Na pomembnih političnih položajih si želimo dobrih, sposobnih, verodostojnih, zaupanja vrednih in modrih osebnosti. Tudi korporacije vseh vrst, znanost, zdravstvo, šolstvo in tako naprej, bi imeli radi take ljudi. Toda človeški viri so omejeni in razpršeni po vsem svetu. V vsaki državi je določen odstotek takih in drugačnih. Povsod primanjkuje odličnih in zelo dobrih, še posebej v številčno majhnih državah. Vsak posameznik si želi takšno delo in delovno okolje, kjer bo lahko najbolje razvil svoje potenciale in kjer bo prišla do izraza njegova osebnost. Najsposobnejšim je pot v taka okolja večinoma odprta, manj sposobni pa ne morejo uspeti v okoljih, kjer se zahtevajo stvarni rezultati in se zato zaposlujejo na manj zahtevnih delovnih mestih in v politiki. Če je politika okolje, v katerem prevladujejo manj sposobni, kjer so korupcija, arogantnost, nestrpnost, agresivnost nekaj vsakdanjega, je takšno okolje za odlične posameznike odbijajoče.

Ko se je Theodore Roosevelt odločil, da se pridruži republikancem v eni od četrti New Yorka, so se mu kolegi posmehovali, češ "se boš res tako nizko spustil, saj v stranki prevladujejo pripadniki nižjih družbenih slojev". Seveda so bili člani tudi ugledni odvetniki in poslovneži, ki pa praviloma niso sodelovali v dnevnih aktivnostih stranke.

Uspešni posamezniki, ki imajo v svojem okolju visok ugled in materialni standard, pred seboj pa bleščečo kariero, se navadno ne odločijo za aktivno politiko. Ker so razgledani in bistri, tudi vidijo, kje so realni vzvodi moči. In če so sami v takšni poziciji, jim seveda še na misel ne pride, da bi ugleden položaj z velikim vplivom na politiko, zamenjali za okolje, za katerega javnost uporablja vse prej kot lepe besede. Če se tak človek spusti na spolzko področje politike, ga najbrž vodita želja po tem, da bi sam poskušal izpeljati stvari bolje, kot so to počeli pred njim, ali pa ga premami varljiva podoba slave.

Odlični posamezniki, ki povedo, kar mislijo, da je prav, so presenečeni, ko doživijo medijske diskvalifikacije samo zato, ker so si upali povedati stvari, ki nosilcem družbene moči niso bile všeč. Večinoma se vrhunski kandidati težko sprijaznijo s strankarsko hierarhijo in logiko političnega delovanja. Stranka, v kateri je predsednikova beseda zakon, kjer so sestanki vodstva stranke zgolj potrjevanje predsednikovih idej, kar se potem odvija še na vseh nižjih ravneh, takšno okolje odvrača samostojne in razmišljajoče osebnosti in če so že v stranki, se prej ali slej  umaknejo. Takšni ljudje tudi težko prenašajo prilizovanje predsedniku, klečeplazenje, kult osebnosti in ko vidijo, da v stranki pridobivajo na moči kimavci, ki so povrhu vsega znani po svoji primitivni govorici, nestrpnosti do drugače mislečih, je pot iz politike lažja.

In tako v političnih strankah večinoma ostajajo ljudje, ki niso uspeli uresničiti svojih ambicij na poklicnem področju in vidijo politiko kot sredstvo, ki jim bo zagotovilo solidno plačilo in morda celo nekaj slave. Negativna kadrovska selekcija v strankah se nato le še nadaljuje, ko stranka prevzame oblast in na pomembna mesta v družbi postavi neustrezne ljudi. Javnost potem lahko vidi, da takšne ljudi na odgovornih položajih ne skrbi delovanje inštitucije, ki jo vodijo, ampka zgolj to, kako predsednik stranke ocenjuje njihovo delo. Redki posamezniki, ki mislijo, da je vendarle treba ravnati drugače, pa se podajo na trnovo pot ustanavljanja nove politične stranke.

Odlični kandidati se tudi ne želijo izpostavljati na volitvah, kajti prepogosto se zgodi, da niso izvoljeni oni, pač pa mnogo slabši od njih. Zakaj volilno telo tako ravna? Ker je množica in za množico je značilno, da je neumna in da ta neumnost raste z njeno velikostjo (Cicero). Množica je bolj naklonjena kandidatom, s katerimi se lahko identificira ali jih privlači s svojo zunanjostjo, glasom ali zabavljaštvom, manj pa ljudem, ki izstopajo od povprečja.

Millsa (1965, 228) je zanimalo  vprašanje, zakaj se posameznik odloči za politiko. V njegovi raziskavi so ameriški politiki zagotavljali, da se za položaj ne potegujejo, da bi vladali, ampak zato, da bi služili. Mills je prepričan, da je politika en sam boj za oblast in da ljudi, ki se odločijo za politiko, privlačijo volilne bitke, ugledne službe in častni položaji, skratka želja po družbenem ugledu in moči.

Če povzamem, številne okoliščine, družbene in osebne, vplivajo na odločitev posameznika za vključevanje v politične procese. Žal vsepovsod ugotavljajo, da v politiki ni dovolj ustreznih ljudi, da se odlični kandidati izogibajo političnega udejstvovanja in da pomanjkanje dobrih politikov ogroža razvoj družbe in države. Redki odlični posamezniki, ki se odločajo za politiko, pa so pogosto razočarani nad pomanjkanjem zavesti o tem, da je politika služenje in ne prostor samopašnosti, arbitrarnosti in korupcije. Menedžerjev je v izobilju, dobrih politikov, še posebej voditeljev, pa močno primanjkuje. Takšen trend, kot ga opažamo ne zgolj v mladih demokracijah, prispeva k marginalizaciji politike in s tem še bolj odvrača ustrezne kandidate od politike. Zato je tako pomembno, da v politiki še vztrajajo odlični posamezniki, ljudje, ki resnično želijo delati v prid skupnosti, ki čutijo odgovornost do vsega, kar se v družbi dogaja, in ki jim ni vseeno, kaj se bo zgodilo z državo v prihodnosti. 

Prof. dr. Mihael Brejc je Professor Emeritus Univerze v Ljubljani, sicer pa dolgoletni politik, nekdanji evropski poslanec in prvi direktor Varnostno-obveščevalne službe (VIS).

Viri:

1. Mills, C. Wright: Elita oblasti, DZS, Ljubljana 1965

2. Roosevelt, T.: An Autobiography, Kindle Book, 1913 (1920)