I. Preporoditelji in voditelji

K naslovu teh opazk je prispevala knjiga Ivana Prijatelja Duševni profili slovenskih preporoditeljev, ki je izšla leta 1935. Prijatelj največ piše o Linhartu, Kopitarju, Čopu, Prešernu in Bleiweisu. Čeprav je bil literarni zgodovinar, gre tako rekoč za začetke, obenem pa za središče slovenske narodne zgodovine. K prvim zgodovinskim osebnostim dežele - recimo ji literarna republika - bi morali prišteti še koga, npr. Jurčiča, Levstika in vsekakor Ivana Cankarja; vendar so se med obema vojnama na narodnem in jugoslovanskem prizorišču pojavili tudi prvi slovenski voditelji, npr. Janko Brejc, Lambert Ehrlich, Ivan Hribar, Anton Korošec, Albert Kramer, J. E. Krek, Gregorij Rožman, Ivan Šušteršič …, poleg njih pa odlični intelektualci kot Izidor Cankar, Leonid Pitamic ali France Veber. Z izjemo Ivana Hribarja, Alberta Kramerja in drugih liberalcev so bili tedanji voditelji cerkveni ljudje, pravniki in teologi; Cankar, Pitamic in Veber so bili prvorazredni strokovnjaki in univerzitetni profesorji; poleg Hribarja pa sta bila Cankar in Pitamic tudi vrhunska diplomata. Problem prve generacije slovenskih voditeljev je bil v tem, da so bolj ali manj brez rezerve sprejemali pojem "troedinega naroda" (Srbov, Hrvatov in Slovencev); t.j. državnega naroda, naroda, ki ga ne imenujemo po skupnem jeziku in kulturi, ampak po državi, v katero je vključen.

Polemika med Josipom Vidmarjem in Edvardom Kardeljem, ki se je ukvarjala z ločevanjem kulture od države oz. stapljanjem narodov v občečloveško skupnost, je bila takrat skoraj obroben pojav. Pomen prve generacije slovenskih voditeljev je zasenčila druga svetovna vojna, ki je Slovencem poleg političnega uničenja prinesla tudi revolucijo, ki je zaznamovala vse slovensko življenje med letoma 1945 in 1990. Ob koncu hladne vojne (1987-1991) se je pojavila generacija pobudnikov (in aktivistov) slovenske državnosti oz. osamosvojiteljev, tem pa naj bi po definiciji sledili državniki.

***

Mineva sto let od versajske konference. Januarja se je začela, konec junija 1919, torej natanko sto let nazaj, se je z versajsko pogodbo končala mirovna konferenca, v katere središče je Woodrow Wilson postavil razpravo o pravici narodov do samoodločbe. Slovenci smo na svojo samoodločbo čakali natanko 72 let. Sto let je minilo tudi od Prijateljevega nastopnega predavanja na komaj ustanovljeni Univerzi Kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani. Prijatelj je na začetku profesorske kariere definiral vlogo slovenskih (literarnih) intelektualcev: 

"Literatura je poslednji izraz duševnosti kakega naroda na najvišji stopnji njegovega razvitka, na kateri prihaja narod do popolne svoje samozavesti v osebah svojih izbrancev – leposlovnih umetnikov. Njeni umotvori niso več slučajni pojavi, ampak se vrste v organični, živi, razvojni zvezi, ki jo tvorijo med sabo proizvod, avtor in njega narod. Na to stopnjo slovstva uvrščamo predvsem in v prvi vrsti leposlovne umetnike, ki kot osebnosti, došle do svoje narodne samozavesti, trajno žive, gibljejo in zanimajo družbo."

Takšna je bila podoba Slovenije kot "literarne republike". Prijateljevo predavanje in poznejša Vidmarjeva knjiga (Kulturni problem slovenstva, 1932) precej natančno opisujeta slovensko miselnost, ki je v trenutku, ko je bila predstavljena, postajala neke vrste anahronizem. Za Prijateljev, predvsem za zgodnejši, deloma pa tudi za poznejši slovenski čas je bila značilna izbira literature in preporoditeljev kot središča zgodovinskega dogajanja; slovenska zgodovina pa je bila (prosto po Kardelju) večidel literarna zgodovina. Prijateljevi poudarki so bili za čas versajske konference ali slovensko-hrvaško-srbske "zedinitve" kljub vsemu nenavadni.

II. Duševni profili slovenskih revolucionarjev

In kako je bilo s slovenskimi voditelji po drugi svetovni vojni? Na vodilne položaje so prišli iz političnega zaodrja, saj pred vojno Komunistična partija ni bila del zakonitega političnega prizorišča. Iz časopisnih poročil in dokumentov tistega časa je videti, kot da voditelji niso vladali, ampak so se borili: njihovo delovanje je bilo nadaljevanje revolucije.

Na splošno lahko rečemo, da je v socializmu veljalo načelo "Bolje naš bedak kot njihov učenjak!" Šlo je za apriorno in golo oblast; treba je bilo varovati "revolucionarne tradicije". Za ta namen ni bila pomembna izobrazba, ampak lojalnost oz. partijska disciplina. V luči tega načela je treba razumeti spor med Partijo in Edvardom Kocbekom, ki je (v nasprotju s Kidričem in Kardeljem) imel univerzitetno izobrazbo. Načelo partijske discipline je bilo v veljavi do sedemdesetih let, ko so komunisti začeli na vodilne položaje postavljati univerzitetne izobražence, proti koncu predvsem pravnike in ekonomiste. Ne glede na to, da so voditelji vse pogosteje imeli izobrazbo, ki bi jim lahko pomagala pri njihovem delu, se varovanju revolucionarnih tradicij vse do leta 1990 pač niso mogli izogniti.

Prvi slovenski revolucionarni voditelj je bil Edvard Kardelj, ki - kot rečeno - ni imel formalne izobrazbe, vendar je kljub temu ali ravno zato postal zunanji minister in glavni jugoslovanski ideolog. Praktično vse do smrti je - s pomočjo zvestih pomočnikov in tajne policije - nadziral razmere v Sloveniji, izključeval tekmece in skrbel za pravo linijo. Služba v zunanjem ministrstvu in stiki s tujimi državniki so nemara zavirali njegovo vnemo. V njegovem času je bila Jugoslavija v sporu s Sovjetsko zvezo, v težavah zaradi Trsta in v tveganem razmerju (Balkanski pakt) z Grčijo in Turčijo, ki sta bili članici Nata. Pri jugoslovanskih komunistih in tudi pri Kardelju je - ne glede na Informbiro - veljala privrženost mednarodnemu delavskemu gibanju, zaradi česar je bil razdvojen glede ameriške pomoči. Na podlagi temeljne privrženosti sovjetski politiki je prišlo do udeležbe v gibanju neuvrščenih. Kardelj je vplival na izbiro republiških/lokalnih voditeljev in obračunaval z reformatorji, kot je bil Stane Kavčič. Kardeljeva politika je bila podlaga za "svinčena" sedemdeseta leta, ki jih je poskušal pred smrtjo prepozno olepšati z izvirno teorijo o pluralizmu samoupravnih interesov.

Drugi pomembni slovenski voditelj je bil študent kemije in poklicni revolucionar Boris Kidrič, ki je bil predsednik vlade od konca vojne do leta 1946, ko ga je zamenjal Miha Marinko. Ta je svojo miselnost oblikoval na Komunistični univerzi narodnih manjšin Zahoda v Moskvi. Marinka je leta 1953 zamenjal falirani študent gradbeništva Boris Kraigher, ki ima zasluge za ustanovitev revije Perspektive (1960) in za gospodarsko reformo (1965). Po Kraigherju je leta 1962 prišel na čelo vlade absolvent prava Viktor Avbelj, ki je bil (v času povojnih pobojev) namestnik načelnika Ozne za Slovenijo, nato pa tožilec v Nagodetovem procesu. Avblju je leta 1965 sledil Janko Smole, čigar izobrazba izvira iz beograjskega "ekonomskega tečaja", temu pa leta 1967 Stane Kavčič, s katerim se sklepa prvo obdobje revolucionarnih voditeljev. Kavčič je to obdobje pretrgal s politiko nacionalnega interesa: z izbiranjem dostojnih in relativno kompetentnih sodelavcev (France Hočevar, Janez Kocijančič, Aleksandra Kornhauser, Ernest Petrič), s previdnimi političnimi inovacijami, z vlaganji v železnico in avtocesto, v turizem na slovenski obali, predvsem pa z oddaljevanjem od Kardeljeve oz. Titove politike.

Nekoč je skupaj s Kardeljem obiskal študentovsko Tribuno in skupaj s Kardeljem kritiziral njene urednike in avtorje, med katerimi je bil tudi pisec teh vrstic. Vse do leta 1972 je Kavčič preživel z vijuganjem med sočasnimi skušnjavami in izzivi. Tako je recimo ukinil revijo Perspektive, ki jo je bil ustanovil njegov mentor Boris Kraigher. Edini (poleg Kocbeka in Pirjevca) je Kavčič pisal dnevnik, ki sta ga leta 1988 objavila Bavčar in Janša. V povojni slovenski politiki sta zaznavni dve smeri: prvo predstavljata Kidrič in Kardelj - ob pomoči zanesljivih bojevnikov, kot so bili Avbelj, Maček, Marinko in Popit - drugo, reformistično pa Kraigher in Kavčič.

"Stare sile" so leta 1972 namesto Kavčiča ustoličile bledega in neizrazitega diplomiranega agronoma Andreja Marinca, ki mu je leta 1978 za kratek čas sledil diplomatski slavist Anton Vratuša. Leta 1980 ga je čez noč odstavil in z Janezom Zemljaričem zamenjal France Popit. Zadnji slovenski predsednik vlade Socialistične republike Slovenije v Jugoslaviji (1984-1990) je bil ekonomist Dušan Šinigoj. Razen o Popitu, Zemljariču in vzhajajoči zvezdi revolucionarnega režima Milanu Kučanu tu nima smisla izgubljati besed in ponavljati splošno znanih kritičnih opazk na njihov račun. Res pa je, da so imeli vsi predsedniki vlade po letu 1972 univerzitetno izobrazbo, med ministri pa so bili tudi doktorji znanosti (Frlec, Kmecl …).

III. Demos in kontinuiteta

Po letu 1990 je postala ustrezna izobrazba samoumevna in je veljala praktično do Marjana Šarca, čigar profil je za političnega voditelja skrajno nenavaden. V samostojni Sloveniji so bili predsedniki vlade:

* Lojze Peterle 1990 - dipl. zgodovinar 

* dr. Janez Drnovšek 1992 - dr. ekonomije

* dr. Andrej Bajuk 2000 - dr. ekonomije

* Tone Rop 2002 - mag. ekonomije

* Janez Janša 2004 - dipl. obramboslovec

* Borut Pahor 2008 - dipl. politolog

* Alenka Bratušek 2013 - mag. managementa FDV

* dr. Miro Cerar 2014 - doktor prava 

* Marjan Šarec 2018 - dipl. igralec

Okrogle obletnice so priročne iztočnice za različne oddaje, okrogle mize, članke, predavanja, razprave … tudi knjige. Letos smo tako razpravljali o trideseti obletnici političnega viharja v zvezi z začetkom večstrankarskega sistema in objavo Majniške deklaracije. Konec leta bo gotovo govor o padcu Berlinskega zidu in o Demosu. Da bi čim bolj disciplinirano in pravično odgovarjal na takšna vprašanja, sem moral pozorno pregledati nekatere dokumente, zapiske pa tudi spomine. Ponovni premisleki odkrivajo vrzeli, še bolj zanimive pa so nove ugotovitve zaradi časovne razdalje, ko se človek otrese čustvenih zavor in predsodkov. K ustanovitvi Slovenske demokratične zveze (januarja 1989) me je najprej spodbudila ustanovitev Omanove stranke. Prijateljem sem rekel: ne moremo politike prepustiti samo kmetom! Poleg kmetov, čeprav so nemara najvažnejši, se moramo organizirati tudi slovenski intelektualci, pisatelji, kulturniki itn. Leta 1986 sem bil objavil Kocbekove dnevnike iz let 1951 in 1952, leta 1987 pa so v Novi reviji izšli prispevki za slovenski nacionalni program. Pred tridesetimi leti sem nato objavil knjigo Slovenski intelektualci od vojaške do civilne družbe. Ko so se Slovenski kmečki zvezi, naši SDZ, SDSS in Krščansko-socialnemu gibanju pridružili Zeleni, sem recimo začel verjeti, da bi lahko zmagali na volitvah. Čim se pojavi takšna domneva, se pojavijo tudi vprašanja o oblasti in t.i. osebne ambicije.

V Demosu je kmalu prišlo do sporazuma, da bo predsednika vlade postavila tista stranka, ki bo na volitvah dosegla najboljši rezultat, vendar ni bilo govora o tem, da bi takšno mesto avtomatično dobil predsednik (v okviru Demosa) zmagovite stranke. V SDZ smo imeli seznam imen za ministrski kabinet, za predsednika vlade pa bi postavili Marjana Cerarja, direktorja tovarne Belinka. Zato ne razumem tistih kolegov, med katerimi je bil tudi Peterle, ki so govorili, da sem si položaj predsednika vlade želel jaz. To ni res, ker sem živel v prepričanju, da mora biti predsednik vlade ekonomist, skratka nekdo, ki se spozna na gospodarstvo. V SDZ smo imeli imenitne kandidate za predsednika skupščine (Bučar), za notranje zadeve (Bavčar), za obrambo (Janša); sam pa sem se potegoval za zunanje zadeve. Po zmagi Demosa in po razočaranju v zvezi s predsedstvom, ki ga je namesto Pučnika prevzel Kučan, me je Peterle nekaj časa prepričeval, naj postanem podpredsednik za družbene dejavnosti, vendar sem to odklonil. Za zunanjega ministra je hotel postaviti strankarskega tovariša, podjetnika Marijana Majcna. Peterletovo kandidaturo je v začetku zapletel predlog, naj bi predsedstvo vlade - po Kučanovi zmagi na volitvah za predsedstvo republike - prevzel Jože Pučnik. Takrat sta Pučniku takšno rešitev odsvetovala Spomenka in Tine Hribar.

Prepričan sem, da bi bil slovenski prelom s socialistično in balkansko miselnostjo bistveno bolj temeljit, ko bi na predsedniških volitvah leta 1990 namesto Kučana zmagal Pučnik. Bili so predlogi, naj Pučnik v tem primeru prevzame vodenje vlade, vendar jo je na koncu prevzel Lojze Peterle, ki za ta posel ni bil najbolj primeren. Pravilneje: bil je enako neprimeren kot katerikoli od nas, ki smo predstavljali Demosove stranke. Pomagal si je s svetovalci iz emigracije in se relativno hitro učil. Največja napaka je bila, da je prišlo do poistovetenja Demosa in vlade, s čimer je vodenje Demosa iz Pučnikovih prešlo v Peterletove roke, vodenje države pa se je v občutljivem času iz vlade preselilo v (razširjeno) Kučanovo predsedstvo. Pučnik je navsezadnje odšel tudi iz socialdemokratske stranke (SDSS), ki se je zaradi nerazumevanja socialistične internacionale in zaradi spretnosti komunistov umikala iz socialdemokratskega prostora in se sčasoma preoblikovala v današnjo SDS. Komunistom je uspel načrt izrivanja socialdemokratov, posledično tudi Demosa oz. njegovih naslednikov iz t.i. levosredinskega prostora. Nasledniki Demosa so popustili in  obveljali za desnico.

Leta 1992 je nastopil Janez Drnovšek, ki je bil pravzaprav kot ustvarjen za predsednika vlade in vodilnega državnika. V začetku so bila trenja s Kučanom, vendar je bil zmagovalec - dokler je bil predsednik vlade - Drnovšek. Z Drnovškom se je v Sloveniji začela tradicija dostojnih (kompetentnih, izkušenih …) voditeljev. Na deset let sta jo omejila Drnovškova bolezen in nastop Toneta Ropa, ki je bil pred tem minister v Drnovškovih vladah. Leta 2004 je bilanco popravil Janez Janša, ki je bil voditeljske sposobnosti dokazoval med osamosvojitvijo. Leta 2008 je prišel Borut Pahor, ki tudi ni bil novinec v državni oz. evropski politiki, vendar se na položaju glavnega operativca ni najbolje znašel. Enako do neke mere velja tudi za Bratuškovo, ki se je sicer uveljavila kot funkcionarka finančnega ministrstva, vendar je bila zaradi svojega političnega izvora (v Jankovićevi Pozitivni Sloveniji) obsojena na neizrazitost in začasnost, predvsem pa na serijo napak - od sanacije bančne luknje do izjave, da bi morali "prenehati z brezglavim varčevanjem". Z Bratuškovo se je v slovenski vladi začela tradicija pomanjkljivega vodenja, ki se je nadaljevala z Mirom Cerarjem in Marjanom Šarcem, ki sta prišla na položaj iz političnega zaodrja. Bratuškovo, Cerarja in Šarca povezuje ustanavljanje zasilnih strank, ki so se imenovale (nekatere pa se še imenujejo) kar po imenih svojih predsednikov. Če imamo zadržke pri Borutu Pahorju kot predsedniku vlade, ti vsekakor odpadejo pri naslednikih, ki so - z izjemo enoletnega intermezza Janeza Janše (2012-2013) - dokončno vrnili Slovenijo na tire in v struge, ki so bili značilni za socialistične čase pred osamosvojitvijo.

Bratuškova, Pahor in Šarec vsi po vrsti namesto proslavljanja konca hladne vojne proslavljajo njen začetek, prepevajo komunistične pesmi, spodbujajo rdeče zvezde, srpe in kladiva … To so seveda le simboli, važnejša je politika strogega zavračanja zasebne pobude v šolstvu in zdravstvu, predvsem pa privatizacije v gospodarstvu. Vrhunski dosežek Marjana Šarca, ki si je voditeljske izkušnje nabiral s posnemanjem voditeljev, je paktiranje z revolucionarno stranko (Levica), s čimer je potrdil vztrajno ponavljano in enako vztrajno zanikano tezo o t. i. kontinuiteti komunistične oblasti trideset let po koncu hladne vojne. Ob razpravi o Šarcu lahko pripomnimo, da obstaja velikanska razlika med izrazoma smešen in zabaven. Voditelji so lahko tupatam zabavni, ne smejo pa biti smešni.