Po proučevanju številnih virov in na osnovi lastnih dolgoletnih izkušenj v politiki trdim, da je politika vse manj mesto odločanja in vse bolj prostor, kjer se sprejemajo odločitve, ki so jih sprejeli nekje drugje. Kdo ima torej največji vpliv na politiko? Med najpomembnejšimi vplivnimi dejavniki so korporacije in veliki poslovni sistemi, ki z neposrednimi srečanji s ključnimi politiki ali pa preko lobistov vplivajo na odločitve vlade in parlamenta oz. organov EU. Leta 2000 je bilo v Komisiji in Evropskem parlamentu registriranih 1138 organizacij, julija 2017 pa že 11327 organizacij z 82096 lobisti. V sedemnajstih letih se je število lobističnih organizacij in lobistov pri EU institucijah povečalo za desetkrat. Večina lobistov ima sedež v Belgiji, sledijo Nemčija, Velika Britanija, Francija in Italija.

Lobisti so se do nedavnega predstavljali kot predstavniki organizacij, ki v imenu korporacije želijo vplivati na odločitve parlamenta, danes pa se razglašajo za zastopnike civilne družbe, nevladnih organizacij, ki jih skrbi okolje, ki želijo zaščititi potrošnike ipd. Struktura lobistov julija 2017 pokaže, da so to 26,2 % nevladne organizacije, 20,5 % trgovska združenja, 18 % podjetja, 7,6 % sindikati in strokovna združenja in 6,7 svetovalna podjetja. Te organizacije za lobiranje namenijo precejšnja sredstva. Večina lobistov (74 %) potroši na leto manj kot 100.000 evrov največji lobisti (Google, Facebook) pa tudi več kot štiri milijone evrov. Najbolj "oblegana" področja pa so bila leta 2017 okolje, raziskave in tehnologija, notranji trg in energetika.

Korporacije ponujajo zaposlitev komisarjem, evropskim poslancem in visokimi uradnikom v organih EU. Od leta 2009 je Google najel 23 lobistov, ki so bili pred tem zaposleni v institucijah EU. Googlu sledi Uber, ki je od leta 2015 izdatke za lobiranje povečal za sedemkrat. "Vsi akreditirani lobisti, ki delajo za Uber, imajo izkušnje iz institucij EU", piše v poročilu Transparency International. Najbolj odmevna je bila zaposlitev predsednika komisije Barrosa pri Goldman & Sachs. Kljub častni izjavi, da ne bo vplival na politike EU, se je Barroso sestal s podpredsednikom komisije Katainenom, sicer neuradno, v hotelski sobi, Katainen pa je to srečanje prijavil šele potem, ko so o njunem srečanju pisali mediji. 

Tudi v državah članicah niso redki primeri, ko se predsednik vlade po izteku mandata zaposli v vodstvu korporacije ali velike finačne organizacije. Kot nekdanji predsednik vlade ima dostop do ključnih ljudi v politki in lahko tako vpliva na odločitve aktualne politike. Morda najbolja znana primera sta Tony Blair in Gerhard Schroeder.

Tarče lobistov so tudi vlade največjih članic Evropske unije, včasih pa tudi vlade manjših članic in seveda vlada v času, ko predseduje EU. Lobiranje je bolj ali manj normativno urejeno le v 12 članicah EU. 

Številni avtorji ugotavljajo, da se v parlamentih srečujejo in usklajujejo različni interesi, pri čemer pa obstaja moč za njihovo razrešitev pretežno zunaj parlamenta. Nosilci gospodarske moči tako pridobivajo tudi politično moč, ta pa postaja vse pomembnejši dejavnik gospodarske uspešnosti.

Poslanec evropskega ali nacionalnega parlamenta je odvisen zlasti od vodstva njegove stranke, zato se trudi, da bi deloval v skladu s pričakovanje strankarskih šefov, manj pa za skupno dobro, za kar je sicer tudi izvoljen. V literaturi najdemo obilo primerov, ki dokazujejo, da postajajo poslanci orodje velikih interesov. O tem je pisal v začetku 20. stoletja takratni ameriški predsednik T. Roosevelt, ko je ocenil, da je bila vsaj tretjina kongresnikov podkupljena in so glasovali tako, kot so jim narekovali v korporacijah.

V nekdanjih socialističnih državah, pa je - poleg že opisanega - dodatna težava prevladujoč vpliv starih sil in njihovih potomcev na vseh pomembnih področjih družbenega življenja. Kljub vzpostavitvi političnega pluralizma in demokratičnih institucij so vse nove demokracije ohranile vrsto značilnosti komunistične ureditve. Realsocializem je propadel, ker ni bil v skladu s človekovo naravo, vendar je v ljudeh pustil globoke miselne ostaline, ki sedaj otežujejo pot v normalno družbo. Ali kot pravi Kasparov, "Berlinski zid je padel, toda tisti, ki so ga gradili, so še vedno tu"(Kasparov, 2015). Bivši oblastniki so ohranili ali celo povečali svojo ekonomsko moč in s tem odločilen vpliv na politiko, v množici pa stare vrednote še vedno učinkujejo in ovirajo dejansko demokratično preobrazbo družbe.

Posebej zaskrbljujoče pa je, če na politiko vplivajo kriminalne združbe. Primeri, ko ameriška mafija financira kampanje guvernerjev, senatorjev, ali ko italijanska 'Ndrangheta financira volitve poslanca Severne lige, ali pa ko na Slovaškem in na Malti umorijo raziskovalne novinarje, ki so odkrili povezavo med kriminalnimi združbami in predsednikom vlade, ne potrebujejo posebnega komentarja.

Pomemben vpliv na politiko imajo tudi najvišji državni uradniki, ki vsakokratnemu ministru bolj ali manj jasno in odločno povedo, katere ministrove ideje so sprejemljive in katere ne. Če minister ne pozna delovanja državne uprave, če dotlej ni imel nobenih izkušenj na tem področju, je velika verjetnost, da ne bo uresničil svojih volilnih napovedi, razen tistih, ki so sprejemljive za vrh državne uprave. Neizkušeni ministri so lahek plen izkušenih birokratov.

Vlada in parlament še vedno odločata skladno s svojimi pristojnostmi in postopkovnimi pravili, vendar pa navedeni primeri - lahko bi jih navedli še več - zadoščajo za ugotovitev, da je postala politika le mesto, kamor nosilci družbene moči plasirajo svoje interese in zagotovijo, da politika ravna v skladu z njimi. 

Prof. dr. Mihael Brejc je Professor Emeritus Univerze v Ljubljani, sicer pa dolgoletni politik, nekdanji evropski poslanec in prvi direktor Varnostno-obveščevalne službe (VIS). Na portalu+ bomo v prihodnjih tednih objavili serijo njegovih esejev o politiki.

Viri:

1. Kasparov, G.: Winter is coming, Publicaffair, 2015

2. Roosevelt, T.: An Autobiography, Kindle book , 1913 (1920)

3. Transparency Register: Who is lobbying the EU? europarl.europa.eu, 9.1.2018