Praznični čas narekuje pritrjevanje in konstruktivnost, torej bom začel z opazko, ki ji je po vsej priliki mogoče pritrditi brez posebnega tveganja ali zadrževanja. Slovenija ni kot Ciper, Irska, Malta ali Velika Britanija. Slovenija ni niti Chios, Lampedusa, Lesbos ali Samos. Kljub temu, da je npr. v jugoslovanskih časih zbujala vtis posebnosti in drugačnosti; in kljub temu, da se takšen vtis, sicer v novi obliki, pojavlja tudi danes …, Slovenija ni otok. Otoki so običajno ozemlja, ki jih z vseh strani obdaja voda oz. morje. Naj mi bo dovoljena metafora v zvezi z morjem. Leta 1975 podpisana Helsinška sklepna listina je najprej v Pragi (1977), nato (1980) v Varšavi in tudi v Ljubljani - v prvem trenutku skoraj neopazno - sprožila pomisleke o socialističnem sistemu, recimo o smislu plovbe po morju socializma. Umetniki (kot Vaclav Havel), pristaniški delavci (kot Lech Wałęsa) pa avtorji Nove revije so spregovorili o brodolomu. V živahno razpravo sta posegla poljski papež in ameriški predsednik, proces pa je pospeševal tudi Mihail Gorbačov. Konec osemdesetih let prejšnjega stoletja bi Slovenijo lahko imenovali otok demokracije v jugoslovanskem morju groženj in sovraštva, glasnih, vendar majavih avtoritet, zmešnjav in bankrotov. Večstrankarski sistem in (majniška) deklaracija o narodni državi in demokraciji sta se v Sloveniji pojavila pred padcem Berlinskega zidu. V Sloveniji smo - prvi v Jugoslaviji - končali hladno vojno že leta 1989.

Slovenske pobude so v Zagrebu zbudile zanimanje, v drugih republikah skrb in strah, v Beogradu pa bes in klic k orožju. Tamkajšnji strategi, ki se leta 1991 niso mogli domisliti česa bolj izvirnega, so pred osemindvajsetimi leti posneli vzorce iz Münchna (1938) in iz Prage (1968), in začeli vojno s Slovenijo. To je bila z njihove strani vojna za nadaljevanje hladne vojne, s slovenske strani pa proti njej. Konec hladne vojne je pomenil spravo in mir - za vso Evropo. Slovenija je ujela korak z demokratičnimi procesi v Evropi. Sledili so osamosvojitev, slovenska ustava in mednarodno priznanje. Slovenska država je bila pripravljena za uporabo v začetku leta 1992. Takrat je Slovenijo - glede priznanja, ne pa tudi glede konca vojne z Beogradom - dohitela Hrvaška.

Med letoma 1990 in 2008, torej 18 let, so slovenske vlade vodili državniki, ki so se zavedali pomena narodne države in konca hladne vojne: Lojze Peterle, Janez Drnovšek, Andrej Bajuk in Janez Janša. V tem času so se zgodili plebiscit, uspešna vojaška obramba ozemlja in ustava. Vendar slovenske države ne bi bilo brez diplomacije in mednarodnega priznanja, ki so mu sledili referendum o članstvu (2003) in sprejem v EU in Nato (2004), odločitev o evru in vključitev v schengenski sistem (2007). To so bili zlati časi.

***

Sto let nazaj se je končala I. svetovna vojna, ki se je spominjamo s spoštovanjem in obžalovanjem. Letos označujemo stoto obletnico versajske konference ali - z drugimi besedami - stoto obletnico ločitve od Avstrije in italijanske okupacije tretjine Slovenije. Nato sta se dogodili in končali II. svetovna vojna in hladna vojna. Z Avstrijci smo dosegli spravo, z Italijani celo zavezništvo - da o drugih dveh sosednih državah, o Hrvatih in Madžarih ne govorimo. Pri nas se - po vsem videzu - rajši spominjamo konca II. svetovne vojne kot konca hladne vojne, ki je pomenil ugoden trenutek za osamosvojitev.

Ob tem bi dodal kratko opazko o življenju Slovencev v Furlaniji-Julijski Krajini. V zadnjem času doživljajo zaplete v zvezi z uresničevanjem svojih pravic, ki jih je leta 2001 uzakonila Italija v Zakonskih določilih za zaščito slovenske jezikovne manjšine v deželi Furlaniji - Julijski krajini. Leta 2001 je slovenska vlada priporočala in zagovarjala ta zakon pod budnim očesom slovenske manjšine, predvsem pa ob pomoči prijateljev v Rimu in v Evropski uniji. Enako bi svetoval aktualni vladi in aktualnemu zunanjemu ministru. Ne bo dovolj, da se pogovarja v Trstu; moral se bo potruditi do Rima.

Slovenija leži sredi obsežnega in pomembnega prostora, v katerem - razen občasnih prepirov in manjših incidentov - prevladujeta sodelovanje in prijateljstvo. To, da so tri od teh držav nekdanje socialistične države, dve pa tradicionalni postojanki kapitalizma, je važen podatek, ki govori o novih evropskih vrednotah, ki izvirajo iz konca hladne vojne. V času Jugoslavije ni bilo tako. Po nekaterih definicijah je bila Jugoslavija ena od držav, ki so se po II. svetovni vojni znašle za železno zaveso, zavračale kapitalizem, predvsem Nato, in branile pridobitve socializma in revolucionarne tradicije.

Jugoslavija je bila sprva mejna država socialističnega imperija pod vodstvom Sovjetske zveze. Pravzaprav nikoli, niti po Informbiroju (1948) niti po ustanovitvi neuvrščenega gibanja (1956) ni tvegala nezvestobe niti v razmerju do socializma niti do Sovjetske zveze, le uradna propaganda je ustvarjala vtis, da je - "kobajagi" - nekaj vmes. (Vmes med Vzhodom in Zahodom, med kapitalizmom in socializmom.) Jugoslavija je bila - če se spomnimo uradnih izjav - otok nepristranskosti in sredinskosti, miroljubnosti, mednarodne solidarnosti … v morju nedemokratičnih, bodisi desničarskih bodisi levičarskih režimov.

Ideja, ki se pojavlja v zadnjem času, da je Slovenija otok demokracije v morju fašističnih, nacističnih, avtoritarnih, populističnih … režimov, je nadaljevanje jugoslovanske zgodbe o neuvrščenosti in oddaljevanje od modernih pojavov: konca hladne vojne in povezovanja srednjeevropskih oz. vzhodnoevropskih držav, npr. držav V4 oz. članic povezave "treh morij" (Baltik, Jadran, Črno morje). Te države imajo nekaj zadržkov v zvezi s federalističnim konceptom Evropske unije in v zvezi s pešanjem odnosov z Združenimi državami Amerike oz. z Natom. Avstrijo in Italijo s temi državami povezuje zaskrbljenost zaradi migracij in nezadostne pozornosti, ki jo EU namenja varovanju svojih zunanjih meja.

***

28 let nazaj se je Slovenija uveljavila kot sestavni del velike, epohalne, kontinentalne spremembe po koncu hladne vojne. Kot sta po koncu druge svetovne vojne postali zaveznici Nemčija in Francija, so po koncu hladne vojne postali prijatelji srednji, vzhodni, zahodni, severni in južni Evropejci. Železna zavesa se je dvignila, in na prizorišču, ki je bilo nekoč postavljeno za njo, se je zgodilo veliko novega. Slovenija nima časa, da bi se vrnila h konceptoma "nekaj vmes" ali "otok demokracije". Še slabše bi bilo, ko bi se hladna vojna nadaljevala med nami samimi, znotraj samostojne države Slovenije. Vendar se zdi, da so privrženci in nasledniki nekdanjega (jugoslovanskega) režima sprejeli prekinitev ognja in premirje, ne pa tudi sprave in miru.