Politika je lahko tudi drama, vendar ne more biti zgolj komedija. Včasih je veljalo, da je politika umetnost mogočega, potem pa so komiki vdrli v politiko, kar lahko pripelje celo do katastrofe, kajti za razliko od nekdanjih politikov so igralci oziroma komiki imuni na standardne politične zakonitosti in delujejo po drugačnih principih. Tipična igralska samovšečnost v politiki hitro postane ošabnost, odločnost pa avtoritarnost. Iz psihoterapevtskega ali celo psihoanalitičnega aspekta je ključna fascinanacija igralcev s predsedniškim likom do te mere, da si želijo v naslednji življenjski epizodi dejansko postati pravi predsedniki ali premierji.
Morda obstaja kakšna teorija, ki razlaga fenomen vedno več igralcev v visoki politiki. Če še ne, jo bo morda dokončno izoblikoval ukrajinski igralec in komik Volodimir Zelensky, ki je bil v nedeljo več kot prepričljivo izvoljen za predsednika te države. Ob Marjanu Šarcu, ki predsednika nikoli ni igral, pač pa oponašal, je Zelensky že drugo "presenečenje" v Evropi, pravijo. V naslednjih dneh bo primerjav zagotovo še več, zato je dobro poznati predvsem razlike: Šarec je doslej zmagal le na dveh županskih volitvah v Kamniku, nikakor pa ne na parlamentarnih volitvah, kjer je prejel dobrih 12 odstotkov glasov, premier pa je postal po spletu okoliščin. Zelensky, na drugi strani, je na neposrednih volitvah prejel skoraj 75 % glasov in tako postal predsednik Ukrajine. Koliko so se v te volitvah vmešavali Rusi, vedo samo v Kremlju, kjer je Putinova olgarhija ob razpletu predsedniških volitev v Ukrajini verjetno odprla penino. Moskvi je mnogo ljubše, da sovražno državo vodi politični zelenec, kakršen je televizijski igralec Volodimir Zelensky. Razplet predsedniških volitev hkrati dokazuje, da je Ukrajina za razliko od Rusije demokracija in da Rusi lahko samo nevoščljivo opazujejo, kako zlahka je konec s protežiranim predsednikom. Ukrajinci so se odločili za predsednika Vasila Petroviča Holoborodka, ki ga je Zelensky upodobil v priljubljeni televizijski seriji. Očitno jih je tako prepričal v svoje sposobnosti - in to je trajalo kar 51 nadaljevanj; zadnje je bilo na sporedu le dobre tri tedne pred resničnimi volitvami -, da je gospod Zelensky dejansko postal tudi pravi predsednik.
Njegova filmska vloga v seriji Služabnik ljudstva (Sluha narodu) je tri leta in pol predstavljala permanentno predvolilno kampanjo. Da, gospod Zelensky, predsednik Holoborodko, si je zamislil genialno promocijo za svojo politično kariero. Ker je na televiziji deloval bolj kompetentno od dejanskega predsednika Petra Porošenka, ga je na nedeljskih predsedniških volitah (v drugem krogu) silovito porazil v prav vseh ukrajinskih regijah, tudi tistih najbolj zahodnih. Kaj pomeni ubogih 25 odstotkov, ki jih je zbral Porošenko, proti skoraj 75, ki so na koncu pripadli Zelenskemu? Pomeni več stvari.
Recimo to, da imajo oziroma imamo v Vzhodni Evropi še vedno težave z razumevanjem demokracije. Kajti če bi Američani razmišljali podobno, potem bi bil, denimo Kevin Spacey ali pa - še bolje - Robin Wright - iz serije The House of Cards že zdavnaj ameriški predsednik oziroma predsednica. Pa ni in nikoli ne bo. Po Ronaldu Reaganu, ki je bil pred vstopom v politiko filmski igralec, je Hollywood še najbližje prišel Beli hiši z izvolitvijo Barracka Obame za predsednika ZDA. Pa tudi Reagan se iz westerna, kjer je običajno igral kavboja, ni čez noč prelevil v politika, pač pa se je kalil v Kaliforniji, kjer je bil dvakrat izvoljen za guvernerja.
Marjan Šarec ni igral predsednika kot Zelensky, pač pa je kot situacijski komik natančno naštudiral lik Janeza Drnovška, katerega je več let oponašal in se tako vživel vanj, da danes deluje kot politična reinkarnacija Drnovška. Vzroke za vedno pogostejše menjave poklicnih politikov z "novimi obrazi" oziroma ljudmi iz povsem drugih sfer, je treba iskati v splošnem razočaranju nad politiko. Ljudje so v določenh okoljih prišli do zaključka, da so denimo igralci boljši politiki od samih politikov, kajti ti niti igrati ne znajo več svoje vloge. Na drugi strani pa igralci, ki na televiziji igrajo politike, dajejo vtis, da so kompetentni in da "obvladajo posel". V družbah z relativno nizko stopnjo demokratične oziroma državljanske zavesti takšen nesporazum dejansko lahko privede do zamenjave na oblasti. Kakšne bodo posledice takšnega eksperimenta, se bomo očitno morali prepričati na lastne oči.
P.S. Je pa zanimivo, da smo se pred šestimi ali sedmimi leti v neki zasebni družbi resno pogovarjali, da bi se šli politični eksperiment in naredili pravo stranko, na čelu katere bi bil - igralec. Vendar takrat nikomur ni prišlo na misel, da bi bil to lahko komik. Vsi smo iskali kandidata med t.i. resnimi igralci. Meni je denimo na misel prvi prišel Boris Cavazza ...