Kot pravi Friedrich Nietzsche v svoji zbirki esejev Onkraj dobrega in zlega (Jenseits von Gut und Böse: Vorspiel einer Philosophie der Zukunft) na strani 174: "Zdaj vsepovsod, celo pod znanstvenimi preoblekami, sanjarijo o prihodnjih družbenih stanjih, ki ne bodo več 'izkoriščevalske narave'; to mi zveni v ušesih, kakor bi si obetali iznajti življenje, ki se bi vzdržalo vseh organskih funkcij (!). 'Izkoriščanje' ne pripada izprijeni ali nepopolni in primitivni družbi. Sodi k bistvu živega, kot organska temeljna funkcija, kot posledica prave volje po moči, ki je ravno volja življenja. Recimo, da je to kot teorija nekaj novega – vendar je kot realnost pradejstvo vse zgodovine; toliko le moramo biti pošteni sami do sebe!"

V tem odstavku nemškega filozofa vidim najčistejšo potrditev elementarne dvojnosti v človeku, v samem bistvu človeka. Bistvo živega, organska temeljna funkcija življenja je "izkoristiti" kakršnokoli možnost, je sla po ... je želja, je hotenje, je "drive", je podjetnost, je "enterprise". A hudič, ko pa je tudi ločnica, rob, meja, je dvopolnost, je drugi del, drugi pol, je "dovoliti" drugemu obstoj! Na tem polu je vse vezano na skupnost, sobivanje, kohabitacijo različnosti, je spoštovanje drugačnosti, je še deset ali sto podobnih fraz - ali civilizacijskih norm ali vrednot. Le formiranje skupine je omogočilo preživetje človeštva. Začenjši s peterico mož, ki so se vzeli skupaj in le skupaj premagali mamuta, da je bilo dovolj mesa za preživetje zime.

Vse skupaj je torej ena preklemano komplicirana dvojnost. A je. Je bistvo življenja človeka, je človečnost, je tista ločnica, ki človeka ločuje od drugih oblik narave. Je nekaj, kar je sam Nietzsche poimenoval: je "nadčlovek" (Übermensch), a ne v spakedrani obliki, kot so jo povzeli nacisti, ampak v obliki, ki določa človeka kot posebno obliko narave, tj. v svoji prelestni dvojnosti.

Dvojnost je treba priznati, se jo učiti, jo spoštovati, jo znati umestiti v prostor in - daleč pred vsem - naučiti se je treba pogovarjati o ločnici. O robu, ki loči en del od drugega in o obliki prehoda preko roba, preko ločnice, se je treba pogovarjati. In šele pravi, "človeški" prehod, način in oblika pogovarjanja o vseh problemih "prehoda", od egoizma do kohabitacije različnosti, omogoča Celoto; ne kot seštevek obeh delov, ampak Celoto samo po sebi, kot subjekt, kot enovito dejstvo, kot enovito osebnost, enovito življenje.

Komplicirano? Ha, ha – poglejte skozi elektronski mikroskop, pa boste videli, kako je ta dvopolnost življenja prisotna v vsaki celici, v vsakem atomu ... In lepo vas prosim, ne mi reči, da je življenje, kot ga vidimo pod elektronskim mikroskopom, enostavno. Vse je ena preklemano komplicirana dvojnost. A je! Dvojnost v človeku. 

Poglejte ta fenomen dvojnosti zgolj na primeru vode, te najbolj bistvene sestavine življenja, vsega živega. Kako je po eni strani najbolj dobra, najbolj prijetna, najbolj potrebna, pa po drugi strani pa se v hipu spremeni v najstrahotnejšo moro, ki si jo lahko predstavljamo. Bodisi v obliki divjih poplav, ali v strahotnem pomanjkanju, suši, ki povzroča najhujše trpljenje – žejo. Najslikovitejši prikaz vode imamo, ko v obliki reke v nekem stanju dobrohotno namaka obrežno krajino, že v nekem naslednjem, nepredstavljivem trenutku pa zaradi Berllunijevega zakona začne izsuševati; še hip prej ob določeni hitrosti pretoka živi v ravnotežju z obrežjem, nato ob minimalnem povečanju hitrosti začne izsuševati in uničevati obrežje. Dvojnost v vsej njeni veličini. Primerov kolikor hočete.

Poglejmo še en primer dvojnosti, ki po mojem globokem prepričanju ta hip, tukaj, junija 2019, v Sloveniji najbolj prevladuje:

Za politično stanje, za zagato politike v tej Celoti, poimenovani država Slovenija, smo krivi mi, državljani Slovenije.

Ko spregovorim ta stavek, me vsi, prav vsi znanci in neznanci (predvsem pa anonimni komentatorji) začudeno ali pa posmehljivo pogledajo, odgovorijo, ja kaj pa blebetaš, zatem pa neverjetno hitro, ja, neverjetno hitro dodajo, da se čisto nič ne počutijo krive za vso to zagatnost v politiki. Morda še dodajo, da saj so šli na volitve, pa nič ne pomaga, saj itak vse obvladujejo neke sile iz ozadja, saj so vsi ti izvoljeni predstavniki dobro plačani, da rešujejo to politično zagato. Jaz nisem nič kriv, konča svojo apologijo praktično vsak.

In kje je tu dvojnost? Ja, vsak, prav vsak človek, tudi vsak državljan Slovenije, nosi v sebi tisti del, tisto bistvo življenja, kot citiram Nietscheja, in prav je tako. A vsak nosi v sebi tudi drugi del, tisti, ki je potreben za preživetje človeštva, tj. nekaj narediti za skupnost. Očitno je potrebno za dobrobit Celote (ki jo sestavljata vedno oba dela) pač povečati aktivnost tega drugega dela. Ki ga preveč ljudi preprosto ne priznava, da obstaja tudi znotraj njih samih! Kajti oddati glasovnico na volitvah enkrat na štiri leta je premalo. Ne bomo kot Celota preživeli zime in mamut nam bo ušel.