Razkrivamo

Azbestoza, nikoli dokončana zgodba: Največ obolelih se bo pojavilo leta 2020!

Aljoša Pečan je leta 1998 kot uradnik ministrstva za gospodarstvo po nalogu tedanjega ministra vodil sklepanje poravnav z obolelimi za azbestozo na podlagi t.i. azbestnega zakona. Šlo je za 500 zaposlenih v tovarni Salonit Anhovo, ki so od države prejeli od 4.000 do 35.000 evrov odškodnine za izpostavljenost rakotvornemu azbestu. Proračun je takrat za smrt kot posledico dolgoletnega dela z azbestom izplačal največ 35.000 evrov. Tisto, zaradi česar je zgodba o azbestozi dejansko nedokončana, pa je srhljiv podatek, da se bo največ obolelih za smrtonosno azbestozo pojavilo prihodnje leto, torej 2020., in sicer zaradi dolge latentne dobe. Avtor pričujočega zapisa je želel spodbuditi odgovornost politikov oziroma izvršilne veje oblasti, da končno že sprejme Pravilnik o poklicnih boleznih, na katerega v Sloveniji čakamo že od leta 1991! Cerarjeva vlada v odstopu je aprila lani predlog Pravilnika poslala v javno razpravo, potem pa se je ponovno vse ustavilo ...

15.05.2019 23:59
Piše: Aljoša Pečan
Ključne besede:   azbest   azbestoza   Aljoša Pečan   Salonit Anhovo   Metod Dragonja   Breda Pečan   Pravilnik o poklicnih boleznih   Jože Funda

Foto: slate.com

Po tedanjih predpisih podjetj, ki so delala z azbestom, sploh niso kršila zakonodaje. Po predpisu je bilo dovoljeno, da je v kubičnem centimetru zraka lahko prisotnih, če se prav spomnim, 172 delcev, med njimi tudi vlaken na kubični centimeter. Obolelost in mezoteliom (smrt) pa povzroči lahko že eno samo vlakno ...

Pred dnevi mi je povsem po naključju v roke prišla brošura Azbest - nikoli dokončana zgodba (vir). Malo zatem pa sem spet po spletu naključij po skoraj dvajsetih letih srečal prof. dr. Metodo Dodič Fikfak. Mimo teme, zaradi katere sva se v resnici spoznala pred mnogimi leti, enostavno nisva mogla. Obljubil sem ji, da kot sopotnik te zgodbe nekaj napišem in se tako poklonim spominu tako tistim, ki so zaradi mezotilioma umrli ali zboleli za katero od oblik azbestoze, kot tudi tistim, njim bolj za opomin, ki niso sposobni v več kot četrt stoletja sprejeti Pravilnika o poklicnih boleznih. Doktorji prava s področja človekovih pravic, tako tisti "ta pravi", kot politiki, ki se imate za "doktorje prava", ste se dolžni najbolj zamisliti. Skupaj z zdravniki, ki imajo povsem enak dolg kot vi, predstavljate družbeni vrh humanizma, življenja, ki nam ga je omogočil tehnični razvoj in napredek. In sprejem akta je vaša poklicna, etična dolžnost!

 

 

Prvo dejanje

 

V času študija na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, tretji letnik (priprave na izpit in študij znamenitega trojčka) me pokliče teta poslanka [1] in me prosi, naj pridem do nje domov, da piše nek zakon da bi ji moja pomoč prišla še kako prav. Teti takrat ne rečeš ne, sploh ker kot študent prava v komaj rojeni demokratični državi dobiš priložnost in možnost sodelovati v procesu sprejema zakona, o katerem drugače samo teoretično veš "skoraj vse". Zvečer me seznani z zgodbo azbesta, ukinitvijo njegove proizvodnje pri nas in boleznimi zaradi dela z azbestom, ki jim splošno rečemo azbestoza (pa gre v resnici za več bolezni, plake plevre, plevralni izliv, azbestozo) in mezoteliom (rak plevre in peritoneja) ter pljučni rak. Tetino vprašanje je bilo, kako ljudem, ki so zboleli za eno od oblik, izplačati denarno nadomestilo, ki bo na nek način malo pripomoglo pri boju z boleznijo.

 

Ne tem mestu gre takoj poudariti, da podjetja niso kršila zakonodaje, niso ravnala protipravno, ko so delala in uporabljala azbest v proizvodnji. Po predpisu je bilo dovoljeno, da je v kubičnem centimetru zraka lahko prisotnih, če se prav spomnim, 172 delcev, med njimi tudi vlaken na kubični centimeter, bolezen in mezoteliom (smrt) pa povzroči lahko že eno samo vlakno.

 

Sestavila sva tudi člen, ki je bil kasneje, v nespremenjeni obliki, sprejet. Poravnava kot oblika odškodnine zaradi dela z zdravju nevarnimi snovmi. Seveda sem sprejem tega zakona spremljal bolj podrobno in bil sam pri sebi še posebej vesel, ker sem prispeval člen, nekaj malega redakcije napravil pri nekaterih drugih in kakšen stavek dopisal pri razlagi členov. Odkrito in brez slabe vesti povem, da mi je zakon nekoliko ušel iz misli, ker sem po diplomi zajadral v druge vode pravne stroke.

 

 

Drugo dejanje

 

Leta 1998 me kot zaposlenega na Ministrstvu za gospodarstvo pokliče takratni minister Metod Dragonja z željo, da bi sodeloval v medresorski delovni skupini, katere naloga je bila določiti pravila (kasneje smo ji rekli shema), na kakšen način in do katere višine denarne odškodnine je posameznica ali posameznik upravičen(a) na podlagi azbestnega zakona. Naše ministrstvo je bilo nosilec – velja povedati, da je bil zakon splošen in se ni nanašal samo na Salonit Anhovo, marveč tudi na druge pravne subjekte, ki so, poenostavljeno rečeno, v proizvodnji uporabljala azbest, tudi sredstva so bila v proračunu države na postavkah tega ministrstva, sodelovali so pa še (upam, da nisem nikogar pozabil) kolegica z ministrstva za pravosodje, Metoda Dodič Fikfak, na seje so bili redno vabljeni tudi predstavniki Salonita Anhovo – direktor Jože Funda s svetovalci - tudi mednarodnimi.

 

Po prvem presenečenju, ko sem se zavedel, da bom v resnici sodeloval pri implementaciji zakona, ki sem ga pomagal pisati, sem seveda brez pomišljanja privolil [2]. Na nekaj sejah te komisije smo, včasih je bilo precej mučno, izoblikovali shemo poravnav, ki je vsebovala, po spominu, letnico rojstva osebe, diagnozo z navedbo, ali gre za plake (ene ali druge), azbestozo, mezoteliom ali pljučni rak, oceno zmanjšanja življenjskih funkcij in napoved oz. oceno bodočega stanja. Izračuni so bili približno takšni - celoten znesek, resnično po spominu - plake (če si se poravnal in podpisal pogodbo o poravnavi) do 4.000 evrov (takrat valuta tolar preračunana po tečaju nemške marke), azbestoza je bila ovrednotena na maksimalno 15.000 evrov in mezoteliom okoli 35.000 evrov, odvisno od "izpolnjevanja" kriterijev.

 

Ja, dame in gospodje, proračun države je takrat zmogel za smrt kot posledico dela z azbestom plačati 35 tisoč evrov!

 

 

V Anhovem so izdelovali znamenite "salonitke", ki pa so se izkazale za izjemno zdravju škodljive in nevarne.

 

 

Postopek je bil včasih mučen, pa ne zaradi denarja oziroma višine same odškodnine. Mučno (pravilneje: strašljivo žalostno) je bilo, ko nam je Metoda Dodič Fikfak obrazložila vse in še več o nevarnostih azbesta in njegove rabe. Tako smo npr. izvedeli, da najvišja koncentracija vlaken azbesta v okolju v kubičnem centimetru zraka v Sloveniji ni bila izmerjena le na dvorišču Salonita v Anhovem, marveč tudi v strogem centru Ljubljane. Tam, kjer se pripelješ iz smeri Primorske po Tivolski in lahko levo greš v Šiško pogledat, če je še kaj odprtega, ali naravnost proti železniški postaji in se odpelješ z vlakom ali celo z busom v boljše življenje, ali pa desno proti znameniti cerkvi nasproti nekdanje trgovine Lovec.

 

Dandanes je to morda znan podatek, takrat ni bil. Sledilo je vprašanje, kako je to možno, pa saj vendar tam ni tovarne itd. Preprost odgovor: zavorne obloge (popularno rečeno "pakne") so bile azbestne in ko si pohodil zavoro, si ... Res je bilo vse tiho in mučno ob spoznanju, kako je svet živel in deloval ob zavedanju nevarnosti in kljub vsemu prikrival rezultate analiz. Prve, zelo dobre, so bile poznane že takoj po koncu druge svetovne vojne [3]. Pa to ni bilo vse, še zdaleč ne. Metoda Dodič Fikfak je tudi povedala, da se bo največje število obolelih za mezoteliomom pojavilo okrog leta 2020 (dandanes temu pravimo peak, vrh), in sicer zaradi lastnosti azbesta, da se bolezen pojavi po latentni dobi. Latentna doba je pri azbestozi nehumano dolga, več kot nehumano dolga. Leto 2020 je blizu, preklemano blizu.

 

 

Tretje dejanje

 

Imeli smo torej shemo, potrjeno in požegnano iz vseh strani ter denar v proračunu. Sestavil sem tudi pogodbo, predlog pogodbe o poravnavi, ki je bila kot vzorčna tudi hitro in brez večjih pripomb potrjena na vseh nivojih birokratskega aparata. Za začetek sklepanja je manjkala samo še oseba, ki bo to delo opravila. Podpisnik pogodb je bil seveda minister, pooblastilo ni bilo mogoče. Ni bilo pričakovati, da se bo minister, ki je vseskozi projekt podpiral, hvala mu, tedensko ali dvakrat tedensko srečeval s temi ljudmi zaradi podpisovanj pogodb. Zaradi pravnih preprek bi lahko zabredli v težave in si zakomplicirali življenje: ideja je tudi bila, da delo prevalimo na pravobranilce – še bolj pa bi zakomplicirali življenje seveda ljudem, ki so v dolini Soče živeli v pričakovanju že nekaj let po sprejemu zakona, da se vendarle začne kaj premikati. V dogovoru z ministrom sem delo prevzel sam [4].

 

 

Četrto dejanje

 

Salonit Anhovo. Prvič bomo preizkusili v praksi model, ki smo ga vzpostavili. Sejna soba, dneva se ne spomnim več. Približno 20 zaskrbljenih, na nek način nejevernih, obolelih -  z diagnozami in sklepi posebne zdravniške komisije, prestrašenih ljudi. Z njimi pa kot nasprotne stranke: predsednik uprave podjetja, njegov namestnik in jaz, resnično daleč najmlajši. Podjetje niti ni bilo stranka postopka, ponudilo nam je gostoljubje, pomagalo pri vabljenju in bilo meni v pomoč [5]. Predstavili smo jim shemo, strukturo pogodbe in postopke. Povedali smo jim tudi zelo odkrito in nedvoumno, da se v resnici ni možno pogajati, da velja načelo vzemi ali pusti in dodali, da če kdo v najprej zavrne sklenitev poravnave in se kasneje spremeni odločitev, naj se javi in bo lahko sklenil poravnavo, a samo takšno, kot je bila prvotno predlagana.

 

Po tem uvodnem, poglobljenem delu smo pričakovali vprašanja, željo po dodatnih pojasnilih, morebiti celo nasprotovanja. Nič od tega, dostojanstvo ljudi, ki si ga velja zapomniti, predvsem pa učiti se ga od njih. Z vsakim upravičencem (ob stalni prisotnosti nekoga iz podjetja) sem se sestal posebej in mu zelo natančno povedal, kaj mu ponujamo. Vsi so sprejeli ponujeno in podpisali poravnave. Odkrito povem, oddahnil sem si in uprava tudi. Zdelo se nam je, da smo glede na dane možnosti, določene v proračunu, glede na vsa vedenja in znanja, ki smo jih imeli, nekako dobesedno zadeli višino in razmerja ponujenih sredstev [6].

 

Nekaj dni zatem so me poklicali iz podjetja Salonit Anhovo in mi povedali, da se je po tej lepi in hkrati nesrečni dolini razširil glas o prvem dnevu in da ljudje sprejemajo (zavedajoč se vsega skupaj, bodimo odkriti) način dela kot tudi višino sredstev. Do konca dela na ministrstvu (preden sem bil razrešen, ker je nova oblast ugotovila, da nisem primeren), sem sklenil malo manj kot 500 poravnav. Le dve ali tri osebe se niso strinjale z višino sredstev in niso podpisale poravnave. Ena je povedala, da razmišlja o tožbi, drugi dve pa, da se jima zdi ponujena vsota na nek način žaljiva.

 

Po začetnem zagonu, utečenosti zastavljenega je bilo tudi v vladni politiki nekaj kadrovskih sprememb in takrat so se pojavili prvi dvomi o smiselnosti početja. A to je druga zgodba. Po odhodu na drugo delovno mesto sem spremljanje te zgodbe več ali manj opustil. V Primorskih novicah sem sicer še nekaj let v osmrtnicah prebiral in videval imena in priimke (predvsem pa fotografije, po katerih sem jih spoznal) ljudi, s katerimi sem sklenil poravnave. Mimo tega nisem mogel in tudi nisem hotel. Kljub vsemu sem po svojem prepričanju naredil nekaj dobrega, čeprav sem za gotovo smrt ponudil denar, državni denar.

 

 

Eden od razlogov za številna obolenja (rak) v Salonitu je bil tudi ta, da delavci večinoma niso uporabljali zaščitnih mask in oblačil.

 

 

Peto dejanje

 

Izkušnja spoznati 500 obolelih ljudi je hkrati grozna in neprecenljiva, tako človeško kot strokovno. Logično je, da si vseh ne zapomniš. Zapomniš si marsikateri pogovor, marsikateri obraz, nekaj pa je vendarle takšnih, ki si jih zapomniš za vse življenje in ob različnih priložnostih poveš, kaj si doživel. Ker imam v tistih krajih tudi sorodnike po ženini strani, se seveda zgodi, da tudi na katerem od pokopališč vidim grobove teh ljudi in to vedno znova obudi spomine. Na nekatere zgodbe bi rad prav posebej spomnil in se nekaterim ljudem prav posebej poklonil [7].

 

Nekje na polovici procesa sklepanja poravnav sem sklenil poravnavo z osebo, ki se je upokojila, mislim, da leta 1965, tj. še preden sem se rodil. V podjetju se je zaposlila takoj po ustanovitvi (seveda je bil takrat drug lastnik in ime podjetja, a z azbestom so se pričeli ukvarjati prav takrat), nekaj let po koncu prve svetovne vojne. Na dan poravnave je bila stara preko 90 let, sama se je pripeljala z avtom v podjetje. Celo življenje je delala in živela tam. Delala prav z azbestom, azbestnim prahom natančneje. Beseda je dala besedo in stekel je odkrit pogovor. Poravnala se je nemudoma. Vprašal sem, ali so uporabljali oz. ali so sploh takrat imel kakršna koli zaščitna sredstva.

 

Odgovor je bil: Seveda smo jih imeli, vsa najboljša na svetu.

 

Pa ste jih uporabljali?

 

Mladi mož, ko bi vi vedeli kakšna vročina je tam, kjer delaš z azbestnim prahom, in ne, večino časa jih nismo uporabljali, priznam.

 

Oseba ni imela ne pljučnega raka, ne mezotilioma niti ni imela azbestoze.

 

Oseba z mezoteliomom. Že v pripravah na obiske v Anhovem sem pregledal vso dokumentacijo posameznikov, da ne bi bilo napačno navedenih imen in priimkov, slovničnih napak, primerjal sem tudi shemo s členi v pogodbi itd. Opazil sem, da ima ta oseba kljub mezoteliomu v resnici dobro življenjsko napoved. Naslednji dan v Anhovem se v pripravah pozanimam pri upravi, ali je kaj narobe s podatki, ali oni kaj vedo o tem primeru bolj natančno. Pa mi odgovorijo kar z nekim majhnim zadovoljstvom, da ima oseba res mezoteliom, da pa je bil le-ta pravočasno odkrit, da je bila operacija uspešna in da bo oseba živela precej dlje, kot je to pri mezoteliomu običajno. Manj kot leto in pol, če me spomin ne vara, je povprečje od odkritja do smrti. Osebi sem res iskreno stisnil roko in ji tudi osebno zaželel vso srečo. Oseba je bila odkrita in je opisala zelo podrobno kako in kaj se je dogajalo.

 

Osebi rojeni istega leta v isti vasi, v sosednjih hišah, neločljivo povezani od ranega otroštva. Skupaj se zaposlita v Salonitu isto leto, enaka izobrazba, isti oddelek. Zakonske partnerje najdeta v sosednji vasi, tudi ti so neločljivo povezani iz otroštva. Skupaj v tretji vasi zgradijo domovanja in ustvarijo družine. Po tridesetih letih dela v Salonitu na istem delovnem mestu, delo z azbestom, ena oseba zboli za azbestozo, druga oseba ostane zdrava in nima nikakršnega obolenja. Kot da ni nikoli niti videla azbesta.

 

Zadnja oseba, o kateri bom pisal, pa je v mojem spominu tista, zaradi katere rečeš, da zna biti življenje res kruto in pokvarjeno. Rečeš, da se usoda in bogovi resnično nesramno igrajo z nami. Tistega dne nismo bili v Anhovem, pač pa v Novi Gorici, bil je čas po božiču, zadnji dnevi leta. Kot vedno poprej sem se tudi tokrat pripravil in ugotovil, da bom sklepal poravnavo z osebo, staro nekaj let več kot jaz, z mezoteliomom in slabo, zelo slabo napovedjo. Bal sem se tega srečanja. V pisarno je vstopila dama, prekrasnih modrih oči z lepo frizuro (kasneje so mi povedali, da je imela lasuljo, jaz tega nisem opazil) in izžarevala življenjsko energijo kot le malo kateri človek, ki sem ga spoznal do tedaj. Povedal sem ji podrobno, kaj ji ponujamo (v sebi sem si rekel, to je ponudba za smrt nekomu, ki je le malo starejši od tebe, zavedaj se tega) in jo seveda vprašal, ali sprejema ponudbo. Mislim, da je šlo za 75.000 nemških mark. Povedala je, da sprejema in da je hvaležna, ker bo denar pustila otrokoma. In se je razgovorila. Umrli so ji starši, prav tako mož – po spominu zaradi raka - in za otroke bodo poskrbeli drugi, zato bo ta denar seveda dobrodošel. Stisk roke, iskren pogled in odšla je. Za vedno. Manj kot mesec dni kasneje so me obvestili, da je umrla na dan, ko je bil denar nakazan na njen račun. Spraševali so me, kaj naj sedaj naredimo. Mogoče sem strokovno, pravno gledano ravnal napak, fravdolozno, ko bi morebiti moral zahtevati, da obvestimo sodišče, da naj bodo pozorni pri zapuščinski obravnavi, ali celo zahtevati od banke, naj ne izplačajo pooblaščeni osebi itd. Odločil sem se čustveno, v korist otrok (toliko sem vedel o tem primeru, poleg pogovora sem izvedel še nekoliko več po naključju) in prevzel nase tudi vso odgovornost. Kolikor sem zvedel kasneje, so mi bili hvaležni, da ni bilo potrebno čakati na zapuščinsko razpravo, ker so denar lahko smotrno in pazljivo začeli rabiti takoj. Tudi za pogreb.

 

 

 

 

Šesto dejanje

 

Patria mia, Trubar bi vam rekel Lubi Slouenci ter dodal in poudaril, da "Ta slouenski jezik se povsod glih inu v eni viži ne govori. Drigači govore z dostimi besedami Krajnci, drigači Korošci, drigači Štajerji inu Dolenci ter Bezjaki, drigači Krašovci inu Istrijani, drigači Krovati" dajte, saj zmorete, dovolj ste inteligentni in razumni, sprejmite ta nesrečna pravila o poklicnih boleznih. Če že imamo najstrožja pravila o vsebnosti transmaščobnih kislin v hrani na svetu, pa ni hudič, da povprečnega akta o tem ne bi zmogli sprejeti.

 

Da se ne boste leta 2021 ali prve dni leta 2022 skrivali, da niste vedeli. In to bo točno nekaj dni po koncu predsedovanju Svetu EU. Tudi kandidatke in kandidati za poslance v Evropskem parlamentu, zamislite se. Volivci vam tudi zaradi vaše neodzivnosti dobesedno umirajo.

 

Pa zdravi ostanite, je dejal Krpan, minister pa nič. Če bil bi Gregor, bi še morebiti kaj rekel. In naredil.

 

________________

[1] Z Bredo Pečan, nekdanjo poslanko v Državnem zboru, že leta nimam stika, najine poti so se razšle za vedno. A na tem mestu ji moram biti hvaležen, da me je takrat poklicala in prosila za pomoč. Ostalo je usoda in splet naključij, a brez tistega izvirnega in iskrenega vabila te epizode ne bi bil mogel bolje doživeti in jo razumeti.

 

[2] Ne takrat in ne kasneje nisem nikoli ministra – tudi, ko to ni bil več – vprašal, ali me je povsem po naključju nominiral, ali je imel razlog za to.

 

[3] Iskreno upam in želim, da se je arhivsko gradivo Salonita Anhovo ohranilo. Nekoč so mi ga bili pokazali in gotovo je tam notri mnogo uporabnega še danes.

 

[4] Na pogovoru pri ministru je bil sprejet dogovor, da jaz tedensko ali dvakrat tedensko hodim v Salonit Anhovo, se z upravičenci pogajam in v kolikor se strinjajo z predlagano jim poravnavo (za vsakega posameznika je bila izpisana v naprej) po načelu "vzemi ali pusti", jo oni podpišejo, jaz prafiram pred njimi in potem prinesem ministru v podpis. Po podpisu jih pošljemo nazaj na njihov domači naslov izvod in jim potem v dogovorjenem roku na njihove račune nakažemo sredstva. Tu, prav tu se pa moram zahvaliti damam iz finančne službe ministrstva, ki so vse potem izpeljale tako, kot je bilo potrebno. Zdenka, Alenka in še marsikatera, hvala, tako za čas, ko sem vam bil prirejen kot kolega in potem, ko sem to delo opravljal še naprej kot generalni sekretar ministrstva in vaš nadrejeni. To delo je bilo res neprecenljivo, bolj kot naše, moje. Na tem mestu hvala tudi kolegici z Ministrstva za pravosodje.

 

[5] In tudi gospa iz njihove kadrovske je sodelovala z nami. Njej gre tudi zahvala za ogromno opravljeno delo.

 

[6] Da bi vedeli, da obstaja kaj podobnega v svetu, ki bi nam lahko pomagalo, nismo vedeli. Vsaj jaz ne. Pa še na pravni okvir države ne smemo pozabiti. Tudi minister je bil zadovoljen, ko je zvedel, da so vsi podpisali, kot seveda tudi on in kolesje se je zavrtelo.

 

[7] Želim in upam, da me ne bi preganjali zaradi tega, če se bo kdo spoznal v njih. Ali pa jih bodo prepoznali sorodniki, prijatelji, potomci, znanci. Z vsem spoštovanjem do vseh, a da ne bi nikomur povzročal težav, odpiral rane ali kaj podobnega, sem raje pisal o "osebah", ne pa ženskah in ne moških. Razen pri eni, ker drugače enostavno ne gre.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
4
50 let človeka na Luni (1969-2019): Kakšne barve je vesolje - temno kot v rogu ali bleščeče kot božično drevo?
0
21.07.2019 17:00
Kako izgleda vesolje, ko zapustiš zemeljsko atmosfero? Bodimo življenjski, resni ljudje ne bodo nikdar razpravljali o tem, ali ... Več.
Piše: Boštjan Pihler
Stoletni pečat Zorka Simčiča (5. del): "Ne morem razumeti, kako ne slutijo, da bi bila odkritje in priznanje resnice v odrešitev, tudi njim in njihovim otrokom."
17
19.07.2019 23:39
Pri založbi Beletrina je izšla knjiga Dohojene stopinje , ki jo podpisujeta France Pibernik in Zorko Simčič. Pogovor med ... Več.
Piše: Uredništvo
Odprto pismo notranjemu ministru: Mrtvaški veter iz pisarne ministra Poklukarja
8
17.07.2019 14:00
Anej Sam je v imenu društva Jasa konec lanskega leta, tik pred božično-novoletnimi ognjemeti in preostalim repertuarjem ... Več.
Piše: Anej Sam
Štiri milijarde evrov bo šlo letos za zdravstvo, kakovost storitev pa še naprej pada!
3
16.07.2019 23:00
V poplavi političnih obljub, predvolilnih sloganov in koalicijskih usklajevanj običajno spregledamo dejstvo, da je v slovenskem ... Več.
Piše: Uredništvo
Evropski veleposlaniki protestirali proti preganjanju Ujgurov v komunistični Kitajski, Slovenija zaenkrat previdno tiho
4
16.07.2019 12:00
Na začetku meseca so so veleposlaniki 22 držav, akreditirani pri OZN v Ženevi, podpisali pismo, ki so ga naslovili na ... Več.
Piše: Uredništvo
Balkanski posli Telemacha: "Arogantno in hinavsko. Ne vem, če bi državljan Malte Dragan Šolak lahko to počel v Evropski uniji. Sramota!"
12
15.07.2019 23:59
Minuli teden je telekomunikacijski trg razburkala novica, da bo Agencija za komunikacijska omrežja in storitve (AKOS) odvzela ... Več.
Piše: Uredništvo
O politično korektnih nemških medijih: "Danes so mediji kot lubenice - zunaj zeleni, znotraj pa še vedno rdeči"
7
15.07.2019 11:01
Danes ni več pomembno, ali mediji objavljajo resnične novinarske zgodbe. Izmišljene zgodbe - kar potrjuje nemški Spiegel - tako ... Več.
Piše: Norbert Bolz
50 let človeka na Luni (1969-2019): "Trenutno lahko letimo le znotraj zemeljske orbite, to je najdlje, kot lahko gremo."
14
14.07.2019 17:00
20. julija 1969 so televizijski ekrani po vsem svetu v živo prenašali Neila Armstronga, prvega človeka, ki je stopil na površje ... Več.
Piše: Boštjan Pihler
Stoletni pečat Zorka Simčiča (4. del): "Ko sem bil prvič v Evropi, so me vedno znova in znova spraševali, kdo nas financira in ali se naši dijaki res urijo z brzostrelkami."
12
12.07.2019 20:00
Pri založbi Beletrina je izšla knjiga Dohojene stopinje , ki jo podpisujeta France Pibernik in Zorko Simčič. Pogovor med ... Več.
Piše: Uredništvo
Mayday, Mayday, Mayday: Dosje Adria Airways ali kako je slovenska oblast uničila slovensko letalstvo
15
10.07.2019 23:00
Adrio Airways lahko reši samo še čudež, to je mrtvec na aparatih, pravi ugledni hrvaški letalski analitik Alen Ščurić, ki je ... Več.
Piše: Alen Ščurić
Se izraelski otroški srčni kirurg, stari znanec David Mishaly vrača v UKC Ljubljana?
8
09.07.2019 20:41
Bojda jutri. Tako čivkajo ptičice, ki rade posedajo po balkonih sedmega nadstropja UKC Ljubljana. Informacijo še preverjamo. ... Več.
Piše: Blaž Mrevlje
Rusko-gruzijsko poletje: Kako je kolonialna aroganca ruskega poslanca sprožila verižno reakcijo
1
09.07.2019 06:00
Avgusta 2008 - ravno v času olimpijskih iger - je Vladimir Putin vojaško kaznoval Gruzijo zaradi poskusa podreditve dveh ... Več.
Piše: Uredništvo
30-letnica padca Berlinskega zidu: "Danes imamo v Nemčiji na tisoče prostovoljnih ovaduhov, ki ovajajo svoje sosede bolj kot včasih v DDR, in to brezplačno!"
7
07.07.2019 19:00
Danes nas hočejo učiti, kaj je moralno in kaj je dobro za človeštvo in da tega mali ljudje, posamezniki, ne moremo razumeti, ... Več.
Piše: Vera Lengsfeld
Stoletni pečat Zorka Simčiča (3. del): "Gledal sem – lahko si mislite, s kakšnimi občutki – a ostal miren. Vedel sem pač, da ne smem preko meje."
12
06.07.2019 06:30
Pri založbi Beletrina je izšla knjiga Dohojene stopinje , ki jo podpisujeta France Pibernik in Zorko Simčič. Pogovor med ... Več.
Piše: Uredništvo
1. julij 2019: Dan velike sramote, ko nas je Miro Cerar izločil iz schengenske Evrope
26
01.07.2019 17:00
V noči na 1. julij je na slovensko-italijanski meji prenehal veljati schengenski režim. Za razliko od slovenskih medijev so bili ... Več.
Piše: Uredništvo
Stoletni pečat Zorka Simčiča (2. del): "Slovenci še danes živimo v zmoti, češ da je upor najodločnejša oblika človekovega udejstvovanja."
8
29.06.2019 06:00
Pri založbi Beletrina je izšla knjiga Dohojene stopinje , ki jo podpisujeta France Pibernik in Zorko Simčič. Pogovor med ... Več.
Piše: Uredništvo
Nemška Adria Airways s kar 30 milijoni evrov minusa: Kdor previsoko leta, bo strmoglavil
11
27.06.2019 19:30
Kljub nenadnemu medijskemu prebujenju vodilnih mož Adrie Airways in zagotovilom, da si intenzivno prizadevajo, da odpravijo ... Več.
Piše: Bine Kordež
Neumnosti s spolom: Aktivisti bi zdaj spreminjali pravopis, uvajali obvezno uporabo ženskega spola
30
26.06.2019 20:00
Igrice s spoljenjem, ki so se začele s predpisovanjem ženskega slovničnega spola v dokumentih treh fakultet, se nikakor niso ... Več.
Piše: Saška Štumberger
Stoletni pečat Zorka Simčiča (1. del): Kako je mogoče, da neki ideologiji uspe prepričati toliko ljudi, da cilj posvečuje sredstvo?
9
21.06.2019 22:30
Pri založbi Beletrina je izšla knjiga Dohojene stopinje , ki jo podpisujeta France Pibernik in Zorko Simčič. Pogovor med ... Več.
Piše: Uredništvo
Auf wiedersehen*, Adria Airways!? Nemški lastniki so slovenskega letalskega prevoznika dokončno potopili, zdaj pa bi radi malce "državne subvencije"
16
19.06.2019 23:59
Že dolgo nismo gledali tako javnega umiranja kakšnega podjetja, ki je registrirano v Sloveniji, kot v primeru nacionalnega ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Balkanski posli Telemacha: "Arogantno in hinavsko. Ne vem, če bi državljan Malte Dragan Šolak lahko to počel v Evropski uniji. Sramota!"
Uredništvo
Ogledov: 1,471
02/
Nova Evropska komisija in pasti Zahodnega Balkana: Zakaj Slovenijo tako zanima resor za širitev
Božo Cerar
Ogledov: 1,345
03/
Odprto pismo notranjemu ministru: Mrtvaški veter iz pisarne ministra Poklukarja
Anej Sam
Ogledov: 1,713
04/
50 let človeka na Luni (1969-2019): "Trenutno lahko letimo le znotraj zemeljske orbite, to je najdlje, kot lahko gremo."
Boštjan Pihler
Ogledov: 1,283
05/
Štiri milijarde evrov bo šlo letos za zdravstvo, kakovost storitev pa še naprej pada!
Uredništvo
Ogledov: 1,172
06/
Norosti Šarčevega medijskega zakona: Bomo tudi za kršitve cestno-prometnih predpisov odslej kaznovali – vzdrževalce cest?
Igor Mekina
Ogledov: 984
07/
O politično korektnih nemških medijih: "Danes so mediji kot lubenice - zunaj zeleni, znotraj pa še vedno rdeči"
Norbert Bolz
Ogledov: 1,166
08/
Bi judovsko-arabsko vprašanje v Izraelu lahko rešili na "makedonski" način?
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1,114
09/
"Resnice ni brez ideje ali vsaj iluzije. Prinašajo jo zasanjani misleci, plačujejo s kapljami krvi."
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 1,018
10/
Zakaj nas večinoma vodijo bleferji?
Edvard Kadič
Ogledov: 3,139