Restavracija Kluba kulturnih delavcev na Tomšičevi ulici, Pen klub po domače, je zaprla svoja vrata. Ne le za čas poletnih dopustov kot vsako sezono, ampak za vedno. Tokrat je imel očitno nekdo dovolj. Dovolj Društva slovenskih pisateljev (DSP) in njegovega nesposobnega, diletantskega vodstva, ki je zaslužno tudi za uničenje letnega vrta, kjer je desetletje domoval Jazz Club Gajo. Ko so Gajota pred dvema letoma za vedno pregnali, smo šli s prijatelji, ki smo se vrsto let redno dobivali ob petkih na kosilu v Penu, stavit, da bo prejkoslej pod težo bedakov, ki vodijo slovensko nacionalno pisateljsko društvo, klecnil tudi legendarni Pen. O tem, s kakšnimi osebki imamo opravka, kaže že to, da po uničenju letnega vrta niso bili sposobni angažirati nobenega novega najemnika. Vrt je že drugo poletje prazen, zapuščen. Skoraj prepričan sem, da se bo žalostna zgodba ponovila tudi v primeru Pen kluba, s katerim je več kot pol stoletja upravljala družina Miklič. Najprej Marjan (Miki), po letu 2010, ko je umrl, njegova soprga Oli in na koncu nečak Andrej.

Že pred časom sem prav na tem mestu zapisal in zdaj se nerad ponavljam, vendar se moram: človek mora biti res talentiran, da je tako nesposoben in ekonomsko nepismen, kot je vodstvo Društva slovenskih pisateljev, ki je formalni lastnik vile na Tomšičevi, kjer je v prvem nadstropju dolga leta domoval Pen. Človek mora biti res vrhunski bedak, da sedi v propadajoči nepremičnini, vredni najmanj 5 milijonov evrov, na elitni lokaciji v središču Ljubljane, nima pa toliko denarja, da bi vsaj za silo popravil streho, ki ob močnejših nalivih zamaka.

Društvo slovenskih pisateljev, ki ima poleg tega v lastni še počitniški dom na slovenski obali ter brunarico s kar nekaj pripadajočega zemljišča na Bledu, bo raje počakalo, da se jim bo Ebenspangerjeva vila podrla na glavo, da bodo planili v jok in tožili ministrstvo za kulturo, ker jim ni dalo denarja za obnovo ... Otročje, vendar je to sistem, po katerem funkcionira naše nacionalno pisateljsko društvo, v katerem se večinoma svaljkajo samo še vaški posebneži in pisatelji s premalo ambicijami, da bi se odtrgali od državnih subvencij in zaživeli svobodno umetniško življenje.

"Spoštovani gostje, po več ko pol stoletja družinske tradicije v Restavraciji Pen kluba, ki jo je z veliko entuziazma, napredne miselnosti in svežega vetra za tedanje čase ustvaril gospod Marjan Miklič, zapiramo naše vrata. Bilo nam je v neizmerno čast gostiti toliko gostov, toliko ljudi pomembnih za našo državo, pisateljev, igralcev ... kulturnikov vseh žanrov. Ponosni smo za vsako idejo, ki se je rodila ob naši hrani, ponosni za vsak uspešen posel, nastal za našimi mizami ... ali pa za šankom ...na zgodovino, izgled  lokala, ki ga bogatijo zastavice klubov, podarjenih z vseh vetrov, fotografij, znakov ... in tisoče spominov, ki vas spominjajo na nas. Hvala."

Zapis, ki se je pojavil na spletni strani Pen kluba, sem moral lektorirati, ker je imel kar nekaj napak. Verjetno je nastal v naglici in v precejšnjem razburjenju. Povsem logično, povsem razumljivo. Po Jazz Clubu Gajo je zdaj Pen klub že druga žrtev v dveh letih, ki jo ima na vesti DSP. Društvo, kjer se predsedniki vrstijo kot po tekočem traku in kjer je toliko notranjega sranja, da bi lahko o tem napolnili črno kroniko. Morda bomo kdaj tudi o tem kaj objavili.

To, kar je naredilo pisateljsko društvo, je še toliko bolj zavržno, ker v Ljubljani, ki se spreminja v turistično destinacijo, res ni (bilo) veliko restavracij in lokalov za nas, domorodce. Za nas, ki nam ne dišijo instantne, bleščeče restavracije s kvazielitistično klientelo, amaterskim osebjem in klavrnim menijem. Zaradi tega si kaže to zadnje dejanje Društva slovenskih pisateljev še posebej ohraniti v zavesti in se nanj spomniti, ko bodo ti ljudje naslednjič tarnali o svojih materialnih stiskah in nas prosili za denar.