To so danes najpogostejša vprašana tistih, ki se ukvarjajo s prihodnjim razvojem Evropske unije in blagostanjem svojih državljanov (v njej). Še posebej so se vprašanja prihodnosti EU aktualizirala po brexitu in pred letošnjimi evropskimi volitvami. Po njih nastopa čas najavljanih sprememb. V Sloveniji so svoj pogled prispevali pisci t.i. Ljubljanske pobude, del strokovnih razprav o Sloveniji v prihodnji EU sem kot državni sekretar na zunanjem ministrstvu vodil lani na gradu Jable. Razprava je nakazala slovensko usmeritev v močno in enotno EU sedemindvajsetih članic, v primeru njenega razslojenega razvoja pa članstvo v najbolj povezanem, jedrnem delu. Kaj v praksi to sploh pomeni?

Ni skrivnost, da veliko evropskih politikov - tudi slovenska politična oblast - želi in najavlja novo, drugačno EU. Prenovljena EU naj bi se ukvarjala s konkretnimi zadevami in problemi, ki skrbijo državljane. Za to bi morala nujno postati bolj učinkovita. Učinkovitost je ključna beseda sedanjega evropskega političnega diskurza in prihodnje tranzicije EU. Ob tem mnogi, v sicer mnogo-državni (mnogo-narodni) zvezi, izključujejo lizbonski koncept "vedno tesnejše EU". Ljubši jim je pogodbeni koncept okrepljenega sodelovanja na posameznih politikah. Nadaljnje poglabljanje unije (ki bi morebiti lahko vodilo v federativno politično organizacijo) ni popularno. Prevladuje skrb za nacionalno/narodno identiteto in lastne interese. Zato celo ne preseneča, da pred celovito prenovo unije ni pričakovati velikega navdušenja za njeno/e nadaljnjo/e širitev/ve z novimi člani.

Leto 2019 bo še posebej pomembno. To je leto temeljite institucionalne prenove unije, začenši z izvolitvijo novega Evropskega parlamenta in oblikovanjem nove vladajoče politične koalicije v njem, imenovanjem nove Evropske komisije, pa tudi  menjavo predsednika Evropskega sveta.

Zanimivo je, da sta obe naši pomembni sosedi - Italija in Avstrija - izjemno aktivni v zgoraj opisani razpravi o reformiranju in vzpostavljanju nove EU. Avstrijski kancler Kurz se je tako zavzel za sicer manj realno spremembo lizbonske pogodbe za novo EU z vitkejšo birokracijo, novi red doslednega spoštovanja finančno strogega Pakta stabilnosti, preprečitev prekomernega zadolževanja članic ter dosledno zaporo EU za ilegalne migrante z neprodušno kontrolo evropskih zunanjih meja. Edini proevroski član italijanske vlade – zunanji minister Moavero Milanesi -pa predlaga, da EU določi jasne in konkretne  prioritetne cilje in poenostavi institucionalno arhitekturo, če želi pridobiti razumevanje svojih državljanov.

Institucionalne spremembe za bolj konkretno EU, bliže državljanom, bi lahko po njegovem mnenju dosegli na nekaterih področjih tudi brez sprememb temeljnih pogodb. Omogočil bi jih dovoljeni ad hoc medinstitucionalni sporazum, ki bi ob Evropski komisiji podal zakonodajno iniciativo Evropskem parlamentu, ki je izvoljen na neposrednih volitvah; dal realni politični pomen Evropski komisiji, ki mora odražati politično večino v Evropskem parlamentu; omogočil oblikovanje bolj ambicioznega evropskega proračuna tudi na osnovi novih lastnih virov (po mnenju nekaterih tudi z izdajo EU obveznic) za financiranje produktivnih investicijskih projektov in novimi skupnostnimi davki (digitalni davek, ogljični davek, davek na finančne transakcije …); omogočil nujno oblikovanje skupne migracijske in azilne politike; ter z medvladnim dogovorom omogočil oblikovanje dejansko enotne zunanje in varnostne politike EU za učinkovito delovanje EU na globalni ravni tudi in predvsem s spremembo načina odločanja (od soglasja k odločanju z večino glasov).

V EU sta se tako o njenem prihodnjem razvoju v grobem izoblikovala dva politična pola, ki sta se soočila tudi na majskih evropskih volitvah in bi ju lahko tudi gografsko označili kot nasprotje med S/Z in J/V EU. Oba, sicer nasprotujoča si, poudarjata konkretnost, učinkovitost in suverenost; prvi, francosko-nemški, EU, drugi, salvinijevsko-orbanski, ob večji subsidiarnosti in z antibruseljskim diskurzom, pa poudarja vlogo držav članic. Gre za prvovrstno politično razpravo in pogled na potrebno delovanje unije v prihodnosti. Dobro je sicer, da danes očitno nihče več ne razmišlja o izstopu iz povezave na način, kot so si ga izbrali Britanci. A čeri, na katerih bi lahko projekt enotnosti oziroma združevanja Evrope in zaupanja njenih državljanov vanjo obstal ali se razgradil, ostaja še mnogo.

Za Slovenijo postajata zanimivi najmanj dve.

Variabilna geometrija

Pričakovati gre, da se bo razprava o novi, bolj konkretni, učinkoviti in v rezultate usmerjeni EU še bolj intenzivirala po evropskih volitvah z novo sestavo Evropskega parlamenta. Praviloma bi učinkovitejše delovanje EU pomenilo tudi njeno nadaljnje poenostavljanje oziroma poglabljanje, čemur pa mnogi zagovorniki "konkretne" EU v strahu, pa tudi pod pretvezo izgube nacionalne identitete nasprotujejo. Želijo renacionalizacijo mnogih na bruseljsko komisijo že prenesenih pristojnosti. Za temeljite posege v učinkovitost delovanja bi bile verjetno potrebne tudi spremembe temeljnih pogodb EU, vključno z Lizbonsko.

Tega v sedanjem političnem stanju EU in državah članicah ni pričakovati. V EU ni ne volje ne želje sprejemati novih pogodbe ali spreminjati obstoječe, saj bi to terjalo izvedbo referendumov v državah članicah. Kako nepredvidljivi so lahko referendumi za politično oblast, posebej v krizi reprezentativne demokracije, ki se širi po Evropi, nam kažeta ne le nizozemski in francoski referendum o ustavni pogodbi EU pred Lizbonsko, temveč v zadnjem času nacionalna referenduma v dveh pomembnih članicah – v Italiji o ustavnih spremembah in v Združenem kraljestvu o izstopu iz EU. Globalizacija dokazano uničuje temelj evropske demokracije in njenega nosilca – srednji razred. Ta se vse bolj zateka v skrajni populizem obeh ideoloških polov, ki paradoksalno oba vidita glavno težavo prav v sedanji EU. Oba želita novo EU.

Prav zaradi dveh močno nasprotujočih si polov glede nadaljnjega razvoja EU, pogledov na obvladovanje migracij, evropsko solidarnost, predvsem pa uresničevanje načela vladavine prava in delovanja liberalne demokracije v evropskih razpravah, se oživljajo ideje o EU kot diverzificirani integraciji, EU več slojev ali hitrosti oziroma EU jedra in koncentričnih krogov. Tudi v okvirih okrepljenega sodelovanja lizbonske pogodbe. Francoski predsednik Macron se odkrito zavzema za novo struktuiranje EU, pri čemer primarni krog večje učinkovitosti vidi v evroobmočju.

Ali bo to diverzificiranje evropske enotnosti okrepilo ali oslabilo EU v tekmovanju z globalnimi tekmeci, ostaja odprto vprašanje, čeprav je jasno, da bi se morala EU za brutalno globalno tekmo okrepiti tudi z vse manj verjetno politično unijo. Dejstvo je, da EU zaradi premajhnih vlaganj v nove revolucionarne tehnologije, komunikacijska omrežja nove generacije, inovacije, umetno inteligenco in avtonomno mobilnost v globalni učinkovitosti resno zaostaja tako za ZDA kot Kitajsko. Razprave o Evropi več hitrosti zato postajo vse boj glasne in celo sprejemljive tudi za tiste, ki si ne obetajo ali želijo članstva v jedru. Nazadnje v Firencah na tradicionalni Konferenci o stanju Unije v začetku maja letos. Tudi v Sloveniji je kljub strateškim dokumentom  čutiti disonantne politične poglede na prihodnjo evropsko umestitev naše države. Dobro bi bilo, ko bi jih skozi parlamentarno in javno razpravo poenotili, še posebej ker umeščanje v koncentrične kroge verjetno ne bo odvisno samo od nas samih.

Moč večine in manjšina

Druga pomembna razprava po formiranju novih EU institucij bo razprava o povečanju učinkovitosti in modernizaciji upravljanja Unije s spremembo načina glasovanja na področjih, kjer še velja odločanje s konsenzom. To želijo predvsem velike članice EU, ki jih moti disonanca manjših v zunanji politiki ali celo "davčni dumping" oziroma t.i. davčna konkurenčnost. Gre torej predvsem za davčno in zunanjo politiko vključno z odpravo odločanja na osnovi političnega soglasja pri nadaljnjih širitvah EU, kar je verjetno tudi posledica slovensko–hrvaških arbitražnih zapletov.

Evropska komisija je tako že prvega januarja letos pričela z razpravo o postopni tranziciji v bolj učinkovito in demokratično odločanje pri davčni politiki z uvedbo glasovanja na osnovi kvalificirane večine. In nobenega dvoma ni, da bi uvedba odločanja s kvalificirano večino na področju zunanje politike enormno povečala moč in vpliv velikih članic ne le znotraj integracije, temveč tudi v bilateralnih odnosih z ostalimi globalnimi akterji ter prav tako v multilateralnih mednarodnih organizacijah.

Sprememba načina odločanja s preglasovanjem na posebej občutljivih in vidnih delih nacionalne suverenosti je bila vedno in je še danes zelo delikatna zadeva. Gre namreč za obliko federalizacije, ki vpliva na identiteto sestavnih delov celote in razmerja enakopravnosti majhnih z velikimi v formacijah Sveta EU. Kako obvarovati enakopravnost manjših, kako oblikovati blokirajočo večino in kako preprečiti popolno dominanco in hegemonijo velikih članic, so življenjsko pomembna vprašanja tako za EU kot celoto kot posamezne, zlasti manjše članice. To je za manjše enakega pomena kot učinkovitost odločanja za velike.

Slovenija ima, čeprav je bil politični sitem bistveno drugačen, pomembno izkušnjo delovanja in odločanja v večnacionalni skupnosti – v bivši Jugoslaviji, kjer je prav Slovenija izkazala pomembno občutljivost in razumevanje za varovanje manjšine nasproti realizaciji politične odločitve večine. Jugoslavija je verjetno prav zaradi nespoštovanja manjših in brezkompromisne uveljavitve preglasovanja v procesu odločanja razpadla. To pomeni, da bo pri morebitni ukinitvi odločanja v EU s soglasjem na temeljnih področjih nacionalne suverenosti in identitete, kjer ima tudi Slovenija še vedno partikularne nacionalne interese, potrebno v EU voditi prvovrstno politično razpravo, doma pa oblikovati široko politično razumevanje in širši družbeni konsenz. Slovenija si mora prizadevati za krepitev tako lastne kot evropske identitete. Odločati se bo morala med nadaljnjim prenosom suverenosti in zmanjšanjem neposrednega vpliva v odločitvah EU ter zavarovanjem svojih nacionalnih interesov s krepitvijo lastne moči skozi veliko večjo in pomembnejšo skupnosti na globalnem nivoju v obliki EU.

Center in obrobje

Mislim, da dileme ne bi smelo biti. Vsaj tako nam kažeta slaba izkušnja in stanje v državah v naši balkanski soseščini, ki so zamudile evropske procese. Pa vendar je in bo potrebno zelo pozorno in aktivno delovati za zavarovanje ključnih  interesov in posebnosti manjših. Absolutno samostojni in suvereni bi Slovenci nedvomno imeli zelo malo moči. Kot bi jo imela slabo delujoča, nemočna in nefunkcionalna EU z ohranjeno močjo članic v medvladnem delovanju v Svetu EU. Tudi ta nam ne bi bila v korist. Zato bo do sprememb verjetno prišlo. In vse verjetneje, kot zgleda, do diverzifikacije evropske integracije. Še vedno menim, da Slovenci laže zavarujemo naše interese in blagostanje državljanov s članstvom v jedru ali prvem krogu najtesneje povezanih. Posebej v evroobmočju z liberalno demokracijo, vladavino prava in svobodo ter kljub morebitnem prenosu dodatnih suverenosti v novi in učinkovitejši EU. Slovenija bo morala temeljito razmisliti o svoji poziciji, podobno kot države Beneluxa. In tudi veliki bodo morali razumeti, da morajo za dejansko obstojnost in učinkovitost skupnosti, ki jim daje globalno moč varovati posebnosti manjših članic.

Iztok Mirošič je veleposlanik. Mnenja, izražena v tem komentarju, ne odražajo nujno stališč institucije, v kateri je zaposlen avtor.