Komentar

Jugonostalgični pacienti: Če bodo iznašli časovni stroj, se bo pol Slovencev hotelo vrniti v SFRJ!

Če bo šlo tako naprej, bo maja 2020 že tričetrt Slovenije objokavalo štirideseto obletnico smrti Josipa Broza, jugonostalgija pa utegne doseči razsežnosti kolektivne histerije. Samo vprašanje časa je, kdaj se bo na političnem bazarju pojavila Jugoslovanska stranka, ki bo še bolj slavila titoizem, še bolj objokavala smrt SFRJ kot to že tako ali tako počnejo vse današnje parlamentarne stranke - z izjemo Nove Slovenije in SDS. Nostalgija za propadlim socializmom in Jugoslavijo je v Sloveniji vsako leto večja in postaja svojevrstni sociološki fenomen, ki vzbuja pozornost tudi v mednarodnih znanstvenih krogih.

08.05.2019 23:59
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   SFRJ   Jugoslavija   Velebit   Slovenija   jugonostalgija   Yugo   svoboda   Evropa   človekove pravice   socializem   Magnifico   Mamula

Ko daš ljudem enkrat svobodo, jo sprva sicer povohajo in pravijo, da jih osrečuje, potem pa sčasoma ugotovijo, da se v njej ne znajdejo najbolje in da je največja svoboda, ki jo potrebujejo, pravzaprav avtomobil, vse ostalo - od volitev, referendumom, parlamentarne demokracije, do ustavnega sodišča in človekovih pravic - pa so stvari, ki jim v bistvu ne pomenijo nič!

Izobešanje jugoslovanske zastave na Velebitu se zdi eno bolj iracionalnih dejanj slovenskih turistov v tujini v zadnjem času, a v resnici posebej niti ne preseneča. Vsako leto je pač huje. Ko smo se pred kakšnim desetletjem ravno privezovali na rivi v Komiži, sta v zaliv pripluli čarterski jadrnici, polni alkoholiziranih Slovencev, ki so postrojeni na krovu glasno peli "Druže Tito, mi ti se kunemo". Domačini, ki so v lokalih na rivi preganjali fjako in srkali popoldanski gemišt, so dvigovali glave in se začudeni spogledovali. Kaj se je dogajalo kasneje, ne vem, saj smo po kratkem razmisleku odvezali barko in se preselili na bližnje in neprimerno mirnejše Biševo. Da bi preostanek dneva in po možnosti še celo noč poslušali pijano sonarodnjaško sodrgo brez kančka glasbenega okusa, je bilo enostavno preveč za nas ...

 

Kaj vse se je moralo zgoditi v glavah Slovencev v zadnjem desetletju, je pravzaprav tudi nevrološki fenomen. Če so po eni strani - tako neizpodbitno dokazujejo podatki Eurostata - krepko povečali svoj življenjski standard, pa so se na drugi strani okrepili tudi pacienti, ki trpijo za jugonostalgijo. Naj izraz "pacienti" ne bo razumljen pejorativno; jugonostalgija je po vseh kriterijih dovolj iracionalna, da jo lahko označimo za bolezen sui generis, kar poenostavljeno posledično pomeni, da so jugonostalgiki - pacienti. In samo pacient je zmožen na Velebitu, kjer so v začetku devetdesetih potekali srditi boji hrvaških sil s krajinskimi uporniki, izobesiti zastavo Socialistične federativne republike Jugoslavije. S kakšnim (posebnim) razlogom bi človek lezel na to gorovje in tam v tla zapičil zastavo razpadle, mrtve države? Naj se še tako trudim, vendar racionalnega razloga za to pri najboljši volji ne morem najti.

 

 

Slovenija postaja fenomen zaradi neverjetne jugonostalgije, ki je presegla vse meje.

 

 

Seveda so južni sosedje skočili v zrak. Zanje SFRJ nikoli ni bila neka "intimna odločitev", če parafraziram najmanjšega slovenskega domoljuba. Za razliko od Slovencev, ki so po zaslugi svoje partijske vrhuške do zadnjega oportunistično-pragmatično taktizirali, so Hrvati komaj čakali, da se znebijo socializma in srbske hegemonije, ki se je pod Alpami neprimerno manj čutila kot na Hrvaškem. Zato je še danes tam stopnja senzibilnosti na neosocializem neprimerno višja kot v ljudski republiki Sloveniji.

 

Ko me hrvaški prijatelji sprašujejo, od kje in zakaj tak neverjetni jugoslovanski resentiment pri Slovencih, jim fenomen običajno razložim iz več zornih kotov. Nedvomno je ključni razlog zanj odkrita politična naklonjenost socializmu, titoizmu in vsemu, kar je povezano z obdobjem 1945-1990. Kaj vse vključuje takšno poveličevanje, naravnost imenitno pokaže tista razvpita komunistična parada v Stožicah pred leti. Če si v Sloveniji, za katero sem že pred leti v Financah zapisal, da včasih deluje kot "zadnja komunistična država v Evropi", v političnem smislu neokomunist oziroma privrženec jugoslovanskega socializma, potem si "mainstream", torej "normalen". Takšni nazori so vsako leto bolj samoumevni. Bistvena razlika s Hrvaško, denimo, je ravno tu: tam si s takšnimi nazori alternativec, čudak in politični obskurnež. Zaradi tega tudi takšne reakcije, ko je Slovenec na Velebitu med prvomajskimi prazniki izobesi zastavo Socialistične federativne republike Jugoslavije. Pri nas je to postalo nekaj normalnega, morda že celo zaželjenega. Telekomov portal Siol je denimo včeraj objavil celo anketo o tem, katera zastava je ljudstvu ljubša, slovenska ali jugoslovanska. Rezultat se zdi šokanten, a morda niti ni tako daleč od resnice:

 

 

Je možno, da skoraj tričetrt Slovencev v sebi še vedno čuti nostalgijo za Jugoslavijo? (Foto: Siol.net)

 

 

Prva reakcija na rezultat ankete, kjer je več kot 70 % ljudi jugoslovanski zastavi dalo prednost pred slovensko, je zagotovo šok. Za tiste, ki poskušamo globlje razumeti družbene in socialne procese v ljudski republiki Sloveniji, sicer malce manjši, toda vseeno je nepredstavljivo, da 15 let po vstopu v Evropsko unijo in sredi nesporne gospodarske konjunkture toliko ljudi povzdiguje čase, ko so bile trgovine prazne, avtomobili so se vozili na bone, potovali so redki srečneži, okolje, reke in zrak so bili zasvinjani, človekove pravice zgolj programska norma, politični pluralizem in demokracija pa sta bila označena za otroka degenerirane kapitalistične družbe.

 

Mar ni zanimivo, da ko daš ljudem enkrat svobodo, jo sprva sicer povohajo in pravijo, da jih osrečuje, potem pa sčasoma ugotovijo, da se v njej ne znajdejo najbolje in da je največja svoboda, ki jo potrebujejo, pravzaprav avtomobil, vse ostalo, od volitev, referendumom, parlamentarne demokracije, do ustavnega sodišča in človekovih pravic pa so stvari, ki ljudem v bistvu ne pomenijo ... nič. Da ne omenjamo spremenjenega ekonomskega sistema, tj. kapitalizma, s katerim je marsikdo v zadnjih (skoraj) treh desetletjih poslovno zelo uspel, in to na pošten način, na drugi strani pa je bržkone še več ljudi, zlasti tistih, ki so v socializmu že "oddelali" nekaj delovne dobe, v kapitalizmu začutilo nelagodje in sčasoma prišlo do zaključka, da jim je bilo v samoupravnem socializmu dejansko bolje, lepše.

 

Zakaj? Zato, ker lenoba in nedelo nista imeli nikakršnih posledic (v SFRJ uradno ni bilo niti enega brezposelnega, pa tudi stavke, ki se ji je reklo "protestna prekinitev dela", sistem ni toleriral vse do konca osemdesetih), kar je pomenilo, da je bila to stopnja odgovornosti neprimerno nižja kot danes. Pa še z lastnino ni bilo težav, saj je obstajala t.i. družbena lastnina, ki je bila od vseh, a hkrati tudi od nikogar. 

 

 

Paradni konj jugoslovanske avtomobilske industrije je bil znan kot "the worst car in history". Prevod ni potreben.

 

 

Jugoslovanski socializem je bil eden izmed najbolj perfidnih avtoritarnih sistemov 20. stoletja. Ljudstvu, imenovanem tudi delovni ljudje in občani, je dal ravno toliko "pravic" in "svoboščin", da se ni uprlo. Podobno kot v ekonom-loncu obstaja ventil, ki preprečuje, da bi eksplodiral, je v SFRJ obstajal izjemno dobro preračunan sistem drobnih uslug, pomoči, podkupovanj in vsega tistega, čemur na jugu genialno pravijo "nadmudrivanje". Jugoslovani so imeli vse, celo lastno domačo avtomobilsko znamko Yugo, vendar je šlo za večinoma ničvredne stvari, ki v nekih normalnih tržnih zakonitostih enostavno ne bi preživele nobene konkurence. Z nekaj redkimi izjemami (ki so se kot blagovne znamke ohranile do danes) je socialistična ekonomija SFRJ predstavljala napol avtarkijo, kajpak ob tradicionalnem kompleksu sever - jug, kar je pomenilo, da industrijsko razvitejši del države ekonomsko (in socialno) izkorišča poljedelski jug. Če koga zanima, kako je slovenska industrija suženjsko izkoriščala delovno silo iz Bosne, naj si prebere knjigo Nihče, avtorja Mehmedalije Alića. Ali kot je nekoč priznal nek slovenski gradbeni baron: Če smo imeli na izbiro, ali naj kupimo nov bager iz Nemčije ali pa iz Bosne pripeljemo avtobus delavcev, smo se običajno odločili za to drugo varianto.

 

Ali današnji jugonostalgiki podpirajo izkoriščanje južnih republik? Se jim dopade suženjsko ravnanje z gradbenimi delavci? Kaj menijo o neokolonialni politiki SFRJ do afriških držav, od koder je Titova federacija poceni uvažala surovine, v zameno pa jim je admiral Mamula prodajal orožje, da so se lahko šli krvave državljanske vojne? Ne glede na to, koliko je vprašanj, so odgovori vedno neprijetni in kruti, saj uničujejo zlagano podobo brezmadežne, takorekoč sanjske družbe, dežele šampionov, kot prepeva Magnifico v The Land of Champions. Ja, v športnem smislu vsekakor ... v vseh ostalih pa ne bomo našli nobenih razlogov za poveličevanje SFRJ.

 

In zato je vsa jugonostalgija v bistvu žalostna samoiluzija tistih, ki so bodisi žrtve velike politične manipulacije, bodisi zavestno sodelujejo v tej šaradi. Prvi se mi smilijo, druge pa iskreno preziram. Kajti to so razvajenci, ki s polnimi riti kapitalističnih dobrin serjejo po Evropski uniji, demokraciji, človekovih pravicah, ob tem pa povzdigujejo titoizem in SFRJ. Zanje je to pač le igra, zabava, "fora". Iphone in Goli otok pač nista iz iste zgodbe in nikoli ne bosta.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
57
Dolgo zamolčevana ukrajinska zgodba o ekonomskem kolapsu, ki jo lahko Rusija izkoristi namesto vojaškega konflikta
5
23.01.2022 23:30
Zastavlja se vprašanje, ali bo Rusija napadla Ukrajino, si vzela svoje z nekaj zelo malega uporabe sile, kajti Ukrajina se ji ne ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Pandemija enoumja v znanosti in družbi
23
23.01.2022 11:00
Ni presenetljivo, da v svetu, v katerem povprečje ploska in razume le še športnike in kuharje, postane predstavnik herojskega ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Lajos Kassák, umetniški aktivist in človek XX. stoletja
0
23.01.2022 05:18
Lajos Kassak je sledil matrici: umetnost, tehnologija, komunizem vse do konca svojih dni. Idealna kombinacija za popoln poraz. ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Dediščina komunizma: Vzhodna Evropa in Slovenija plačujeta visoko ceno zaradi nezaupanja javnosti v cepljenje
15
22.01.2022 02:00
Pogled na evropski cepilni zemljevid skoraj s kirurško natančnostjo odslikava nekdanjo Železno zaveso, ki je Evropo delila na ... Več.
Piše: Milan Krek
Težko je živeti v kletki. V mestu Gogi. Biti ves čas talec ene in iste ideologije.
14
20.01.2022 00:00
Iz glasbe kot univerzalne lepote sem z nerazumevanjem gledal na ta ideološki svet ozkosti. Kot so me razburjali tisti, ki so me ... Več.
Piše: Pavle Okorn
Novak Đoković je igral na karto "budi pametan i pravi se glup", a je izpadel samo glup
28
17.01.2022 01:02
Srbi, ki slovijo po konstantnem opevanju lastnega trpljenja, so tudi v Đokovićevem primeru iz muhe naredili slona in za nov kult ... Več.
Piše: Ana Jud
Ne film ne drama, ampak vmesno stanje. Biti na nobeni strani. Biti na svoji zemlji.
10
16.01.2022 01:00
Pier Paolo Pasolini je po mojem mnenju eden ključnih velikanov italjanske umetnosti nasploh. Pesnik, dramatik, gigant filmske ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Ljudje pa nič. Ostajajo doma in čakajo. Na kaj, vas prosim? Na rešilca, ki jih bo odpeljal v bolnišnico?
21
14.01.2022 04:45
Nenehoma se sprašujem, zakaj mora ta narod zaradi popolne neumnosti umirati, ob tem, ko bi se lahko v letu 2021 v celoti ... Več.
Piše: Milan Krek
Ne glejte v zrak! Na Zemlji bodo komedijanti sneli rokavice, maltretirali nepokorne državljane in razkazovali napihnjene mišice
13
09.01.2022 11:00
Tragikomedija Don't Look Up izpostavi ključni in sveto preprosti zgodovinski problem človeštva. Problem so skrajno neumni in ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Razstava: Jože Brumen, modernistični oblikovalec in umetniški erudit
4
08.01.2022 21:56
Takšne vrste razstave zahtevajo veliko več kot posameznikovo satisfakcijo; dolžne so kanonizirati in etično interpretirati ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Kaj ko bi anticepilci odgovarjali za to, kar so storili? Kaj ko bi končno priznali svojo zmoto in se vsaj opravičili?
24
06.01.2022 19:00
Leto 2022 se je začelo natanko tam kjer se je končalo leto 2021. In naša nacionalna televizija je ostala natanko na istem tiru, ... Več.
Piše: Milan Krek
Predlogi k novi ustavi: Slovenija ni Švica, bi pa lahko to postala vsaj na ravni ustave
9
05.01.2022 22:45
Ob osamosvojitvi Slovenije so nam politiki obljubljali, da bomo zaživeli v novi in samostojni državi po švicarskem vzoru. Če bi ... Več.
Piše: Janez Černač
Bolgarske depresije: Ni vse čisto zlato, kar prihaja iz Evropske unije ali Amerike
12
03.01.2022 20:00
Če drži, da je Slovenija do sedaj profitirala s članstvom v EU, je vendarle potrebna zvrhana mera pazljivosti in zadržkov ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
"Človeštvo ima le tri velike sovražnike: vročino, lakoto in vojno. Od teh je daleč najstrašnejša vročina."
8
02.01.2022 20:02
Pandemija se je končala, vendar so njene posledice vidne povsod. Ambrose Bierce je leta 1906 zapisal, da je epidemija bolezen, ... Več.
Piše: Luis Rubio
Evropska kulturna prestolnica 2022: Opera je čutna senzacija ideologije, njen transcendentalni ideal
7
01.01.2022 22:53
Ne more biti resne operne produkcije brez razvite države. Opera nastane vzporedno z nastankom pojma moderna država. Opera je ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Gotova negotovost: V letu 2022 najverjetneje še ne bo "vrnitve v normalnost"
9
01.01.2022 00:00
Omikron je vse postavil na glavo. Če smo bili pred njim že nekoliko optimistični, da bomo zaživeli vsaj del predvirusnega ... Več.
Piše: Iztok Mirošič
Slovenija potrebuje slehernika. Brez izključevanj. Potrebuje velikane. Ne le izjemne, ampak zares velike ljudi.
19
30.12.2021 21:22
Osamosvojili smo se z inovacijo. Slovenci zgodovinsko nismo nikomur nič dolžni. Ne sosedom, ne Evropi in ne svetu. Vse, kar smo ... Več.
Piše: Janez Janša
Demokracija in mi: Dobro je, da v katerem koli odnosu postaviš Kontrolorja svojemu egu
18
29.12.2021 21:00
Aktivni državljan je osrednje geslo razmišljanj Mihe Burgerja na našem portalu v zadnjih šestih letih. Aktivni državljan je zato ... Več.
Piše: Miha Burger
Izkoriščeni, razžaljeni, ponižani, zasmehovani in nazadnje še pozabljeni
18
27.12.2021 20:00
Te dni mi je na portalu+ najbolj v oči padel zapis kolegice Simone Rebolj, ki je opisala realno stanje življenjskega standarda v ... Več.
Piše: Ana Jud
V kakšni državi živim, ko mi premier ne more poslati pisma z dobrim namenom, lahko pa mi pišejo ljudje, ki mi grozijo in me žalijo?
18
26.12.2021 22:00
Veliko manj bi lahko bilo mrtvih to jesen, če bi me poslušali, pa so me raje obtoževali v medijih. Veliko manj bi bilo ... Več.
Piše: Milan Krek
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Zapomnite si ta imena: Poslanke in poslanci, ki so glasovali za status quo glede prirejenih javnih razpisov in korupcije v zdravstvu!
Uredništvo
Ogledov: 2.195
02/
Novak Đoković je igral na karto "budi pametan i pravi se glup", a je izpadel samo glup
Ana Jud
Ogledov: 2.250
03/
Pandemija enoumja v znanosti in družbi
Simona Rebolj
Ogledov: 1.797
04/
Ruska invazija na Ukrajino je morda le še vprašanje dni, razen če bo Putin v zadnjem hipu presenetil z mirovnim predlogom
Božo Cerar
Ogledov: 1.526
05/
Težko je živeti v kletki. V mestu Gogi. Biti ves čas talec ene in iste ideologije.
Pavle Okorn
Ogledov: 1.298
06/
Dediščina komunizma: Vzhodna Evropa in Slovenija plačujeta visoko ceno zaradi nezaupanja javnosti v cepljenje
Milan Krek
Ogledov: 1.355
07/
China’s Belt and Road Initiative: A win-win or a debt trap? The Case of African States
Valerio Fabbri
Ogledov: 955
08/
Ljudje pa nič. Ostajajo doma in čakajo. Na kaj, vas prosim? Na rešilca, ki jih bo odpeljal v bolnišnico?
Milan Krek
Ogledov: 1.962
09/
Ne film ne drama, ampak vmesno stanje. Biti na nobeni strani. Biti na svoji zemlji.
Dragan Živadinov
Ogledov: 719
10/
Panika na levici: Če jim bo Golob odletel iz rok, jih ne reši niti Kos na strehi!
Uredništvo
Ogledov: 3.094