Živimo v svetu, kjer prevladujejo tehnologije in trg, kjer je malo prostora za humanizem, vse pa temelji na uporabnosti in učinkovitosti. Človekovo svobodo omejujejo interesi nosilcev družbene moči. Gospodarska rast je temeljni pogoj družbenega razvoja, vse ostalo mora biti v njeni funkciji. Največ pomena daje sodobna družba in tudi politika novim tehnologijam, ki bodo ohranjale gospodarsko rast. Mnogo manj pozornosti namenjata posledicam novih tehnologij. So tudi izjeme. V The Global Risks Report 2017 (vir), ki ga je objavil Svetovni gospodarski forum (WEF), se prvič omenja, da gospodarska rast ni več prvi cilj. Poudarja se spodbujanje večje solidarnosti in dolgoročno usmerjenega tržnega kapitalizma. WEF ugotavlja, da "naraščajoči val populističnega protesta proti establišmentu kaže, da zgolj z gospodarsko rastjo najbrž ne bo mogoče več popraviti razpok v družbi; na seznam opravil je treba dodati tudi reformiranje tržnega kapitalizma". Nadalje ugotavlja, da sta umetna inteligenca in robotika tisti novi tehnologiji, ki najbolj potrebujeta učinkovitejšo družbeno regulacijo in upravljanje, celo bolj nujno kot biotehnologije.

V velikanskih podatkovnih zbirkah je shranjeno vse o posamezniku, umetna inteligenca pa analizira njegovo ravnanje in mu nakazuje, kako naj se odloča o posameznih stvareh. Tisti, ki upravljajo s temi tehnologijami, zlahka z ljudmi tudi manipulirajo. Če tem orodjem dodamo še gensko inženirstvo, ki moč človeštva nad silami narave povečuje kot še nobena tehnologija doslej, je jasno, da so pred človeštvom zahtevni izzivi. "Gospodarske in politične sile, ki bodo nadzorovale genske vire planeta, bodo imele neizmerno moč nad prihodnjim svetovnim gospodarstvom, podobno kot sta v industrijski dobi dostop do fosilnih goriv in dragocenih kovin ter nadzor nad njimi odločala o tem, kdo bo nadzoroval svetovne trge." (Riffkin, 2001, 55) ....

"Nove tehnologije genskega inženirstva sprožajo eno najbolj mučnih političnih vprašanj v vsej zgodovini človeštva: Komu bo v tej novi dobi zaupana avtoriteta, da bo odločal, kateri gen je dober in ga bo zato treba dodati genskemu skladu, in kateri je slab in ga bo treba zato izločiti?" (Riffkin, 2001, 209)

Tistim, ki menijo, da je gospodarska rast najpomembnejša, stojijo nasproti drugi, ki menijo, da ključni problem družbe ni gospodarska rast, da problem niso gospodarstvo, banke, finančne inštitucije, ampak da najtežji problemi našega časa izhajajo iz duhovnega področja. Če je naloga politike v sodobnem svetu oblikovanje nove paradigme, novega razvojnega modela, nove družbene pogodbe, je seveda jasno, da tega politika ne zmore storiti sama, ampak le skupaj z vsemi drugimi. In v tem smislu se porajajo številni izzivi za humanistične vede. Sodobna družba potrebuje več človečnosti in prav humanistične vede se ob afirmativni podpori politike pokažejo kot pomemben dejavnik bolj človeške družbe. Ne gre torej le za demokratični deficit, ampak tudi za humanistični deficit, saj na vseh področjih življenja opažamo pomanjkanje človečnosti.

Humanistika pomaga pri razvoju osebne zavesti in razvoju občutka družbene odgovornosti, spodbuja samostojno mišljenje in kritično distanco do družbenih pojavov, zato bi morala dobiti večjo veljavo v sodobni družbi. Politika potrebuje modre, izobražene, izkušene in verodostojne ljudi, ker je več kot dovolj znakov, da sedanja oblika demokracije ne ustreza sedanjim razmeram v družbi. Potrebujemo ljudi, ki bodo znali preseči sedanja nasprotja interesov in spodbuditi spremembe v družbenem tkivu. Potrebujemo politike, ki bodo razumeli duh časa in potrebe po spremembah, ki bodo sposobni gledati preko parcialnih interesov in razumeli, da tega ne bodo mogli storiti sami. Demokracija je šibkejša, kadar samo govorimo z enako mislečimi (Palmer, 2014). Da bi kaj dosegli, je nujna participacija ljudi celotnega političnega spektra, od levice, sredine, do desnice in tudi neopredeljenih. Če smo danes zaskrbljeni nad stanjem duha v družbi, če vidimo, kako lahek plen je množica za različne manipulacije, morajo humanistične vede in politika storiti vse, kar prispeva k zrelosti volilnega telesa.

Razvijanje demokratične politične kulture je naloga vseh, od družine, vzgoje in izobraževanja, znanosti, medijev do politike. Vsebino teh prizadevanj pa lahko obogatijo predvsem humanistične vede.

Prof. dr. Mihael Brejc je Professor Emeritus Univerze v Ljubljani, sicer pa dolgoletni politik, nekdanji evropski poslanec in prvi direktor Varnostno-obveščevalne službe (VIS).  

Viri:

1. Palmer, J.P.: Healing the Heart of Democracy, Kindle book 2014

2. Riffkin, J.: Stoletje biotehnologije, Ljubljana, Krtina 2001

3. WEF: The Global Risks Report, Davos 2017