V Sloveniji smo običajno zelo glasni, ko gre za obsodbe zločinov nacizma in fašizma in obujanje njunih idej, s čemer seveda ni nič narobe. Moti pa, da smo med bolj tihimi, ko gre za obsodbo zločinov komunizma bodisi v njegovi zibelki bodisi v drugih državah, ali pa na naših tleh med II. svetovno vojno, neposredno po njej, pa tudi hudih kršitev človekovih pravic v času vse do začetka 90 let prejšnjega stoletja oziroma njegovega propada.
Bliža se 23. avgust. Predzadnji teden v avgustu je še precej počitniški, tako da ta dan mine nekako neopazno. Nekaterim je to kar prav. Sam sodim med tiste, ki menijo, da bi se morali tega dne zdrzniti, se zamisliti in ga ustrezno obeležiti. Zato tole pisanje nekaj tednov pred njim. V zgodovini se je na 235. dan v letu zgodilo marsikaj. Npr. leta 1789 je francoska nacionalna skupščina proglasila svobodo veroizpovedi, od leta 2009 pa se v Evropski uniji na ta dan poklonimo spominu žrtev totalitarnih režimov – nacizma, fašizma in komunizma. To je istočasno tudi prilika za promocijo demokratičnih vrednot, s katerimi utrjujemo mir in stabilnost na starem kontinentu.
Odločitev o Evropskem dnevu spomina žrtev totalitarnih in avtokratskih režimov, kot se ta dan uradno imenuje, je Evropski parlament sprejel 2. aprila leta 2009. Resolucijo so skupaj predlagale vse glavne politične skupine od Evropske ljudske stranke do Zveze evropskih liberalcev in demokratov ter Zelenih. Podlago je predstavljala podobna deklaracija iz leta 2008 o spominu na žrtve stalinizma in nacizma, ki so jo med drugim podpisali tudi takratni evropski poslanci iz Slovenije Romana Jordan Cizelj, Jelko Kacin, Borut Pahor in Alojz Peterle. Odločitev Evropskega parlamenta je podprla tudi parlamentarna skupščina OVSE, v kateri poleg držav članic EU sodelujejo tudi preostale evropske države, države severne Amerike in centralne Azije. Skupščina OVSE je sodelujoče države tudi pozvala k širjenju zavedanja o zločinih totalitarnih režimov.
In zakaj ravno 23. avgust? Tega dne leta 1939 sta namreč zunanja ministra nacistične Nemčije in stalinistične Sovjetske zveze, Ribbentrop in Molotov, podpisala Sporazum o nenapadanju in dodatni tajni protokol o delitvi interesnih območij v srednji in vzhodni Evropi. Konkretno v Estoniji, Finski, Latviji, Litvi, Poljski in Romuniji.
Sporazum je bistveno pripomogel k izbruhu II. svetovne vojne in moriji, ki je sledila.
Tajni protokoli k sporazumu med nacisti in komunisti.
Jerzy Buzek, nekdanji predsednik Evropskega parlamenta, je dejal, da je šlo za dogovor med dvema najbolj ekstremnima totalitarizmoma. Ni ostalo le pri črkah na papirju, sledila so dejanja agresije - in to obeh strani. Nemčija in Sovjetska zveza sta si razdelili Poljsko. Sovjeti so si pripojili še del Finske, Romunije in v celoti Estonijo, Latvijo in Litvo. Prišlo je do masovnih pobojev, deportacij in prisilnega dela, se pravi do vojnih zločinov in zločinov zoper človečnost, ki nikoli ne zastarajo. Sovjetska zveza oziroma Rusija, ki je kasneje sama postala žrtev osvajalskih ambicij Hitlerja, si je vseskozi prizadevala pomesti pod preprogo obdobje paktiranja z njim. Obstoj sporazuma je vse do leta 1989 zanikala, ga za kratek čas obsodila, potem in vse do dandanes pa je to le "nujno zlo". Dejstvo je, da kar nekaj ozemelj, ki jih je Sovjetska zveza pridobila z omenjenim sporazumom, tudi po koncu II. svetovne ni bilo vrnjenih matičnim državam. Kljub milijonskim žrtvam tako ruskega kot sosednjih narodov, ki so bile posledica dogovarjanja dveh totalitarizmov, pa Rusija ni opustila svojih prizadevanj za vplivnimi območji. Njena današnja politika npr. do Gruzije, Moldove in Ukrajine je zgovoren dokaz za to.
Poljska, predsedujoča EU, je avgusta leta 2011 organizirala posebno konferenco, posvečeno Evropskemu dnevu spomina. Ob tej priliki sprejeta deklaracija je poudarila, da je zločine totalitarnih režimov potrebno obsoditi ne glede na njih tip in ideologijo. Poljski pravosodni minister je ob tem dejal, da deklaracija EU držav poudarja, da moramo storiti vse, da se prepreči oživitev totalitarnih režimov na evropskih tleh. Velja omeniti tudi izjavo Vivian Reding, takratne evropske komisarke za pravosodje, da totalitarni režimi negirajo človekove pravice, kršijo osnovne pravice naših družb, zgrajenih na demokraciji in spoštovanju načel pravne države … in da si vsaka žrtev katerega koli totalitarnega režima zasluži enako dostojanstvo, pravico, spomin in priznanje vseh nas. Velja pritegniti nekdanjemu češkemu zunanjemu ministru Schwarzenbergu, da se mora vse totalitarne režime obravnavati na podlagi enakih standardov.
V okviru svojega predsedovanja EU je Estonija 23. avgusta 2017 poleg tradicionalnega srečanja pravosodnih ministrov podobno pripravila še vrsto drugih spominskih prireditev.
Karikatura iz ameriškega tiska, ki izpostavlja dvorjenje dveh zločinskih sistemov na račun svobodne Evrope.
***
Bliža se drugo slovensko predsedovanje EU in to v drugi polovici leta 2021. Sovpada torej z avgustovskim dnevom spomina oziroma Dnevom črnega traku, kot ga nekateri imenujejo. Priprave na predsedovanje so že v teku, pripravlja se tudi skupni program tria Nemčije, Portugalske in Slovenije. Prav bi bilo, da se v času, ko se oživljajo razne ideje iz prve polovice prejšnjega stoletja, ko se tudi na evropskih tleh krepijo avtoritarne tendence, v omenjen program ustrezno vključijo tudi prireditve ob Evropskem dnevu spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov.
Program predsedovanja mora seveda biti prvenstveno usmerjen v prihodnost. Vendar brez pravilnega ovrednotenja preteklosti ni prave prihodnosti. V času prvega predsedovanja Slovenije EU je bila aprila 2008 organizirana javna razprava o zločinih s strani totalitarnih režimov, ki je pomembno vplivala na kasnejše odločitve EU. Slovenska vlada je (podobno kot pred tem vrsta drugih držav) leta 2012 tudi sprejela resolucijo, s katero je 23. avgust proglasila za Evropski dan spomina žrtev vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Kljub temu pa smo v Sloveniji običajno zelo glasni, ko gre za obsodbe zločinov nacizma in fašizma in obujanje njunih idej (s čemer načeloma seveda ni nič narobe). Moti pa, da smo med bolj tihimi, ko gre za obsodbo zločinov komunizma bodisi v njegovi zibelki bodisi v drugih državah, ali pa na naših tleh med II. svetovno vojno, neposredno po njej, pa tudi hudih kršitev človekovih pravic v času vse do začetka 90 let prejšnjega stoletja oziroma njegovega propada.
Za razliko od Nemcev, ki so z nacizmom odločno obračunali in ga postavili tja, kamor sodi, pa ne tako majhen del Slovencev tega glede komunizma ni storil do dandanes. Kot da je treba ločiti med slabimi in dobrimi totalitarizmi. Zločini prvih ne zastarajo in spomin na njihove žrtve se neguje, na zločine drugih pa se skuša pozabiti in storilce pusti pri miru. Tako eni kot drugi pa so prekršili osnovne določbe mednarodnega prava oziroma osnovne civilizacijske norme. In naša ustava Slovenijo v prvem členu označuje kot demokratično republiko in v drugem kot pravno državo.
Dr. Božo Cerar je diplomat in veleposlanik v pokoju.