Kdo je dejanski, tj. pravi lastnik Adrie Airways (AA), ki je bila v državni lasti, dokler je ni nekdanja premierka Alenka Bratušek uvrstila na razvpiti seznam petnajstih podjetij za privatizacijo, Slovenski državni holding (SDH), ki ga je takrat vodil Marko Jazbec, pa je Adrio potem tudi prodal nemško-luksemburškemu skladu 4K Invest. Koliko gre za resnično nemško-luksemburško pravno osebo, je težko reči, kajti lastniška struktura je še danes enigmatična. Slovenija je svojo nacionalno letalsko družbo brez kakršnega koli pomisleka prodala investicijskemu skladu, za katerega ne vemo, kdo ali kaj stoji za njim. Že njihova spletna stran (vir) ne pove prav ničesar, vsebinsko je izjemno skopa. Pomenljivo je predvsem to, da na njej ne boste našli enega samega imena, ene same reference ali konkretnega posla. Nič. SDH, ki je Adrio Airways pred tremi leti in pol prodal takšnemu anonimnemu skladu, očitno ni naredil niti d od domače naloge, kaj šele da bi preveril, kdo so ljudje, ki vodijo 4K Invest. We fix it, se glasi njihov slogan, ki glede na širši kontekst celotne zgodbe zveni pravzaprav precej dvoumno. Kaj natančno "zrihtajo" ti fantje? Kamuflažo dejanskega lastništva?

Na novinarska vprašanja, ki smo jih že pred časom poslali v München, kjer je sedež tega sklada, nismo nikoli dobili odgovorov. PR služba Adrie Airways, ki smo jo nato opozorili na molk njihovih "nemških lastnikov", nam je sporočila, da nam bodo poskušali pomagati pri vzpostavljanju stika, vendar se do danes ni zgodilo nič. Glede tega pa moramo biti korektni: ne moremo kriviti piar službe AA za to, da nam niso pomagali, ker domnevamo, da niti oni sami ne vedo, kdo je njihov dejanski lastnik.

Adria Airways na koncu od Suhoja ni kupila ali najela nobenega letala. Pilotom je baje odleglo.

Od Bavarske prek Irana do Slovenije

Zgodba o Adrii Airways, ki smo se jo lotili že pred poldrugim mesecem, objavili pa jo bomo, če nam bo uspelo pridobiti še nekaj ključnih podatkov, do konca poletja, je svojevrstna odslikava temne strani slovenske tranzicije. Kolegi na spletnem portalu Siol so denimo prišli do sledi, ki glede vprašanja lastništva AA vodijo celo v Iran. Vendar ni nujno, da dobesedno. Eden izmed naših virov, ki so aktivni na področju bančništva, nas je diskretno opozoril na možno povezavo med nakupom Adrie Airways in afero Irangate. Na portalu+ imamo poleg tega tudi precej zanesljive informacije, da je med dejanskimi lastniki AA vsaj en Slovenec in da je del denarja za nakup zanesljivo prišel "iz domačih krogov". Že omenjeni Siol je včeraj omenjal Stojana Petriča, češ da je v preteklosti že sodeloval s skladom 4K Invest. Toda Siol iz določenih (osebnih) razlogov že nekaj časa napada Petriča, zato je treba takšne namige vseeno jemati nekoliko z rezervo.

Prav nič rezerve pa si prodajalec leta 2016 ni pustil pri pogajanjih s kupcem Številke, ki so spremljale prodajo Adrie Airways konec leta 2015 oziroma v začetku leta 2016, so namreč smešne, čeprav v letalski industriji ne bi bilo prvič, da bi se jim kdo smejal. Avstrijska vlada je denimo nacionalnega prevoznika Austrian Airlines prodala za 1 evro, vendar ne neki sumljivi, napol anonimni (z)družbi, katere posamezni členi - mislimo predvsem na človeka, ki sliši na ime Stefan Beulertz - so povezani z davčnimi oazami, pač pa renomirani letalski družbi Lufthansa. Za Adrio Airways je SDH iztržil 100.000 evrov kupnine, kupec pa ni bil neposredno sklad 4K Invest, pač pa projektno podjetje AA International Aviation Holding, ki so ga Nemci ustanovili le nekaj dni prej z osnovnim kapitalom 25.000 evrov. Uradni naslov firme je identičen naslovu sklada 4K Invest - to je ulica v strogem centru bavarske prestolnice Sendlinger Strasse 10.

Na mejle ne odgovarjajo. Slovenske medije ignorirajo. Pravi bavarski bonton.

Na strani kupca je bil ključni svetovalec Steve Röper, ki je kasneje postal tudi član nadzornega sveta AA, dokler ga niso ukinili oziroma odpravili, saj se je Adria Airways iz delniške preoblikovala v družbo z omejeno odgovornostjo. V Ljubljani je za 4K Invest delal team v lokalni ekspozituri dunajske odvetniške pisarne Schönherr, po poročanju portala juve.de (vir) so bili v ekipi Eva Škufca, Vid Kobe, Petra Smolnikar, Jurij Lampič in Matija Renčelj. V ekipi odvetniške pisarne Karanović & Nikolič (ljubljanska izpostava) sta bila Marko Ketler in Jaka Simončič.

Če se vmeša populizem, bo država kot mati Terezija

Adria se trenutno sooča z največjimi težavami v svoji zgodovini. Še nikoli ni bila družba tako blizu finančnemu zlomu. Zgodba Adrie se je začela leta 1961, ko je bila ustanovljena kot Adria Aviopromet, njena prioriteta pa so bili čarterski prevozi turistov iz Nemčije, Velike Britanije in Skandinavije na jadransko obalo. V kasnejših letih so se zvrstile hude letalske nesreče, najhujša in na srečo tudi zadnja je bila na Korziki, kjer je umrlo vseh 180 ljudi na krovu. Adria je pred tem izgubila še štiri letala, in sicer v Jemnu (30 mrtvih), Beogradu (brez žrtev), Pragi (75) in Zagrebu (113).

Tokrat to letalsko družbo ne uničuje slaba komunikacija med letališkim stolpom in piloti, slabo vreme ali preveč sproščeno vzdušje v kokpitu, pač pa vedno slabša likvidnost. Družba je prišla na tako slab glas, da so se letos spomladi hitro končali tudi resni pogovori o menjavi celotne Adriine flote za petnajst ruskih suhojev. Razloga za odpoved previdenega posla pri Adrii sicer niso nikoli priznali, vendar so po naših informacijah sodelovanje odpovedali Rusi, ker so domnevali, da Adria enotavno ni več plačilno sposobna.

Odpovedi se vrstijo, komunikacija s potniki je arogantna. Imajo nas za bebave ovce, pravi Gregor Virant.

Stalne odpovedi in združevanja letov so načela tudi potrpljenje potnikov. Slovenci so izjemno lojalni do "svojega" nacionalnega letalskega prevoznika, vendar je zdaj prekipelo tudi njim. Gregor Virant, ki je v zadnjem času doživel kar deset odpoved letov Adrie Airways, je pred tremi dnevi na tviterju objavil, da zbira kandidate za "skupinsko tožbo proti Adrii Airways zaradi zamud pri plačilu odškodnin za odpovedane lete in zamude". Ob tem je opozoril, da družba svoje potnike obravnava "kot bebave ovce" in da v mnogih primerih zahtevke oškodovanih potnikov kljub zakonskemu roku, ki je osem tednov, Adria Airways rešuje osem mesecev (!). Ugotovil pa je tudi to, da so Adriine službe "povsem nedostopne in z nikomer ni mogoče priti v stik".

Natanko takšna ugotovitev velja tudi za lastnike AA, kar pomeni, da gre očitno za nekakšno poslovno strategijo. Ki pa se, kot vse kaže, ne bo obnesla, kajti Adria Airways ni več državno podjetje, ki bi se v času krize skrilo pod krilo matere države. So pa Nemci poskušali nekaj takšnega pred kratkim, ko je bil direktor Adrie Airways Holger Kowarsch na obisku pri premierju Marjanu Šarcu in tam izrazil pričakovanje po državni finančni pomoči. Pojavile so se celo informacije, da je med vrsticami zagrozil, da brez državnega denarja Slovenija med predsedovanjem EU leta 2012 ne bo imela več letalskega prevoznika.

Nemški lastniki kot novodobni "gauleiterji"

Takšna "izsiljevanja" so lahko tudi politični spin tistih, ki bi z brenkanjem po strunah nacionalnega interesa še enkrat nategnili slovenske davkoplačevalce in Adrio pripeljali nazaj pod okrilje države. Poskušali so že v primeru Mercatorja, pa jim na srečo ni uspelo. Operacija "vrnimo Adrio Slovencem" je zagotovo v interesu njenih lastnikov, ki te družbe s takšnim poslovanjem, obnašanjem in strategijo ne bodo ohranili pri življenju. Kar vedo tudi sami, zato si zdaj zvišujejo ceno in po seriji sumljivih računovodskih trikov v preteklih letih, s katero so uspeli ohranjevati status quo, posegajo še po zadnjem orožju, ki ga imajo: izsiljevanju.

Alenka Bratušek razmišlja o pomoči Adrii, precej bolj zadržan je Zdravko Počivalšek. (Foto: Mediaspeed)

Pomagajte Adrii, sicer bo Ljubljana povsem prometno (letalsko) odrezano mesto. Črna luknja Evrope. Ljubljana je že zdaj ena izmed letalsko najmanj dostopnih evropskih prestolnic, izmed nekdanjih jugorepublik pa žalostna rekorderka, saj je brniško letališče po rasti potnikov med najslabšimi in ga je prehitela že celo Priština. Seveda bi bankrot Adrie tako klavrno stanje le še poslabšal, vendar se na drugi strani zdi, da brniško letališče, ki ga je Alenka Bratušek skupaj s pristajalno stezo (!) prodala Fraportu (torej nemški zvezni deželi Hessen), potrebuje takšen izziv: ali se končno postavi na noge in postane pravo letališče, iz katerega se bo dalo leteti še kam drugam kot v Bruselj in na Balkan, ali pa naj propade še Brnik.

V obstoječih razmerah, ki so očitno skrajno resne, se nemški menedžerji pri Adrii obnašajo kot gauleiterji leta 1941, kar nedvomno presega vse meje. Glede na sum, da so od leta 2016, ko so kupili Adrio Airways, naredili marsikaj v nasprotju s predpisi, bi bil skrajni čas, da v igro vstopi Nacionalni preiskovalni urad, po možnosti pa tudi SOVA. Če je v ozadju kriminalna združba, potem je država dolžna zaščititi državljane in davkoplačevalce. Hkrati pa ni nepomembno, da se zavedamo tudi lastne odgovornosti in ne nasedamo populističnim politikom, ki utegnejo promovirati "nacionalizacijo" letalskega prevoznika za vsako ceno, in sicer po logiki "ni važno, koliko nas bo stala, važno je, da jo imamo". Prav Alenka Bratušek že odpira usta in govori o nekakšni državni pomoči.

* auf Wiedersehen - na svidenje