Na portalu+ smo namreč uspeli pridobiti drugačne informacije, ki kontekst celotne zgodbe postavljajo v malce drugačen okvir, predvsem brez kakršne koli teorije zarote v ozadju. Za komentar smo seveda zaprosili tudi Marka Pavliho, ki pa nam je v redkobesednem elektronskem sporočilu razkril, da bo več o podrobnostih napisal v svoji kolumni na portalu Ius-Info, "ko bo čas za to". Od profesorja Pavlihe smo želeli nekaj eksplicitnih odgovorov na vprašanja, ki se zastavljajo glede propada njegove kandidature za sodnika Splošnega sodišča Evropskih skupnosti v Luksemburgu. To sodišče sestavlja najmanj en sodnik iz vsake države članice, njihovo imenovanje pa je mogoče šele potem, ko se o njihovi ustreznosti izjasni t.i. Odbor 255. Ime je ta organ dobil po tistem členu Pogodbe o oblikovanju Evropske unije (vir), ki definira Sodišče Evropske unije, v okrilje katerega spada tudi Splošno sodišče.

Pavliha je bil kot visoko favorizirani kandidat pred tremi meseci na predlog predsednika Boruta Pahorja v državnem zboru prepričljivo potrjen za ugledno sodniško funkcijo v Luksemburgu. Premagal je edinega protikandidata Mira Preka, ki ga je pokopala (anonimna) obtožba nekdanje sodelavke in hkrati tudi partnerke, češ da je bila žrtev njegovega fizičnega in duševnega nasilja kot tudi mobinga. Zadeva (še) ni dobila sodnega epiloga, Prek torej velja za nedolžnega. Toda ne glede na to je bil sedanji sodnik Splošnega sodišča Evropskih skupnosti pri nas medijsko linčan, še preden se je zavedal, kaj to pomeni. Na drugi strani pa ni bilo skoraj nobenega dvoma - vsaj v Sloveniji ne -, da bo njegov naslednik v Luksemburgu ravno Pavliha. Nihče ni niti pomislil, da bi pri njegovem imenovanju v sodniški funkcijo utegnile nastopiti kakšne "nepredvidene okoliščine". O tem, kako zelo je bila družina Pavliha prepričana glede selitve v Veliko vojvodstvo, pove podatek, da je bila njegova soproga Ester, sodnica v Piranu, tik pred tem, da odpove delovno razmerje.

Da bi poskušali osvetliti primer s čim več plati, smo v ponedeljek Marku Pavlihi zastavili nekaj novinarskih vprašanj. Šlo je predvsem za razjasnitev nekaterih dejstev in okoliščin. Pavliho smo vprašali sledeče:

1. Kaj naj bi po vaši oceni botrovalo odločitvi odbora, da vas zavrne kot kandidata? Zgolj anonimka, o kateri ste že govorili, ali morda še kaj drugega?

2. Ali so vas na predstavitvi člani odbora spraševali karkoli v zvezi s to anonimko? So jo kadarkoli omenjali? Ste imeli občutek, da so z njeno vsebino seznanjeni?

3. Koliko podobnih anonimk je vaši oceni prišlo na odbor tudi o drugih kandidatih?

4. Kako bi ocenili svoj nastop, svojo predstavitev na odboru? Katere jezike ste uporabljali oziroma govorili?

Za ta vprašanja smo se odločili zaradi tega, ker po naših informacijah na zaslišanju Marka Pavlihe pred odborom v Bruslju anonimka zoper njega ni igrala nikakršne vloge. Zaradi tega so njegove trditve, da so "anonimne obtožbe očitno naperjene zoper Republiko Slovenijo in sekundarno zoper mene", po naši oceni zavajajoče.

V že omenjeni komunikaciji, ki smo jo imeli s Pavliho v ponedeljek, nam je glede anonimke sporočil edinole to, da "naj se z ozadjem in avtorji ukvarjajo pristojni organi" ter da "obstaja resen sum kaznivega dejanja žaljive obdolžitve oziroma sramotitve Republike Slovenije". Ta del je precej nerazumljiv, saj ni jasno, kako in na kakšen način naj bi prišlo do sramotitve Republike Slovenije. Saj Pavliha ni najvišji predstavnik države, ki uživa posebno varstvo kazenskega zakonika?

Imel je slabo predstavitev

Kaj se je torej zgodilo v Bruslju, da je Odbor 255 Pavlihi soglasno rekel ne? Po informacijah, s katerimi razpolagamo in ki sta jih potrdila tudi dva naša vira, naj bi odbor, pred katerim se je moral Pavliha kot kandidat za sodnika Splošnega sodišča predstaviti, z vsemi sedmimi glasovi zavrnil njegovo kandidaturo iz povsem vsebinskih, deloma tudi načelnih razlogov. Bistveno naj bi bilo to, da se je Pavliha dejansko slabo predstavil in da njegova nastopa v francoščini in angleščini nista bila prepričljiva. Dodatni minus naj bi mu prineslo dejstvo, da gre v njegovem primeru za bivšega poslanca, ministra in politika. Marko Pavliha je bil namreč v prejšnjem desetletju med drugim tudi minister za promet, podpredsednik državnega zbora in poslanec.

Sedanjemu slovenskemu sodniku v Luksemburgu Miru Preku se mandat izteče s 1. septembrom letos.

Če je Sodišče evropskih skupnost še pred desetletjem ali dvema brez posebnih pomislekov v svoje vrste sprejemalo nekdanje politične funkcionarje oziroma vladne ministre ali državne pravobranilce, pa se je ta praksa kasneje temeljito spremenila, zato je ta del življenjepisa Marka Pavlihe v bistvu minus zanj. Po vsem tem je lažje razumeti, kakšen šok je morala biti košarica, ki jo je dobil v Bruslju, za ambicioznega Pavliho. Če se je sočasno dejansko pojavila nekakšna anonimka proti njemu, je bila v trenutku težkega osebnega poraza zanj pravzaprav - rešitev. Kaj pa je lažjega, kot pa razloge za svoj neuspeh naprtiti neki nevidni roki iz ozadja, ki naj bi posegla vmes in onemogočila njegovo izvolitev? Če so "zadaj" Hrvati, je štorija še toliko bolj prepričljiva, saj je znano, da v slovenski javnosti, predvsem pa medijih, protihrvaški resentiment še kako deluje.

Sodnik z izrazito politično preteklostjo

Dobri poznavalci razmer so nam ob tem namignili še nekaj zanimivosti: kot minister za promet je bil Pavliha resda deloholik, a obenem je slovel tudi kot velik "žurer". Ko je nastopil mandata - najprej ministra in potem poslanca -, se je rad udeležaval novinarskih zabav in zlasti novinarke spraševal, ali mislijo, da bi bil dober predsednik države. Pavlihov volilni štab iz Pirana bi znal povedati, da se je raje kot dogodkov svoje takratne stranke LDS udeleževal srečanj, ki jih je v Kopru organiziral Boris Popovič. Nasploh je imel precejšnje težave s svojo volilno bazo v volilnem okraju Piran, svoji lastni občini. Enostavno ni bil prepoznaven kandidat. Leta 2004, na večer razglasitve, ko je LDS sicer izgubila volitve, Pavliha pa dobil mandat, se ni udeležil srečanja z štabom, volivkami in volivci, pač pe je bil v centrali stranke v Ljubljani. Prvi pokazatelj njegove nečimrnosti?

Tri stranke v treh letih?!

Kot politik je marca 2007 skupaj še s tremi strankarskimi tovariši - Tonetom Ropom, Darjo Lavtižar Bebler in Milanom M. Cviklom - izstopil iz potapljajoče se LDS in prestopil v poslansko skupino socialnih demokratov, ki je tako postala največja opozicijska stranka. Leto kasneje, 2008, so socialni demokrati (SD) tudi zmagali na volitvah. Ko je šla Pahorjeva vladavina počasi k vragu, se je Pavliha preselil v krog t.i. resetirancev (poleg njega so bili v skupini še Gregor Virant, Janez Šušteršič, Matej Lahovnik, Rado Pezdir in Žiga Turk), ki so pozivali k k predčasnim volitvam. Naslednja stranka, ki se ji je Pavliha priključil, je bila tako Virantova Državljanska lista, kjer je bil izvoljen v svet stranke. Pri Virantovih je potem tudi kandidiral na državnozborskih volitvah, potem pa 16. januarja 2012 izstopil iz stranke, ker ta ni našla primernega položaja zanj. Znano je, da se je videl na mestu ministra za zunanje zadeve. Ker to ni šlo skozi, je izstopil iz politike.

Po neuspešni politični kariere je tokrat že drugič poskušal priti na ugledno sodniško mesto. Danes je glede Pavlihove kandidature za sodnika v Luksemburgu uradno znano skoraj vse. Manj je pa znano tisto njegovo ravnanje, ki mu ni v čast. V času kandidature, kjer je užival velike simpatije Pahorjevega svetovalca Ernesta Petriča, se je denimo nenehno ponavljalo in poudarjalo njegovo znanje francoskega jezika, njegov doktorat v tujini. Sočasno se je proti njegovemu protikandidatu odvila močna medijska kampanja zaradi domnevnega nasilja nad sodelavko in partnerico. In če je Prekova kandidatura padla v vodo zaradi morale in etike, je pri Pavlihi sedaj prišlo do svojevrstne reprize, kajti sklicevati se na anonimko, ki ga je kriva za njegovo soglasno zavrnitev pred Odborom 255, je zagotovo nekorektno in nepošteno.

***

Zgodba zase pa je seveda vrh slovenske politike, vključno s predsedniško palačo. Da gospodje niso sposobni doumeti in razumeti, da je Odbor 255 v nekaj zadnjih letih že zavrnil kandidature ljudi, ki so bili nekoč tudi politiki in ministri, se zdi svojevrstna aroganca. Očitno je, da se je Odbor 255 zaradi izkušenj iz preteklost postavil na okope vladavine prava in ne želi politikov na Splošnem sodišču v Luksemburgu. Nobenih. Gre za delitev oblasti in v sodni veji bivši politiki - uspešni ali propadli, saj je vseeno - res nimajo kaj iskati.