Morda se sliši protislovno, a prav v mladih demokracijah je politka nekaj slabega. Pričakovali bi, da se bodo ljudje po dolgih desetletljih komunistične diktature v novem, demokratičnem okolju zavzeli za to, da državo vodijo res najsposobnejši. Pa ni tako. V Sloveniji se je zgodilo, da je dolgoletni komunistični veljak in zadnji predsednik komunistične partije postal predsednik republike in bil zlahka ponovno izvoljen. Praktično vse ključne položaje v gospodarstvu, javnem sektorju in medijih je obdržala prejšnja politična elita. Novi obrazi v politiki so bili neizkušeni, dostikrat zelo nespretni, preveč je bilo tudi nestrpnosti do drugače mislečih, skrajneži pa so samo še poslabšali ugled novih politikov. Vodstva novih političnih strank so imela množico intelektualcev, ki pa niso imeli političnih izkušenj. Kdor je nastopal proti starim silam, ki so si medtem nadele nova imena, je prej ali slej doživel stigmatizacijo. Številni so odnehali, nekateri so se prilagodili, le redki pa vztrajajo. V centrih družbene moči so ostali spretneži, ki so poskrbeli zase, za državo pa jim je bilo le toliko, kolikor jim je kot institucija koristila. In tako ni nič čudnega, da v mladih demokracijah primanjkuje pravih politikov. Neizkušeni in šibki politiki so lahek plen verzirane stare garde, lobistov in medijev. Če hočemo resnične spremembe v politiki, se morajo bistveno spremeniti politične stranke in njihova vodstva, pa tudi mediji.

Največjo odgovornost za tako stanje imajo politične stranke, kjer se odvija ključni del politične socializacije. Gre namreč za proces pridobivanja znanja, vedenjskih vzorcev in drugih specifičnih dejavnikov, ki so tipični za konkretno stranko. Stranka ima svoj politični program, kjer poudarja svoje vrednote, ideološke temelje in ključne smeri delovanja. Stranka ima svoje organe in interne predpise, po katerih se mora ravnati članstvo. Ima svojo terensko organiziranost, ima podmladek, svoj časopis in spletni portal.

Stranka, ki se bori za demokracijo, jo mora najprej udejaniti v lastnih vrstah. Tako bo sploh lahko razvijala demokratično politično kulturo. Tu pa se v novih demokracijah pošteno zatika. Če je stanje duha v družbi polno ostalin prejšnjega režima, se to pozna tudi v političnih strankah. Nekateri voditelji strank, zlasti če so bili nekoč člani komunistične partije, hote ali nehote izkazujejo elemente avtoritarnosti, nestrpnosti do drugače mislečih, zavračajo, ponižujejo in smešijo vse, ki niso skladni z njihovim mnenjem, sovražno so razpoloženi do drugih strank in ne izbirajo sredstev, da bi povečali svojo moč. Če tako ravna predsednik stranke, tako ravna tudi članstvo in v parlamentarnih debatah in v javnosti posnema svojega vodjo, da bi tudi tako jasno pokazalo svojo pripadnost. Novinci v stranki in podmladek pa samo ponavljajo to, kar vidijo in slišijo. In tako politična stranka ne utrjuje demokratične politične kulture, ampak ohranja stare vzorce, značilne za komunistično diktaturo.

Politične stranke se zelo počasi spreminjajo, kot tudi nezrela demokracija počasi zori. Potreben je drugačen pristop pri postopkih privabljanja novih članov in tudi v izbirnih postopkih za politične funkcije. Resda politične stranke ni mogoče primerjati s podjetjem ali katerokoli drugo organizacijo, vendar pa bi bilo narobe, če ne bi uporabili znanj s področja človeških virov, ki so na vseh drugih področjih izkazala svojo koristnost. Preden se v podjetju odločijo za določenega kandidata, temeljito pregledajo vso njegovo dokumentacijo in v izbirnem postopku preverijo njegove zmožnosti. Seveda si to lahko privoščijo, saj je kandidatov vedno več, kot pa je prostih delovnih mest. V političnih strankah pa so veseli vsakega, ki se jim želi pridružiti. Zato je razumljivo, da so pri vstopu v stranko popustljivi. Toda od tu naprej bi morali slediti zahtevam poklicnega profila politika, se pravi njegovim zmožnostim (kompetencam). Zaenkrat lahko rečemo, da noben poklic ne daje toliko moči in vpliva in hkrati zahteva tako minimalne kvalifikacije, kot je poklic politika.

Raziskav in literature o poklicnem profilu politika je presenetljivo malo, toda če povežemo teoretske vire z izkustvom, lahko nanizamo nekaj ključnih kompetenc politika. Najprej pričakujemo, da ima vsak politik svoj poklic, biti mora primerno izobražen, pomembna je široka razgledanost, važne so življenjske izkušnje, skratka, govorimo o osebni integriteti posameznika, o njegovi zrelosti za razumevanje razmer v družbi in njegovega položaja v njej. Potem pa sledijo specifične kompetence politika, kot so empatija, sposobnost komuniciranja, lojalnost, sposobnost ločevanja med bistvenim in nebistvenm, logično mišljenje in seveda modrost.

V politiki so pomembne tudi fizične značilnosti kandidata; kako zgleda, kako se oblači, kakšen glas ima, nasmeh itd. Idealna bi bila kombinacija njegovih zmožnosti (kompetenc) in zunanjih značilnosti. Vendar tudi taka idealna kombinacija še ne pomeni, da bo kandidat izvoljen.

Kako uveljaviti navedene zahteve pri izbiri kandidatov za politične funkcije, je zahtevno vprašanje. Največ bi v tem pogledu lahko naredili predsedniki strank. S svojo avtoriteto bi lahko spremenili sedanje slabe prakse, ali pa vsaj začeli sprememebe pri podmladku stranke, nato v lokalnih okoljih in končno še na vrhu. Logična bi bila obratna pot, vendar manj verjetna. Najbrž bi predsedniki strank težko upoštevali nasvete Machiavellija, ki govori o tem, da mora vladar ceniti sposobnost in dajati zavetje talentiranim ljudem (Machiavelli, 1990, 82), in precejšna verjetnost je, da ne bi verjeli zapisom o Sulejmanu Veličastnem (1520-1566), ki naj bi pri imenovanju na pomembna mesta zelo skrbno analiziral sposobnosti kandidata. Bogastvo, družinske vezi in položaj na družbeni lestvici, priporočila in popularnost, vse to za sultana ni bilo pomembno. Značaj človeka, njegove osebne lastnosti, značilnosti in dispozicije so bile osnova za imenovanje. Ljudje so napredovali samo po sposobnosti (Muharemi, 2012, 49).

Končno naj omenim izjemno pomembno vlogo medijev v političnem življenju družbe. To je sicer obsežna in zapletena tema, ki presega namen tega zapisa. Zato naj le izrazim pričakovanje, da bi mediji le morali prepoznati kakovostne kandidate in jim nameniti ustrezno pozornost. Ne pa, tako kot danes, ko sledijo naročilom lastnikov in povzdigujejo povprečnost ali celo podpovprečnost, kakovstnih kandidatov pa niti ne omenjajo. Rumenilo, ki preveva celo nacionalne medije, škoduje demokraciji in je odraz nizke politične kulture medijev. Navadno se politična kultura in kultura medijev prekrivata.

Prof. dr. Mihael Brejc je Professor Emeritus Univerze v Ljubljani, sicer pa dolgoletni politik, nekdanji evropski poslanec in prvi direktor Varnostno-obveščevalne službe (VIS). 

Viri:

1. Machiavelli, N.:Politika in morala, Slovenska matica Ljubljana 1990

2. Muharemi, A.: Turska, Novi Liber, Zagreb 2012