Ustavno sodišče je v moderni demokraciji nepogrešljiv element pravne države, ki naj primarno ščiti temeljne pravice posameznika. Varuje naj torej posameznika pred tiranijo večine. Po drugi strani je namenjeno preseganju gole upravno-birokratske logike državnih organov, za katero tudi redna sodišča niso vedno imuna. Vsak administrativni sistem, tudi sodni, lahko zapade v sistemsko (administrativno) logiko, ki pozabi na posameznika in njegove pravice ter ga dojema kot golo abstrakcijo. To je pogosto podkrepljeno tudi z nekakšno cehovsko logiko in solidarnostjo, ki so jima podvrženi vsi zaprti administrativni sistemi, tudi redno sodstvo.

Kaj navedeno pomeni za Ustavno sodišče Republike Slovenije in kakšen naj bo ustavni sodnik? Ustavni sodnik mora biti protiutež zgoraj navedenemu − obrambno telo, ki posameznika varuje pred tiranijo večine (v nasprotju z legitimno večinsko odločitvijo), in družbeni organizem, zaščitnik pred "infekcijo totalitarizma" (nekakšen "sodoben aristokrat", če parafraziram Tocquevilla, brez negativnih plati aristokracije).

In ta infekcija je danes akutna. Razvoj človeštva nima linije stalnega napredka, temveč obliko spirale, ki se premika navzgor ali navzdol. Trenutno se zdi, da smo v fazi nazadovanja, entropije, posurovljenja demokratične republike in njenih vrednot. Zgodovina se ne ponavlja, ponavljajo pa se trendi in ljudje ("History doesn't repeat itself, but people often do" − Mark Twain). Zdi se, da je trenuten trend takšen, kot je bil na koncu rimske republike v času Marija in Sule, ko je prišlo do razpada republikanskega sistema in pojava avtoritarnih populistov, ki organizirajo množice. Toda ne gre samo za nevarnost populistov. Gre za indiferentnost in apatičnost institucij demokratične republike ter njenih državljanov, ki se kažeta v, na primer, volilni abstinenci, zanemarjanju osnovnih pravil demokracije in človekovih pravic v delovanju institucij ter podleganju cenenim in enostavnim enovrstičnim sporočilom v izjemno kompliciranem sodobnem svetu (na primer sporočila politikov prek Twitterja).

Kazensko pravo je dober kazalnik tega negativnega trenda in tudi eden izmed njegovih prvih kazalnikov. V zadnjih letih so se na primer v Sloveniji relativno neopazno širila policijska pooblastila, na način, da so se izvotlile kavtele iz Zakona o kazenskem postopku (pregled osebe in vozila, tudi skritih delov, brez najmanjšega suma je povsem zakonit − glej na primer policijsko zakonodajo ali izravnalne schengenske ukrepe po zakonodaji o nadzoru državne meje), znižuje se prag za pridobivanje telekomunikacijskih prometnih podatkov in pojavljajo se ideje o dodatnih pooblastilih tajne službe. Ne gre samo za slovenski trend, temveč širši globalen trend odmikanja od kavtel, obstaja pa tudi sum uvajanja sistema preventivne države, ki temelji na logiki profiliranja posameznikov in njihovega ravnanja s pomočjo računalniških algoritmov (in vsakdo, ki je izven stereotipa, je avtomatično osumljen nedružbenega vedenja ter torej potencialen storilec neželenih dejanj). Pri tem pa zgodovina uči, da ko enkrat relativiziraš posamezna temeljna načela v demokratični družbi, na primer načelo domneve nedolžnosti ali načelo zakonitosti (sprva, na primer, samo določena kazniva dejanja), se pojavi težnja po razširitvi na vse in izjema postane pravilo. Niti najvišji varuhi temeljnih pravic niso imuni za to. Tako je na primer Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) nedavno odstopilo od svoje interpretacije prepovedi preventivnega odvzema prostosti ("prepoved logike Golega otoka") brez kakršnegakoli predhodnega suma (razlaga točke (c) prvega odstavka 5. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic) in dopustilo čisti preventivni odvzem prostosti (s 15 glasovi za in 2 glasovoma proti). Podobno sta ESČP in tudi direktiva EU pravico do odvetnika opredelila kot relativno (in ne kot absolutno) pravico. Zaradi navedenega se zastavlja vprašanje odnosa med pravom EU, ki je primarno, in nacionalnimi ustavami držav članic, ki imajo višje ustavne standarde, na primer v okviru tako imenovanega vzajemnega priznavanja. Ali naj slovenski sodnik prizna sodbo iz druge države članice, v kateri niso doseženi temeljni standardi slovenske ustave?

Hkrati nas pojav islamskega terorizma in drugih radikalizmov ter tudi sodobna tehnologija postavljata pred izziv, kako uravnotežiti pravice posameznika, kako vzpostaviti ravnotežje med tem, kar je tehnološko mogoče, in tem, kaj naj bo dopustno, da družba še ostane svobodna (pa naj gre za tehnološki nadzor ali za kloniranje). Demokracije zahodnega tipa so soočene z agresivno, a ekonomsko uspešno obliko kitajskega totalitarizma, katere cilj sta nadzor 24/7 (24 ur in 7 dni na teden) ter identifikacija "asocialnih elementov" v najzgodnejši fazi (miselni delikt), ob uporabi računalniških algoritmov in ocenjevanju celotnega prebivalstva (čista preventivna država totalitarnega tipa). Ob tem se Evropa spoprijema z begunskim in migracijskim valom ter vnosom idej skrajnega islama v kombinaciji s terorizmom. Vse to je že pripeljalo do posega v nekatere simbole Evropske unije, na primer v schengenski prostor. Obstajajo tudi posamezniki in organizacije, ki temeljne pravice, kot so politično združevanje, svoboda izražanja, verska svoboda itd., zlorabljajo. Zlorabljajo torej demokratično ureditev z namenom, da bi jo odpravili. V zvezi s tem je in bo še treba odgovoriti na vprašanja, ali lahko sodobna demokratična družba dovoli odstop od načel ločitve cerkve od države, laicističnega šolstva, enakosti pred zakonom, enakosti spolov itd.

***

Bodoči ustavni sodnik bo moral razumeti ta kontekst in problematiko. Ustavni sodnik ni in ne sme biti samo pravnik, temveč mora biti veliko več − neke vrste renesančni človek (vitruvijski človek), ki ima filozofsko globino, zrelost in razume pulz časa ter nevarnosti za demokracijo. Posledično je teza o "sektorski delitvi" Ustavnega sodišča − en upravni pravnik, en kazenski pravnik, en civilni pravnik itd. − zgrešena. Ustavni sodnik mora razumeti pomen ustave in človekovih pravic v širšem kontekstu demokracije, razumeti mora družbene trende in imeti življenjske izkušnje, biti zrel ter umirjen. Zato je tudi teza o tem, da Ustavno sodišče potrebuje "ustavnega" ali "upravnega" pravnika, popolnoma zgrešena. Prav tako je zgrešena teza o delitvi ustavnih sodnikov na leve in desne (po nekakšnem ključu; do takega etiketiranja kandidatov je v preteklosti žal že prišlo). Ustavni sodnik mora biti sodnik za vse, ob razumevanju občutljivosti svoje vloge v sistemu delitve oblasti (ni in ne sme biti verski varuh iranskega tipa), in odgovorno posegati v večinske odločitve demokratičnega zakonodajalca. Hkrati mora biti, če je to potrebno, pripravljen na "argumentacijski spopad". Ne na spopad z levo ali desno opcijo, temveč na spopad s totalitarnimi idejami, ne glede na to, od kod prihajajo.

***

Dr. Rok Čeferin po mojem globokem prepričanju ustreza zgoraj podanemu opisu ustavnega sodnika. Je izjemen ustavni strokovnjak, predvsem na področju varstva svobode izražanja. Ob tem je s svojo akademsko potjo pokazal tudi intelektualno širino (doktorat, objave, akademski naslov in predmet, ki ga poučuje). Iz njegovih prispevkov in člankov izhajajo načitanost, omika in poznavanje kulture. Ob tem velja posebej izpostaviti, da je akademsko kariero ustvaril ob polni delovni zaposlitvi. To je posebej dragocena in redka vrsta intelektualnega naboja. Gre za intelekt, kombiniran z dolgoletnimi pravnimi izkušnjami, torej za uporabni intelekt, ki služi šibkemu posamezniku, in ne za nekakšen intelektualni larpurlartizem, ki je namenjen sam sebi in lastnemu dekorumu. Sodnika s takšnim profilom Ustavno sodišče Republike Slovenije še ni imelo in takšen sodnik Ustavnemu sodišču manjka.

Pri tem menim, da so teze o nekakšnem pretiranem "vplivu" odvetniške pisarne Čeferin v slovenski družbi popolnoma zgrešene. Kot prvo ne dvomim v integriteto dr. Čeferina, ki se popolnoma zaveda ločitve funkcije ustavnega sodnika od zadev odvetniške pisarne in zasebnega življenja. V kolikor pa bi se pojavil primer morebitnega konflikta interesa pri njem ali ostalih sodnikih, pa pravo v takih primerih predvideva jasen postopek izločitve sodnika zaradi načela nepristranskosti, tako s subjektivnega kot objektivnega vidika (videz nepristranskosti). In v preteklosti je navedeno že bilo uporabljeno na način, da so se ustavni sodniki izločili. V kolikor pa se niso, je zadeva vsaj pred ESČP padla. Naj pri tem dodam, da je v Sloveniji zaradi majhnosti (na vseh ravneh) veliko odvisno od osebne integritete protagonistov, ki znajo ločiti zasebno od poklicnega.

Pri tem želim opozoriti na slabo prakso, ki se je razvila pri zadnjih imenovanjih in ki sem jo izkusil tudi sam. V skladu s to prakso predsednik republike, še preden parlamentu predloži ime kandidata, opravlja konzultacije s strankami. Menim, da bi predsednik republike moral predlagati kandidata, za katerega meni, da je meritorno in osebnostno najprimernejši, neodvisno od predhodnega mnenja političnih strank in šele nato zanj pridobiti parlamentarno večino. Prav tako je bistveno, da se predsednik republike predhodno osebno pogovori s predlaganimi kandidati, in ne samo s tistimi, ki so bili izbrani na podlagi pričevanj drugih in predhodnega soglasja poslanskih skupin. Hkrati je nujno vztrajanje pri seznamu predlaganih oseb, saj je to, kar se je dogajalo v preteklosti, ko so se po posvetovanju s strankami pojavljala vedno nova imena oseb, ki izvorno niso bile prijavljene, za prijavljene žaljivo. V najslabšem primeru se lahko postopek zmeraj ponovi. Vloga ustavnega sodnika je v demokraciji tako pomembna, da po mojem mnenju zahteva takšno postopanje.

***

Glede na vse navedeno menim, da je dr. Čeferin izvrsten kandidat, ki bi na Ustavno sodišče prinesel veliko pozitivnega: pravne izkušnje, poznavanje pravosodnega sistema, integriteto, zrelost, intelektualni naboj, sposobnost kreiranja razumnih večin (ustavno sodišče je kolegialen organ, kjer moraš z vsebino in načinom argumentacije prepričati svoje kolege) in zlasti razumevanje časa, v katerem živimo, ter resnih nevarnosti demokraciji.

Upam, da bodo vsi akterji v postopku kandidature navedeno prepoznali. Gre za odločitev, ki je za Slovenijo izjemno pomembna in ki bo v prihodnjem desetletju (so)oblikovala slovensko družbo ter tudi Evropsko unijo, v smislu dialoga nacionalnih ustavnih sodišč s Sodiščem EU o nekaterih merodajnih vprašanjih te izjemne skupnosti.

Izr. prof. dr. Anže Erbežnik, Bruselj