Izobešanje jugoslovanske zastave na Velebitu se zdi eno bolj iracionalnih dejanj slovenskih turistov v tujini v zadnjem času, a v resnici posebej niti ne preseneča. Vsako leto je pač huje. Ko smo se pred kakšnim desetletjem ravno privezovali na rivi v Komiži, sta v zaliv pripluli čarterski jadrnici, polni alkoholiziranih Slovencev, ki so postrojeni na krovu glasno peli "Druže Tito, mi ti se kunemo". Domačini, ki so v lokalih na rivi preganjali fjako in srkali popoldanski gemišt, so dvigovali glave in se začudeni spogledovali. Kaj se je dogajalo kasneje, ne vem, saj smo po kratkem razmisleku odvezali barko in se preselili na bližnje in neprimerno mirnejše Biševo. Da bi preostanek dneva in po možnosti še celo noč poslušali pijano sonarodnjaško sodrgo brez kančka glasbenega okusa, je bilo enostavno preveč za nas ...

Kaj vse se je moralo zgoditi v glavah Slovencev v zadnjem desetletju, je pravzaprav tudi nevrološki fenomen. Če so po eni strani - tako neizpodbitno dokazujejo podatki Eurostata - krepko povečali svoj življenjski standard, pa so se na drugi strani okrepili tudi pacienti, ki trpijo za jugonostalgijo. Naj izraz "pacienti" ne bo razumljen pejorativno; jugonostalgija je po vseh kriterijih dovolj iracionalna, da jo lahko označimo za bolezen sui generis, kar poenostavljeno posledično pomeni, da so jugonostalgiki - pacienti. In samo pacient je zmožen na Velebitu, kjer so v začetku devetdesetih potekali srditi boji hrvaških sil s krajinskimi uporniki, izobesiti zastavo Socialistične federativne republike Jugoslavije. S kakšnim (posebnim) razlogom bi človek lezel na to gorovje in tam v tla zapičil zastavo razpadle, mrtve države? Naj se še tako trudim, vendar racionalnega razloga za to pri najboljši volji ne morem najti.

Slovenija postaja fenomen zaradi neverjetne jugonostalgije, ki je presegla vse meje.

Seveda so južni sosedje skočili v zrak. Zanje SFRJ nikoli ni bila neka "intimna odločitev", če parafraziram najmanjšega slovenskega domoljuba. Za razliko od Slovencev, ki so po zaslugi svoje partijske vrhuške do zadnjega oportunistično-pragmatično taktizirali, so Hrvati komaj čakali, da se znebijo socializma in srbske hegemonije, ki se je pod Alpami neprimerno manj čutila kot na Hrvaškem. Zato je še danes tam stopnja senzibilnosti na neosocializem neprimerno višja kot v ljudski republiki Sloveniji.

Ko me hrvaški prijatelji sprašujejo, od kje in zakaj tak neverjetni jugoslovanski resentiment pri Slovencih, jim fenomen običajno razložim iz več zornih kotov. Nedvomno je ključni razlog zanj odkrita politična naklonjenost socializmu, titoizmu in vsemu, kar je povezano z obdobjem 1945-1990. Kaj vse vključuje takšno poveličevanje, naravnost imenitno pokaže tista razvpita komunistična parada v Stožicah pred leti. Če si v Sloveniji, za katero sem že pred leti v Financah zapisal, da včasih deluje kot "zadnja komunistična država v Evropi", v političnem smislu neokomunist oziroma privrženec jugoslovanskega socializma, potem si "mainstream", torej "normalen". Takšni nazori so vsako leto bolj samoumevni. Bistvena razlika s Hrvaško, denimo, je ravno tu: tam si s takšnimi nazori alternativec, čudak in politični obskurnež. Zaradi tega tudi takšne reakcije, ko je Slovenec na Velebitu med prvomajskimi prazniki izobesi zastavo Socialistične federativne republike Jugoslavije. Pri nas je to postalo nekaj normalnega, morda že celo zaželjenega. Telekomov portal Siol je denimo včeraj objavil celo anketo o tem, katera zastava je ljudstvu ljubša, slovenska ali jugoslovanska. Rezultat se zdi šokanten, a morda niti ni tako daleč od resnice:

Je možno, da skoraj tričetrt Slovencev v sebi še vedno čuti nostalgijo za Jugoslavijo? (Foto: Siol.net)

Prva reakcija na rezultat ankete, kjer je več kot 70 % ljudi jugoslovanski zastavi dalo prednost pred slovensko, je zagotovo šok. Za tiste, ki poskušamo globlje razumeti družbene in socialne procese v ljudski republiki Sloveniji, sicer malce manjši, toda vseeno je nepredstavljivo, da 15 let po vstopu v Evropsko unijo in sredi nesporne gospodarske konjunkture toliko ljudi povzdiguje čase, ko so bile trgovine prazne, avtomobili so se vozili na bone, potovali so redki srečneži, okolje, reke in zrak so bili zasvinjani, človekove pravice zgolj programska norma, politični pluralizem in demokracija pa sta bila označena za otroka degenerirane kapitalistične družbe.

Mar ni zanimivo, da ko daš ljudem enkrat svobodo, jo sprva sicer povohajo in pravijo, da jih osrečuje, potem pa sčasoma ugotovijo, da se v njej ne znajdejo najbolje in da je največja svoboda, ki jo potrebujejo, pravzaprav avtomobil, vse ostalo, od volitev, referendumom, parlamentarne demokracije, do ustavnega sodišča in človekovih pravic pa so stvari, ki ljudem v bistvu ne pomenijo ... nič. Da ne omenjamo spremenjenega ekonomskega sistema, tj. kapitalizma, s katerim je marsikdo v zadnjih (skoraj) treh desetletjih poslovno zelo uspel, in to na pošten način, na drugi strani pa je bržkone še več ljudi, zlasti tistih, ki so v socializmu že "oddelali" nekaj delovne dobe, v kapitalizmu začutilo nelagodje in sčasoma prišlo do zaključka, da jim je bilo v samoupravnem socializmu dejansko bolje, lepše.

Zakaj? Zato, ker lenoba in nedelo nista imeli nikakršnih posledic (v SFRJ uradno ni bilo niti enega brezposelnega, pa tudi stavke, ki se ji je reklo "protestna prekinitev dela", sistem ni toleriral vse do konca osemdesetih), kar je pomenilo, da je bila to stopnja odgovornosti neprimerno nižja kot danes. Pa še z lastnino ni bilo težav, saj je obstajala t.i. družbena lastnina, ki je bila od vseh, a hkrati tudi od nikogar. 

Paradni konj jugoslovanske avtomobilske industrije je bil znan kot "the worst car in history". Prevod ni potreben.

Jugoslovanski socializem je bil eden izmed najbolj perfidnih avtoritarnih sistemov 20. stoletja. Ljudstvu, imenovanem tudi delovni ljudje in občani, je dal ravno toliko "pravic" in "svoboščin", da se ni uprlo. Podobno kot v ekonom-loncu obstaja ventil, ki preprečuje, da bi eksplodiral, je v SFRJ obstajal izjemno dobro preračunan sistem drobnih uslug, pomoči, podkupovanj in vsega tistega, čemur na jugu genialno pravijo "nadmudrivanje". Jugoslovani so imeli vse, celo lastno domačo avtomobilsko znamko Yugo, vendar je šlo za večinoma ničvredne stvari, ki v nekih normalnih tržnih zakonitostih enostavno ne bi preživele nobene konkurence. Z nekaj redkimi izjemami (ki so se kot blagovne znamke ohranile do danes) je socialistična ekonomija SFRJ predstavljala napol avtarkijo, kajpak ob tradicionalnem kompleksu sever - jug, kar je pomenilo, da industrijsko razvitejši del države ekonomsko (in socialno) izkorišča poljedelski jug. Če koga zanima, kako je slovenska industrija suženjsko izkoriščala delovno silo iz Bosne, naj si prebere knjigo Nihče, avtorja Mehmedalije Alića. Ali kot je nekoč priznal nek slovenski gradbeni baron: Če smo imeli na izbiro, ali naj kupimo nov bager iz Nemčije ali pa iz Bosne pripeljemo avtobus delavcev, smo se običajno odločili za to drugo varianto.

Ali današnji jugonostalgiki podpirajo izkoriščanje južnih republik? Se jim dopade suženjsko ravnanje z gradbenimi delavci? Kaj menijo o neokolonialni politiki SFRJ do afriških držav, od koder je Titova federacija poceni uvažala surovine, v zameno pa jim je admiral Mamula prodajal orožje, da so se lahko šli krvave državljanske vojne? Ne glede na to, koliko je vprašanj, so odgovori vedno neprijetni in kruti, saj uničujejo zlagano podobo brezmadežne, takorekoč sanjske družbe, dežele šampionov, kot prepeva Magnifico v The Land of Champions. Ja, v športnem smislu vsekakor ... v vseh ostalih pa ne bomo našli nobenih razlogov za poveličevanje SFRJ.

In zato je vsa jugonostalgija v bistvu žalostna samoiluzija tistih, ki so bodisi žrtve velike politične manipulacije, bodisi zavestno sodelujejo v tej šaradi. Prvi se mi smilijo, druge pa iskreno preziram. Kajti to so razvajenci, ki s polnimi riti kapitalističnih dobrin serjejo po Evropski uniji, demokraciji, človekovih pravicah, ob tem pa povzdigujejo titoizem in SFRJ. Zanje je to pač le igra, zabava, "fora". Iphone in Goli otok pač nista iz iste zgodbe in nikoli ne bosta.