Veliko grmenja, malo dežja, se glasi star pregovor, ki se je v primeru letošnjih volitev v Evropski parlament (EP) izkazal za precej točnega. Kljub drugačnim napovedim sta obe tradicionalni politični skupini obdržali primat, resda sta obe nekoliko izgubili (v povprečju za dobre štiri odstotke), a še to "proporcialno", kar pomeni, da se njuno medsebojno razmerje takorekoč ne bo spremenilo. Evropska ljudska stranka (EPP), ki je imela na prejšnjih volitvah (2014) 221 poslancev in 29 % glasov, je letos pristala na 179 poslancih in 24 %, medtem ko so socialisti (PES) prejšnjič dobili 191 poslancev oziroma 25 %, tokrat pa se bodo morali zadovoljiti s 150 poslanci in 20-odstotno podporo. Na račun nižje podpore obema največjima političnima grupacijama v Bruslju so po se letos precej okrepili liberalci (ALDE) in Zeleni.

Če so liberalci leta 2014 s sedmimi odstotki in 67 poslanci zasedli četrto mesto, so na letošnjih evropskih volitvah že trdno na tretjem mestu s 14-odstotno podporo oziroma kar 107 poslanci. Lep uspeh so dosegli tudi Zeleni, saj so za dve odstotni točki izboljšali rezultat izpred petih let in namesto 50 poslancev dobili kar dvajset več, torej skupaj 70.

Konservativci in reformisti (ECR), ki so leta 2014 dosegli tretji najboljši rezultat (9 odstotkov oziroma 70 poslanskih mandatov), so letos šele peti; izgubili so odstotek oziroma 12 mandatov. Poraženci so tudi v Združeni evropski levici (GUE-NGL), medtem ko so novinci na lestvici, desničarji iz ENS (Evropa narodov in svobode), ki so zagotovo odnesli kak odstotek EPP in ECR. Ta desničarska grupacija je bila ustanovljena šele leta 2015, zato na prejšnjih evropskih volitvah ni nastopila.

Nacionalisti in populisti so prejeli manj glasov od napovedi. Na sliki Matteo Salvini in Marine Le Pen.

Vseeno pa so se strahovi pred pohodom skrajne desnice, populistov na eni ter radikalne levice na drugi strani izkazali za prenapihnjene. Evropejci so - zanimivo, hkrati pa priznanja vredno - na koncu glasovali za obe "preverjeni" stranki, za rdeče in črne, ob tem pa so opazno nagradili še liberalce in zelene.

Slovenija je bila glede na splošne trende v Evropi nekje vmes, nekje med predvidljivostjo in svojo specifičnostjo, ki ji kot periferna država Evropske unije očitno ne more uiti. Da je polovica izvoljenih evroposlancev oziroma evroposlank iz Slovenije pripadla EPP, torej zmerni desnici, ni posebno presenečenje. Trije izvoljeni poslanci na skupni listi SDS in SLS ter Ljudmila Novak iz Nove Slovenije se sklada z vsemi napovedmi. Tudi dva mandata LMŠ sta bila predvidljiva, ne glede na klavnre nastope Šarčeve "špicenkandidatke" Joveve - ampak v politiki še vedno več šteje forma kot vsebina. Nekaj presenečenja je bilo kvečjemu pri socialnih demokratih, kjer mandat Tanje Fajon nikoli ni bil pod vprašanjem, bilo je edino v zraku, kaj bo s preferenčnimi glasovi. In tu sta se uštela tako Matjaž Nemec kot tudi Dominika Švarc. Prvi zaradi ponesrečene operacije "priključitev Primorske", druga pa iz preprostega dejstva, da je strankina baza, torej trdo jedro enostavno ni sprejelo oziroma prepoznalo kot "svojo". Pri socialnih demokratih, ki so, ne pozabimo, edina prava pravna in moralna naslednica nekdanje Zveze komunistov, je občutek pripadnosti še vedno ključ do uspeha. Kogar tovariši, ki jim je Dejan Židan nekoč dejal "strici iz ozadja", ne začutijo kot "našega", pač nima šans.

Relativno dober uspeh SD je seveda avtomatično iz igre izločil Violeto Tomić (Levica) in Igorja Šoltesa (Desus). Tomićevi je nedvomno škodovala mednarodna blamaža z Rusijo in referendumom na Krimu, svoje pa je naredila tudi učinkovita predvolilna kampanja socialnih demokratov, ki niso varčevali z denarjem. Resda je Levica v Ljubljani ponovno prejela nadpovprečno visoko podporo, vendar je center Ljubljane okolje, ki prav v ničemer ne odraža slovenskega povprečja oziroma realnosti.

Evropski parlament je za povprečnega slovenskega volivca še vedno oddaljen, ne povsem poznan fenomen.

Igor Šoltes, na drugi strani, se je uštel s taktiziranjem in odločitvijo, da obrne hrbet Zelenim in se priključi upokojenski stranki, ki je skoraj prepolovila svoj rezultat iz leta 2014. Zeleni so sicer dosegli omembe vreden rezultat (več kot 2 %), prav tako sta odstotek in pol presegli lista Skupaj ter DOM, ki je uspel premagati SMC. Bernard Brščić je dosegel boljši rezultat od Mira Cerarja. Neverjetno, kajne? Vseeno pa je to premalo za kakršne koli zaključke, napovedi ali poskus oblikovanja trendov. Skrajna desnica pri nas nima dometa, na drugi strani pa je absurd, da ena izmed vodilnih vladnih strank, ki ji predseduje zunanji minister, na (evropskih) volitvah doseže takšen debakel, kakršega doslej v tej državi še nismo videli. In pravi čudež bi bil, če po vsem tem Cerarja, ki očitno še ne misli odstopiti, premier Šarec ne bo vprašal po zdravi pameti ...