Komentar

Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha

Menim, da bi morala biti dolžina predstave Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha skrbno varovana skrivnost. Še nikoli nisem v gledališču sodeloval v tako zavestnem, čudežnem razpadu predstave. Navkljub njenemu razpadu se je ritual-roman dosledno nadeljeval. Dobesedno kotalil se je pred nami. Še nikoli nisem sredi trajanja dogodka tako intenzivno doživljal naslova predstave - Nekaj ljudi išče srečo (v gledališču) in crkne od smeha. Po tem odrešujočem spoznanju sem vstopil v območje čiste radosti. Naslednji dve uri sem se bolj ali manj samo še smejal. Samemu sebi in v sebi. Kaj smejal, crkaval sem od smeha. 

05.05.2019 06:00
Piše: Dragan Živadinov
Ključne besede:   Eva Nina Lampič   Urška Brodar   Simona Semenič   Janez Janša   Luka Martin Škof

Foto: Peter Uhan / SNG Nova Gorica

Čisto vsaka gledališka predstava je istočasno obred, niso pa vse predstave obredne.

V iztekajočem mesecu sem si v gledališču ogledal dve presenetljivi predstavi. Prvo predstavo Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha je sprožil roman avtorice Sibylle Berg. Oblikovali sta jo režiserka Eva Nina Lampič in dramaturginja Urška Brodar, ki je obenem tudi prevajalka romana. Ogledal sem si jo v Slovenskem narodnem gledališču (SNG) v Novi Gorici. Drugo predstavo Jerebika, štrudelj, ples pa še kaj sta uprizorila dramatičarka Simona Semenič in režiser Janez Janša v Slovenskem mladinskem gledališču (SMG) v Ljubljani na odru Nove pošte.

 

Res je, da sta obe scenski strukturi popolnoma nasprotni tistemu, kar sam zastopam v gledališki praksi, istočasno pa sta zelo blizu tistemu, kar razumem kot najgloblji smisel gledališča - pretok gledališkega časa. Oziroma - gledališče kot samoreflektivni um. Obe predstavi na skrajno različna načina izumljata pozicijo igralčeve prisotnosti v scenskem prostoru in jo samoreflektirata. Brez zadržkov povedano:

 

I.: Janševa praizvedba Jerebika, štrudelj, ples pa še kaj je prelomna predstava! Predstava je v svetovnem merilu izjemna in pogumna pri oblikovanju gledališkega režima. Ko zapišem - pogumna, to pomeni dobesedno pogumna. 

 

II.: Predstava Nine Eve Lampič je ena tistih pomembnih uprizoritev, ki oblikujejo duh časa. To je nadvse zahtevna predstava, v kateri mrgoli pogumnih odločitev. Ravno te gradijo duha časa.

 

To, kar berete, ni gledališka kritika, to je komentar. V umetnosti premišljujem le tisto, kar me pospešuje, kar občudujem ali zasledujem. Poleg tega mi je večina izvajalcev tako blizu, da ne morem imeti do njih metodološke distance. Toda vsi po vrsti so bili brez izjeme izjemni v svojih igralskih nalogah, brez ekshibicijskih odklonov, s katerimi bi kazali nezaupanje v intelektualno infrastrukturo umetnin. Pred vami ne mislim premišljevati vseh elementov, ki sestavljajo gledališki predstavi; predvsem zato ne, ker ne želim bodočim gledalcem odkriti njune konceptualizacije.

 

Rad se ponavljam: Ni odlične ali slabe umetnine. Obstaja le umetniško delo, ki je zelo, zelo blizu ali zelo oddaljeno od resnice. Resnica je samo ena, resničnosti in predstav pa mnogo.

 

 

I.: Predstava Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha je uprizorjena in dramaturško utemeljena s pomočjo frontalne igralske falange, ki avditoriju referira roman Sibylle Berg pri prižagnih lučeh dvorane. Samo v trenutkih, ko se pokaže potencialna energija iluzije, ugasne dvoranska luč in zasveti polna odrska svetloba. Pomembno dejstvo: predstava je obredno organizirana, v pretoku časa opravi šest obrednih obhodov. Njen material je osredotočen okrog gledališča samega, malo manj okrog besedišča romana. Igralci njeno besedišče povzemajo tekoče in ga podajajo v izvrstnem odrskem govoru.

 

Obveščajo nas o raznorodnih zapletih protagonistov, ki jih asociativno eden od igralcev (odlični Luka Martin Škof) vizualizira s pomočjo "računalniške tablice" v realnem času. Vizualnemu procesiranju prek "tablice" bi lahko posvetil esej, ker pa je navkljub vsemu središče predstave zasidrano v tekstualnosti in obrednosti, se mu bom odrekel. Upam le, da v gledališču po vsaki predstavi dokumetirajo vizualni "output". V svojem notranjem gibanju nas predstava vodi v svet "izrisanih protagonistov". Že čez pol ure gledalci začnemo razpadati, postanemo sistematično dezorientirani. Čez dobro uro ne vemo več, kdo smo in kaj hoče predstava od nas. Čez dve uri sploh ne vemo, ali moramo še sodelovati v njenem razpadu. Da ne bi slučajno mislili, da je to povezano s trajanjem predstave. So predstave, ki so mnogo daljše, pa ne poznajo te vrste učinka, recimo deset ur, štiriindvajset ur.

 

Menim, da bi morala biti dolžina predstave Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha skrbno varovana skrivnost. Še nikoli nisem v gledališču sodeloval v tako zavestnem, čudežnem razpadu predstave. Navkljub njenemu razpadu se je ritual-roman dosledno nadeljeval. Dobesedno kotalil se je pred nami. Še nikoli nisem sredi trajanja dogodka tako intenzivno doživljal naslova predstave - Nekaj ljudi išče srečo (v gledališču) in crkne od smeha. Po tem odrešujočem spoznanju sem vstopil v območje čiste radosti. Naslednji dve uri sem se bolj ali manj samo še smejal. Samemu sebi in v sebi. Kaj smejal, crkaval sem od smeha. Predstava je izumljala na ironičen način tudi pozicijo igralčeve prisotnosti v scenskem prostoru, predvsem njegove ne-igre, doku-igre ali real-igre. Bolj, ko smo se spuščali po času navzdol, bolj smo bili v situacionistični umetniški resničnosti.

 

Čisto vsaka gledališka predstava je istočasno obred, niso pa vse predstave obredne. Predstava Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha je izumila posebne vrste obred, katerega je prelomila na dvoje. Prvi del gledamo z gledališko obredno konvencijo, od določenega trenutka naprej, od točke brez povratka, pa predstavo gledamo z distance, nekateri pa jo celo prenehajo gledati. Vsak gledalec prelomi predstavo v svoji točki. Ne obstaja skupni katarzični moment, daleč od tega. Točno to točko brez povrata imenujem v gledališču - akustika bivanja. Tisti, ki pa zapustijo predstavo oziroma obrednost, bi lahko ta trenutek imenovali - preklic bivanja.

 

Vsekakor je to predstava, ki operira z gledalčevo preobrazbo gledanja predstave, je premišljeno dejanje, ki pošlje v gledališki prostor šest izvrstnih igralcev iskati odgovor na vprašanej, kaj sploh je odrska eksistenca (Urška Taufer, Arna Hadžialjević, Marjuta Slamič, Luka Martin Škof k.g., Miranada Trnjanin, k.g. in Miha Nemec).

 

 

II.: Ko presenečeni zelo hitro prepoznamo konceptualizacijo predstave Jerebika, štrudelj, ples pa še kaj in se z njo sprijaznimo, začnemo slediti virtuoznemu režijskemu modeliranju izbranega gledališkega materiala. Drama sicer izvira iz teksta, a je locirana v avditoriju, kjer se polagoma nalagajo dramske situacije; pred nami se nalagajo replike likov samih. Scenska tehnika prezentacije replike postane nosilec drame. Dramska replika pa postane nosilec njene ne-gledališkosti. Teoretsko-praktičen postopek zahteva od gledalca posebne vrste napor, ki nas pripelje do kognitivnih neviht. Sama drama pa se vsekakor premakne v drugi plan. Gledamo režim predstave same! Bolj ga ne bi mogli. Še nikoli nisem v gledališču ali v katerikoli zvrsti umetnosti doživel tako intenzivnega rebusa. To je gledališče, ki samo sebe onemogoča samo zato, da bi se gledalec emancipiral od gledanja, da bi vstopil v svoj vzporedni gledališki čas. Da bi lahko premišljeval o smislu gledanja umetnosti nasploh.

 

V določeni dramaturški točki pa vdre v replike - igralčevo "telo" tako, da nas začasno odreši konceptualizacije. Igralec Stane Tomazin z impresivno sproščenostjo in radostjo vpelje živo telo, polno igralske zovočnosti. Ponovno nas spomni na to, da igra ni igranje, ampak reagiranje. Toda zelo kmalu nas  "telo" zapusti same z replikami Simone Semenič. Ideologija režije postane neusmiljena. Ravno to je neverjetna kvaliteta te prelomne predstave. Tam, kjer bi lahko zablestel estetski užitek, že v naslednjem trenutku zareže prekinitev gledališča. Ne morete si predstavljati, kaj vse mi je lebdelo pred očmi v trajanju te neponovljive gledališke pobude. Nič od tega, kar sem gledal in poslušal, ni bilo usklajeno z mojo gledališko izkušnjo, istočasno pa je bilo vse popolno skoraj brez napake. Oziroma edina napaka je bila gledališka radost sama. To ni bilo ne zamiranje, ne oživljanje gledališke igre, to kar smo gledali, je bila igra osebno.

 

Ker ne želim razkriti režijske metode, menim, da je pravi čas, da se ustavim. Predvsem je predstava še živa, lahko si jo ogledate.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
"Resnice ni brez ideje ali vsaj iluzije. Prinašajo jo zasanjani misleci, plačujejo s kapljami krvi."
5
14.07.2019 09:00
25. junij smo zaznamovali kot Dan državnosti naroda, ki je dosegel, kar si je želel s polno pravico stoletja. Predsednik vlade ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Bill Viola, mojster elektronskih neviht
0
13.07.2019 22:00
Večja skupina moških in žensk, starejših in mlajših, stoji v pričakovanju napovedanega dogodka. V kader vstopijo v upočasnjenem ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Bi judovsko-arabsko vprašanje v Izraelu lahko rešili na "makedonski" način?
10
11.07.2019 22:58
Slovenska zunanja politika omahuje med jugoslovansko tradicijo in svojim položajem v Evropski uniji in zvezi NATO. Miro Cerar je ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Zakaj nas večinoma vodijo bleferji?
9
09.07.2019 14:00
Samozavest zelo redko odraža stopnjo kompetentnosti, njuno prekrivanje je celo tako majhno, da je to kar strašljivo. ... Več.
Piše: Edvard Kadič
Kaj nam sporoča Hong Kong? Da je pri bivših kolonijah evolucija neprimerno boljša od revolucije
7
07.07.2019 11:00
Zadnji čas so med udarnimi vestmi tudi demonstracije v Hong Kongu.Lahko jih štejemo za ene od mnogih, ki se pač pojavljajo v ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Umetnosti ni dano, da napoveduje bodočnost, temveč da oblikuje bodočnost
2
07.07.2019 00:33
Vedno bolj je mogoče z računalniško infrastrukturo združevati vse z vsem. Navkljub temu, da se občasno pojavlja zanikanje, da je ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
81 let sramotnega pakta med Hitlerjem in Stalinom: Evropski dan spomina žrtev totalitarnih in avtokratskih režimov
15
04.07.2019 21:00
V Sloveniji smo običajno zelo glasni, ko gre za obsodbe zločinov nacizma in fašizma in obujanje njunih idej, s čemer seveda ni ... Več.
Piše: Božo Cerar
Od idealizma do postrealizma: Dosežki in napake slovenske zunanje politike
6
03.07.2019 20:00
V slovenski vladi, še posebej pa na zunanjem ministrstvu, primanjkuje strateških razprav in usmeritev. Slovenci se najrajši ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Samobrc iz Schengena: Kratka zgodovina slovenske neumnosti
15
02.07.2019 20:00
Človeka postaja strah, da se bo z današnjo Slovenijo zgodilo tisto, kar je pred dobrimi sto leti Ivan Cankar prerokoval ... Več.
Piše: Borut Trekman
Smisel nadzornih svetov je neodvisnost od politike, bank in prijateljstev
3
30.06.2019 23:59
Bistvo sistema nadzornih svetov in generalnih direktorjev v enotirnem sistemu je neodvisnost prava, ne navidezna; neodvisnost ... Več.
Piše: Keith Miles
In memoriam Pen klub (1967-2019): Restavracija, ki jo je ugonobilo slovensko pisateljsko društvo
14
30.06.2019 08:00
Z zaprtjem te legendarne restavracije nismo izgubili le prostora, ki je sam po sebi postal živa zgodovina, pač pa smo vsi skupaj ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
V umetnosti so stilni svetovi zapleteni: Tisto, kar je podobno, je lahko popolnoma nasprotno.
0
29.06.2019 23:59
Racionalno uvajanje števil in matematičnih sistemov v nova umetniška dela je bilo popolnoma v nasprotju s hipijevsko ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Brexit po brexitu: Bolj bo Evropi manjkala Britanija kot pa obratno
11
25.06.2019 22:30
V času, ko se svet spominja zadnjih velikih borb 2. svetovne vojne, je dobro pomisliti, kako se tudi v tem našem krasnem ... Več.
Piše: Ferdinand Blaznik
Slovenija, otok demokracije sredi morja sovražnikov
16
23.06.2019 21:09
Ideja, ki se pojavlja v zadnjem času, da je Slovenija otok demokracije v morju fašističnih, nacističnih, avtoritarnih, ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
S časom je vsaka beseda, ki je bila vključena v vizualno umetnino, postala prerokba
3
22.06.2019 23:59
Največja nevarnost za vsako skupnost je, ko se elite začnejo odmikati od umetnosti. Danes gledamo proces, ko so politične elite ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Poletno branje: Polkovnica Nina Moreno nima nikogar, ki bi ji pisal
6
21.06.2019 01:04
Objavljamo prvo v seriji zgodb nove rubrike Poletno branje. K sodelovanju smo povabili nekaj zelo zanimivih avtorjev, ki bodo na ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Duševni profili slovenskih voditeljev: Od literarne republike prek poklicnih revolucionarjev do Marjana Šarca
15
18.06.2019 20:00
Prepričan sem, da bi bil slovenski prelom s socialistično in balkansko miselnostjo bistveno bolj temeljit, ko bi na ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
O izbiri sodnikov Ustavnega sodišča: Zakaj mislim, da je Rok Čeferin izvrsten kandidat
13
17.06.2019 21:18
V naslednjih dneh bo predvidoma ponovno izbran novi ustavni sodnik Ustavnega sodišča Republike Slovenije. Sam sem bil v ... Več.
Piše: Anže Erbežnik
Vsak planet ima svojo svetlobo, vsak človek ima svojo svojo barvo, ki jo brani pred nasilno zatemnitvijo
2
15.06.2019 23:00
Ponavadi v hotelskih sobah snamem sliko z zidu in jo obrem proti steni, ker ne morem prenesti njene grdote. Zjutraj pa, še ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
O dvojnosti: Za politično stanje v Sloveniji smo krivi mi, državljani Slovenije
10
10.06.2019 20:06
Ko spregovorim ta stavek, me vsi znanci in neznanci - predvsem pa anonimni komentatorji - začudeno ali pa posmehljivo ... Več.
Piše: Miha Burger
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Zakaj nas večinoma vodijo bleferji?
Edvard Kadič
Ogledov: 2,597
02/
Mayday, Mayday, Mayday: Dosje Adria Airways ali kako je slovenska oblast uničila slovensko letalstvo
Alen Ščurić
Ogledov: 1,977
03/
30-letnica padca Berlinskega zidu: "Danes imamo v Nemčiji na tisoče prostovoljnih ovaduhov, ki ovajajo svoje sosede bolj kot včasih v DDR, in to brezplačno!"
Vera Lengsfeld
Ogledov: 2,004
04/
Se izraelski otroški srčni kirurg, stari znanec David Mishaly vrača v UKC Ljubljana?
Blaž Mrevlje
Ogledov: 1,846
05/
50 let človeka na Luni (1969-2019): "Trenutno lahko letimo le znotraj zemeljske orbite, to je najdlje, kot lahko gremo."
Boštjan Pihler
Ogledov: 967
06/
Bi judovsko-arabsko vprašanje v Izraelu lahko rešili na "makedonski" način?
Dimitrij Rupel
Ogledov: 954
07/
Balkanski posli Dragana Šolaka: "Arogantno in hinavsko. Ne vem, če bi državljan Malte Dragan Šolak lahko to počel v Evropski uniji. Sramota!"
Uredništvo
Ogledov: 671
08/
O politično korektnih nemških medijih: "Danes so mediji kot lubenice - zunaj zeleni, znotraj pa še vedno rdeči"
Norbert Bolz
Ogledov: 810
09/
Rusko-gruzijsko poletje: Kako je kolonialna aroganca ruskega poslanca sprožila verižno reakcijo
Uredništvo
Ogledov: 833
10/
"Resnice ni brez ideje ali vsaj iluzije. Prinašajo jo zasanjani misleci, plačujejo s kapljami krvi."
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 784