Povejmo takoj na samem začetku komentarja: to je bilo samo navidezno nasprotje med dvema stilnima oblikama, na eni strani konceptualistično naravnanih hipijev (OHO), na drugi strani pa neoavantgardističnih geometričnih abstrakcionistov (računalniške umetnosti Edvard Zajec). Podobno kot sta si bila nasprotna v svojem času suprematizem in konstruktivizem, sta si bila nasprotna psihadelični konceptualizem in računalniški pragmatizem šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Oba skupaj pa sta bila inovativni duh tedanjega časa. O popartu ne bomo govorili. Ravno ta navidez nasproten odnos je tema mojega zanimanja. Poizkusil bom pred vami razgraditi čas ranih šestdesetih let, ko sem se rodil, da bi vam pokazal, da sta oba formativna motiva izhajala iz zelo zelo podobne umetniške metode. Tisti, ki še ne razumejo, o kakšnem nasprotju teče beseda, naj pomislijo na outfit hipija ali računalniškega inženirja šestdesetih let. V njunem videzu je totalna razlika, toda v obeh sta živeli svoboda in želja po razvoju, umetnost kot gonilo sveta oblik in vsebin.

Te dni živim z Dunjo dobesedno v Muzeju sodobne umetnosti v Zagrebu. Pripravljamo razstavo umetniških del iz zasebene zbirke Marinka Sudca. Kustodinji razstave sta Ivana Jovanović in Dorotea Fotivec. Ivana mi je med pripravami pokazala knjigo teoretika, kustosa, pesnika vizaulne poezije, čeha Jirija Valocha (veliko njegovih del ima pomemben prostor v zbirki Marinka Sudca), ki je v Zagrebu na Novih tendencah, na četrti ediciji, predstavil svoj koncept razstave računalniške umetnosti, ki jo je leto poprej organiziral. Predstavil je tudi računalniškega umetnika Zdeněka Sýkoro. Dejstev o Jiriju Valochu nisem poznal, a ravno računalniški umetnik Zdeněk Sýkora je že nekaj časa moja pomembna koordinata za moje mišljenje o računalniški umetnosti. Prvi na svetu je uporabil računalnik kot orodje za proizvodnjo umetniškega dela.

Tema komentarja je torej razlika med konceptualno, hipijevsko, ezoterično naravnano umetnostjo in računalniško racionalistično. Istočasno pa je posvečena vizualnemu umetniku, pionirju računalniške umetnosti Zdeněku Sýkori. Ta je sicer doživel zelo visoko starost, tako da se mu je še za časa življenja potrdila lastna odločitev, ko je uvedel leta 1963 v umetnost računalniške procedure in podpore, kot pravilna.

Čas nam je vsem pokazal!

Zdeněk Sýkora, Šedá struktura 

Sýkora je bil rojen leta 1920, tako da je bil že v zrelih umetniških letih, ko je nastopilo hipijevsko gibanje, zato se mu ni bilo potrebno neposredno vključiti v bitko za radikalno osvboditev duha, da o telesu ne govorimo. Že na začetku šestdesetih let se je zavestno odločil, da bo postal računalnik njegovo orodje za proizvodnjo umetnosti. Računalnik je bil v prvem obdobju le funkcionalno orodje. Z njim je bilo veliko lažje izračunati vizualne odnose med zastavljenimi geometričnimi elementi.

Povod za uvajanje računalnika v umetnost: v tistem času se je Zdeněk Sýkora srečal s svojim nekdanjim gimnazijskim sošolcem, ki je imel dostop do prvega računalnika v šolskem sistemu Češkoslovaške, podobno kot Edvard Zajec z inženirjem Hmeljakom. Ne pozabimo, računalniki so bili v tistem času popolnoma pod nadzorom države. Računalniki so igrali v tedanji romaneskni literaturi vlogo negativna utopije, sliko nesvobode.

Ne morete si predstavljati, koliko nasprotnikov so imeli računalniški umetniki na svetovnem umetniškem prizorišču. Tudi konceptualistom ni bilo preprosto, toda navkljub vsemu so relativno hitro vstopili v galerijski sistem. Po vsej verjetnosti zaradi muzealične izkušnje z dadističnimi objekti, ki so bili takrat že vključeni v umetnostni trg. 

Digresija: Tudi na Slovenskem se je konceptualizem zelo hitro vključil v galerijski sistem. Hipijevsko-konceptualistična umetnost je bila kmalu po nastanku vključena v galerijski sistem na najvišji ravni. Za to je bil najbolj zaslužen direktor Moderne galerije Zoran Kržišnik. Ne pozabite, da je zastavo Republike Slovenije oblikoval hipij, konceptualist, neoavantgardist Ohojevec - briljantni Marko Pogačnik. Konec digresije. 

Resnične težave pa so imeli, popolnoma nepričakovano, ravno računalniški umetniki, ki so dobili relevantno potrditev šele leta 1979, z nastopom festivala Ars Electornica. Kaj se je šele dogajalo v muzealičnih kuratorijih sovjetske Češkoslovaške. Strastno in neprikrito je svet kuratorjev zavračal povezavo umetnosti z računalniško inteligenco. Neverjetno, koliko negativnih strasti znajo vnesti antagonisti avantgaristov proti eksperimentalni umetnosti.

Če povzamem v enem stavku Sýkorovo računalniško umetnost: raziskoval je kombinatorične položaje osnovnih geometrijskih oblik! Sýkorjeve slike so v vseh razvojnih obdobjih odražale kinetičen, dinamičen svet umetniških prizadevanj, da bi lahko mi ostali razumeli svojo potrebo po vzorčenju, predvsem njihovo generiranje. Sýkora je konec petdesetih let začel raziskovati abstraktne geometrične oblike, ki jih je čez dobro desetletje že intenzivno računalniško procesiral. S tem je popolnoma redefiniral kinetiko geometričnih oblik.

Zdenek in Lenka Sýkora leta 2001.

Rad se ponavljam: Zdeněk Sýkora je bil prvi umetnik na svetu, ki je uporabil računalnik za preračunajvanje svojih umetniških oblik (Siva struktury, siva struktura, 1963). V svoji zadnji morfološki fazi se je v celoti posvetil manj utilitarni vizualni logiki. Razvijal in posvečal se je vprašanju črte in naključju, ki se nahaja v izrisu linije. Njegova računalniška racionalistična doslednost se je z raziskavo črt spremenila v svet mentalnih pokrajin. Obe fazi pa povezuje naključje, ki je usmerjeno v vse možne smeri.

Osrednja življenjska raziskava Zdeněka Sýkore je bila usmerjena v geometrično abstrakcijo, v fenomen vzorčnih struktur. Mogoče bi moral bolj poudariti pomen njegovih geometričenih abstraktov, napisanih z veliko začetnico: Struktur. To pa samo zato, da bi poudaril njihov pomen. Kompleksne Stukture so bile tiste, ki so potrebovale umetno inteligenco, da so lahko hitreje preračunale svoje geometrične mutacije. Frekvenčno oblikovane Strukture danes lahko vidimo v Pragi na prezračevalnem stolpu tunela Letna. Na stolpu vidimo natančno pozicioniranje in matematično izračunano kinetiko, rotacije geometričnih izhodiščnih oblik. V umetnosti so stilni svetovi zapleteni. Tisto, kar je podobno, je lahko popolnoma nasprotno. Včasih pa se ideje prepletejo z isto metodo. Sýkorine Strukture temeljijo na sistemu, ki določa pravila za združevanje elementov v enotno sliko sveta, v računalniško generirano sliko sveta. Ravno z računalniško umetnostjo se je spet pokazala fantastična potreba in nujnost po teoretski refleksiji. Ravno zato je tako pomembno delo Jirija Valocha, ki je kot naslednja umetniška generacija še ne dvaindvajsetleten širil konceptualizacijo računalniške umetnosti Zdeněka Sýkore. Kot ne bi bilo veličastja historične umetniške avnatgarde brez Viktorja Šklovskega, tako ne bi bilo računalniške umetnosti brez začetnih teoretskih impulzov Jirija Valocha. Vsa umetnost dvajsetega stoletja biva v umu. Računalniška umetnost je izhajala že na samem začetku iz ontološke potrebe po konceptualiziranju umetnine.

Kusodinja Ivana Janković je izgovorila pomembno misel: Tako konceptualna umetnost kot računalniška uporabljata za svojo realizacijo navodilo za izvedbo procesa. Potrebujeta zaporedje operacij za izdelavo umetnine. Potrebujeta algoritem dela! Bolj se ne bi mogel strinjati!