Včasih televizijska poročila, ko poročajo o cunamijih, karambolih, letalskih in morskih nesrečah, orkanih, potresih, požarih, terorističnih dogodkih ali zločinih … v bolj ali manj oddaljenih krajih, poskrbijo za olajšanje. Na koncu povedo: "Slovencev ni bilo zraven!" Ali "Po podatkih MZZ med žrtvami ni bilo Slovencev!" Po drugi strani, največkrat med športnimi novicami, skrbno poročajo o uspehih slovenskih smučarjev, skakalcev, košarkarjev …, pa naj so se zgodili tudi kje daleč, npr. v Ameriki. Poročevalci ravnajo premišljeno in v skladu s pričakovanji gledalcev: naši rojaki so povezani z lepimi rečmi, kadar pa je kaj slabega, nas ni zraven. Kot v popevki: "Kar je dobrega, maksi naj bo, naj bo mini vse, kar je slabo."

Medijski poročevalci običajno nimajo pravega zanimanja, posluha - primernih orodij oz. navodil - za poročanje o dogodkih, ki bi se morali zgoditi, vendar jih ni bilo; o načrtih ki niso uspeli, ali o podrobnostih, ki na prvi pogled niso pomembne. Glavni problem, ki mu slovenski mediji nekaj let niso posvečali nobene pozornosti, je bil kronično pomanjkanje slovensko-ameriških odnosov. Pomembna, vendar zamolčana je bila npr. nenavzočnost ameriških funkcionarjev na sprejemu, ki ga je septembra 2018 v Washingtonu pripravil Borut Pahor. Slovenski predstavniki pogosto manjkajo tudi na evropskih sestankih. Ni nas bilo zraven npr. na rimskem sestanku voditeljev "sredozemske skupine Evropske unije" (Ciper, Francija, Grčija, Italija, Malta, Portugalska, Španija) 10. januarja 2018 v Rimu. Za razliko od oz. namesto vlade za nekatere multilateralne povezave skrbi predsednik Pahor. Ta - ne pa Šarec ali Cerar - se recimo ukvarja s Pobudo treh morij. Pomembnejša od razvpitih domačih nastopov predsednika Šarca je bila odpoved njegovega nastopa v Evropskem parlamentu. Dober primer slabega posluha v domači politiki je bilo medijsko ignoriranje prireditev Nove univerze (kot je bila nedavna predstavitev Komentarjev k ustavi RS, kjer je 18. aprila 2019 nastopil sam predsednik države) in Katedrale svobode, kjer je bil 20. marca 2019 govor o prihodnosti EU. Klasičen primer nezanimanja ali nejasnega poročanja medijev so velikanski zaostanki Slovenije pri črpanju evropskih sredstev. Lahko bi rekli: Slovencev ni bilo zraven. Pravi zgled medijske nesorazmernosti, pravzaprav napačnih informacij pa so primerjave slovenskega predsednika vlade Marjana Šarca z italijanskim komikom in pobudnikom gibanja Pet zvezdic Beppejem Grillom in z novoizvoljenim ukrajinskim predsednikom Vladimirjem Zelenskim.

Marjan Šarec (41 let) je leta 2001 diplomiral na AGRFTV, leta 2010 je postal kamniški župan. Vmes je na številnih in najrazličnejših prireditvah nastopal kot komik oz. posnemovalec znanih osebnosti. Na državnem političnem prizorišču se je leta 2017 prvič pojavil v kontekstu predsedniških volitev kot tekmec Boruta Pahorja (55 let) in dosegel presenetljivo dober rezultat (46,91 %). Na državnozborskih volitvah je leta 2018 z 12,6% dosegel precej slabši rezultat, vendar je v vzdušju medijskega zavračanja zmage SDS in Janše (24,92%), po skupinski akciji levičarskih in t.i. levoliberalnih strank postal predsednik vlade.

Beppe Grillo (70 let) je bil dolgo let popularna nacionalna televizijska osebnost (1977-1986), zaradi svojih satiričnih prispevkov pa se je zameril socialističnemu voditelju Craxiju, zato so ga pregnali z nacionalne televizije. Po letu 2005 se je uveljavil na internetu s svojimi blogi, v katerih je kritiziral italijanski politični razred, leta 2010 pa je ustanovil Gibanje 5 zvezdic (M5S), ki zagovarja poštenost in neposredno demokracijo. Na parlamentarnih volitvah 2013 je stranka dosegla 25,5%, leta 2018 pa 32,7%. V Italiji predsednika republike, ki ima pretežno protokolarno funkcijo, volijo v parlamentu. Sedanji predsednik Mattarella (izvoljen 2015, danes star 78 let) prihaja iz (levičarske) Demokratske stranke.

Tudi Vladimir Zelenski (41 let) je bil pred volitvami nacionalna televizijska osebnost. Prihaja iz ugledne judovske družine (oče je profesor kibernetike in računalništva), po izobrazbi je pravnik, pred zmago na ukrajinskih predsedniških volitvah (73%) pa je vodil medijsko hišo Kvartal 95, ustvaril veliko televizijskih filmov, v katerih je nastopal in predstavljal svoje politično prepričanje. Gre za  izrazito liberalno in prozahodno prepričanje, ki zagovarja ukrajinsko priključitev EU in Natu, odpraviti želi korupcijo, reformirati davčni sistem (enotna stopnja) in pravosodje, ukiniti imuniteto predsednika in poslancev, predvsem pa želi končati vojno z ruskimi separatisti, pri čemer mu utegne pomagati njegov pozitiven odnos do rabe ruščine v javnem življenju.

Med slovenskim, italijanskim in ukrajinskim voditeljem so razlike, ki niso manjše od razlike med dnevom in nočjo. Prvič gre v italijanskem in ukrajinskem primeru (nasprotno kot pri Šarcu) za volilne zmage z impresivnimi rezultati. Drugič gre v italijanskem in ukrajinskem primeru (že spet drugače kot pri slovenskem "novem obrazu") za nacionalno prepoznavne osebnosti; in tretjič gre za profilirana in artikulirana politična stališča, ki jih v slovenskem primeru (niti pri Šarcu niti pri njegovih predhodnikih Cerarju in Bratuškovi) preprosto ni!

V večini demokratičnih držav so vodilne osebnosti nacionalno znane in prepoznavne, enako velja za stališča vladajočih strank. V Sloveniji se prepoznavnost ustvarja šele po volitvah, med mandatom in s pomočjo medijskega orkestra, ki je prilagojen takšnemu delovanju. Navsezadnje tudi v komunističnih časih pred tajnimi in zakulisnimi postopki partijske mašinerije nismo poznali svojih voditeljev, ki seveda niso zmagali na nobenih volitvah. Danes je demokracija prodrla daleč proti evropskemu vzhodu. A Slovencev ni zraven!

P.S. Beppe Grillo po zmagi na volitvah ni postal predsednik vlade, ampak se je iz politike umaknil.