Disciplina se je povečala, prišli so novi traktni pazniki, ki so nam vzeli šah in karte, češ da je to prepovedano. Napravili so nam tudi nekaj preiskav in pobrali za cel lavor našega tako koristnega orodja in posode. Prepovedali so nam tudi sedeti podnevi v naših "naslanjačih" ob steni. Slamnjače so morale biti zložene na kupe. Zamenjali so tudi redarje. Dopisovanje z ženskami se je nehalo, komande so postale bolj glasne. Medicinec je moral na raport zaradi ugovarjanja pazniku in je zletel za tri dni v podzemni bunker. Žalovali smo za "starimi časi", kakor to delajo upokojenci, zraven pa pridelovali novo orodje, da nadomestimo izgubljeno.

Nekega dopoldneva se odpro vrata — in tam stoji "Uš" z listom papirja v roki. "Levitan!" Ja? "Ali ste že polnomočni?" Ne še. "No, potem vam povem, da ste. Koliko let ste dobili?" Petnajst. "No, da boste vedeli — osemnajst!" Gledal je učinek svojih besed, ki jih je nemara skrbno pripravil vnaprej. "Stopite na hodnik, Levitan!" S seboj je privedel brivca. Dal me je — kot pravnomočnega obsojenca — ostriči "na nulo". Pri striženju je hodil okrog mene in govoril: "Laski, laski, Levitan!" Da mu pokvarim veselje, sem prisrčno rekel: "Ali veste, gospod paznik, da sem vam res hvaležen. Imam slabo lasišče in že toliko prhljaja, da sem študiral, kako bi se dal ostriči. Res, hvala!" Zaigral sem dobro. Pokašljal je in odkorakal.

Tudi televizija je šla k vragu. Vzeli so nam ogledalce in odšel je domobranec, ki je posojal naočnike za kratkovidne. Napravili smo pa nove karte in smo tam pri stranišču, kamor se je še najmanj videlo od linice (čeprav pravega "mrtvega kota" ni bilo), ustvarili partijo "šnopsa", ki smo ga večinoma igrali trije, včasih štirje, tisto gobezdalo (ki je "lumpal z narodnimi heroji"), otožni in razmišljeni medicinec, jaz in novodošli kriminalec, odličen žepar, ki smo mu rekli profesor, ker je predaval na žeparski fakulteti v Zagrebu. Potem ga je pri zaslišanju na policiji izdal njegov učenec. Našli so njegova ciklostirana skripta in lutke, na katerih so vadili v seminarjih. Bil je bister, okreten možiček, ki je jemal svoj poklic kot vsak poklic. Bilo je veselje gledati njegove roke, kadar je delil karte. Dobiti z njim seveda ni bilo mogoče. Bil je zelo čedno oblečen, fin in vljuden, imel je obilo smisla za tak humor, ki zadeva v polno, a ni napadalen. Kot "kriminalca" ga sploh ni bilo mogoče jemati, ker je bil filozofsko vzvišen nad moralnimi problemi lastnine. Ponosen je bil, koliko "mladih ljudi je vzgojil", jim pomagal do kruha in večina ga tudi ni razočarala. Njegovi učenci so bili najboljši v državi. Eden je delal v Beogradu, drugi v Skopju, tretji v Sarajevu. In enkrat letno imajo sestanek (kongres) nekje ob morju, da izmenjajo izkušnje. Nekaj jih pride prav iz inozemstva.

Tako nekoč igramo, ko se odpro vrata. "Karte sem!" Bil je visokorasli paznik, zelo strog, a ne surov. Z jetniki se ni pogovarjal. Kart pa nikjer. Kakšne karte? Kakšne neki — saj sem jih na tele oči videl. Karte sem, če ne, boste videli! Kart nikjer. Poklical je še kolega, preiskala sta sobo, še v namočeno perilo v lavor ju sta pogledala, prebrskala sta naše stvari, eden je pogledal celo na stranišče. Paznik je pa zatrjeval, da je videl karte. Se njegov kolega ga je gledal nekoliko postrani. In odideta brez kart. Čez čas mi spet karte. S previdnimi gibi in stražo pri vratih. A vrata se spet odpro. "Zdaj menda ne boste rekli, da nisem videl kart?" A kart spet nikjer. Redarji! Sobo zapreti! Preiskali so vse nas in vse kotičke, vso robo, slamnjače, vse. Kart nikjer. Paznik se je popraskal po sencih. "Poslušajte, nisem slep in karte sem videl. Karte iz sobe niso šle. Povejte, kje so, pa vam jih pustim in igrajte naprej!" Tedaj mu jih je profesor potegnil iz žepa. Paznik se je obrnil na peti in odšel. Mi pa smo lahko igrali, kolikor smo hoteli, kadar je bil on v službi. Bil je mož beseda, kar sicer ni policajska odlika. Največkrat se jetniku zgodi tako kot ciganu, ki so mu obljubili, da mu bodo odpustili, če prizna. In je šel revež na led. "Ej, zdaj si priznal, Cigo! Za to ti bomo polovico oprostili, za drugo polovico te bomo pa obesili."

Tudi zame je prišel trenutek transporta. Mož z listo, ki je izkliceval imena, je bil imenovan "mrtvaški ptič", ker ni nikoli bilo pričakovati kaj dobrega, kadar se je on prikazal. Vodil je na usmrtitve, na huda zaslišanja, v bunker in na transport. Zbrali so nas kakšnih petindvajset sredi noči pred skladiščem v pritličju, nam dali "vse naše stvari" in nas pustili čakati dve uri. Potem se je zaslišalo žvenketanje verig.

Kakšnih pet od nas so uklenili, vsakemu posebej so nadeli angleške lisice na zaskok (pri teh ne smeš mrdniti z rokami, ker se pri vsakem gibu stisnejo za zobček) in še po dva skupaj z verigo, eden je ostal sam. Uklenili so samo bivše partizane in ujete "križarje" (povojni uporniki v gozdovih, ki so jih kmalu docela iztrebili). Vojni delikti in kriminalci niso bili uklenjeni. Bil sem vpet v lisice z letalskim oficirjem (moja leva — njegova desna), prav prijetnim človekom. Čeprav so ukazovali "tišina", sva vso pot klepetala. Začela se je ena tistih poti, ki sem jih prehodil v sedmih letih še šest, premestitev iz kaznilnice v kaznilnico.

Vodili so nas še v noči po sredi ceste, z vklenjenimi rokami je bilo težko nositi UNRRA škatlo s svojimi stvarmi tako, da se lisice niso premikale. Na kolodvoru smo imeli že čisto modre roke.

Vožnja z vlakom. Skozi mesto. V kaznilnico, grajeno v podobi razprte roke s petimi prsti, sredi zvezdnatega tlorisa je bila velika centrala, pri vhodu jetniška uprava, okoli zid in stražarski stolpi. Vsi trakti so bili zidani v podobi ladij v treh nadstropjih, v sredi je bil velik in visok prazen prostor, naokoli pa so v vsakem nadstropju tekli hodniki, zadnja stena je bila iz debelega, neprozornega stekla, prepletena z rešetkami. Vsak trakt se je imenoval drugače, "samotni", "skupni", "trakt Ce" ... in tako se je reklo "prvi samotni", "drugi samotni", "tretji samotni", pa prvi Ce, drugi Ce, tretji in tako naprej.

Priletel sem (potem ko so mi po dolgem čakanju — tu se nikomur ne mudi, razen pazniku, ki kam pelje jetnika — spet pobrali vrsto stvari in jih dali v skladišče) v prvi samotni, spet v samico, kakor sem jih že poznal, samo da je bila slamnjača bolj debela, lina za nekaj palcev niže in da je bil zid poln stenic, ki so nas žrle vse noči od pomladi do jeseni. Včasih sem imel čisto zatekle roke in obraz od njihovih gostij. Zoper ljudstva stenic ni obrambe, ker se ti hudiči znajo spuščati tudi s stropa ko padalci. Nekoč smo organizirali petrolej in se mazali z njim. Nič ni pomagalo. Se več jih je bilo. Navaditi se nanje je težko, predvsem tako zoprno piči, potem pa še bolj zoprno smrdi, če jo zdruzneš.