Nad Nemčijo in Evropo, celo nad Ameriko, to se pravi nad zahodno civilizacijo se zbirajo črni oblaki. Analitiki in novinarji - ki so po definiciji bolj levi kot desni - med vzroki navajajo nacionalizem, populizem in protiliberalnost, predvsem pa pozabljivost glede izzivov in dosežkov v preteklosti.
Na pročelju zapuščene ljubljanske tovarne koles Rog piše z velikimi črkami: NEOMEJEN ROG TRAJANJA, kar po vsem videzu pomeni, da naj bi tamkajšnje nekonvencionalno in za mnoge sporno dogajanje, recimo mu kulturni boj, trajalo v nedogled. Trajnost kulturnega boja, ki spominja na permanentno revolucijo, je zanimiv koncept, ki je seveda temeljito navzkriž z urejeno družbo in kolikor toliko stabilnim svetovnim redom. Nasprotno od napisa na Rogu nas poučujejo opozorila na zdravilih in živilih: rok uporabnosti traja od enega meseca do nekaj let, vendar je omejen. Na področju politike so spremembe oz. omejen rok trajanja / uporabnosti povezane z demokracijo, na področju znanosti z napredkom. Albert Einstein naj bi bil avtor duhovite izjave, da je »norost delati vedno znova isto stvar in pričakovati drugačne rezultate«. Toliko za uvod.
Nova številka ameriške zunanjepolitične revije Foreign Affairs objavlja besedilo znanega "neokonservativnega" zgodovinarja in političnega analitika, avtorja znane domislice, da so Američani iz Marsa, Evropejci pa iz Venere, Roberta Kagana Novo nemško vprašanje - kaj se zgodi, ko Evropa razpade? [1]. Liberalno, zahodno usmerjeno Nemčijo in Evropo, kot jo poznamo, so vzdrževali štirje elementi, pravi Kagan: "ameriško varnostno jamstvo, mednarodni režim svobodne trgovine, demokratični val in zatiranje nacionalizma". Ti elementi se podirajo drug za drugim. Nova desničarska nacionalistična gibanja v Nemčiji (AfD), protiliberalne in avtoritarne vlade Češke, Madžarske, Poljske in Slovaške, brexit in Trumpova politika potiskajo Evropo in Nemčijo "nazaj k nekakšni novi različici njune preteklosti". S tem v zvezi Kagan omenja domnevo Timothyja Gartona Asha, da gre za "kulturni boj za nemško prihodnost".
Federico Fubini je v članku Korenine evropske delitve (Kaganovim prognozam) dodal ugotovitev, da "se nekatere države na obrobju Evropske unije ostro zoperstavljajo priseljevanju na nacionalističnih osnovah. Vendar so njihovi državljani vse bolj zaskrbljeni zaradi nasprotne grožnje: da bodo njihovi prijatelji in družinski člani pobrali stvari in odšli". Notranje priseljevanje v Nemčijo ("nevidna transferna unija") iz drugih držav Evropske unije naj bi v zadnjih desetih letih doseglo 2,7 milijona. Nove članice EU naj bi na ta način v nemško ekonomijo pretočile več kot sto milijard evrov [2].
Nova številka nemškega tednika Der Spiegel je posvečena kanclerki (v odhajanju) Angeli Merkel, predvsem pa njenim mračnim napovedim glede Evrope. Merklova se je v zadnjem obdobju zamerila svojim državljanom in novim članicam v zvezi z migrantsko krizo, kar je nemara eden od vzrokov za njen umik. Kanclerka je nedavno govorila o evropski zgodovini po "augsburški verski spravi" leta 1555, po kateri je bilo videti, da sta sovraštvo in nasilje prevladana. Toda potem, pravi Merklova, je generacija, ki je doživela bedo pred spravo, umrla, nova generacija pa je bila hitro naveličana kompromisov, in začela se je tridesetletna vojna [3]. Obsežni analitični, vsekakor spoštljivi spis opozarja na kanclerkino dolgotrajno in uspešno kariero, obenem pa opaža, da bi lahko - v primerjavi z enako dolgotrajnima kanclerjema Adenauerjem in Kohlom - naredila več. Merklova se po eni strani zaveda težav z obrambo in napetimi odnosi z Ameriko, celo s Francozi, po drugi strani ne ukrepa, kot bi lahko. "To kanclerstvo", piše Spiegel, "je zaspalo. Merklova ugasne luč in pravi: lahko noč!"
***
Kaj je skupna točka omenjenih člankov? Nad Nemčijo in Evropo, celo nad Ameriko, to se pravi nad zahodno civilizacijo se zbirajo črni oblaki. Analitiki in novinarji - ki so po definiciji bolj levi kot desni - med vzroki navajajo nacionalizem, populizem in protiliberalnost, predvsem pa pozabljivost glede izzivov in dosežkov v preteklosti. Merklovi očitajo, da ni odločnejša, pri Trumpu opozarjajo na brezbrižnost glede Evrope, pri novih članicah na avtoritarnost, predvsem pa na nesrečno usodo v zvezi z begom možganov. Vse to pomeni, da Evropska unija ni pravilno organizirana, za kar naj bi bila pretežno odgovorna Nemčija.
Temeljna problema sodobne evropske politike sta dovzetnost za spremembe in stabilnost. V bistvu Nemčija, Evropa in Amerika še niso izgubljene, saj v njih velja, da se stabilnost vzpostavlja vedno na novo, v primernih intervalih. Po demokratu Clintonu je prišel republikanec Bush, po njem spet demokrat Obama, po njem republikanec Trump. Podobno velja za Britance. Po laburističnem Callaghanu sta prišla konservativna Thatcherjeva in Major, za njima laburista Blair in Brown, nato spet Cameron … Za Nemčijo in Avstrijo je značilna drugačna dinamika, ki se kaže v levo-desnih koalicijah. V Franciji je konservativcem sledil socialistični Mitterrand, temu konservativna Chirac in Sarkozy, za njima je prišel socialistično-liberalni Macron … Stabilnost obstaja, vendar spreminja "lokacijo", njeno mesto je vedno drugje.
In kaj je slovenski problem? Nekdanji predsednik vlade Cerar je stavil na stabilnost, torej na delovanje v smislu "vedno znova ista stvar". Aktualna vlada glede stabilnosti ni povsem jasna oz. enotna, saj je odvisna od permanentnega kulturnega boja oz. revolucionarne Levice.
Še važnejši je rok trajanja in uporabnosti oz. pozabljivost, malomarnost glede preteklosti oz. zgodovine. Nekdanji komunistični sistem je gojil revolucionarne tradicije, torej stabilno nestabilnost oz. neomejen rok trajanja vladajoče partije, privilegijev in korupcije novega razreda: "po Titu Tito". Videti je, da slovenski levičarji nadaljujejo po tej poti. Bistvo demokracije je seveda omejevanje oblasti, zato so si "strici iz ozadja" izmislili politiko "novih obrazov", ki naj bi dokazovali, da gre za politiko, ki je dovzetna za spremembe, ki se ne oklepa položajev, kot se jih je oklepala nekoč. V resnici je prišlo do navidezne dovzetnosti za spremembe. Da je tako, dokazujejo primeri iz zdravstva, šolstva, pravosodja, bančništva, celo medijev. V Sloveniji imamo stabilno nestabilnost. In norost, ko naši voditelji delajo kar naprej iste stvari. Morda pa ni norost in sprememb sploh ne pričakujejo?
________________
[1] Robert Kagan (tudi soprog vrhunske ameriške diplomatke v času Clintona in Obame - Victorie Nuland), "The New German Question - What Happens When Europe Comes Apart?", Foreign Affairs, May/June 2019, str. 108-120.
[2] Federico Fubini, “The Roots of European Division”, ING - Project Syndicate, 17. maja 2019.
[3] René Pfister, "Zeiten des Aufruhrs", Der Spiegel, Nr. 21/18.5.2019, str. 18.