V iztekajočem mesecu sem si v gledališču ogledal dve presenetljivi predstavi. Prvo predstavo Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha je sprožil roman avtorice Sibylle Berg. Oblikovali sta jo režiserka Eva Nina Lampič in dramaturginja Urška Brodar, ki je obenem tudi prevajalka romana. Ogledal sem si jo v Slovenskem narodnem gledališču (SNG) v Novi Gorici. Drugo predstavo Jerebika, štrudelj, ples pa še kaj sta uprizorila dramatičarka Simona Semenič in režiser Janez Janša v Slovenskem mladinskem gledališču (SMG) v Ljubljani na odru Nove pošte.

Res je, da sta obe scenski strukturi popolnoma nasprotni tistemu, kar sam zastopam v gledališki praksi, istočasno pa sta zelo blizu tistemu, kar razumem kot najgloblji smisel gledališča - pretok gledališkega časa. Oziroma - gledališče kot samoreflektivni um. Obe predstavi na skrajno različna načina izumljata pozicijo igralčeve prisotnosti v scenskem prostoru in jo samoreflektirata. Brez zadržkov povedano:

I.: Janševa praizvedba Jerebika, štrudelj, ples pa še kaj je prelomna predstava! Predstava je v svetovnem merilu izjemna in pogumna pri oblikovanju gledališkega režima. Ko zapišem - pogumna, to pomeni dobesedno pogumna. 

II.: Predstava Nine Eve Lampič je ena tistih pomembnih uprizoritev, ki oblikujejo duh časa. To je nadvse zahtevna predstava, v kateri mrgoli pogumnih odločitev. Ravno te gradijo duha časa.

To, kar berete, ni gledališka kritika, to je komentar. V umetnosti premišljujem le tisto, kar me pospešuje, kar občudujem ali zasledujem. Poleg tega mi je večina izvajalcev tako blizu, da ne morem imeti do njih metodološke distance. Toda vsi po vrsti so bili brez izjeme izjemni v svojih igralskih nalogah, brez ekshibicijskih odklonov, s katerimi bi kazali nezaupanje v intelektualno infrastrukturo umetnin. Pred vami ne mislim premišljevati vseh elementov, ki sestavljajo gledališki predstavi; predvsem zato ne, ker ne želim bodočim gledalcem odkriti njune konceptualizacije.

Rad se ponavljam: Ni odlične ali slabe umetnine. Obstaja le umetniško delo, ki je zelo, zelo blizu ali zelo oddaljeno od resnice. Resnica je samo ena, resničnosti in predstav pa mnogo.

I.: Predstava Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha je uprizorjena in dramaturško utemeljena s pomočjo frontalne igralske falange, ki avditoriju referira roman Sibylle Berg pri prižagnih lučeh dvorane. Samo v trenutkih, ko se pokaže potencialna energija iluzije, ugasne dvoranska luč in zasveti polna odrska svetloba. Pomembno dejstvo: predstava je obredno organizirana, v pretoku časa opravi šest obrednih obhodov. Njen material je osredotočen okrog gledališča samega, malo manj okrog besedišča romana. Igralci njeno besedišče povzemajo tekoče in ga podajajo v izvrstnem odrskem govoru.

Obveščajo nas o raznorodnih zapletih protagonistov, ki jih asociativno eden od igralcev (odlični Luka Martin Škof) vizualizira s pomočjo "računalniške tablice" v realnem času. Vizualnemu procesiranju prek "tablice" bi lahko posvetil esej, ker pa je navkljub vsemu središče predstave zasidrano v tekstualnosti in obrednosti, se mu bom odrekel. Upam le, da v gledališču po vsaki predstavi dokumetirajo vizualni "output". V svojem notranjem gibanju nas predstava vodi v svet "izrisanih protagonistov". Že čez pol ure gledalci začnemo razpadati, postanemo sistematično dezorientirani. Čez dobro uro ne vemo več, kdo smo in kaj hoče predstava od nas. Čez dve uri sploh ne vemo, ali moramo še sodelovati v njenem razpadu. Da ne bi slučajno mislili, da je to povezano s trajanjem predstave. So predstave, ki so mnogo daljše, pa ne poznajo te vrste učinka, recimo deset ur, štiriindvajset ur.

Menim, da bi morala biti dolžina predstave Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha skrbno varovana skrivnost. Še nikoli nisem v gledališču sodeloval v tako zavestnem, čudežnem razpadu predstave. Navkljub njenemu razpadu se je ritual-roman dosledno nadeljeval. Dobesedno kotalil se je pred nami. Še nikoli nisem sredi trajanja dogodka tako intenzivno doživljal naslova predstave - Nekaj ljudi išče srečo (v gledališču) in crkne od smeha. Po tem odrešujočem spoznanju sem vstopil v območje čiste radosti. Naslednji dve uri sem se bolj ali manj samo še smejal. Samemu sebi in v sebi. Kaj smejal, crkaval sem od smeha. Predstava je izumljala na ironičen način tudi pozicijo igralčeve prisotnosti v scenskem prostoru, predvsem njegove ne-igre, doku-igre ali real-igre. Bolj, ko smo se spuščali po času navzdol, bolj smo bili v situacionistični umetniški resničnosti.

Čisto vsaka gledališka predstava je istočasno obred, niso pa vse predstave obredne. Predstava Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha je izumila posebne vrste obred, katerega je prelomila na dvoje. Prvi del gledamo z gledališko obredno konvencijo, od določenega trenutka naprej, od točke brez povratka, pa predstavo gledamo z distance, nekateri pa jo celo prenehajo gledati. Vsak gledalec prelomi predstavo v svoji točki. Ne obstaja skupni katarzični moment, daleč od tega. Točno to točko brez povrata imenujem v gledališču - akustika bivanja. Tisti, ki pa zapustijo predstavo oziroma obrednost, bi lahko ta trenutek imenovali - preklic bivanja.

Vsekakor je to predstava, ki operira z gledalčevo preobrazbo gledanja predstave, je premišljeno dejanje, ki pošlje v gledališki prostor šest izvrstnih igralcev iskati odgovor na vprašanej, kaj sploh je odrska eksistenca (Urška Taufer, Arna Hadžialjević, Marjuta Slamič, Luka Martin Škof k.g., Miranada Trnjanin, k.g. in Miha Nemec).

II.: Ko presenečeni zelo hitro prepoznamo konceptualizacijo predstave Jerebika, štrudelj, ples pa še kaj in se z njo sprijaznimo, začnemo slediti virtuoznemu režijskemu modeliranju izbranega gledališkega materiala. Drama sicer izvira iz teksta, a je locirana v avditoriju, kjer se polagoma nalagajo dramske situacije; pred nami se nalagajo replike likov samih. Scenska tehnika prezentacije replike postane nosilec drame. Dramska replika pa postane nosilec njene ne-gledališkosti. Teoretsko-praktičen postopek zahteva od gledalca posebne vrste napor, ki nas pripelje do kognitivnih neviht. Sama drama pa se vsekakor premakne v drugi plan. Gledamo režim predstave same! Bolj ga ne bi mogli. Še nikoli nisem v gledališču ali v katerikoli zvrsti umetnosti doživel tako intenzivnega rebusa. To je gledališče, ki samo sebe onemogoča samo zato, da bi se gledalec emancipiral od gledanja, da bi vstopil v svoj vzporedni gledališki čas. Da bi lahko premišljeval o smislu gledanja umetnosti nasploh.

V določeni dramaturški točki pa vdre v replike - igralčevo "telo" tako, da nas začasno odreši konceptualizacije. Igralec Stane Tomazin z impresivno sproščenostjo in radostjo vpelje živo telo, polno igralske zovočnosti. Ponovno nas spomni na to, da igra ni igranje, ampak reagiranje. Toda zelo kmalu nas  "telo" zapusti same z replikami Simone Semenič. Ideologija režije postane neusmiljena. Ravno to je neverjetna kvaliteta te prelomne predstave. Tam, kjer bi lahko zablestel estetski užitek, že v naslednjem trenutku zareže prekinitev gledališča. Ne morete si predstavljati, kaj vse mi je lebdelo pred očmi v trajanju te neponovljive gledališke pobude. Nič od tega, kar sem gledal in poslušal, ni bilo usklajeno z mojo gledališko izkušnjo, istočasno pa je bilo vse popolno skoraj brez napake. Oziroma edina napaka je bila gledališka radost sama. To ni bilo ne zamiranje, ne oživljanje gledališke igre, to kar smo gledali, je bila igra osebno.

Ker ne želim razkriti režijske metode, menim, da je pravi čas, da se ustavim. Predvsem je predstava še živa, lahko si jo ogledate.