1. Zlata leta slovenske in evropske demokracije. Pred letom 1990 je bil - kot ga prijazno imenuje teorija mednarodnih odnosov - v Jugoslaviji pa tudi drugod po Evropi čas idealizma. Thomas Luckmann je nekoč v zvezi s to izkušnjo govoril o kontra-faktičnosti. Svet je bil razdeljen na dva bloka, kar smo imenovali bipolarnost. Ob koncu hladne vojne je nastopil čas realizma, čas realističnega vrednotenja preteklosti in reševanja aktualnih problemov. Glede na prodor demokracije, ki ga je Fukuyama imenoval konec zgodovine, je nastal vtis enovitosti in unipolarnosti. Pred letom 2008 je slovenska zunanja politika kolikor toliko realistično in uspešno predstavljala/zastopala slovenske nacionalne interese, kot so bili definirani v začetku, npr. leta 1990. Res je, da so bile mednarodne okoliščine naklonjene uveljavljanju slovenskih in interesov drugih novih držav. Prelomno leto je bilo leto 2004, ko je osem novih - bivših socialističnih - držav (Češka, Estonija, Latvija, Litva, Madžarska, Poljska, Slovaška, Slovenija) vstopilo v EU, in ko so članstvu Nata prvim trem (Češka, Madžarska, Poljska) dodali še sedem držav (Bolgarija, Estonija, Latvija, Litva, Romunija, Slovaška, Slovenija). To so bila zlata leta evropske demokracije. Po oceni ameriških analitikov se je konec tega srečnega obdobja približal okrog leta 2006. Po letu 2007 naj bi tudi v postkomunističnih državah prišlo do nazadovanja demokratičnih razmer, kot so nastale po koncu hladne vojne [1]. Kot pravita Robert Chesney in Danielle Citron, prihaja čas "postresnične" geopolitike [2]. Glede Slovenije še ni bila izrečena zadnja beseda. Žiga Turk recimo misli, da se slovenska politika vrti okrog prizadevanja za lepšo preteklost, kar bi lahko pomenilo vračanje k predresnični politiki. Morda gre za novo varianto idealizma?

2. Slovenski dosežki. Slovenija je od začetka gojila prijateljske stike z Avstrijo in Nemčijo (Mock, Genscher, Kohl …), nato jih je vztrajno širila. Leta 1992 je uspelo doseči potrditev Osimskih sporazumov kot sporazumov med Italijo in Slovenijo. Med letoma 1992 in 2008 sta bila slovenski zunanji minister oz. slovenski predsednik vlade petkrat (1992, 1998, 1999, 2002, 2006) v Beli hiši in enako pogosto v Moskvi; Slovenijo pa so obiskovali Clinton, Putin in Bush; Ivanov, Powell, Lavrov, Albrightova in Riceova. Po mednarodnem priznanju je slovenska diplomacija rešila nekaj zapletov z Italijo (1995, 2001), Vatikanom, Hrvaško (Drnovšek-Račan, ZERC - "Agreed Minutes" /2004/) in celo s Srbijo. Leta 1998 je postala nestalna članica Varnostnega sveta OZN. Leta 2001 je podpisala dunajski sporazum o nasledstvu, leta 2005 je predsedovala OVSE, leta 2007 je prevzela evro in schengenski režim, leta 2008 je vodila Evropski svet. V času njenega predsedovanja je prišlo do razglasitve neodvisnosti Kosova in do mednarodnega priznanja njegove državnosti s strani velike večine članic EU.

3. Slovenske zunanjepolitične težave. Leta 2009 je bila Slovenija - potem, ko so njeni uradni predstavniki lahkomiselno izjavljali, da lahko zaustavijo članstvo Hrvaške v EU - izpostavljena pritiskom mednarodne skupnosti, naj vendar reši slovensko-hrvaško mejno vprašanje. Rezultat je bil Arbitražni sporazum, ki so ga od začetka, še posebej pa v letu razsodbe v Haagu, spremljale različne nevšečnosti, katerih povzročiteljici sta bili obe strani (izjava hrvaškega Sabora, da Sloveniji ne bo priznal pravice do neposrednega teritorialnega stika z odprtim morjem; ribiške zdrahe v Piranskem zalivu, Erjavčeve napovedi pozitivne razsodbe za Slovenijo, prisluškovanje Drenikovi in Sekolcu …). Po letu 2017 sta si slovenski vladi (Cerar, Šarec) zatiskali oči pred dejstvom, da je razsodba za Slovenijo neugodna, in kljub temu prosili Hrvaško, naj jo upošteva, češ da gre za sveto mednarodno pravo. Ministri Žbogar, Erjavec in Cerar so botrovali nesporazumom v zvezi s prorusko zunanjepolitično usmeritvijo, predvsem pa z nesrečno kadrovsko politiko (neprimerna zasedba veleposlaniških položajev v Washingtonu, Berlinu, Bruslju, Zagrebu …). V zadnjem času je zunanja politika pošiljala neprimerne signale v zvezi z notranjepolitičnimi razmerami v srednjeevropskih državah, s katerimi bi se sicer morala povezovati zaradi skupnih nastopov v EU. Njene pritožbe proti Hrvaški (tudi zaradi strankarskih neskladnosti) niso imele učinka, sicer v EU ni bilo zaznati opaznih nastopov ali uspehov. Ljubljanska pobuda je bila s strani vlade zamolčana, nasploh pa je mogoče ugotoviti, da je Slovenija precej osamljena, kar poudarjajo najnovejši vladni oz. medijski poudarki o "otoku demokracije" v morju reakcionarnih in desničarskih režimov. Slovenska zunanja politika in diplomacija - tudi zaradi osebnih in personalnih pomanjkljivosti - ne spodbujata ravnanja, ki bi širilo krog prijateljskih držav in osebnosti.

4. Neopaznost, neprepoznavnost. V slovenski vladi in še posebej v MZZ primanjkuje strateških razprav in usmeritev (kot so bila v začetku mednarodno priznanje in članstvi v EU in Natu). Slovenci se najrajši ukvarjamo sami s sabo in s svojo preteklostjo. Poleg malomarne obrambne politike in pešanja odnosov z ZDA oz. Natom; poleg neopaznosti Slovenije v EU je za slovensko zunanjo politiko največji izziv problem migracij in vzdrževanje zunanje/schengenske meje EU. To vzdrževanje se zapleta pri Avstriji, v zadnjem času pa tudi pri Italiji (minister Cerar naj bi bil predlagal skupno slovensko-italijansko nadziranje slovensko-italijanske meje). Slovenija nima nobenega neodvisne in kompetentne analitične oz. svetovalne ustanove za področje zunanje politike.

Dr. Dimitrij Rupel je dolgoletni zunanji minister Republike Slovenije.

________________

[1] Larry Diamond, Democracy Demotion - How the Freedom Agenda Fell Apart, Foreign Affairs, June 21, 2019: "For three decades beginning in the mid-1970s, the world experienced a remarkable expansion of democracy—the so-called third wave—with authoritarian regimes falling or reforming across the world. By 1993, a majority of states with populations over one million had become democracies. Levels of freedom, as measured by Freedom House, were steadily rising as well. In most years between 1991 and 2005, many more countries gained freedom than lost it. But around 2006, the forward momentum of democracy came to a halt. In every year since 2007, many more countries have seen their freedom decrease than have seen it increase, reversing the post–Cold War trend. The rule of law has taken a severe and sustained beating, particularly in Africa and the postcommunist states; civil liberties and electoral rights have also been declining."

[2] Robert Chesney, Danielle Citron, Deepfakes and the New Disinformation War - The Coming Age of Post-Truth Geopolitics, Foreign Affairs Today, June 22, 2019 (December 11, 2018). Članek govori o novih tehnologijah, s katerimi je mogoče ponarejati zgodovino, vplivati na volitve in npr. na sovražne odnose med državami.