Povojni val beguncev je bil val političnih beguncev: katere pa so bile politične organizacije?
Sam nisem bil član nobene politične stranke. Bil pa sem vedno blizu ljudi, ki so podpirali program Slovenske ljudske stranke (SLS). V emigraciji so delovali različni krogi. Še pred odhodom v emigracijo je bil v Ljubljani osnovan Narodni odbor za Slovenijo, ki je kasneje deloval kot emigrantska paralelna vlada, saj so jo sestavljali politiki, izvoljeni na zadnjih legitimnih volitvah v Jugoslaviji. Odbor, ki je deloval vse do leta 1990, je družil poslance katoliške Slovenske ljudske stranke, Socialistične stranke Jugoslavije in liberalne Jugoslovanske nacionalistične stranke. Njegova naloga je bila ljudi informirati o dogajanju v Sloveniji pa tudi o političnih premikih po svetu. Ni mogoče trditi, da je bil odbor v pogledih na politične probleme vedno enoten. Že samo, če pogledamo Slovensko ljudsko stranko, je bil del nje prva leta za Slovenijo v konfederaciji z Jugoslavijo – gotovo tudi zato, ker so starejši še od prej imeli stike s hrvaškimi in srbskimi politiki v begunstvu – medtem ko je bil drugi del – krog Cirila Žebota, Ehrlichovih stražarjev – za samostojno Slovenijo. Starejši politiki, kot na primer Miha Krek – v prvi Jugoslaviji večkratni minister, med vojno pa v Londonu podpredsednik jugoslovanske vlade v eksilu – in Miloš Stare, dolgoletni predsednik Narodnega odbora ter glavni politik na terenu, ter njuni privrženci so se opirali na pogled dr. Antona Korošca, ki je ob naši premajhni nacionalni samozavesti in tudi preskromni gospodarski moči bil vedno za "politiko majhnih korakov" na poti do samostojnosti. Preveč strastne avtonomiste je opozarjal na sosedi, na Italijo in Avstrijo, ki ne moreta proti svoji naravi, da ne bi hoteli zagospodariti naši domovini. Takrat že pokojni primorski politik dr. Janko Kralj je vedno poudarjal, naj si ne delamo iluzij: naj je v Italiji vlada desna ali leva, njeni voditelji bodo vedno najprej dediči "dvatisočletne rimske kulture", bolni ultranacionalisti. Treba se je torej najprej duhovno in gospodarsko okrepiti. Tako je ob okrepitvi miselnosti posameznih narodov v Jugoslaviji mlajši del vodstva ljudske stranke kmalu dosegel, da je stranka postavila zahtevo po samostojni slovenski državi.
So se ti različni pogledi izrazili zgolj v pogovorih med člani političnih frakcij ali je kdaj prišlo tudi do javnih razprav?
Med emigranti po svetu je izhajala vrsta publikacij, ki so od začetka postavljale zahtevo po samostojni državi. Najstarejši je bil mesečnik Slovenska država – krog Cirila Žebota. O številnih emigrantskih publikacijah, izrecno posvečenih vprašanju slovenske samostojnosti in državnosti, sem podrobno pisal v Srečanjih z Majcnom. Prva številka mesečnika Slovenska država je izšla v Chicagu leta 1950, kasneje se je uredništvo preselilo v Toronto, kjer je – po 50 letih – leta 2001 izšla zadnja številka.
Zahtevi samostojne slovenske države so se posvečale tudi publikacije v Nemčiji in v Trstu. V Argentini je najprej izhajala Slovenska pot, nekaj let za njo Smer v slovensko državo, zadnja leta pa Sij slovenske svobode, in sicer pod uredništvom Rude Jurčca. Med temi glasili in Svobodno Slovenijo, poluradnim glasilom "stare SLS", je občasno prihajalo do včasih mesece trajajočih diskusij. Pod psevdonimom Simon Preprost sem nekoč napisal satiričen Dialog ... in avtorjev komentar, ki pa je krožil samo v prijateljskih krogih. Ker je aktualen tudi danes v domovini, ga ob priliki morda kaže objaviti.
Razlog za to, da je delo na vseh področjih potekalo tako intenzivno in z jasno začrtanimi cilji, je gotovo tudi v tem, da ste imeli v svojih vrstah izobražene, sposobne in delovne ljudi. Kdo so bili po vašem odločilni možje argentinske diaspore?
Najprej bi rad ponovil misel iz knjige Stephena Kocha Dvojna življenja, da so namreč prav izobraženci – zlasti še pisatelji, umetniki – prvi krivci v Evropi, ki so omogočili vzpon diktatur, nacizma in fašizma predvsem pa komunizma, da so sokrivci tragedij tega stoletja tudi filozofi, ki so nasedli iluzijam, utopijam, ne da bi predvideli, kako se bodo utopije končale. Če danes samo prelistamo Courtoisovo Črno knjigo komunizma, lahko vidimo, da se je to dogajalo v vseh evropskih državah. In tudi mi z mnogimi predvojnimi literati, z našimi, kakor smo pravili "kulturnimi boljševiki" nismo izjema ... Pred davnimi leti sem nekoč vprašal Komarja [1], od kod ta stalnost, vztrajnost "izdaje intelektualcev", kakor bi dejal francoski filozof Julien Benda. Leta kasneje sem isto vprašal tudi Stéphana Courtoisa, ko je obiskal Ljubljano. Nihče od njiju ni niti za hip okleval: "Napuh!"
Med našimi izobraženci v argentinski skupnosti je bila poleg številnih duhovnikov tudi vrsta drugih izobražencev, pravnikov, ekonomistov, inženirjev, mislecev, sociologov idealistov. Na splošno bi dejal, da so bili intelektualci, ki so prišli v Argentino, že formirani, a morda kdaj premočno zasidrani v svojih prepričanjih. Celo v kulturnih krogih je prišlo do razhajanj med Svobodno Slovenijo in Slovensko kulturno akcijo. Pri Svobodni Sloveniji so vsako leto izdajali koledar in kasneje tudi zbornike z zanimivimi prispevki, z leti pa se je začela pojavljati misel, da je treba raven našega delovanja, tako kulturnega kakor političnega, dvigniti. Prosveta je res bila kakovostna, toda kakor da ne bi pustila kulturi zaživeti močneje, odpreti okna bolj široko. Leta 1954 se je rodila Slovenska kulturna akcija, in nastal je spor med dvema pogledoma na kulturo – res pa je, da Kulturna akcija ne bi uspela, ko ne bi "prosvetni blok" dolga leta hranil humusa, na katerem je kasneje lahko zrasla zahtevnejša kultura. Na srečo ni prišlo do večjega preloma, situacija je dozorevala sama od sebe in ob pravem času pokazala pot. Danes mi je jasno: ideja o Kulturni akciji že samo leto prej ne bi mogla zaživeti, komaj nekaj let za tem pa tudi ne bila več izpeljiva. V Rimu živeči, danes žal že pokojni zgodovinar France Dolinar, ki ga mnogi mlajši kolegi imenujejo "prerok samostojne Slovenije" – eden stebrov Kulturne akcije in pozneje glasila Sij slovenske svobode – bi ob svoji delitvi časa na hrónos in kairós dejal: "Bil je to god – kairós", pravi, goden čas za rojstvo Akcije.
Od daleč se zdi, da je imela pri evoluciji kulturnega delovanja v Argentini bolj kot želja po prelomu besedo zavest o nujnosti kontinuitete.
Slovenci na splošno tudi še danes živimo v zmoti, češ da je prelom, zlasti pa upor najodločnejša oblika človekovega udejstvovanja. Še danes lahko poslušamo razne gospode, za katere je uporništvo od nekdaj edina osnova za eksistenco slovenstva. Če že ne beremo Tomaža Akvinskega, naj bi brali vsaj Junga in druge sodobne psihologe. Največ energije je potrebne, ne za boj, ne za to, da se upreš, temveč, da sam v svojem ne popustiš, da vztrajaš pri tem, kar imaš za pravilno. Zdi se, da Kristusova misel "kdor bo pa vztrajal, ta bo zveličan" ne velja samo za religiozno področje ... Zgodovina nas uči, da nobeno zlo ne traja večno. Zato bo politično zrel narod v odločilnih trenutkih svojega življenja vedno bolj kot na upor – to nam romantikom seveda čudno zveni – stavil na "vzdržati". Žal je naša vzgoja – in literati pri tem nismo nedolžni – šla doslej v glavnem v napačno smer. V resnici niti naši kmečki upori niso bili samo nekaj "proti", ampak boj "za" nekaj. Za staro pravdo! Hočem reči: mislim, da je osnovo za to, kar je bilo v skupnosti pozitivnega, dala prav večja politična zrelost, skupnost vodečih ljudi z vodilom: "Ne gre se preveč izgubljati v stalnem upiranju realnosti v zasužnjeni matici, temveč vztrajati v svojem, skrbeti predvsem za svojo osebno rast!"
Brez dvoma je bil v ospredju političnega delovanja v naši skupnosti politik Miloš Stare, nekakšen Bleiweis našega časa. Ni bil državnik, bil pa je politik, jurist, pošten in preudaren ljudski človek. Vodil je stranko, izdajal tednik in zbornike, sprva tudi literarna dela. Ogromno je napravil, ni pa si upal spuščati v politične eksperimente.
[1] Milan Komar (1921–2006), pravnik in filozof, profesor na Argentinski katoliški univerzi, avtor Poti iz mrtvila, Razmišljanj ob razgovorih ter Iz dolge vigilije. Sodelavec slovenskih in argentinskih revij. V slovenščino sta bili doslej prevedeni njegovi deli: Red in misterij v prevodu Marije Debevec in Zorka Simčiča ter Človeški čas v prevodu Andreja Lokarja in Luciane Hribar. Po njem se imenuje argentinska Fundación Emilio Komar, ki izdaja njegova predavanja na argentinskih visokošolskih ustanovah. Doslej je izšlo petindvajset knjig.