografije so umetniki storili zavesten korak nazaj v preteklost, k dvodimenzionalnim poslikavam na objektnost. Poslikave so se kategorično razlikovale od romantičnih horizontov (Kabinet dr. Kaligarija, Dogodek v mestu Gogi). Zažarele so s pomočjo najnovejšega izuma, z električno osvetlitvijo, ki je v celoti spremenila barvno tonaliteto odrske resničnosti.

e.) Ravno ta tehno trenutek je omogočil scenografom odrsko revolucioniranje horizonta in scenskih elementov, ki so dinamizirali scensko vektorijalnost.

Meščanske motive so z ekspresionistično dramatiko popolnoma ukinili. Motivi so se preselili na družbene robove ali v vojne rove. Na odru nismo več gledali kraljevskih kronik in dvorcev na Danskem, na odru ni bilo več meščanskih in šentflorjanskih čustvenih problemov in spolnih ekscesov. Izginile so afere in škandali ali vodviljski zapleti. Znašli smo se v novih prostorih. Črne maske tega prostorskega preskoka niso naredile, so pa subjektivizirale prostor, znašli smo se v glavi protagonista.

Poslikane, dvodimezionalne scenske maske so z nastopom ekspresionizma reflektirale notranja stanja dramskih akterjev. Izkrivljena psihološka stanja revščine, vojnega masakra, invalidnosti vseh vrst, splonih bolezni in kastracij so postala nosilci izkrivljenih črt scenskega prostora, ki so omogočale popolnoma drugačno pozicioniranje igralčeve telesnosti v scenskem prostoru.

Taras Kermauner mi je pravil, kako mučno je bilo gledati po drugi svetovni vojni Marija Kogoja, ko je hodil od Prešernovega spomenika po Čopovi do hotela Slon, tri korake naprej in dva nazaj, tri korake naprej in dva nazaj in tako naprej. To je včasih trajalo ure in ure, do neznosne bolečine za vse, tako za Kogoja kot za tiste, ki so to gledali.        

Tako kot so bili popačeni odnosi v dramskih odnosih, tako so na odru gledalci gledali kričeče poševnine, ki niso odražale resničnosti. Bile so ji celo nasprotne. V ekspresionistični drami je bil odrski govor ojačan, izklesan in čustveno pretiran. Vse to je omogočala retorika razkosane scenografije.

Kustodinja Ana Kocijančič nas je v tej zvezi opozorila na pomemben detajl. V tistih letih 1928/29 so v ljubljanski Operi v obdobju pred premiero Črnih mask namestili popolnoma novo električno napeljavo. Prvič je bila nameščena že leta 1892, toda nova napeljava iz leta 1928/29 je pomembno prispevala k poplnoma novemu pogledu na ambiente krvavih dram XX. stoletja.