Kaj hudiča žene tri četrt moških, da se hvalijo — ko imajo samo izgubo od tega. Če prideš k ženski, ki pretirano veliko pričakuje od tebe (ker si se tako hvalil, da si si napravil sloves), boš tudi pri dobrem delu pogrnil v njenih očeh. Posebno, ker bodo na takega hvalilca šle najbolj nenasitne češplje. Tiha voda bregove dere.

Župniku je bilo tega pogovora in izrazoslovja dovolj in napravil je napako, da je dal duška svojemu "dušebrižništvu". Slabo je naletel. Celo uro jih je moral poslušati: vse od papeža, ki je nategoval belo kobilo, pa do tistih mašnikov, ki drkajo ta malega ministrantom. Niso mu prizanesli niti z zgodbami o farovških kuharicah in obdelali čisto po renesančno ves celibat. Po naslednji šali pa je mož obnemogel in se "zatekel k molitvi": Pride župnik z vodenico v bolnišnico, ki je pa zelo polna. Denejo ga torej kar med druge paciente in še tisto noč je operiran. V tej noči je pa rodila ženska poleg njega in začasno so otroka položili k župniku, ki je bil še v narkozi. Župnik se prebudi, zagleda otroka, vidi, da mu je trebuh splahnel, pograbi novorojenčka in zbeži domov. Otroka lepo šola in ko je na smrtni postelji, ga pokliče k sebi, češ da mu ima povedati važno skrivnost.

"Že mislim kaj," pravi fant, "povedali mi boste, da niste moj stric, ampak oče, kajne?"

"Ne," pravi župnik, "jaz sem tvoja mati, tvoj oče je pa sam presvetli nadškof."

Špekulant je tudi učitelja rad mučil s protiruskimi vici, pri katerih pa je užival župnik. (Partsekretarja v manjšem kolhozu sprašujejo, kaj je to prehod iz socializma v komunizem? Ker tega ne ve, se pelje v Moskvo vprašat. Član cekaja mu na to vprašanje pokaže skozi okno:

"Kaj vidiš, tovariše?" Avto, ki pelje mimo, odvrne ta.

"Kaj pa vidiš zdaj?" vpraša vrhovni čez čas. Spet avto!

"No, vidiš, avto — pa nekaj časa nič — pa spet avto — to je socializem. V komunizmu bo pa avto-avto-avto-avto! Razumeš?"

Razumel je in šel domov, sklical je svoje mužike, in ko so bili zbrani, pokazal skozi okno — kaj vidite, tovarišči? Mimo je šel berač. Berača, odgovore mužiki. Počaka nekaj časa in spet vpraša. Se en berač. "No, vidite, to je socializem. Ko pride komunizem, bo pa kar berač-berač-berač-berač.")

Učitelja sem pri vicih po arestantskem kodeksu pustil plavati, kakor je vedel in znal. Pri direktnih napadih na njegovo prepričanje sem pa posegel vmes (prišlo je do takih izjav: kakšen užitek je videti takega tipa v naši kehi, ali: pojdi v Moskvo, kaj žreš naš kruh; morilec mu je enkrat rekel "še enkrat otresi gobec name, pa bom sprožil tak korpus delikti nate, da te bodo obesili"). Župnika in jehovca nisem nikoli branil, ko so sekali njuno ideologijo na kosce, vedla sta se prebedasto. Pač pa sem (s svojo kliko) zaščitil muslimanskega brata in jezuita, ker sta imela svoje dostojanstvo. In sta bila tudi pripravljena kaj žrtvovati za svoje prepričanje, naj je že bilo kakršno koli. Ne musliman ne jezuit nista nikoli posiljevala nikogar s svojim "prav". A musliman je bil neštetokrat lačen, ker je sumil, da je v hrani svinjska mast, jezuit pa pri vseh izolacijah in kaznih ni nikoli potožil, ker "njegova država ni od tega sveta". To je izkazoval tudi pri hrani, katero je pametno (da ne ve levica, kaj dela desnica) delil potrebnim — ne pa simpatičnim. Musliman je dobil od njega več kakor pobožni čevljar, sojen, ker je obsojal napad na škofa* (ki so ga polili nekje z bencinom in zažgali, dobil je samo opekline); čevljar je širil "sovražno propagando", da so ga skušali zažgati agenti policije; bil je to plašen človek, ki se je jokal, ko je pripovedoval, kako so ga "skloftali ko mulca". Težko je bilo pisati v tem času in v tem okolju. Pokrival sem se z deko čez glavo in si kvaril oči. Toliko stvari — se mi je zdelo takrat — moram še dognati. Non perdere diem, niti dneva ne smem izgubiti!

Moral sem si tudi ustvariti novo linijo za stike z zunanjim svetom, deloma za reševanje rokopisov, deloma pa za dvig lastne morale. Koncentriral sem se na nekega paznika, ki se mi je po vsem študiju njegovih reakcij zdel najprimernejši. To je sicer precejšnje tveganje, ker "človek človeku nikoli ne vidi v dušo". Delo je tudi zamudno — in najmanjša napaka se lahko kruto maščuje.

Pronicati je treba za okolico neopazno, k preži na vsako malenkost in dobi v arestu posebno izostren čut za nenavadno. O špijonaži sem vedel pred zaporom samo to, da je (Le monde est empeste d'espions, svet okužen z vohuni, to sem nekje bral), šele notri sem se poučil o tem sektorju človeške dejavnosti in o načinih "verbovanja agentov". Baje je najbolj pogost način podkupovanje, na drugem mestu je apeliranje na kako politično prepričanje (taki agenti so najboljši, ker se nesebično žrtvujejo na tem nesrečnem področju), takoj na tretjem pa je izsiljevanje s kakšno življenjsko skrivnostjo (če ne storite tega in tega, povemo vaši ženi o ljubici; razglasimo, da ste homoseksualec; prijavimo vas zaradi vojnega delikta; razkrinkamo vaše poneverjanje denarja — in take reči — potem sledi čisto lahka in ne preveč nevarna naloga, na primer: prinesli nam boste načrte za novi vodovod v mestu, ali zapisnik seje ... žrtev se pritisku vda, misleč, saj to ni tako strašno — a to je samo začetek; kmalu pride drug agent, ki razpolaga s snovjo za prvi pritisk plus že izvršen špijonažni akt in žrtev leze počasi v močvirje, iz katerega ni več rešitve).

Vse skupaj je za naravnega človeka kaj sluzava zadeva, saj je vezana na laž in prevaro, na skrivnost in izdajo — in še nehvaležna je, veliko mednarodnih služb pušča svoje ujete agente na cedilu. Najbolj bedasta, a zelo pogosta je oblika prisiljevanja s strahom (enako narobe podkupovanje), taki agenti delajo pod pritiskom zoper lastno prepričanje in doživijo prej ali slej shizofrenični razkol svoje duševnosti. Koliko si jih je v arestih skušalo na ta način rešiti glavo ali doseči znižanje kazni. Tak agent se počuti slabo v svoji okolici, ki jo izdaja, pa tudi najemodajalec ga zaničuje in mu ne zaupa. Je pa upravi koristen in potreben, zato večkrat pride iz aresta kasneje kakor njegova žrtev.

Poznal sem čisto preprostega človeka, ki se je zlomil v okupacijskih ječah in delal za okupacijsko policijo, po vojni se je pa ponovno zlomil v naših ječah in je končal s samomorom. Poklicni policaji pa z lahkoto prehajajo iz rok v roke in med najbolj sovražnimi policijami sveta se v ječah ustvari nekakšna solidarnost, ko je najhujše mimo. Policist je poklic, vohun je samo skrit za krinko kakega poklica.

Zakaj se spuščam v tem delu pripovedi v te analize? Ker je to za arestanta zelo koristna vednost.

Prvo, kar sem dosegel pri tistem pazniku, je bilo, da je prinesel prazno razglednico in odnesel novoletna voščila. Tudi on je mislil, da je to vse. Kasneje nekoč so odkrili nekega drugega paznika (izdal ga je gestapovec, ki je umrl v ječi in so mu obljubili, da bo šel umret domov, če vse iskreno pove) in so mi očitali, da hipnotiziram. Morda je bilo tudi nekaj malega po tej poti. A uprava ni vedela za možnost človeških stikov med ljudmi, 'ki si stojijo nasproti, eni na tej strani rešetk v jetniških zebrah, drugi na oni strani v policijski uniformi. Uprava tudi ni vedela, kako prehaja vpliv, ki ga ima nekdo na svojo arestantsko okolico — na mehkejše člane jetniškega osebja. Uprava ni vedela, da inteligentnim jetnikom omogoča intenziven študij na arestantski univerzi, ki obsega vse znanje človeštva.

Meni osebno je bilo nevarno pri takem delovanju to, da ne morem zatreti čustvovanja, izključiti simpatije — dosledno sem vzljubil vsakogar, ki se je nesebično žrtvoval za to, da sem laže premagoval smrt. Ta simpatija lahko pogubi zvezo — čuti jo okolica, kakor bi jo sprejemal neviden radar. Druga nevarnost je, kadar človek take zveze ne more ustvariti brez soudeleženca. Čeprav izbira in izbira, včasih na daljše proge le napačno izbere. Sodelavec mora biti predvsem malo opazen, na videz bebast, a ne neumen, in še poslušen mora biti. In zelo agilen, klepetav, a molčeč o skrivnostih ko grob, po možnosti nepriljubljen pri okolici (da se bolj naveže na svojega "mentorja") in neprijeten do paznikov (da bolj pride do veljave pri izbranem pazniku).