V soboto, 11. maja okrog poldneva mi je tržaški prijatelj Bojan Brezigar poslal sporočilo, da je umrl Gianni De Michelis. Takšnih sporočil je zadnja leta vedno več in sem se jih - kar je skoraj bogokletna misel - skoraj navadil. Ko je leta 2015 umrl Andrej Inkret, je Drago Jančar na pogrebu rekel: Zdaj sekajo že v našem gozdu. Leta 2016 je umrl Hans-Dietrich Genscher, naslednje leto Alois Mock, vmes in potem pa še drugi prijatelji, znanci in nekatere neizogibne osebnosti. Umrli so Dušan Pirjevec (1977), Marjan Rožanc (1990), Jože Pučnik (2003), Rudi Šeligo (2004), Janez Drnovšek (2007), Tone Pavček (2011), France Bučar (2015), Ciril Zlobec (2018), Andrej Capuder (2018)… In kar je najhuje: umrli so sošolci, sošolke, kolegi in kolegice (Janez Janež, Bernarda Zupančič, Maja Šorli, Zoja Skušek …).

Če se vrnem k De Michelisu. Prvič sem govoril z njim julija 1990 na srečanju intelektualcev držav Pentagonale v Benetkah. Pentagonala je bila De Michelisov izum, njena članica je bila Jugoslavija, vendar je izumitelj - po vsem videzu - hotel pritegniti tudi Slovenijo oz. njenega zunanjega ministra, ki takrat seveda še ni bil zaresni zunanji minister zaresne države. Pritožil sem se, ker je uradni jezik konference bila samo srbohrvaščina, De Michelis pa je pritožno hladnokrvno sprejel in rekel, da ni problema. Pohvalil je slovensko demokracijo in nekako predlagal, da jo izvozimo v Srbijo. Drugič sva se (pod budnim očesom Milana Kučana) srečala decembra istega leta ob otvoritvi novega generalnega konzulata. Govor je bil o plebiscitu in njegovem uresničevanju. De Michelis je rekel, naj se za božjo voljo ne odcepimo in da tega na Zahodu ne bi nihče odobraval. Kolikor vem, se je potem z De Michelisom privatno, tajno, menda strankarsko v ministrovem rojstnem kraju Benetkah srečal Kučan. Menda sta dobro jedla. De Michelis je bil nekako nagnjen k dobremu in zabavnemu življenju, kar je ob obisku v Ljubljani pokazal s tem, da se je še pred prihodom pozanimal, ali imamo kak “disko”; prihod pa je bil sploh veličasten. Iz velikega aviona se je, ko je pristal na Brniku, za ministrom vsula množica privlačnih gospodičen.

Potem smo imeli vojno. Ko me je ob novici, ki jo je razširil Kacin, da se iz Srbije valijo tanki proti Sloveniji, zgrabila panika, sem poklical v Rim. Pozneje mi je minister pripovedoval, da je panika zgrabila tudi njega, vendar se ga umirili vojaški strokovnjaki, ki so povedali, da tankov za tako razdaljo ne uporablja nihče. Nato je De Michelis pomiril mene. Sledila sta dva sestanka s Trojko Evropske unije v Zagrebu. Lokacija je bila všeč Tuđmanu, v Ljubljani pa evropski avion zaradi jugoslovanske okupacije letališča tako ali tako ni mogel pristati. Trojka, ki so jo zadnji dan junija sestavljali De Michelis, Jacques Poos in Hans Van de Broek, se je čez vsako mero spodobnosti zadržala v Beogradu, torej se je sestanek, ki sva se ga udeležila predsednik Kučan in jaz, začel po polnoči. Zagreb je bil tiste dni še ves poletno razigran in bučen, saj tam vojne ni bilo. Čakali smo v Banskih dvorih. Sestanek je bil kljub utrujenosti udeležencev zanimiv. V glavnem so Evropejci zahtevali, da Slovenija prekliče osamosvojitev, kar se ni zgodilo. Trojka je vseeno napovedala poziv Jugoslovanom, naj nehajo z napadi. Ko se je danilo, mi je De Michelis zaupljivo rekel, da neodvisnost Slovenije ni problem, drugače pa je pri Hrvaški. Prvega julija smo se sestali še enkrat, tokrat v spremenjeni zasedbi, ker se je z začetkom drugega semestra italijanski mandat končal; začel pa se je portugalski. Čakanje je bilo daljše kot prvikrat. Opolnoči so  bili Evropejci še vedno na večerji z Miloševićem. Morda Markovićem? Tuđmana sem prosil, če lahko uporabim katero od spalnic v Banskih dvorih, Kučan je rekel, da bo zaspal v naslanjaču, glede Kacina, ki se nama je pridružil, pa se ne spominjam. Jaz sem skratka sladko zaspal in bil ob štirih zjutraj (2. julija), ko se je začel sestanek, v boljši formi. Sicer me je vsako uro zbudilo udarjanje stražarjev s puškinimi kopiti ob tlak pred palačo. Tokrat smo bili odločnejši: Slovenija ne bo naredila nobenega koraka nazaj, lahko le zaustavi osamosvojitvene procese na točki, do katere so prišli. Kučan je tudi primerno diplomatsko povedal, da imamo v Sloveniji demokracijo in da mora o vsem odločiti parlament.

Januarja, tik pred veljavnostjo evropskega priznanja, nas je hotel De Michelis izsiljevati s t.i. Trilateralno pogodbo, ki bi pomenila ukinitev slovensko-hrvaške meje za člane italijanske manjšine. Hrvati so to sprejeli, ljubljanski parlament pa se je pri stvari zelo razvnel in zavrnil italijanski predlog. Italija nas je potem vseeno priznala. Kot mi je povedal Genscher, je imel De Michelis precej zaslug za uspeh sestanka zunanjih ministrov 16. decembra 1991. Bil je avtor domislice, da Slovenije in Hrvaške ne bi priznali tisto leto, ampak čez en mesec, 15. januarja 1992. Ko sem  Genscherju potožil, da so nas že spet odložili, je v smehu povedal, da je lepota sklepa v tem, da se ministri pred 15. januarjem ne bodo še enkrat sestajali, ampak, da bo decembrski sklep januarja preprosto stopil v veljavo. Tako se je tudi zgodilo. De Michelisa (in Genscherja) imam na sumu, da sta od blizu spremljala dogajanje v Moskvi, kjer je za božič 1991 prišlo do razpada Sovjetske zveze. Priznanje Slovenije in Hrvaške, torej razpad Jugoslavije ne bi bil povod za razpad Sovjetske zveze, temveč bi bila - obratno - Moskva odgovorna za razpad Jugoslavije.

Po priznanju sem bil večkrat v Rimu, ki se ga spominjam predvsem po vratolomnih vožnjah modrih limuzin Farnesine. De Michelis je bil vsakokrat ljubezniv gostitelj. Ko sem ga leto ali dve nazaj srečal na neki konferenci v Rimu, je bil vidno shujšan in počasnejših gibov. Rekel mi je, da ima v Sloveniji samo dva prijatelja: Milana Kučana in mene.

DIMITRIJ RUPEL