Izbrane tematike so bile nekoliko bolj pisane na kožo skrajnim pogledom razvoja EU. To je dobro izkoristil Zmago Jelinčič, ki zna s svojo preprosto retoriko, besednim pompom in glasnimi replikami - tudi takrat, ko ni čas zanje - izkoristiti svoj trenutek pod žarometi. Milan Zver je vsebinsko sicer deloval korektno, njegov nastop pa je čisto preveč formalen, uniformen, spravljiv, z eno besedo: bled. O čem je že govoril? 

Angelika Mlinar kljub poznavanju tematik kot koroška Slovenka deluje nekoliko eksotično in v tem trenutku preprosto še prezgodaj za resno kandidaturo. Podobno prezgodaj deluje tudi Gregor Perič, ki ima s korektnimi odgovori in nastopom (ki mu manjka le malo več nasmeška in sproščenosti) dobro podlago za nadaljnje pridobivanje simpatij volilnega telesa. V nasprotju z omenjenima pa Ljudmila Novak s svojim dobrim nastopom in jasnim govorjenjem deluje kot oseba, za katero je prišel čas za odhod v Bruselj.

Zakaj je Igor Šoltes, vnuk Edvarda Kardelja, čutil potrebo po izpostavljanju dedkovega imena v povezavi z Univerzo v Ljubljani v časih, kjer se na lokalnem političnem parketu še vedno bije bitka med "rdečimi" in "belimi", ve samo on. Svoj nastop bi sicer lahko začinil tudi s čim drugim. Glede na njegovo kariero na Računskem sodišču bi mu volivci verjetno z veseljem prisluhnili npr. okoli kakšnih stroškov, izdatkov, statistike ali celo nepravilnosti financiranja EU ter njegovih možnosti vplivanja na vse to skupaj.

Ireni Jovevi dobronamerno predlagam kakšen resen tečaj javnega nastopanja. Razumem, da ji ni lahko na začetku politične poti, vendar pa ji bodo negativna obrazna mimika ter nizek nivo uporabe slovenskega jezika v kombinaciji z očitnim nepoznavanjem pomembnejših mednarodnih tematik (npr. Trianonska pogodba), sčasoma zagotovo zaprli vrata do src volivcev.

Violeta Tomić je sicer prepoznavna s svojim nekoliko arogantnim nastopom, ki pa prav zato hitro vodi v konflikt. To smo lahko videli takoj, ko je politično izjemno kratkovidno nalila bencin na ogenj Jelinčiču z idejo, da smo si pač sami krivi, da begunci prihajajo k nam. Je res sama sebi najšibkejši člen?

Višek soočenja pa je zame s sicer drugače korektnim nastopom dosegla Tanja Fajon. Z odgovorom na vprašanje, zakaj že tretjič kandidira na mesto poslanke kljub temu, da je nekoč zagovarjala idejo, da bi EU poslanci morali imeli največ dva mandata. Njen odgovor, da so jo v kandidaturo napeljale okoliščine, ki kažejo na to, da bi šla Evropa brez njene prisotnosti lahko v napačno smer, mi je, milo rečeno, izvabil nasmešek na ustnice. Še dobro, da je Fajonova tam že toliko let, saj bi brez nje verjetno že zdavnaj vse skupaj šlo v maloro.