Še predvčerajšnjim sem gledal iz moje hotelske sobe na Bosporsko ožino na desetine in desetine tovornih ladij, ki so čakale, da vplujejo v istanbulsko pristanišče. Preskok iz istanbulske hotelske sobe na dan poprej: aktivno sem premišljeval o dogodkovni dinamiki v samostanu Mali Jaroslavec, kakor tudi o dogodkih v podmoskovskem Kozmosu, v naselju Gagarinovo, ki se nahaja v neposredni bližini Zvezdnega mesta. Podarjen mi je fantastični privilegij, da živim v razponu med avantgardističnim in visokomodernističnim svetom XXI. stoletja. Že petindvajset let nočem več svetu dodajati umetnin, temveč mu želim izoblikovati upoštevanja vredno stilno formacijo, postgravitacijsko. Vse svoje energije usmerjam v nova umetniška imenovanja in konstruiranje pojmov tudi zato, ker si želim v sedanjem trenutku živeti svet bodočnosti. Nimam več veliko časa, preostalo mi je še nekaj več kot petindvajset let.

V zadnjih desetih dneh sem doživel množico odličnih motivov in vsebin, ki bi jih bilo vredno komentirati: od koncepta osteomorfičnih blokov, ki omogočajo novo gradnjo, o čemer je predaval Giuseppe Falacara v moskovskem inštitutu za nove materiale, Hoffmanovih pripovedk v Helikon operi, fotografske razstave avantgardističnega vizualnega umetnika Aleksandra Mihajloviča Rodčenka, do umetniške instalacije Ilije Kabakova, ki je postavljena v neposreni bližini galerije Garaža, a na koncu sem se odločil, da bom raje vstopil v zame nadvse pomemben svet, neoavantgardnega vizualnega umetnika Radomirja Damnjanovića Damnjana.

Povod in vzrok  za današnji komentar je bilo kratkotrajno, nepredvideno srečanje z njim na zagrebškem Pantovčaku pri famoznem zbiratelju umetnin Marinku Sudcu. Do včerajšnjega dne ga nisem nikoli osebno srečal, čeprav živim z njegovim umetniškim delom v svoji glavi že najmanj štirideset let. Že kot najstnik sem vestno spremljal njegovo umetniško pot. Seveda kolikor je bilo to mogoče, najbolj prek TV medijskih predstavitev Dunje Blažević. Nekaj let kasnje, ko sem spoznal osebno Dunjo Blažević, mi je ta pripovedovala o umetniškem delu Damnjana. On je takrat že živel v Milanu. Včeraj mi je potrdil, da je še vedno razpet med Beogradom in Milanom. Sam zase pravi, da živi med Beogradom in Gornjim Milanovcem.

Radomir Damnjanović Damnjan sredi dela.

Ko sem bil sam še otrok, je on že proizvajal radikalne in zrele konceptualne umetnine. V najinem pogovoru mi je potrdil mojo hipotezo, da je v vsem tem času proizvajal stilno raznorodne, heterogene umetnine različnih stilnih korpusov. A čisto vsak njegov korpus je imel zaokroženo spoznavno logiko, ki si jo je sam s svojim formativnim samoizpraševanjem izboril. Nikoli ni delal razlike med življenjem in umetnostjo, svojo umetnost je elegantno živel tudi v najbolj neelgentnih časih, ki si jih lahko predstavljamo, v zoženem ideološkem svetu po drugi svetovni vojni. 

Zaokroženost in zaključenost vsakega njegovega stilnega korpusa je bila zanj značilna, nasproti prevladujoči fragmentarnosti umetnin tedanjega časa. Sam se bom v današnjem komentarju usmeril v tista njegova dela, ki sem jih kot mladostnik občudoval in so vplivala na mojo umetnost na podoben način, kot so to bila dela Ohojevcev. Ko govorim o Damnjanu, ki je diplomiral na likovni akademiji v Beogradu leta 1957, govorim o slikarju, filmarju, videastu, performerju, kiparju in intermedijskemu umetniku.

Navkljub temu, da je izražalo življenje po drugi svetovni vojni v beograjski umetnosti občutek periferije in so v njem še vedno besnele različne uniforme, je leta 1956 obiskal likovno akademijo eden od prelomnih umetnikov tistega časa Henry Moore, avtor monumentalnih in monolitnih skulptur s svojo abstraktno logiko. Ta je Damnjana intenzivno spodbudila k modernističnemu premisleku o umetnosti, predvsem pa o umetniški individualizaciji. Tako je vstopil v svet umetnosti z eksistencialistično držo. Ta pa je v hipu sprožila reakcije proletkultovske amaterske mentalitete. Na cestah so deklarirane eksistencialiste poniževali z besedo - ekziši, podobno kot v času hipijevsta - hipuzli, v času panka pa - pankrti. Osrednja karakterna črta, ki je utripala v Radomirju Damnjanoviću Damnjanu, je bila izrazito vitalna amplituda, vse do današnjega dne. Njegova umetnost je vedno delovala vitalistično za človeške oči, ki so gledale njegovo oblike. Povedal mi je kako je doživel monumentalno vznemirjenje, ko si je prvič ogledal razstavo Paula Kleeja.

Navkljub temu, da je njegov oče pred drugo svetovno vojno delal v kraljevskem letalstvu in celo spremljal kralja del poti v emigracijo, je želel biti kot umetnik intenzivno vključen v življenje druge Jugoslavije. Toda nikoli se ni pridružil nobeni organizirani skupini ne v umetnosti, ne v življenju. Tudi po balkanski sramoti ni nikoli vstopil v nobeno družbeno skupino: ponižal bi sam sebe, če bi se identificiral z nacionalno šitovino. Odvratni so mi vojni dobičkarji vseh vrst. Sploh tisti, ki so se vse to dogovorili in istočasno uničevali človeška življenja.

Damnjan opozarja: Največja nevarnost za vsako skupnost je, ko se elite začnejo odmikati od umetnosti. Danes gledamo proces, ko so politične elite popolnoma prekinile odnos z umetnostjo. Takoj zdaj bi se morala politična elita opravičiti misleči, kreativni eliti v umetnosti in kulturi. Konec opozorila.

O umetnini, fotografiji z naslovom 7.I.1973. R.D.:  

Fotografska umetnina ima za svoj motiv Damnjanovo glavo, kateri je na čelu napisan datum 7.I.1973. S tem, ko gledamo datacijo na njegovem čelu, vstopamo v umetnikov kognitivni proces. Vedno sem si ga želel vprašati, kaj se mu je zgodilo na dan 7.1.1973. Seveda dopuščajo njegove ritmično - jezikovne - številčne forme dvojno branje: kot misel ali kot vizualno kodifikacijo samozgodovinjenja. Na sliki so napisana števila, ki jih lahko gledamo kot pokrajino števil. Gledamo bodočnost, predvsem zato, ker je v vsaki vizualni umetnini vgrajena bodočnost, ki je nameščena v preteklosti. Tako je estetizirana datacija le še estetska kategorija, ki skriva svojo projekcijo. Gledamo pojmovno predelavo resničnosti skozi najbolj avtentičen medij, fotografijo. To je veliko več kot datum v dnevniku. Ta datum tako postane zgodovinski!

V čast sovjetske avantgarde! Prva umetnina!

V čast sovjetske avantgarde! Druga umetnina! (1973), ki ima za svoj motiv z roko napisan napis, kjer prevladuje ime Vladimirja Hlebnjikova. Damnjan je z napisi na roki osvetlil svojo intelektualno umetniško spominjanje. Skozi fotografijo nam je oblikoval svoje umetniško mišljenje o nasilno prekinjeni avantgardni umetnosti. Fotografska umetnina na noben način ni usmerjena v opis stvarnosti. S časom je vsaka beseda, ki je bila vključena v vizualno umetnino, postala prerokba. Videnje preteklega je postalo zgodovina, njena asociativna polnost pa je količina časovne vsebine. Tako je postala fotografija upoštevnja vreden intelektualni pojav. Poseben trenutek je nastopil, ko na njegovi roki preberemo poleg sovjetskih ime Duchamp, srbsko Dišan. Posamična fotografija postane istočasno produkt konceptualizacije.

Tako kot je izvorna umetnost nastala iz mimezisa, filozofije in kontemplacije, tako je avantgardna umetnost nastala iz antimimezisa, filozofije, eksperimentalne znanosti in procesualnosti. Točno ta proces sem prevzel od Damnjana; zgodovinskost sedanjega časa. Števila in črke so postale vizualni fenomen, ko so zgubile svoje izvorne pomene in motivacije, ki so jih mogoče še imele v času nastanka umetnine. Etika se je sama vrinila v fotografijo. Pri Damnjanu gledamo vizualni etos. Kot neoavantgardist vse ponavlja in obnavlja na novi pojmovni osnovi. Tako ga sam razumem kot enega prvih postmodernistov v tedanji srednji Evropi.

Naj vas ob tej priložnosti opozorim na razstavo fotografij avantgardista Aleksandra Mihajloviča Rodčenka, ki jo lahko vidite v zagrebškem Muzeju za umetnost in obrt.