Polkovnica Nina Moreno je - ne brez samozadovoljstva - hodila po blatnih ulicah mesta sredi močvirij, kajti namesto salonskih čevljev, ki pritičejo njeni funkciji vodje vsega, je obula visoke jahalne škornje, s katerimi je lahko odločno korakala, ne da bi je zajelo blato. Resignirano je stopila do pošte, vendar iz Prestolnice ni bilo odgovora. V upravno-sodni stavbi je osebno prebrskala dohodne dnevnike zadnjih tednov, toda pobude iz Prestolnice ni našla. S koraki, podobnimi moškim, je stopila mimo nasadov banan, preko lesenega mostu v gozdove mangrovcev, ki so se proti koncu prelili v nasade borovcev in lip, bolj značilnih za neke evropske alpske pokrajine kot za osrčje amazonskih močvirij.

Pred njo se je odprlo mesto z gradom na hribu, tremi mostovi čez reko in vidno upravno-sodno stavbo, v kateri je imela prestižno pisarno s pohištvom iz mahagonija. Na mizi jo je pričakala teden dni nepregledana pošta, h kateri je urno pritekla, jo razbrskala, razmetala po delovni mizi, toda pobude za uvedbo disciplinskega postopka zoper občinskega uslužbenca Alvara Redonda ni našla. Stopila je do poštnega urada, pregledala vložišča, toda pobude iz Prestolnice ni našla. Ko je znova vstopila v urad, je v njem opazila znani život Valeria Y Gomesa, direktorja krajevne Družbe banan, sedečega v predsedujočem stolu pregrajenega sejnega dela. Ob oknu je stal jenki, katerega je sicer uzrla prvič, vendar ji je bil jasen namen njegovega prihoda.

Y Gomes je še zadnjič odločal, ali ji naj sporoči zahtevo na kratko, ali si naj vzame čas za vnovično temeljito pojasnjevanje; izbral je slednje. Pojasnil ji je pomen Družbe banan, njenega sodelovanja z družbami s severa, neprimernosti postopanja Alvara Redonda, njegovih nenehnih neutemeljenih blatenj Družbe, češ da izvaža banane po večkrat znižani ceni, ozrl se je na njegova blatenja komunalnih struktur, ki bi naj zaradi neznanja povzročile več epidemij kolere, kritiko zdravstvene oskrbe, kar je vse naletelo na pozitiven odziv profanih, uporniških množic. Znova je podčrtal, da Redondova dejavnost vznemirja številne prizadevne vplivneže ter da je glas o Alvarovem puntanju prispel na sever, od koder so poslali Derecka Wayna - tu Y Gomes teatralno pokaže na neurejeno jenkijevo podobo -, ki naj preuči opcije nadaljnjega sodelovanja. Po značilnem premolku ji da jasno vedeti, da se požvižga na njene proceduralne zadržke ter da je potrebno takoj ukrepati - s pobudo za uvedbo disciplinskega postopka iz Prestolnice ali brez nje.

Polkovnica je razumela, prikimala, nakar sta gosta odšla. Očitno več ni mogoče odlašati. Kot oseba vojaškega izvora, zaprisežena formi, ni mogla več čakati na pobudo, ki ne bo nikdar prispela. Poklicala je mlado žensko - vodjo administracije, ki je vstopila skupaj s poveljnikom upravno-sodnih policijskih enot. Pojasnila jima je, kar se je dalo natančno, da državni uslužbenec Alvaro Redondo vstane vsak dan ob 6:10, na dvorišču hiše počasi posreba kavo, nakar se obleče v službeno uniformo ter natanko ob 6:45 stopi na ulico. Tam naj ga vklenejo in ob 8:45 privedejo v njeno pisarno.

Odredila je prisotnost dveh apelacijskih sodnikov, da bodo odločali zborno.

Ob dani uri sta prispela sodnika v starodavnih oblekah s kričečima kravatama. Njej z desne se je posedel hrust prijetnega obraza, znan po neuklonljivi podkupljivosti, z leve pa v avokadove pomade maziljen gorečnež, ki ni skrival videz pasivnega homoseksualca.

Pripeljejo Alvara Redonda in ga postavijo sredi sobe. Polkovnica s pogledom objame suhljato podobo burkeža, ki ga je pretirana občutljivost veljakov obdala z avreolo upornika. Pojasni mu, da poteka disciplinski postopek zaradi kršitve nepristranskega videza državnega uslužbenca, brez navedbe manjkajoče pravne podlage. Našteje mu nekaj prekrškov in "prekrškov", mu izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja ter pouk o pravnih sredstvih. Izročijo mu drugopis zapisnika s štampiljko, mu slečejo vsa službena oblačila, izpraznijo žepe, vzamejo uradno izkaznico in ga napol nagega odpravijo iz poslopja.

Alvaro Redondo koraka proti mangrovim gozdovom, v mislih zlaga strupeno, učinkovito, obsežno pritožbo, ki je v Prestolnici ne bo bral nihče.

Polkovnica se odpravi peš preko tržnice med mostovoma, oplazi s pogledom ribarnico, na pultih katere so skrbno zložene, arapaje, plavuti amazonskih delfinov, dve vrsti piranj in ducat soških postrvi, nakar zavije ostro navzgor v hrib, proti nasadov mangrovcev, koder je uro prej hodil Redondo. Prispe v matično pisarno mimo nasadov banan, pokliče Valeria Y Gomesa.

"Urejeno", mu sporoči.

Y Gomes razume, ne troši odvečnih besed, odloži slušalko. Zasuče se v stolu proti Waynu, stoječem po utečeni navadi ob oknu, s pogledom, usmerjenim v bližnje nasade.

"Done", na kratko reče Y Gomes (Opravljeno.)

Wayne počasi, brezskrbno obrne pogled proti Y Gomesu in izusti:

"Is he ... liquidated?" (Ali ste ga likvidirali?)

"No, just fired." (Ne, samo vrgli smo ga iz službe.)

"Too bad!". (Škoda!)

Y Gomes naroča vozilo, ki Wayna odpelje na letališče.