Jesen se je napovedala s tednom hladnega deževja. Zavedal sem se, da je bilo to prvo poletje v ječi, ki si ga nisem ustvaril iz nič. Pretvorba enega nagona v drugega je torej kazala prve posledice, iz ječe sem napravil novo realnost, ki se je izmaknila jetniški psihozi, in nadomestil sem koprnenje po izgubljenem in nedosežnem — s koprnenjem po novih dognanjih, ki niso vezana na okolje. Ni bilo več skrčene in omejene dejavnosti, ki je značilna za arest — vžgal sem v sebi podvojeno, postoterjeno dejavnost. Prebral sem vrsto zapiskov dolgoletnih jetnikov, od Petra Abelarda (apokrifne?), do Silvia Pelica, Gramscija in Nehruja, vsi so bolehali zaradi enakih psihoz, zaradi bega v preteklost, zaradi omejene dejavnosti. Bral sem zapiske nekega Petra Moene, Norvežana, se mi zdi, ki je umrl v gestapovskih ječah, v ventilator je skril svoje zapiske, bili so prežeti z grozo (našli so jih po vojni). Ponovno sem pregledal Dostojevskega Zapiske iz katorge, mrtvega doma. Za primerjavo. Ni najhujši odvzem prostosti, ne slabo življenje v slabih ječah — najbolj boli človeka on sam, ker njegovi nagoni delajo neokrnjeno, porajajo čustva v množicah — ta pa nimajo ventilov in začno gniti v človeku.

Skrbelo me je samo, ali ne grem predaleč, ali se nisem spustil v preveč tvegan poskus; kakšne zdaj še neznane nevarnosti preže name? Ko je spet posijalo sonce, sem gledal skozi okno. Na senožeti so spravljali seno, iz kopic so ga razmetavali po travniku, da bi se osušilo, zraven je delalo tudi nekaj žensk. Od daleč se mi je ena zdela lepo raščena, nekoliko obla. Spreletelo me je, da se moram preizkusiti. Preklopil sem z nagona, ki me je izžigal v delu, na stari, dobro znani nagon, ki izžiga z mesenim poželenjem. Sledil sem njenim gibom, pobožal sem jo pod obleko, začel sem jo slačiti in se igrati z njo ... dehteča koža, voljno meso, gladkost na površini in čvrstost v oblini ... po stegnih sem prišel do dlak ... duh po spolu ... njen zamolkli, nekoliko proseči glas, rdečica v licih, rahla meglica čez oči. ... Z muko, ki me je elektrizirala, mi je potegnilo klinca v dolžino in debelino, hlače so se napele, zabolelo me je v možganih, suženj temin je hotel dvigniti glavo, pomagal sem mu z roko v žepu. In tedaj je Stopila predme formula, s katero sem skušal definirati Dickensovo Povest o dveh mestih s štirimi znaki ... in teorija, po kateri sem prišel na sistem ustvarjanja meril za človeška dejanja (od uboja žandarja do umetniškega dela). Sladkost spolnosti se je mešala s privlačnostjo analiz na tisočerih straneh mojih listov in zvezkov. Cilj, posedovati žensko telo, se je paril s ciljem, iznajti najvišji inštrument za dvig človekovega nivoja. Telesna želja po ploditvi se je prelivala z družbeno željo po oploditvi misli.

Nage ženske prsi in mehke dlake, ki so tekle v tanki črti od popka navzdol in se izlile v trikotnik med napetimi stegni ... in nova spoznavna teorija ... zakonitosti čustvenih izhodišč ... njene oble, čvrste ritnice ... duh po koži, senu in konjih ... teorija o subverzivnem delovanju zatrtega čustva ... nagnil sem nago dekle naprej ... porinil sem ji ga globoko v vroče telo ... v mokro, tesno nožnico ... spreletelo me je po hrbtu, srh, šinilo je v možgane ko val oljnate tekočine ... ženska pa se je spremenila v risbo možganskih polj iz mojega zvezka... in že je prišlo do ejakulacije, izpraznitev možganov, rdeče pege v očeh ... Menda sem zastokal, obrnil sem se, samo profesor je za hip dvignil glavo iznad knjige ... moral sem sesti. Profesor je mirno pripomnil: Vidite, to je od tega, ker preveč kadite. Občutil sem veliko živčno in duševno stisko.

Verniki v takem primeru vzdihnejo: O, Bog! Otroci in Italijani v stiski kličejo mamo. Socialistični uradniki rečejo: Jebemtiboga. Jaz pa sem izčrkoval v misli: O, Giordano Bruno!

Bral sem indijsko Pesem ustvaritve. "Tedaj ni bilo ne obstoječega, ne neobstoječega ... Kaj je bilo skrito, in kje? Ali je bila tu voda, neizmerne vodne globine? ... Smrti ni bilo, niti česa nesmrtnega ... Bila je tema.. . Vse je bilo nerazločen kaos.. . Potem se je najprej rodila želja ..." Beležil sem si odlomke iz Upanišad: "Zakaj človekov duh nima počitka?" "Zakaj, in s kakšnim ciljem teče voda in niti za trenutek ne more ustaviti svojega toka?" V Aitereya Brahmana je himna o neskončnem potovanju, ki ga moramo napraviti, in vsak stih se konča z refrenom "Caraivati, čaraivati" — "zato, popotnik, potuj dalje, potuj dalje!"

Jesen je dozorevala. Iz debele megle se je izvil malodušen, megličast in celo vetroven dan. V vetrovnih dneh se poveča število samomorilcev. Ob petih popoldne je veter minil. Sprehod na prašnem dvorišču. Hlad v senci. Modre roke, razpokana koža. Sonce pada le v en kot dvorišča. Krožimo kot Platonove sence iz teme v svetlobo. Nekje zunaj zavija pes. Trgovec, ki se mi je priključil, sanja o lovski poti skozi gozd, s puško in psom.

Marsikdo hodi molče, vse sanje je trdno zaprl vase. Prst na njivi je najbrž že zelo hladna. Vesoljni prostor nad nepremičnimi, podolgovatimi oblaki je ta dan brez čudovitih skrivnosti. Preteklost in prihodnost ležita v nas kakor zviti živalci. Sanje o prihodnosti in resničnost okolja se bijeta in se ne moreta uravnovesiti, eno izključuje drugo. Trgovec govori o tem, kaj bi lahko užil, pa ni, ker ga je gnala želja po gospodarskem uspehu; imel bi lahko pet avtomobilov in livrirane šoferje, najlepše ženske in veselo življenje, on pa je hodil po svetu kot revež in delal načrte za razširitev svojega podjetja. S seboj je jemal salamo, kupoval je kruh, stanoval je v najcenejših hotelih, pojedel tu in tam kaj toplega in računal, računal ...

Potem so prišli in mu vse vzeli ... še glavo je komaj odnesel ...

Eden mislecev joge, Auribondo Ghoze, pravi: "Radža-joga izhaja iz teh opazovanj in izkušenj: da se naši notranji elementi, kombinacije, funkcije, sile, lahko razdvoje ali razpuste, da se lahko znova spoje za novo, prej nemogočo rabo ali da se lahko pretvorijo in preobrnejo v neko novo občo sintezo po urejenih notranjih procesih." Joga je metoda za vajo telesa in duha, bolj kot vaje so to — položaji, imenovani asana, ki osvežujejo telo in ga umirijo. Temelj joge je psihološka supozicija, da človek z določeno duhovno vajo doseže višjo stopnjo zavesti. Znani pisec vrste knjig o defenzivnih azijskih veščinah, Bruce Tegner, priporoča v svoj knjižici Karate (bral sem jo pred kratkim) jogijske dihalne vaje, ki so navadno potrebne za duhovno koncentracijo, naposled pa duh lahko prevzame popolno nadzorstvo nad telesom. Redno prakticiranje joge lahko privede do presenetljivih dosežkov. Pri treningu Ki-ja je bistveno vzgojiti v sebi potrpežljivost in samodisciplino. Karate ni samo šport, to je kompletni način življenja: izgradnja duha, vaja brez prestanka, dieta in samoobvladanje do neslutenih višin. Vsaka agresivnost je izključena, ker slabi samoobvladanje.

"Zmagajo lahko samo tisti, ki verujejo, da so sposobni zmage."

Potreba po napadalnosti bo prešla, brž ko boste dobili zaupanje vase, v svojo sposobnost, da lahko poskrbite zase v kateri koli situaciji. Potrpežljivost ni pasivna, nasprotno, zelo aktivna je, saj je sama koncentrirana notranja moč.

Jogi (ali Kristus) se odpove vsaki omami, vsaki strasti, zatre v sebi "tostranske" nagone in sprosti notranjo moč duha. Docela spremeni svoje življenje, zasužnji svoje telo in vzpostavi višjo stopnjo zavesti, razpusti nekatere elemente v sebi in jih pretvori ali preobrne v novo sintezo. Pot te smeri pelje samo naprej in naprej, nobene vrnitve ne more biti, nobenega stranskega koraka.

Da, da, zato je tako nevarno preključevanje pri človeku, ki se noče odpovedati svoji ploditveni sili, ki se brez strasti, brez omame, brez pozabe duha — ne more uveljaviti. Najprej jezdi duh-človek konja-telo, potem konj jezdi na jezdecu, pa spet obratno. Na prehodih nastanejo kratki stiki.

Tako sem prišel do razpotja Buridanovega osla, ki ima na desni enako velik šop sena kakor na levi, in ker se ne more odločiti, pogine od lakote. Kardinal Mazarin je mrtev — kardinal Mazarin je živ: tretje možnosti ne more biti, pravi Voltaire. Izsiliti tretjo možnost? Bomo videli. Budistični menihi, ki so slikali freske v Ajanti, so živeli daleč od žena, ki jih po nauku niti pogledati niso smeli, ker so tako nevarne, pa so naslikali množico lepih žena, stoječih, sedečih, hodečih, pri lepotičenju... Levitan je — docela svet in v stanju višje zavesti — spolno občeval z žensko na senožeti, ki se ji ni smel niti približati.

In ni se podrl njegov svet.