Newyorški novinar in avtor Michael Wolff se je aktualnega ameriškega predsednika Donalda Trumpa lotil že v svoji prvi knjigi Fire and Fury (Ogenj in bes), zdaj pa je udaril še z neke vrste nadaljevanjem z naslovom Siege: Trump Under Fire (Obleganje: Trump pod ognjem). Kritiki Wolffu očitajo, da ni nič drugega kot spreten trgovec z informacijami, ki je v Trumpu našel sijajno poslovno priložnost, še posebej zato, ker predsednik Združenih držav kar kliče po literarnih obdelavah. Poleg tega bodo v ZDA prihodnjo jesen predsedniške volitve, na katerih bo Trump seveda nastopil, še več, na teh volitvah misli ponovno zmagati. Morda celo s sloganom "America will never be socialist". Če s tem namiguje na nevarnost, da bi Ameriki zavladal Bernie Sanders, potem je zadel v polno. Sanders namreč dejansko namerava kandidirati, je precej priljubljen med ljudmi in - to kar Trumpa najbolj intrigira - precej nepriljubljen med demokratsko strankarsko elito. Torej med tistimi odločevalci, ki so leta 2016 brutalno forsirali Hillary Clinton in na nacionalni demokratski konvenciji izigrali Sandersa, o čemer govori Fahrenheit 11/9, zadnji dokumentarec Michaela Moora. Ko se sprašuje, kako je mogoče, da je takrat zmagal Trump (ki zmage niti ni pričakoval), Moore uporabi sočni stavek How the fuck did that happen?, odgovore na to pa išče skoraj 130 minut, kolikor traja film.

Kako se je lahko zgodilo, da je Trump zmagal, je danes sicer obsoletno vprašanje, ki ga ne razumejo kvečjemu nekateri evropski (in tudi slovenski) politični komentatorji. Zdi se, da jih zaradi antitrumpovskega resentimenta prihodnje leto čaka celo repriza, kajti kdor se smeji že ob misli, da bi Donald Trump 3. novembra 2020 doživel reelekcijo, bo morda takrat ponovno ostal brez besed. Ne glede na vso medijsko kampanjo namreč Trump ostaja razmeroma dobro usidran med svojo volilno bazo, ki jo je uspel obdržati in nič ne kaže, da bi jo izgubil. Za razliko od svojega predhodnika Barracka Obame ni začel nobene vojne in za zdaj ne kaže, da namerava to politiko spremeniti. Ekonomija prav tako sveti, brezposelnost je rekordno nizka.

Ima pa Trump, kar je vidno z Marsa, še vedno hude težave s svojo podobo v mainstream medijih, ki si ne bi mogli želeti idealnejšega človeka v Beli hiši. S svojimi izjavami jih Trump vsak dan znova zasipa z gledanostjo, branostjo in poslušanostjo. Kot bi gledali neskončni resničnostni show, v katerem ob Trumpu nastopajo svetovni voditelji, o katerih ima lahko Trump zasebno tudi zelo "sočna" mnenja. Toda to ni nič posebej novega, kajti od afere Watergate, ko so na dan prišli posnetki pogovorov Richarda Nixona z najožjimi sodelavci, ni nič več svetega v ameriški politiki. V tem pogledu je Trump morda celo bolj olikan od nekaterih kavbojskih predhodnikov.

Bistvo nove knjige Michaela Wolffa je moč strniti v ugotovitvi oziroma napovedi, da se Trumpovo predsednikovanje ne bo dobro končalo. Ne zanj, ne za Ameriko niti za preostali svet. Koliko so takšne kataklizmične prerokbe dejansko realistične, na nek način odgovori kar Wolff sam, ko analizira Trumpove blefiranje z jedrskimi grožnjami Severni Koreji. V trenutku, ko so mu povedali, da bi v primeru pacifikacije korejskega polotoka in ureditvijo razmer s Pjongjangom lahko resno računal z Nobelovo nagrado za mir, je Donald Trump zamenjal retoriko in postal prijazni Striček Sam. Sicer pa, če je Obama lahko dobil Nobelovo za mir samo zato, ker je bil prvi temnopolti predsednik ZDA in je "veliko obetal", potem bi si jo Trump dejansko zaslužil, če bi uspel urediti tenzije na Daljnem vzhodu.

Wolffu kritiki iz obeh strani očitajo, da je imel pri pisanju druge knjige o Trumpu na voljo še manj notranjih virov kot pri prvi. Kar je po svoje logično. Trdanjava se je zaprla, zatesnili so vse morebitne točke odtekanja informacij. Kot da bi se avtor tega sramežljivo zavedal in zato je namesto informacij ponudil drzne interpretacije predsednikovega duševnega zdravja in mu diagnosticiral - verjetno ste že uganili - narcisizem in magalomanijo.

Ob tem se pojavlja še kup "ugotovitev", ki so bržkone vsaj toliko drzne kot vprašljive. Če beremo Wolffa, potem je Donald Trumo nepismen, ne pozna osnov matematike, ne zna hoditi po stopnicah navzdol in - kar je ob notorični uporabi tviterja zagotovo nekoliko absurden podatek - ne zna uporabljati telefona. Posebno skrb naj bi mu povzročal njegov najmlajši "slovenski" sin Barron, ki ga bo v višini kmalu prerastel. Nadalje, Trump skoraj nikoli ne zdrži biti sam, vedno mora imeti nekoga ob sebi, da posluša njegove neskončne monologe, zbuja se s televizijo itd.

Kako mu potemtakem uspe zdržati in prenesti vse pritiske, medijske linče, politične spletke in pravosodne napade? Če ni nor, če ni neprišteven, potem je lahko samo nekakšen genij. Wolffe citira Steva Bannona, Trumpovega bivšega svetovalca, ki zadnja leta rovari po Evropi in poskuša obuditi zle duhove nacionalizma, češ da ima predsednik "magične lastnosti". Očitno jih ima res nekaj, ker bi se sicer že zdavnaj zlomil pod težo vsega, kar leti nanj. Toda to še ne zagotavlja srečnega konca, ki pa ga Trumpu Wolff zagotovo ne napoveduje. V primeru reelekcije bo profitiral tudi Michael Wolff, saj bo lahko svoj opus zaključil s trilogijo.

Brez prve dame Melanije predsednik Trump nima šans, da bi doživel reelekcijo. (Foto: White House)

O Wolffovi zadnji knjigi je na slovenskem govornem območju doslej bežno poročal le Primorski dnevnik, ki omenja Trumpovo obsesijo z Barronovo višino in odnos z Melanijo Trump, o katerem pa Wolff pravzaprav ni napisal ničesar novega. Tudi trditev, da ameriškega predsednika spravlja v bes to, da naj bi se Melania s svojim sinom pogovarjala v slovenščini, ni od včeraj. Niti ni za razumevanje Trumpovega predsednikovanja ključna. Po drugi strani pa je res, da bi morebitna ločitev Trumpa predrago stala in zato zanj ne pride v poštev. Sploh ne v letu pred volitvami. To pa pomeni, da bo imela Melania še vsaj do 3. novembra 2020 največji vpliv na svetovne dogodke, pa če si to želi ali ne. Ideja o mogočnežu, ki si lahko podredi takorekoč ves svet, ne more pa zavladati svoji ženi, ima zagotovo literarne nastavke, vredne Shakespearja.

Bo Melania kdaj Lady Macbeth?

* Amerika ne bo nikoli socialistična.