Ves čas spremljanja uvodnega nagovora sem se spraševal, od kod Stephenu Blackwoodu ta neumna ideja, da se s komerkoli komunicira z rokami v žepih. Še več, da se rokuje celo z roko v žepu! To se ne dela! Prvič, izrekanje dobrodošlice je namenjeno predvsem temu, da se gostje v naši družbi (na odru) dobro počutijo. Dlani so del roke, ki segajo najdlje od nas (proti drugemu). Če upoštevamo, da ves čas nezavedno pazimo na varnost, je nujno videti dlani sogovornika, da bo naš nezavedni varnostni sistem "pomirjen".

Drugič, to preprosto ni tako "cool", kot se v danem trenutku počuti govorec. Zanimivo, da se tako obnaša vedno več govorcev prav iz Severne Amerike. Pridejo na oder in so "cool and relaxed" (pomirjeni in sproščeni) tako, da v eni roki ali prenašajo steklenico vode po odru, ali pa roko tlačijo v žep, z drugo pa samozadostno mahajo in razlagajo. V bistvu pa jih trema tako močno zdeluje, da se zatečejo v svoj svet iskanja umiritve, umaknejo vidne znake spoštovanja do drugih in po načelu "fake it until you make it" (pretvarjaj se, dokler bo šlo) rinejo skozi svoj nagovor z govorico telesa, ki je vse prej kot prijazna do občinstva. Povedano drugače, publiki sporočajo, da so oni "zvezdniki" in da jim ni mar, kaj si o njih mislijo drugi.

Trema gor ali dol, to je nedopustno, žaljivo do publike in drugih nastopajočih in pika.

Edvard Kadič je strokovnjak za komunikacijo in osebnostni razvoj.