Najprej zato, ker je ponovljeno sojenje obtoženemu umora Janka Jamnika prineslo popoln preobrat - obtoženi Milko Novič je bil spoznan za nedolžnega. Za marsikoga ne le docela nepričakovan, pač pa celo šokanten razplet. Zvjezdan Radonjič je de iure rehabilitiral Noviča, ki je v očeh dobršnega dela javnosti bržkone veljal za morilca direktorja Kemijskega inštituta, medtem ko so ga goreče zagovarjali le privrženci določene politične stranke. Vemo, katere. Zanje je bil Novič še ena žrtev t.i. krivosodja. A četudi se še tako ne strinjamo s takšnim načinom razmišljanjem, vseeno velja, da ima vsakdo pravico do svobodnega izražanja. Če nekdo misli, da imamo na sodišču opravka s krivosodjem, je to pač njegovo mnenje, do katerega ima vso pravico.

Seveda pa je ob tako polarizirani javnosti, ki se je v konkretnem sojenju v zadevi Novič do obtoženca vedno bolj opredeljevala politično ali celo ideološko, kmalu zmanjkalo prostora za pravo in pravičnost. V hipu, ko se je to zgodilo, je sojenje začelo postajati svojevrstna farsa - podobno kot v še enem primeru, kjer je bil po svetem prepričanju tistih, ki verjamejo v krivosodje, po krivem obtožen in obsojen eden izmed ključnih Founding Fathers slovenske države. Toda ker v pravu, če želi ostati to, kar naj bi bilo - torej ars boni et aequi, umetnost dobrega in pravičnega-, ni prostora za politikantska čustva, se je v ponovljenem sojenju Milku Noviču zgodilo točno to, česar Sistem ni predvidel: zgodil se je "človeški faktor". Predsedujoči sodnemu senatu je prišel do drugačnega zaključka kot njegov predhodnik, temu pa je sledila oprostitev obtoženca. Ravno v tej točki, torej ob ustni razglasitvi sodbe, pa je nastopil tisti drugi razlog, ki je sodnika Radonjiča v trenutku napravil za medijsko zelo izpostavljeno osebnost.

Zakaj je sodnik Radonjič govoril resnico

V govoru, ki je obrazložil odločitev senata, da oprosti Milka Noviča obtožbe, da je umoril Janka Jamnika, je Zvjezdan Radonjič naredil nekaj, česar slovensko pravosodje doslej še ni doživelo. Zgodil se je precedens par excellence: sodnik je sodnik ob razglasitvi sodbe javno povedal tisto, o čemer se med t.i. dobro obveščenimi v sodstvu in pravosodju že dolgo govori, a doslej ne v tožilskih ne v sodniških vrstah ni bilo junaka, ki bi prestopil Rubikon zaveze molčečnosti in potrdil, da je sodstvo v "ljudski republiki" prav tako zamazano kot vsi drugi sistemi in podsistemi.

Ne glede na vse medijske čenče, repenčenja ali celo svinjanja po sodniku, ki ne ustreza podobi pohlevnih "ust, ki izgovarjajo besede zakona", če povzamemo definicijo sodnika, kakršno je nekoč določil Montesquieu, sta ključni vprašanji v tej zgodbi v bistvu le dve:

1. Ali je sodnik Radonjič govoril resnico?

2. Ali je sodnik Radonjič s svojim nastopom ravnal v nasprotju z zakonom ali sodnim redom?

Soditi po svoji vesti

Odgovor na drugo je vprašanje kratek in kategoričen NE (sodnik lahko v razglasitvi sodbe pove tudi to, da je šlo za enega najbolj kompleksnih dilem v njegovi karieri in da je zadnjo noč slabo spal, tlačila ga je mora in je sanjal Harija Furlana, kako v skriti kavarni v zimzelenem parku dvorca Miramare na tržaški rivieri pije kapučino z dobaviteljem v zdravstvu, ki je v Italiji v kazenski preiskavi zaradi suma korupcije). Razlog za medijski stampedo ob Radonjičevi razglasitvi sodbe je pač zgolj v tem, da so mnogi, ki so se prepoznali v njegovih opisih, sprožili preventivni napad na "neprilagojenega" sodnika. A kot pravijo nekateri mlajši odvetniki, ki jim povezave v sodniških vrstah niso ostale skrite: Morda bo Radonjičevo sporočilo vseeno imeli učinek, vendar ne takšnega, kakršnega si želijo tisti, ki držijo pokrovko nad pravosodjem, ampak ravno nasprotnega - da bodo usta odprle tudi vse tiste sodnice, ki so doslej gledale v tla in molčale, ko so dobivale "prijateljska priporočila in nasvete" iz zgornjih nadstropij ...

Bolj kompleksen je odgovor na prvo vprašanje. Torej ali je sodnik Radonjič govoril resnico. Ne glede na vse poskuse, da bi ga v medijih prikazali bodisi kot neuravnovešenega norca, ljubitelja teorij zarot, pa tudi kot podpornika ideje lustracije ali nekoga, ki je potrdil obstoj "krivosodja", je bistveno, da imamo pred seboj človeka, ki je prisegel, da bo spoštoval ustavo in zakone in da bo sodil po svoji vesti.

V tej točki pa padejo vsa politikantska natolcevanja in ideološki kretenizmi. Soditi po svoji vesti pomeni sprejeti takšno odločitev, ki se sodniku zdi pravilna. In zato ne more biti dvoma, da je Zvjezdan Radonjič govoril resnico. Seveda jo je. Kar je povedal v sodni dvorani ob prisotnosti javnosti in medijev, je bila le obrazložitev razmer, ki so vladale v času sojenja in ki so onemogočale, da bi sodil po svoji vesti.

Sodnik na prehodu za pešce

Podobno bi lahko v obrazložitvi še kakšne druge sodbe govorili tudi drugi sodniki ali sodnice. Verjetno ne more biti dvoma o tem. Kajti Radonjič ni bil priča ne prvega in tudi ne zadnjega sojenja, med katerim je prihajalo do pritiskov ali poskusov vplivanja na sodišče. Je pa Radonjič verjetno prvi sodnik, ki je o tem javno spregovoril in se tako zavaroval pred tistim, kar bi ga doletelo, če bi molčal. Če ga je danes strah pred posledicami, potem naj ohrani svojo integriteto in še naprej govori o tem, kar se (mu) je dogajalo v času sojenja. Kajti le to, da je vstopil v javni prostor in da v njem komunicira z ljudmi, ga ščiti pred nepredvidenimi posledicami. Te niso le delovnopravne narave (disciplinski ukrepi) ali morebitna kazenska ovadba, pač pa so lahko tudi bolj brutalne. Vendar dvomim, da bi si v Sloveniji ta trenutek kdo drznil naročiti umor sodnika. Če bi se to zgodilo, če bi ga na prehodu za pešce zbil tovornjak, bi to razumeli kot mafijsko maščevanje poštenemu sodniku.

Ne glede na vse pa je cena sojenja po svoji vesti visoka. Ohraniti moralno integriteto v tako razmajani pravni državi, kot je naša, postaja umetnost. Občudujemo lahko vse tiste Radonjičeve kolegice in kolege, ki molče prenašajo različne oblike neprimernega in nedovoljenega komuniciranja, ki so predmet neposrednih pritiskov ali celo groženj, pa obenem nikoli niso padli v korupcijsko mrežo, četudi po drugi strani še niso zbrali dovolj poguma, da bi stopili iz sence in spregovorili o tem, kako težko jim je včasih soditi po svoji vesti ...