Eden večjih paradoksov sodobnega evropskega političnega prostora je - ali pa postaja - odnos tradicionalno levih in desnih strank do gospodarstva, kapitala in multinacionalk. Levi pol današnje evropske politike je namreč na področju migrantske politike bližje kapitalu kot tradicionalno desne stranke. Levica, tudi slovenski levi blok, na primer SD in stranka Levica, de facto delujeta v službi, kot radi rečejo, velekapitala. Kako? Ja, lepo.

Vse bolj namreč postaja jasno, da se Angela Merkel za odpiranje vrat "novim" priseljencem ni odločila iz pretežno ali samo humanitarnih razlogov, ampak (tudi) zaradi potreb nemške inudstrije. Preseljevanje množic leta 2015 pod okriljem Angele Merkel se je zgodilo po tem, ko je nemška industrija, predvsem avtomobilska, politiki sporočila: "Samo še 80 milijonov nas je (ljudi v Nemčiji)", demografski analitiki pa: "Pokojninski sistem se bo sesul, Nemčija se prehitro stara, kdo bo srkbel za naše pokojnine." (povprečna starost v Nemčiji je danes 46,6 let). Po starem vzoru iz začetka 60-ih let prejšnjega stoletja, ko je Nemčija uvozila na sto tisoče gastarbajterjev, od tega okoli 750.000 Turkov, je proces priseljevanja 50 let kasneje ponovila pod krinko humanitarne krize v Siriji.

Paradoks levega, kakor naprednega in liberalnega dela politike, ki podpira (ali vsaj ne nasprotuje) priseljevanje in migracije, pa je sedaj v tem, da dela v skladu z željami "velekapitala" Evrope, ki potrebuje za konkurenčnost svetu, predvsem Kitajski, veliko mlade cenene delovne sile. Skratka, levica danes dela za kapital, mednarodne koncerne itd, čeprav se tega ne zaveda ali pa si tega ne želi priznati. Tradicionalne, desne, konservative evropske stranke, predvsem pa nova desnica, procesu migracij, priseljevanja tujcev iz muslimanskih držav nasprotuje, s čimer na nek način deluje proti svojim "ustanoviteljem", to je fevdalcem, kapitalistom, ohranjalcem statusa quo. Podobno se dogaja tudi glede krščanskih vrednot, kot je populistično ta teden izjavil Luka Mesec, da Levica skrbi za ohranjanje krščanskih vrednot, kot so solidarnost, odpuščanje, pomoč šibkejšim. Pri čemer pa ohranjanje in skrb za krščanske vrednote seveda ni hkrati tudi skrb za ohranjanje krščanstva.

Drugi proces, ki ga lahko prav sedaj opazujemo v Sloveniji, in je podobno paradoksalen, se dogaja v bivšem Titovem Velenju. Največja kakor leva, komunistična stranka na svetu, tj. Komunistična partija Kitajske in njeni "vazali", ki so prevzeli podjetje in vodenje Gorenja, izvajajo množično odpuščanje delavcev, proletariata. V samem centru bratske SD, na dvorišču rdečega župana Bojana Kontiča in najbolj zadrtega dela partije.

Se je delavski razred uprl? Zaposleni v Gorenju so mi zaupali, da tako ponižnega odnosa domačinov do nove kitajske metle še niso videli. Kitajska levica torej lahko na veliko odpušča, medtem ko zahodni kapital (kakor desni) ob vstopu v Slovenijo vse skupaj počne veliko bolj z občutkom.

***

Proces priseljevanja Turkov v Nemčijo se je začel pred skoraj 60 leti, ko sta Bonn in Ankara podpisala sporazum o priseljevanju. Šlo je za čas nemškega gospodarskega čudeža, ko je nemška industrija potrebovala delovno silo iz tujine. Sprva je bilo mišljeno, da bodo turški priseljenci ostali le dve leti, nato pa bi jih zamenjali novi, vendar so nato Turki na zahtevo - pozor! - delodajalcev lahko ostali neomejeno dolgo. Danes živi v Nemčiji več kot 4 milijone Turkov in skoraj 20 milijonov priseljencev (od tega 1,7 milijona ljudi iz nekdanje Jugoslavije), kar predstavlja skoraj 25 odstotka prebivalcev evropske velesile. Kakšen odstotek prebivalstva predstavljajo "novi" gastarbajterji, ki so prišli v Nemčijo po letu 2015, ni znano.

Kako so si nemški kapitalisti reševanja sedanjega stanja zamislili danes, 60 let kasneje, še ni čisto jasno. Moje mnenje je, da bodo improvizirali.