Prejšnji torek je bil v predsedniški hiši sprejem ob 30. obletnici Majniške deklaracije, v sredo smo se o njej (Bavčar, Gabrič, Grdina, Hribar, Partljič, Požarnik, Školč in moja malenkost) pogovarjali na Slovenski matici, v četrtek sem odgovarjal na vprašanja novinarke Nedeljskega dnevnika o prihodnosti Evropske unije, nato pa na nacionalki gledal soočenje kandidatkov/kandidatk za poslance/poslanke Evropskega parlamenta, dogodek, ki smo si ga pred tridesetimi leti, ko smo pisali o "povezovanju v okviru prenovljene Evrope", seveda predstavljali precej bolj abstraktno. V petek, 10. maja sem v ljubljanskem Mestnem muzeju v družbi z (bivšim) predsednikom Katalonije (t.j. s prihodnjim evropskim poslancem) Carlesom Puigdemontom in dosedanjim evropskim poslancem Ivom Vajglom nenapovedano in z moje strani nepričakovano improviziral nekaj opazk o opazovanju katalonskega referendumu leta 2017. Pri tem sem kritiziral predsednika slovenske vlade in predsednika Evropske komisije Junckerja zaradi njune brezbrižnosti glede Katalonije. Zveza oz. primerjava med Majniško deklaracijo in katalonskim osamosvajanjem je na dlani.

Sprašujejo me, ali se je naša deklaracija uresničila in kaj si mislim o prihajajočih evropskih volitvah. Ugotavljam, da se negotovo življenje nadaljuje. Potrtost, ki me je obhajala po lanskih (slovenskih) parlamentarnih volitvah, se zdaj stopnjuje. Dnevnikovi novinarki sem povedal:

1. da ne bi smeli metati v isti koš vzhodnoevropskih in zahodnoevropskih držav oz. strank in aktivistov v njih; 

2. da politiki iz zahodnih držav relativno površno ocenjujejo nove članice in ne razumejo, da so iz socializma podedovale velikanske probleme in zaostanke;

3. da je nizka udeležba na evropskih volitvah znak nezaupanja v Evropski parlament, ki ga ljudje pojmujejo kot nekakšno medijsko predstavo, kot "show";

4. da Evropejci po mojem želijo neposredno voliti svoje voditelje, ne le predstavnikov članic in strank; poslanci pač niso voditelji;

5. da morajo biti vse stranke, če hočejo biti uspešne, nekoliko populistične; da se Macron in zahodni analitiki ukvarjajo predvsem s problemom politike identitete, kar marsikdo bolj ali manj upravičeno prevaja z nacionalizmom;

6. da je politika identitete, ki gradi na čustvih, spoštovanju individualnosti, dostojanstvu … povezana s pojmovanjem demokracije; če ta ne upošteva pametnih ljudi in njihovih dosežkov (meritokracija), se - kot je povedal že Platon - sprevrže v tiranijo;

7. da se moramo vprašati, ali se lahko Slovenci požvižgamo na narodno identiteto, zaradi katere smo si naredili državo;

8. da je Majniška deklaracija anticipirala konec hladne vojne in kot takšna pomeni pobudo za narodno spravo;

9. da Evropska unija potrebuje več složnosti, ko gre za tekmovanje z Američani, Rusi in Kitajci; pri čemer so ZDA zavezniška država, ki je Evropi najbližja; da je Rusija nekakšna dvojna osebnost, razcepljena med Evropo in Azijo, torej bi jo morali, ne da bi zanemarili njene pretekle bolj ali manj brutalne vojaške in politične posege (npr. priključitev Krima), pridobiti na svojo stran;

10. da so ruski umetniki Puškin, Dostojevski, Tolstoj, Čehov, Čajkovski, Stravinski, Šostakovič, Maljevič … evropski umetniki; 

11. da je dejanska alternativa evropski kulturi, evropskemu načinu življenja in evropski demokraciji edino Kitajska;

in

12.  da nas je Američanov, Rusov in Evropejcev skupaj še vedno manj kot Kitajcev.

***

Slovenske volitve so v marsičem podobne volitvam v drugih evropskih državah:

1. v večini evropskih demokracij volitve oblikujejo politični sistem, ki je bodisi konservativen bodisi liberalen bodisi socialdemokratski, pogosto pa je kombinacija dveh od teh treh elementov;

2. večinoma si stranke zaradi stabilnosti in operativnosti prizadevajo oblikovati sistem, ki ima zanesljivo večinsko podporo;

3. predsednika vlade praviloma postavljajo zmagovite stranke, katerih volilni izid v večinskem sistemu znaša preko 50%, v proporcionalnem sistemu pa običajno med 20 in 35%; 

4. prednost imajo stranke, ki uživajo podporo (tradicionalnih, popularnih, tehnično in finančno dobro organiziranih) medijskih hiš; 

5. pomembno vlogo igra geografija: nekatere stranke so uspešnejše v mestih, druge na deželi, nekatere na vzhodu, druge na zahodu države; slovenska posebnost je Ljubljana, kjer živi veliko vladnih in javnih uslužbencev, ki so povezani s političnimi skupinami, ki so največ časa na oblasti; druga posebnost je nekdanja Cona B Svobodnega tržaškega oemlja, ki je bila do leta 1954 pod vojaško upravo;

6. v krajih, v katerih ima neka stranka veliko privržencev, bodo izvoljeni kandidati te stranke ne glede na imena in osebne dosežke…

Seveda se Slovenija pri volitvah in pri demokraciji tudi razlikuje od drugih evropskih držav. Volitve vse pogosteje pomenijo negotovost in presenečenje, saj se na njih pojavljajo vedno nove stranke, ki so bile na pobudo določenega ideološkega in poslovnega ozadja oz. s pomočjo močne medijske kampanje ustanovljene ad hoc:

1. nove stranke običajno blestijo krajši čas, njihovi rezultati pa so običajno skromni (Virantova Državljanska lista je dosegla okrog 8 %, Golobičeva Zares okrog 9 %, Šarčeva LMŠ 12 %. Nenavadno uspešna je bila na volitvah 2014 Cerarjeva SMC (34 %), vendar tega rezultata na volitvah 2018 ni ohranila, ampak je dosegla le 10 %;

2. nove stranke in novi obrazi praviloma niso dobro organizirani, nimajo dovolj odborov in podpore, kar pomeni, da so njihovi rezultati - v primerjavi s tradicionalnimi strankami (SD, SDS) - nestabilni;

3. politični sistem, ki ga ustvarjajo nove stranke, je težko definirati, je nejasen, neskladen, protisloven in nestabilen; analitiki večinoma ugotavljajo, da nove stranke in njihove povezave prejemajo usmeritve iz zunanjega, nestrankarskega oz. nadstrankarskega, prepoznavno levičarskega okolja, večinoma iz krogov nekdanje nomenklature, njenih privržencev in naslednikov;

3. kar zadeva demokracijo, se negotovo življenje, ki smo ga opazili in zavrnili že v Majniški deklaraciji, nadaljuje. 

***

V težavah pa niso le nove, ampak tudi uveljavljene stranke, predvsem SDS in NSi. Na televizijskem soočenju so predstavniki novih strank in stare SD (ki izvira iz Komunistične partije) vsi po vrsti zavračali desne oz. desnosredinske stranke, češ da so se njihovi šefi, ki prihajajo iz Evropske ljudske stranke (Merkel, Juncker), posebej v najnovejšem obdobju slabo obnesli. Veliko vprašanje je, kako se bo slovenskima podružnicama Evropske ljudske stranke obneslo distanciranje od Merklove, Junckerja in celo od Manfreda Webra, gotovo pa ne bo koristila podpora Orbanu, čeprav so obtožbe in nerazumevanje na račun srednje- in vzhodno-evropskih držav - kot rečeno - pogosto neupravičeni. Še manj donosna utegne biti povezava z italijanskim Salvinijem.

Velika pomanjkljivost nekdanjega Demosa in njegovih desnosredinskih naslednikov, tj. strank, kot so SDS, NSi in SLS, je predvsem ta, da s(m)o v prvih letih demokracije prepustili socialdemokratski prostor komunistom; deloma pa s(m)o se - zaradi zaupanja v Drnovška - prenaglili tudi s tem, da smo liberalni prostor prepustili Liberalni demokraciji. Ta uspešna in celo simpatična stranka je namreč po odhodu Drnovška in prihodu Ropa (da o Kresalovi ne govorimo) neslavno propadla, na izpraznjenem prostoru pa so se pojavili nadomestki kot Zares, SMC, LMŠ in ZAB. Kot je pisec teh vrstic nekoč razumel diplomatskega referenta nekdanje Socialno-demokratske stranke Slovenije (ki se je leta 2003 preimenovala v SDS), je stranka izgubila diplomatski boj za položaj v socialistični Internacionali, ker so imeli komunisti boljše zveze in ker je bila Internacionala očitno neodporna do njih. Pučnikova oz. Janševa socialno-demokratska stranka je leta 1996 zapustila socialistično internacionalo. Drugačne so razmere na Češkem, kjer maloštevilnim komunističnim poslancem nikoli po žametni revoluciji ni uspelo vplivati na vladno politiko, trenutno pa iz opozicije - kot slovenska Levica - podpirajo Babiševo vlado. Člani socialistične internacionale in Evropske socialistične stranke (PES) so češki socialni demokrati, komunisti pa so opazovalci v evropski Združeni levici.

Takšni pojavi dokazujejo, kako velike težave imajo srednje- in vzhodno-evropske članice Evropske unije, in kako neupravičeni so očitki zahodnih politikov o populizmu in nacionalizmu. V teh članicah in v Sloveniji še kar naprej vlada politika negotovosti.