Komentar

Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha

Menim, da bi morala biti dolžina predstave Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha skrbno varovana skrivnost. Še nikoli nisem v gledališču sodeloval v tako zavestnem, čudežnem razpadu predstave. Navkljub njenemu razpadu se je ritual-roman dosledno nadeljeval. Dobesedno kotalil se je pred nami. Še nikoli nisem sredi trajanja dogodka tako intenzivno doživljal naslova predstave - Nekaj ljudi išče srečo (v gledališču) in crkne od smeha. Po tem odrešujočem spoznanju sem vstopil v območje čiste radosti. Naslednji dve uri sem se bolj ali manj samo še smejal. Samemu sebi in v sebi. Kaj smejal, crkaval sem od smeha. 

05.05.2019 06:00
Piše: Dragan Živadinov
Ključne besede:   Eva Nina Lampič   Urška Brodar   Simona Semenič   Janez Janša   Luka Martin Škof

Foto: Peter Uhan / SNG Nova Gorica

Čisto vsaka gledališka predstava je istočasno obred, niso pa vse predstave obredne.

V iztekajočem mesecu sem si v gledališču ogledal dve presenetljivi predstavi. Prvo predstavo Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha je sprožil roman avtorice Sibylle Berg. Oblikovali sta jo režiserka Eva Nina Lampič in dramaturginja Urška Brodar, ki je obenem tudi prevajalka romana. Ogledal sem si jo v Slovenskem narodnem gledališču (SNG) v Novi Gorici. Drugo predstavo Jerebika, štrudelj, ples pa še kaj sta uprizorila dramatičarka Simona Semenič in režiser Janez Janša v Slovenskem mladinskem gledališču (SMG) v Ljubljani na odru Nove pošte.

 

Res je, da sta obe scenski strukturi popolnoma nasprotni tistemu, kar sam zastopam v gledališki praksi, istočasno pa sta zelo blizu tistemu, kar razumem kot najgloblji smisel gledališča - pretok gledališkega časa. Oziroma - gledališče kot samoreflektivni um. Obe predstavi na skrajno različna načina izumljata pozicijo igralčeve prisotnosti v scenskem prostoru in jo samoreflektirata. Brez zadržkov povedano:

 

I.: Janševa praizvedba Jerebika, štrudelj, ples pa še kaj je prelomna predstava! Predstava je v svetovnem merilu izjemna in pogumna pri oblikovanju gledališkega režima. Ko zapišem - pogumna, to pomeni dobesedno pogumna. 

 

II.: Predstava Nine Eve Lampič je ena tistih pomembnih uprizoritev, ki oblikujejo duh časa. To je nadvse zahtevna predstava, v kateri mrgoli pogumnih odločitev. Ravno te gradijo duha časa.

 

To, kar berete, ni gledališka kritika, to je komentar. V umetnosti premišljujem le tisto, kar me pospešuje, kar občudujem ali zasledujem. Poleg tega mi je večina izvajalcev tako blizu, da ne morem imeti do njih metodološke distance. Toda vsi po vrsti so bili brez izjeme izjemni v svojih igralskih nalogah, brez ekshibicijskih odklonov, s katerimi bi kazali nezaupanje v intelektualno infrastrukturo umetnin. Pred vami ne mislim premišljevati vseh elementov, ki sestavljajo gledališki predstavi; predvsem zato ne, ker ne želim bodočim gledalcem odkriti njune konceptualizacije.

 

Rad se ponavljam: Ni odlične ali slabe umetnine. Obstaja le umetniško delo, ki je zelo, zelo blizu ali zelo oddaljeno od resnice. Resnica je samo ena, resničnosti in predstav pa mnogo.

 

 

I.: Predstava Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha je uprizorjena in dramaturško utemeljena s pomočjo frontalne igralske falange, ki avditoriju referira roman Sibylle Berg pri prižagnih lučeh dvorane. Samo v trenutkih, ko se pokaže potencialna energija iluzije, ugasne dvoranska luč in zasveti polna odrska svetloba. Pomembno dejstvo: predstava je obredno organizirana, v pretoku časa opravi šest obrednih obhodov. Njen material je osredotočen okrog gledališča samega, malo manj okrog besedišča romana. Igralci njeno besedišče povzemajo tekoče in ga podajajo v izvrstnem odrskem govoru.

 

Obveščajo nas o raznorodnih zapletih protagonistov, ki jih asociativno eden od igralcev (odlični Luka Martin Škof) vizualizira s pomočjo "računalniške tablice" v realnem času. Vizualnemu procesiranju prek "tablice" bi lahko posvetil esej, ker pa je navkljub vsemu središče predstave zasidrano v tekstualnosti in obrednosti, se mu bom odrekel. Upam le, da v gledališču po vsaki predstavi dokumetirajo vizualni "output". V svojem notranjem gibanju nas predstava vodi v svet "izrisanih protagonistov". Že čez pol ure gledalci začnemo razpadati, postanemo sistematično dezorientirani. Čez dobro uro ne vemo več, kdo smo in kaj hoče predstava od nas. Čez dve uri sploh ne vemo, ali moramo še sodelovati v njenem razpadu. Da ne bi slučajno mislili, da je to povezano s trajanjem predstave. So predstave, ki so mnogo daljše, pa ne poznajo te vrste učinka, recimo deset ur, štiriindvajset ur.

 

Menim, da bi morala biti dolžina predstave Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha skrbno varovana skrivnost. Še nikoli nisem v gledališču sodeloval v tako zavestnem, čudežnem razpadu predstave. Navkljub njenemu razpadu se je ritual-roman dosledno nadeljeval. Dobesedno kotalil se je pred nami. Še nikoli nisem sredi trajanja dogodka tako intenzivno doživljal naslova predstave - Nekaj ljudi išče srečo (v gledališču) in crkne od smeha. Po tem odrešujočem spoznanju sem vstopil v območje čiste radosti. Naslednji dve uri sem se bolj ali manj samo še smejal. Samemu sebi in v sebi. Kaj smejal, crkaval sem od smeha. Predstava je izumljala na ironičen način tudi pozicijo igralčeve prisotnosti v scenskem prostoru, predvsem njegove ne-igre, doku-igre ali real-igre. Bolj, ko smo se spuščali po času navzdol, bolj smo bili v situacionistični umetniški resničnosti.

 

Čisto vsaka gledališka predstava je istočasno obred, niso pa vse predstave obredne. Predstava Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha je izumila posebne vrste obred, katerega je prelomila na dvoje. Prvi del gledamo z gledališko obredno konvencijo, od določenega trenutka naprej, od točke brez povratka, pa predstavo gledamo z distance, nekateri pa jo celo prenehajo gledati. Vsak gledalec prelomi predstavo v svoji točki. Ne obstaja skupni katarzični moment, daleč od tega. Točno to točko brez povrata imenujem v gledališču - akustika bivanja. Tisti, ki pa zapustijo predstavo oziroma obrednost, bi lahko ta trenutek imenovali - preklic bivanja.

 

Vsekakor je to predstava, ki operira z gledalčevo preobrazbo gledanja predstave, je premišljeno dejanje, ki pošlje v gledališki prostor šest izvrstnih igralcev iskati odgovor na vprašanej, kaj sploh je odrska eksistenca (Urška Taufer, Arna Hadžialjević, Marjuta Slamič, Luka Martin Škof k.g., Miranada Trnjanin, k.g. in Miha Nemec).

 

 

II.: Ko presenečeni zelo hitro prepoznamo konceptualizacijo predstave Jerebika, štrudelj, ples pa še kaj in se z njo sprijaznimo, začnemo slediti virtuoznemu režijskemu modeliranju izbranega gledališkega materiala. Drama sicer izvira iz teksta, a je locirana v avditoriju, kjer se polagoma nalagajo dramske situacije; pred nami se nalagajo replike likov samih. Scenska tehnika prezentacije replike postane nosilec drame. Dramska replika pa postane nosilec njene ne-gledališkosti. Teoretsko-praktičen postopek zahteva od gledalca posebne vrste napor, ki nas pripelje do kognitivnih neviht. Sama drama pa se vsekakor premakne v drugi plan. Gledamo režim predstave same! Bolj ga ne bi mogli. Še nikoli nisem v gledališču ali v katerikoli zvrsti umetnosti doživel tako intenzivnega rebusa. To je gledališče, ki samo sebe onemogoča samo zato, da bi se gledalec emancipiral od gledanja, da bi vstopil v svoj vzporedni gledališki čas. Da bi lahko premišljeval o smislu gledanja umetnosti nasploh.

 

V določeni dramaturški točki pa vdre v replike - igralčevo "telo" tako, da nas začasno odreši konceptualizacije. Igralec Stane Tomazin z impresivno sproščenostjo in radostjo vpelje živo telo, polno igralske zovočnosti. Ponovno nas spomni na to, da igra ni igranje, ampak reagiranje. Toda zelo kmalu nas  "telo" zapusti same z replikami Simone Semenič. Ideologija režije postane neusmiljena. Ravno to je neverjetna kvaliteta te prelomne predstave. Tam, kjer bi lahko zablestel estetski užitek, že v naslednjem trenutku zareže prekinitev gledališča. Ne morete si predstavljati, kaj vse mi je lebdelo pred očmi v trajanju te neponovljive gledališke pobude. Nič od tega, kar sem gledal in poslušal, ni bilo usklajeno z mojo gledališko izkušnjo, istočasno pa je bilo vse popolno skoraj brez napake. Oziroma edina napaka je bila gledališka radost sama. To ni bilo ne zamiranje, ne oživljanje gledališke igre, to kar smo gledali, je bila igra osebno.

 

Ker ne želim razkriti režijske metode, menim, da je pravi čas, da se ustavim. Predvsem je predstava še živa, lahko si jo ogledate.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
Janez Janša, pridne čebelice in pogoltni paraziti
24
31.05.2020 10:00
Podcenjevanje človeških zmožnosti je brezmejno. Ker tovrstno prozorno nakladanje že pri povprečno razgledanem in inteligentnem ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Država od vseh stanj najbolj uživa v izrednem stanju
16
30.05.2020 23:19
Menim, da je glede na aktualni družbeni cunami več kot smiselno ponovno komentirati umetniško zvrst - bioumetnost. Ravno ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Jani Möderndorfer in Gregor Židan sta slovenska Zlatan Ibrahimović in Luis Figo
9
29.05.2020 23:54
Je politično prestopništvo izvoljenih predstavnikov ljudstva sprejemljivo? Po zakonu je dovoljeno, toda ali je tudi legitimno? ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Uredniški komentar: Zakaj je v resnici odstopil Dejan Židan in kdo se mu je odrekel
12
29.05.2020 02:40
Bolj kot jeremijade o pritiskih na neodvisno novinarstvo nas lahko skrbi kvaliteta tega silno neodvisnega novinarstva, ki je ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Vrnitev vestfalske države: Posledice pandemije Covid-19 za mednarodne odnose
5
25.05.2020 01:13
COVID-19 ni vplival le na nas posameznike in odnose med nami, ampak tudi na akterje v mednarodni skupnosti in odnose med njimi. ... Več.
Piše: Božo Cerar
Dialog s kolesarjem: "Da vas ni sram, ko po televiziji zagovarjate Janšo!"
6
24.05.2020 10:00
Da vas ni sram, je glasno vzkliknil mladenič, ki je ravno prislonil svoj bicikel k zidu, na katerem piše Papirnica. Prvi ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Kraftwerk: Mi smo otroci Fritz Langa, Gordona Craiga, Karla Čapka, Josepha Beuysa in Wernherja von Brauna
0
23.05.2020 23:59
Združeno umetniško delo Kraftwerk praznuje letos pol stoletja od začetka svojega delovanja. Že to dejstvo je več kot dovolj, da ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
In memoriam Bert Pribac (1933-2020)
3
23.05.2020 20:00
Negoval je svoj istrski vinograd in oljčni gaj, se živahno vključeval v dogajanja v istrskem in širšem slovenskem prostoru. ... Več.
Piše: Milan Gregorič
Prebudite se! Prava gospodarska kriza šele prihaja. Njenih razsežnosti ne zna nihče napovedati, kaj šele zmodelirati.
8
22.05.2020 21:00
Zapornikova dilema iz teorije igre nam govori, da smo v Sloveniji pravzaprav akterji v istem zaporu. Lahko se med seboj ... Več.
Piše: Mark Stemberger
Delavske pravice se ne ščitijo s tem, da se uzakonja, kdaj naj kdo dela in kdaj počiva
13
22.05.2020 11:00
V medijih se vrstijo objave in pozivi k zaprtju trgovin ob nedeljah. Nekateri ta predlog obravnavajo z ekonomskega, drugi s ... Več.
Piše: Jasmina P. Petavs
352 milijonov evrov za "turistične bone" Slovencev utegne pripeljati celo do prezasedenosti naših turističnih kapacitet!
7
20.05.2020 13:15
Vlada je v okviru tretjega paketa t.i. protikoronskih zakonov obravnavala tudi predlog o razdelitvi bonov za turistično ... Več.
Piše: Bine Kordež
O anemični četrti veji oblasti, aktivnih državljanih in civilni družbi
11
18.05.2020 22:30
Glas posameznika je le glas vpijočega v puščavi? Aja? Seveda, če se tako odločimo, če to sprejmemo. Lahko pa je tudi glas na ... Več.
Piše: Miha Burger
Bolna Slovenija (o bedakih med bedaki)
16
17.05.2020 11:00
VSlovenijije spet izbruhnila epidemija okužbe z najvišjo možno stopnjo nalezljivosti. Bolezen še ni dobro raziskana, ker so ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Lado Kralj: Iz transnacionalnega New Yorka je pogledal v globino Moravč
0
17.05.2020 00:46
Lado Kralj spada s svojo performativno naravo med svetovne gledališke protagoniste, ki so uprizorili veliko spremembo. Uprli so ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Dve neprijetni vprašanji za poražence in tri za zmagovalce zadnjega tridesetletja
18
16.05.2020 07:33
16. maja, torej danes, mineva trideset let od zaprisege prve slovenske demokratično izvoljene vlade. V tem obdobju smo izvedli ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Poslednji vzpon (In memoriam Tone Škarja)
6
16.05.2020 07:00
Tone Škarja je bil človek pronicljivega uma, ki ni šparal jezika, ko je bilo treba neposredno povedati resnico ali svoje mnenje. ... Več.
Piše: Mire Steinbuch
Free Press: O svobodi tiska
23
13.05.2020 21:30
Zdi se samoumevno, da v primerno delujoči demokraciji obstaja svoboden tisk. Prav tako je samoumevno, da bi moralo obstajati ... Več.
Piše: Keith Miles
Vojna z mediji: Basen o nas žabah, skuhanih v mlačni vodi ter grožnjah s smrtjo
17
12.05.2020 12:20
Zelo verjetno ste že velikokrat slišali stavek, da se vojne z mediji ne da dobiti. Sodi med tiste ponarodele fraze, ki jih ... Več.
Piše: Janez Janša
O Mitingu resnice 2020 ali zakaj se mi zdi, da so nam najprej ugrabili državo, potem pa vam proteste
28
10.05.2020 22:45
Meni se zdi, da vas je naplahtala tista združba politike in medijev, ki ji niti malo ne gre za boj proti korupciji; le tla so ... Več.
Piše: Kristijan Musek Lešnik
Aleksandra Pivec, tisti obraz v slovenski politiki leta 2020, ki največ obeta
17
10.05.2020 11:00
Nova predsednica upokojenske stranke Aleksandra Pivec se je sprva zdela kot še en obraz, ki ga bodo politični sopotniki, ... Več.
Piše: Marko Novak
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Uredniški komentar: Zakaj je v resnici odstopil Dejan Židan in kdo se mu je odrekel
Dejan Steinbuch
Ogledov: 5.495
02/
Dosje Slovenski gozdovi, 1. del: Vsak dan nam iz naših državnih gozdov pokradejo za najmanj 40.000 evrov!
Uredništvo
Ogledov: 5.316
03/
Dialog s kolesarjem: "Da vas ni sram, ko po televiziji zagovarjate Janšo!"
Dimitrij Rupel
Ogledov: 3.340
04/
Dosje slovenski gozdovi, 2. del: Če kmetijska ministrica Aleksandra Pivec ne bo spet ustrahovana, potem so direktorju Zavoda za gozdove Damjanu Oražmu naposled šteti dnevi!
Uredništvo
Ogledov: 1.671
05/
Dosje Livar: Kako so plenili po največji slovenski livarni, ki ji grozi celo stečaj
Uredništvo
Ogledov: 1.967
06/
Prebudite se! Prava gospodarska kriza šele prihaja. Njenih razsežnosti ne zna nihče napovedati, kaj šele zmodelirati.
Mark Stemberger
Ogledov: 1.919
07/
Jani Möderndorfer in Gregor Židan sta slovenska Zlatan Ibrahimović in Luis Figo
Andrej Capobianco
Ogledov: 1.395
08/
Vrnitev vestfalske države: Posledice pandemije Covid-19 za mednarodne odnose
Božo Cerar
Ogledov: 1.456
09/
Janez Janša, pridne čebelice in pogoltni paraziti
Simona Rebolj
Ogledov: 1.169
10/
Devet življenj Boruta Jamnika: Cerarjeva vlada vabi tuje investitorje, Jamnik pa jih preračunljivo odganja
Uredništvo
Ogledov: 12.056