Pred dvema letoma sem na portalu+ zapisal v kontekstu komentarja o umetni inteligenci, da ne morem na noben način pristati na združevalno besedo transhumanizem, kvečjemu na besedno zaporedje anarho-trans-humanizem, oziroma da je pred menoj beseda, ki je sploh še ne poznam! V teh dveh letih se nam je natančno izostrila slika retrogardistično kapitalistične idologije; sploh z nastopom ameriške diktature digitalnih totalitaristov. Od takrat pa vse do današnjega dne iščem to neznano besedo, ki naj bi mi končno, finalistično prepletla Noordung mit s procesom združevanja znanosti in umetnosti. Ta beseda ne sme biti na noben način v nasprotju z obrazom človeškega duha, istočasno pa si želim, da je skladna z izvorno idejo kozmistične filozofije Fjodorova.

Če sta umetnost in znanost, naivno povedano, dve očesi istega obraza, kot piše na grafitu na Metelkovi, potem je slika Vasilija Vasiljeviča Kandinskega Kompozicija 8 eden od mogožnih obrazov kozmističnega duha. Mogoče pa bom ravno skozi sliko Kompozicija 8 v naslednjih mesecih zgostil ves moj pojmovni aparat v eno samo besedo! To se mi je že štirikrat zgodilo v preteklih desetletjih. Zakaj se mi ne bi še petič? Prvič pri mojih sedemnajstih letih prek slike Vasilija Vasiljeviča Kandinskega V modro, ki je postala desetletje kasneje osrednja ikona Krst pod Triglavom. Ravno sekvenca V modro me je akcelerirala (pospešila) v postgravitacijsko umetnost. Druga akceleracija se mi je zgodila leta 1989 s smrtjo igralke Deane Demšar v predstavi Krst pod Triglavom, tretja z briljantno Dunjo Zupančič leta 1995, četrta pa z nastopom sijajnega Mihe Turšiča leta 2005. Tako je, pred nami je že leto 2025.

***

Pred dvema urama sem pristal v Moskvi na letališču Šeremetjevo. Že vem kaj si bom v naslednjih dneh poleg obveznosti, ki jih imam v Zvezdnem mestu in Malem Jaroslavcu, ogledal v Moskvi. Predvsem si bom šel stotič ogledaT stalno razstavo v novi Tretjakovski galeriji s posebnim pogledom na delo Vasilija Vasiljeviča Kandinskega (1866-1944). Povod in vzrok istočasno: v Moskvo sem priletel prek Beograda, kjer sem predaval na konferenci z naslovom Creative Blackslash v Kulturnem centru Beograd (v organziaciji Turčije in Evropske unije). V trenutku, ko sem vstopil v mojo beograjsko hotelsko sobo, sem se na glas zasmejal. Na zidu je visela kopija slike Vasilija Vasiljeviča Kandinskega z naslovom Kompozicija 8. Takoj sem vedel, da jo bom komentiral. Seveda ne kopije, te so na svetu samo zato, da nas opozorjajo, da nekje obstajajo shranjeni originali. Komentiral bom original slike - Komopozicija 8 iz leta 1923, ki se po svojem pomenu približuje Supremusu 56, Črnemu kvadratu, V modro in Informatrixu. Vsekakor je to slika, ki je največkrat reproducirana abstraktna umetnina v XX. stoletju. Danes je slika v lasti muzeja Guggenheim v New Yorku.

Moja majhna skrivnost: ponavadi v hotelskih sobah snamem sliko z zidu in jo obrem proti steni, ker ne morem prenesti njene grdote. Zjutraj pa, še preden pride v sobo hotelsko osebje, jih obesim nazaj, da se ne bi preveč vznemirjali okrog tega. Sliko oziroma kopijo Vasilija Vasiljeviča Kandinskega sem si postavil pred TV ekran in sem jo sredi noči ure in ure gledal. V teh skoraj treh letih, odkar komentiram umetnost na portalu+, nisem še nikoli premišljeval o umetnosti Vasilija Vasiljeviča Kandinskega, kar je zelo nenavadno glede na to, kakšen pomen imajo v mojem življenju. S sliko V modro sem na ontološki način povezan, Komopozicija 8 pa je v mojem življenu od nekdaj vademekumsko prisotna.

Obe sliki povezuje astralni krog Kandinskega. Bralec, lepo te prosim, da ne povezuješ besede astralno z astrologijo, temveč z astronomijo. Astro - zvezda - sonce. Upam, da nisem koga s to pripombo prizadel. Toda to dejstvo je zelo pomembno. Na noben način si ne želim nobenega povezovanja z ezoteričnimi asocijacijami. Postgravitacijska umetnost gradi svojo dramo kozmosa z najčistejšo svetlobo razsvetljenstva. Gradi jo z barvami:

Barve so vedno v ospredju človeške drame. Svetloba oziroma barvni spekter so temeljna substanca organiziranja kozmične prisotnosti. S eksplozijo sončne svetlobe, s fotoni organiziramo barve in dogodke. To je odnos čistih oblik, ki s svojimi sklopi proizvajajo občutenje univerzalnih in kompleksnih struktur. V umetnini so nameščena popolnoma nova periodična stanja "kozmičnega prostorskega zgočanja in širjenja, približevanja in/ali oddaljevanja. Obrnjena perspektiva določa elektroorganizme svetlobe, zvočnost in toploto". V umetnino vstopamo iz vizualnega v avdio prostor in iz avdio prostora v vizualno vesolje. Umetnina zajema podatke iz organiziranega spomina, ki nam omogoča mišljenje v astronomskem prostoru. Omogoča nam astronomsko branje. Sproža prehajanje barve v zvezdni jezik! S sliko soobčutimo kozmično rasežnost posamične individualnosti. Vsak planet ima svojo svetlobo, vsak posamičen človek ima svojo svetlobo, svojo barvo, ki jo brani pred nasilno zatemnitvijo.

Beseda tedna: sinestezija. Soobčutje, doživljanje predstav kakega čutnega območja z zaznavami drugih čutnih območij.

Beseda sinestezija ne more bolj opisati tistega, kar gledamo pri vizualizaciji Kandinskega. To je notranji svet geometričnih pokrajin, geometričnih oblik, krogov in trikotnikov, okrog katerih se oblikujejo bravni siji, geometrični siji, ki nam dokazujejo, da materija sije sredi univerzuma. V prvem koraku je svetloba sama postgravitacijska sila slike Kompozicija 8. Ta odraža tudi suprematistične in celo konstruktivistične vplive. Če sprožite iz dvodimezionalnosti trodimenzionalen pogled, lahko vidite teraformativno arhitekturo, lahko pa tudi vesoljsko arhitekturo.

Za vizualizacijo Vasilja Vasiljeviča Kandinskega je pomembna atonalna glasba Arnolda Schönberga, ki je s svojo glasbo dokončno razstavil harmoničnost. Leta 1911 ga je Kandinski poslušal v Münchnu, kar je bilo tako intenzivno, da je Kandinskega spodbudilo k teoretičnemu premisleku o povezavovanju različnih zvrsti v združeno umetnino. Kadinski se je začel posvečati barvi kot emancipatorni sili, povezani z zvokom. Posamična barva je tako postala predmet opazovanja in obravnavanja. Tako kot je Schönberg nabijal po konvenciji, tako je Kandinski s svojo občutljivostjo osmišljal barvo in geometrijo samo na sebi. Z barvno določitvijo univerzuma je Kandinski ozvočil svet. Kandinski uglašuje barvne odnose, harmonizira jih. Na drugem mestu pa jih nesramno preskakuje. Iz geometrične oblike v drugo geometrično obliko. Geometrizira jih, abstrakcionira jih. Usklajevanje barvnih elementov je ena od osrednjih nalog njegovega umetniškega genija. Umetnost pripada duhovnemu življenju. Umetnost je posebne vrste gibanje, ki se dinamizira predvsem iz lastnih metafizičnih izkušenj, polni se z mislimi in lastnimi nameni. Vzporedno pa je vspostavil jezik barve, podobno kot Goethe. Kandinski spodbuja združitev vseh zvrsti umetnosti v čezumetnost. Vse to je sprožila tudi šola Bauhaus, kjer je predaval. Ne morem, če se že nahajam v Moskvi, da ne poudarim pomembnega dejstva, da je bil pedagog Vasilija Vasiljeviča Kandinskega in Kuzme Petrova Vodkina naš slikar Anton Ažbe. 

Prepričan sem, da je ravno sinestetična sila tista, ki mi bo izoblikovala združevalno besedo, ki mi v tem trenutku pomeni največ. Iščem jo v prostorih, ki gradijo čezčloveka. To je tam, kjer sploh ni več besede človeka, tam, kjer je seštevek več kot človek (more than human), več kot barva (more than colour). Toda dejstvo je, da nič ne more biti večje od svetlobe. Na tem mestu bi mi katoliški metafiziki zdušno potrdili, da imam prav.