Po tedanji Bleiweissovi ulici, vstran, v neko vilo, pred katero je straža, napis Carabinieri Civili, čez dvorišče, v vežo in po stopnicah v klet, kamnite stopnice, medla luč, sunek od zadaj, da sem poletel po zraku na betonska tla hodnika spodaj, kljub vklenjenim rokam sem se le nekako ujel, pa nekaj brc z leve, nekaj z desne, nekaj krikov, psovk, vstani, kuzlin sin! Prekleti grog, zaradi katerega sem se ujel; a tudi dobri, prijazni grog, ki mi je otopil telo, da ni čutilo brc in udarcev tako močno, kakor bi jih sicer.

Nekaka miza, za njo debel karabinjer. Lisice z rok. Papirje! Nimam. Dve na gobec. Ime, priimek! (Pripravljene podatke izpovem.) Kje stanujem? (Povem neki naslov, jasno in kratko; seveda bodo ugotovili, da to nisem jaz in da ne stanujem tam, a potem bomo videli naprej.) Zapisali so, kar sem jim povedal. Potem so me porinili v manjšo sobo, kjer je (spet) stala miza, stol in (zelo pomenljivo) obešalnik za plašče in klobuke, kjer je visela nekakšna žalostna marela. Žarnica je bila nekoliko močnejša. Giuseppe (ali kaj) v sivi obleki je sedel za prazno mizo in me gledal, ob meni sta stala dva prav neprijetna tipa z močnimi črnimi obrvmi, nizkim čelom in mračnim pogledom. Zakaj sem bežal? Ker nisem imel pri sebi legitimacije. Namignil je z glavo – in z obeh strani je začelo leteti po meni. Ječal sem, kričal, padel. Čeprav ne bi bilo treba: vse skupaj ni bilo toliko, kolikor sem jih včasih skupil na boksarskem dvoboju, ki sem ga dobil. Pri udarcu v želodec sem se naredil, ko da me je spravil ob sapo, in sem za vsak slučaj padel. Uvidel sem, da ti ljudje sploh ne znajo zelo dobro svojega poklica. Ležal sem na tleh, držal sem se za želodec, pazil, da je ne bom dobil v gobec z nogo: a za strokovnjaka vse skupaj ni bilo vredno besede. Nad menoj je stal razkoračen veliki šef, kričal je name, spraševal me je nekaj o oef, psoval me je, jaz pa sem stokal, ječal in (izpod trepalnic) pazil na nadaljevanje. Postavili so me na noge (delal sem se, da ne morem stati), kričali so name, dobil sem spet od leve in od desne, a vse skupaj me je prepričalo, da se jim sploh ne ljubi tolči kaj posebno zares. Prevaral sem jih, no, to že, a tudi njim ni bilo posebno do kakšne velike zmage nad menoj. Jezilo me je samo, da je eden od obeh goril brcal tja proti jajcem, zadel ni, lahko pa bi. Z zadoščenjem sem opazil, kako mi teče kri iz nosa. To jih bo odžejalo, sem pomislil. Mazal sem tisto kri po obrazu, da bi se bolj zgrozili nad svojimi dejanji. Ne rečem: za nevajenega človeka bi bil ta pretep veliko hujši. Jaz pa sem občutil vse telo kot čisto zdravo, tu in tam kak udarec, piščal me je bolela in tja v rebra sem dobil eno krepko; nič posebnega za tako masažo. Teci, teci, blaga kri iz nosa; da le ne bi nehala! Preiskali so me, vsebino iz žepov so zložili na mizo.

Kakšne zveze imam? Kdo je moj najbližji prijatelj? Naslov!

Spet jim nekaj ni bilo všeč, spet je začelo padati po meni. Jaz pa kar na tla, skrčil sem se v embrionalni zvitek, zaprl oči in odprl usta, hropel sem, drgetal, umiral … Prestali so. Nekakšno posvetovanje ali kaj, morda cigaretpavza? Polili so me z vodo. Moral sem spet oživeti. (Do sem je še kar šlo, sem pomislil.)

Boš priznal, da delaš za oef? Bi rad, da ti šele mi dokažemo?

Postavili so me ponovno na noge. Zdaj sem se delal, ko da sploh ne razumem več vprašanj. Bebasto sem spraševal: Kaj? Kaj ste rekli? Dokler me niso porinili iz sobice na hodnik in me predali ječarju. Ta me je vodil ob vrsti vrat, delal sem se, ko da se komaj držim pokonci, odklenil je neka vrata, prijel me je in me porinil naprej. A ni me prijel surovo, napadalno, temveč kakor da bi me objel, pri tem je šepnil: Corraggio, corraggio! Balzam na rano. Ošinil sem ga s pogledom: rjav, zagorel obraz s plavimi očmi na srednji postavi, ječar – a kaj je v njem?

Stopil sem v podzemno celico, nekdanjo klet, slabotna luč, zabito okno, prične, štokerl z vrčem vode – in tam pod oknom na tleh človeška postava, skrčena vase, s podvitimi koleni, bel obraz z velikimi očmi. Brez besed sem se sesedel na pograd.

Ni se prvič nekaj zgodilo. Ni se prvič življenje na čuden način ustavilo. Ni prvič, da morajo steči dogodki po znani poti. Kdo si? Kdo sem? Kaj je? Kaj piše na stenah? Kaj se dogaja? Imaš cigareto? Krvav kakor sem bil, sem mu zbujal zaupanje. Zvila sva čik in prižgala. On je že štirinajst dni tukaj. Tamle je vpraskan napis Toneta Tomšiča. Ključar, ki me je pripeljal, se imenuje Filippo. Muhast, ne dober ne slab. Preklete kleti! A kaj se zunaj dogaja?

Klicali so me čez kakšni dve uri, vodili so me v drugo sobo, v pritličju. Bili so na naslovu, ki sem ga dal (delovni hudiči, a?). Tam nihče ne ve zame. Jaz pravim, da sem se lahko kaj zmotil, saj sem popil celo vrsto grogov. Ko so me stolkli na tla, so se spet nekaj posvetovali. Jaz pa sem premišljal o poškodbah: še kar gre. Seveda je težava: če so šli zdaj sredi noči preverjat moj naslov, to kaže, da me imajo na sumu, češ da sem kaj večjega v organizaciji; da so ujeli večjo ribo. To je pa draga zadeva. Presneta sreča, da sem se iznebil ponarejene izkaznice in revolverja, in to še italijanske berette; se ve, da je nisem dobil od Angležev. Če bo vse skupaj trajalo, bodo ugotovili, da nisem tisti, za katerega sem se izdajal, in da ne stanujem tam, kakor sem navedel. To je že v teku. Ko bi vsaj slutil, kaj imajo zoper mene? Če podam svoje pravo ime, nastane vprašanje, zakaj sem ga skrival. Da stanujem trenutno pri Henigovih, tega za nobeno ceno ne bom izdal. Proces gre torej naprej.

Bijejo me v presledkih dveh in treh ur. Delam se, ko da sem samo napol pri zavesti. Res me pa boli že vse telo; kamor se primem, me boli. Pazim na oči in na jajca, drugje pa – kar je, je. Kasiram. Z rokami, s pendrekom, z nogami. Nesistematično, kamor-pade-pade, ječim, krvavim, zanikam; samo prosim pa ne (pregar' si va in chiesa, to mi je ostalo iz taborišča). Prasice so prepričane, da so res ujele večjo ribo.

Povej ime! Priimek! Kje stanuješ? Kaj si po poklicu? Od česa živiš?

Kar naprej kričijo name, mi šepetajo. Vmes pa udri-užgi. Nekaj sem jih dobil tja v desno piščal, ki me res boli. Nastavljam torej levo nogo. Na levi spodaj so mi, mislim, zlomili ali nalomili kakšno rebro; prav neprijetna stvar. To kar traja, pa spet malo v celico (Filippo: Coraggio, ragazzo, coraggio! Enkrat stisne med zobmi celo: Preklete beštije! Neumno, a moram priznati, da so mi te skromne pripombe zelo dvigale moralo. Kakor tudi topli pogled tistih plavih oči. Kako je ta človek zagazil v te kleti? S sten sem razbral, kaj vse se je tukaj že dogajalo.) Fister, to je moj bedni sojetnik, mi je povedal, da ga je sem pripeljala gestapo iz Begunj na Gorenjskem, in da se boji, če ga ne bodo Nemci vzeli nazaj. Tukaj ni dobro, a je še zmeraj bolje kakor pri Nemcih. Italijani so ga tepli ko vola, dva dni in dve noči; hudo. A Nemci imajo bolj rafinirane načine, slečejo, obešajo za noge, in kaj še vse znajo! Kaj hočejo od njega eni in drugi, o tem ne spregovori, jaz pa ne vprašam, jasno. "Ti tuliš premalo," me pouči, "pri Italijanih je treba tuliti, če ne, mislijo, da si zakrknjen, izvežban."

Slekel sem suknjič, zvil sem se na pričnah in se pokril čez glavo; rad bi malo zaspal. A kmalu pridejo spet pome. Med prvimi brcami sem jo dobil v razbolelo desno piščal, no, in sem začel tuliti. Od udarca na gobec sem padel in obležal skrčen na tleh. Vzdignili so me in me posadili na stol, eden me je držal na ovratnik, da ne bi zdrsnil na tla. Tisti v sivi obleki mi je pomolil pod nos ciklostilni izvod Slovenskega poročevalca. Poznaš? Zijam v papir in odkimam, še nikoli videl. Bum-bum-čof po glavi. Tole poznaš? Listek z velikimi črkami OF. Zijam, ne poznam. "Nikoli slišal za OEFFE?" se mi zareži zasliševalec v sivem. "Kaj pa za Stalina si slišal?" Slišal. Kje? Ja, v vaših časopisih. Še eno po nosu, pa brco od strani, in marš v celico! V lončku na mizi je bila črna kava, prijetno je dišala. Zasliševalec pije, ko me vlečejo skozi vrata na hodnik. Po svetlobi, ki vdira navzdol po stopnišču, sodim, da se že dela dan. Do sem imam še nekako pregled čez dogodke, čeprav mi je visela obrv čez levo oko, čeprav sem imel nekaj zob zbitih in polna usta peska od okrškov, desna noga me ni več dobro nosila, rebra so me bolela; pravijo, dokler te boli, je še dobro. Pravilnost tega rekla sem spoznal naslednji dan in naslednjo noč, ki sta se mi zmedla v eno samo moro. Mislil sem, da tulim, pa mi je prihajal iz grla samo hripav stok. V nekem trenutku se mi je zazdelo, da vidim samega sebe, kako ležim na tleh, zvit v klobčič, trepetajoč od živcev in od vode, s katero so me polivali. Gorile so se menjale, jaz sem ostal. Nove oči pod debelimi obrvmi so vrtale vame. Da se jim le ljubi. Zdaj sem ena sama klobka bolečin, a tudi topega, zbitega mesa, kit, kosti; včasih se začudim: saj me je lopnil – pa me sploh ni bolelo, kako pa to? Ne vem, kolikokrat so me vrgli v celico in kolikokrat vzeli iz nje. Vse skupaj postaja nekakšna čudna burka. Hoditi ne morem, po dva prihajata pome, naložita si me na ramena, tako da z nogami drsim po tleh; in še najdem način, da jima posvinjam s svojo krvjo obleke. Ti tipi bi morali imeti delovne kombinezone, pomislim.