V tem trenutku ni nikjer na svetu podobne razstave! Sestavljena je iz štirih kontinentov: iz Afrike, Azije, Južne Amerike in Jugoslavije. Sam nisem nikoli javno premišljeval in analiziral političnih gibanj ter konceptov držav, to mi moja religija preprečuje. Tudi tokrat bo tako. Toda razstava, ki je postavljena v Muzeju sodobne umetnosti v Ljubljani, kustodinje Bojane Piškur z naslovom Južna ozvezdja: Poetike neuvrščenih, je tako pomembna in posebna, da jo je nemogoče ne komentirati. Že to, da je postavljena v muzeju Sodobne umetnosti, da premišljuje umetnost in kulturo neuvrščenih, istočasno pa razstavlja sodobna umetniška dela, ki tematizirajo Neuvrščeno gibanje, je pomembno dejanje sodobnosti. Ne vem, če se zavedate, da so do začetka dvetdesetih let prejšnjega stoletja imeli v nekaterih naravoslovnih muzejih razstavljene "nagačene ljudi" iz kolonialnih dežel Južne Amerike.

Naj takoj že v uvodu izjavim osrednjo misel komentarja: Neuvrščeno gibanje je bil modernističen projekt, to je bila aktivna akcija globalne modernizacije sveta. Razstava osvetljuje pozabljene kulturne mreže, ki govorijo o drugačni modernosti. Ni bila vsa modernost po svetu enaka. Razstava bi morala biti kot takšna postavljena v muzeju Moderne umetnosti, ker pa vsebuje precejšen del umetnin sodobnih umetnikov, ki imajo za svoj motiv in vsebino kulturni material Neuvrščenega gibanja, je smiselno, da je postavljena v Muzeju sodobne umetnosti.

Naj znova pokažem svojo načelno pozicijo do države nasploh: Država ni nič drugega kot aparat prisile, ki ga izrabljajo patološke osebe s pomočjo predstavniške ideologije za svoje zle namene. Neodvisno od moje anarhistično levičarske volje sem se rodil v svet blokovske delitve na sovjetski in ameriški imperij. Zahodna Evropa je predstavljala v mojem otroštvu ameriško letalonosilko, vzhodna Evropa pa prostor, iz katerega je izhajal moj oče. Istočasno pa sem bil vrojen v iznakaženo resničnost kolonij. Ravno v tistem času so se afriški in azijski narodi osvobajali od zahodnoevropskih in ameriških zločinskih dominacij.

Na noben način si ne želim, da bi se današnji komentar sprevrgel v sveto preproščino nabijanja po postkolonializmu in globalizmu. Želim si, da zveni kot avtentični stud do korporacijskega kapitalističnega suženjstva. Želim si, da znova zasvetijo na južnem in severenem ozvezdju etični imperativi. Razstava izvrstno osvetli ideje kulturnih politik globalnega juga in Jugoslavije. Na njej vidimo, kako so bile pomembne kulturne in umetniške mreže, ki so povezovale jug z jugom. Ni vse na svetu zahodna kultura.

Razstava analizira in predstavlja Neuvrščeno gibanje skozi šestindvajset projektov, ki vključujejo vse od Indonezije, Senegala, Gane, Alžirije, Šrilanke ... bralec portala+, naštej mi tri imena umetnikov ali umetnic iz Indonezije, Senegala, Gane, Alžirije ali Šrilanke.

Ali človeštvo ne more zahtevati od sebe nekaj tako preprostega, kot so socialna pravičnost, enakopravnost ras, enakopravnost vseh treh spolov, omogočanje migracijskih tokov, omogočanje ekumenskih hotenj? Ali je mogoče to ta zaukazana lepota, ko države zahodne Evrope in ZDA zahtevajo od svoji javnih uslužbencev, da postanejo psi goniči ali celo lovci na ljudi, plačani po učinku?

Kolonializem, postkolonializem ali kapitalistični globalizem so v svoji sredici pogoltnost in genocidnost. Kolonializem je bil takšna vrsta družbenega odnosa, ki se je uveljavljal tako, da je uničeval in poniževal človeškost. Na začetku in na koncu kolonialnega procesa je klanje.

Kljub temu, da je izvrsten filozof zapisal "najsi je družba človeška ali živalska, vedno je to organizacija; ki implicira koordinacijo in na splošno medsebojno podrejanje elementov, ki jo sestavljajo", obstajajo v umetnosti in posledično v kulturi ljudje, ki nosijo v sebi projekcijo humanističnih teženj. Kolonizirane družbe XX. stoletja so tudi s pomočjo jugoslovanske emancipatorne energije izbojevale svoje neodvisnost. Jugoslavija je spodbujala upor, svobodno voljo združevanja in samostojnost odločanja. Vse to je vsebovala, le egoizma ne!

Potencirala je: kulturna osvoboditev je nujen pogoj za politično osvoboditev, družba bo svobodna takrat, ko bo sama sebi določila cilje, izhajajoč iz razsvetljenskih dosežkov revolucije. Pa tudi: kultura je eden od osrednjih inštrumentov zatiranja nesuverenih skupnosti.

Digresija: Postkolonialni svet Afrike, Azije in Južne Amerike je želel uveljaviti etični aparat prava, se pravi tistega, kar je prav! Naj vas spomnim: eden od postulatov neuvrščene politke je bila zahteva po vrnitvi ukradenih umetniških del velikih civilizacij iz zahodnih prestolnic nazaj v svet, kjer so umetnine nastale. Ali ni tako prav? Konec digresije.

Geslo dneva je bilo - postanimo moderni. V modernosti so si Neuvrčeni poiskali svoje norme udejanjajna in organiziranja. To je bila volja, ki je sama sebe kulturno normirala. Vsaka družbena organizacija je predvsem ustvarjanje organov, organov za sprejemanje podatkov, organov za njihovo preučevanje in preračunavanje in za odločanje. Družbena organizacija terja konstituiranje vsakovrstnih statistik in zahteva njihovo aktivno uporabo. Statistike vidno opisujejo družbeno dogajanje. Ko pogledate v te družbene senzorje Neuvrščenih družb, vidite vizualizirano neenakopravnost. Ko pogledate v statistike, vidite brutalno izkoriščanje surovin v svetu Neuvrščenih družb. Vidite množico raznorodno razcepljenih vibracij. Združene pa so proizvedele specifično enotnost. 

Neuvrščeni so skupaj prepletli svoje emancipatorne energije. Tudi v tistih svetovih, kjer so jim z ravnilom izrisali njihove meje. Za isto mizo je sedela v Beogradu leta 1961 zmagovita protikolonialna, protirasistična skupnost. 

Modernizem je vzpostavil združljiv sistem sprejemljivih kulturnih vzorcev. Ni bilo več potrebe po oponašanju "kolonialne arhitekture in safari stila".  Na soncu se vsi oblačimo v belo in nujno potrebujemo čisto vodo. Kolonialni zločinci so se seveda oblačili v safari obleke! Neuvrščeno gibanje je bilo kratkoročna politična taktika s strateškim ciljem osvajanja in ohranjanja svetovnega miru. Neuvrščeno gibanje je bilo vmesnik med kapitalistično produktno ponudbo in socialistično proletarsko stvarnostjo, ki je bila ekonomsko popolnoma neučinkovita.

Razstava obsega šestindvajset različnih projektov, od idej kulturnih politik, do zbirk in arhivov inštitucij, ki so bile in so še vedno neposredno ali asociativno povezane z Neuvrščenim svetom. Predvsem inštitucij, ki tematizirajo dekolonializem. Genij Levi-Strauss zapiše: "Nobena družba ni v celoti dobra, toda nobena tudi ni absolutno slaba; vse dajejo svojim članom določene prednosti, upoštevaje pri tem preostanek krivičnosti___."

Neuvrščeno gibanje je bilo izjemna združba, ki je bila v izhodišču plemenita, istočasno pa raznorodna, predvsem je bila oddaljena od konkretne ekonomske emancipacije. Vsak poskus družbene regulacije pa prej ali slej postane nasilje. In zdaj ključen obrat: Regulirati različne družbe z različnimi družbenimi dogovori pa navkljub vsemu pomeni uveljavljati duha časa, duha celote, pomeni vzpostavitev emancipatornih, humanističnih, mednacionalnih kulturnih vzorcev.

Rekli boste, vse to je le nostalgija: Ne - ni! Ogeljte si to odlično razstavo! Pa tudi če je nostalgija: ko izgovorim Neuvrščeno gibanje, pomislim na svoje otroštvo, ko prihodnost sploh še ni obstajala. Obstajali pa sta dve ladiji: ena je odletala na Luno, druga pa je plula proti Indiji.