Komentar

Samobrc iz Schengena: Kratka zgodovina slovenske neumnosti

Človeka postaja strah, da se bo z današnjo Slovenijo zgodilo tisto, kar je pred dobrimi sto leti Ivan Cankar prerokoval Avstro-Ogrski. Vsekakor pa se bo pred tem še sama brcnila iz schengenskega sistema, za kar si tako vneto - in žal zelo uspešno - prizadeva. Bližajo se zadnji trenutki, ko je ta samobrc mòč še preprečiti - a kaj ko žal ni na obzorju nikogar, ki bi to tudi izpeljal in udejanjil.

02.07.2019 20:00
Piše: Borut Trekman
Ključne besede:   Schengen   Slovenija   Italija   meja   migranti  

Slovenija je naposled le postala tisto, v kar je tako vztrajno in za vsako ceno rinila - žep na migrantski poti, ki ga že zdaj, kot priča slovensko-italijansko patruljiranje, ne obvlada več. Že tako številčno slabotna slovenska policija ne bo intenzivneje in učinkoviteje varovala svoje schengenske, torej slovensko-hrvaške meje, ampak mejo nekdanje železne zavese in mejo med dvema članicama EU, ki je decembra leta 2007 postala slovensko-italijanska mejna črta.

Pred kakim slabim mescem dni mi je sredi dopoldneva pozvonil telefon in oglasil se je novinar Gašper Petovar, ki sem ga bežno spoznal pred kakimi petimi leti, ko je delal še za Planet TV in me je enkrat ali dvakrat poprosil za kratko izjavo. Ne spominjam se več niti téme, o kateri sva tedaj govorila, kaj šele tistega, kar sem mu bil povedal in kar je nato vključil v svoj prispevek, domnevam pa, da je bilo neposredno ali pa vsaj posredno povezano z nekim mojim odprtim pismom Jean-Claudu Junckerju, predsedniku Evropske komisije, v zvezi s samopredlagalnim komisarskim manevrom tedanje slovenske premierke Alenke Bratušek, ki je rahlo razburkal že rahlo usmrajajočo se mlakužo slovenske zunanje politike pod taktirko danes že zloglasnega "šaljivega kljukca" (eine lustige Person - kot je Goethe poimenoval neko podobno figuro v svojem Faustu), in s tem nemara celo malo pripomogel, da smo nato namesto čas potrebujoče rešiteljice slovenske tranzicije in globoke države pred zloglasno in zločesto EU poosebljajočo evropsko trojko dobili za komisarko iz Slovenije s samoupravno-socialistično nomenklaturo povezano in dokazano hoje po žerjavici vešče šamansko-ruralno bitje, ki je predvsem izpričalo svoje mojstrstvo v finančni materializaciji te svoje veščine - ta razplet vseh vznemirljivih slovenskih komisarskih perturbacij pa je bil zame osebno koristen vsaj toliko, da sem si spočetka sicer še kar intenzivno belil glavo, ali je bolje priti z dežja pod kap ali pa spod kapí na dež, a na srečo ne predolgo, saj je bilo več ko jasno, da sta tako dež kot kap ista figa. In se poslej začel tudi izogibati javnim komentiranjem našega (predvsem zunanjepolitičnega) dogajanja, saj v nadaljnjem bezanju v to iz leta v leto  bolj usmrajeno mlakužo res nisem videl kakega posebnega smisla, zoper odrešeniške popadke kakršnekoli sorte pa sem bil na srečo cepljen že v rani mladosti.

 

Zato me je ta nedavni prijazni telefonski klic Gašperja Petovarja seveda malo presenetil - še posebej s tem, ko mi je bilo postavljeno vprašanje, kaj menim o predlogu našega trenutnega (ne na kvadrat, ampak na kub odrešeniškega)  zunanjega ministra njegovemu italijanskemu kolegu, da naj bi skupne patrulje slovenske in italijanske policije nadzorovale mejo, kar da "postaja celó že meso", saj naj bi bila generalna direktorica slovenske policije že v Rimu v zvezi s pripravljanjem srečanja med za to problematiko pristojnima ministroma obeh strani (domnevni viharje sprožajoči apetiti italijanskega ministra po naši zemlji seveda ne morejo biti nikakršna ovira za táko srečanje).

 

Najprej sem se bil prisiljen lopniti z dlanjo po čelu, da bi bilo moje fizično in psihično zdramljenje dokončno, in vprašati, katero mejo, in ko se je nato izkristaliziralo, da gre za mejno črto med Slovenijo in Italijo, sem, na kratko povzeto, povedal:

 

- da si ne morem misliti, da bi minister Cerar predlagal kaj takega, ne da bi bila o tem prej odločila (in ga za to pooblastila) vlada na čelu s svojim predsednikom;

 

- da si ne morem misliti, da slovenska vlada kar sua sponte in brez vednosti državljanov in njihovega predstavniškega telesa prestavlja južno schengensko mejo z meje med Slovenijo in Hrvaško - od proslule točke T5 do Murskega Središča - na nekdanjo mejo med Slovenijo/Jugoslavijo ter Italijo in Avstrijo, ki jo je Winston Churchill slikovito poimenoval kot "železno zaveso";

 

- facit vsega tega je torej lahko zgolj ena sama nepopisna contradictio in adiecto: 

 

DA ZARADI MEJNEGA NADZORA, KI GA ŽE VEČ LET NA MEJNI ČRTI Z NAŠO DRŽAVO OPRAVLJAJO AVSTRIJCI, SICER STRAHOVITO PRITOŽUJOČA SE SLOVENIJA HKRATI (IN NAJSKRBNEJE PRIKRITO OČEM DRŽAVLJANOV) PREDLAGA ŠE VELIKO HUJŠO PRAKSO TE VRSTE NA MEJNI ČRTI Z ITALIJO IN S TEM SAMA SEBE IZKLJUČUJE IZ SCHENGENSKEGA SISTEMA, POVSEM NEŽENIRANO  PA NAPOVEDUJE, KAKO SI BO PRIZADEVALA, DA V TA SISTEM KAR NAJHITREJE STOPI HRVAŠKA (o čemer se je npr. v nekem slovenskem tedniku nedavno tako prostodušno razgovoril slovenski za te zadeve pristojni minister).

 

- kaj so dejansko izhodišča take vladne politike in na osnovi katerih dejstev in analiz je padla odločitev zanjo, ostaja seveda globoka skrivnost - vsaj zame, a bojim se, da tudi za vse ostale. Gašper Petovar je moje izjave korektno povzel in naslednji dan tudi objavil v kar obširnem članku v Svet24ur, sam pa sem od tega dne naprej kar budno pazil, ali nam bodo naša vseznalska občila nemara le posredovala kakšna nadrobnejša pojasnila ali pa vsaj načelna izhodišča o tej zadevi - seveda brez upa zmage (razen bežne vestičke o srečanju vrha slovenske in italijanske policije).

 

 

Potem pa danes, 29. junija - na MMC RTV SLO in v Delu, verjetno pa še kje drugje - ko strela z jasnega:

  

1. julija (dva dni pozneje!) bodo za obdobje naslednjih treh mescev začele delovati skupne slovensko-italijanske mejne policijske patrulje, ne da bi bili predhodno državljani, ki so na vlado prenesli  pristojnost urejanja protizakonitih migracij, tega trenutno zagotovo najakutnejšega problema Evropske unije in še posebej slovenske države, o tem kakorkoli obveščeni. A to še ni dovolj: če se razmere na področju migracij v naslednjih treh mescih ne bodo uredile - to pa se, glede na skrbno  filtrirane podatke pristojnih slovenskih organov, zagotovo ne bodo - bo Italija, kot opozarja Salvini, na svojo mejno črto/schengensko mejo s Slovenijo postavila fizične ovire.

 

 

***

 

Tako smo torej naposled le tam, kamor smo tako vztrajno silili vse od leta 2015-16, ko smo kaos, ki smo si ga vsak dan redno ogledovali na ekranu (ogledovali pa si ga seveda nismo le mi državljani, ampak tudi tujci, zato da bi varovali interese svojih držav), spreminjali v enkratno, z najglobljo človečnostjo prežeto in bleščeče organizirano in speljano človekoljubno akcijo in hkrati trdno mižali pred resnico. Gorje mu, kdor ni trobil v ta rog! Razglašen je bil za reakcionarja, rasista, fašista in kar je še takih ideološko psovalnih vzdevkov iz levičarskega pojmovnika, deležen je bil skrajnjega zaničevanja, prezira in vsakršnih dezavuacij (podobno kot tisti, ki so si bili pred malone dvema desetletjema drznili  podvomiti o famoznem ustavno priznanem "izbrisu", kakršnega so deset let prej uzakonili najvišji predstavniki vladajoče slovenske politike, seveda pa so se ad usum delphini deset let pozneje spremenili v njegove najgorečnejše nasprotnike).

 

Zadeva je šla celo tako daleč, da se donedavni premier visoko moralnih stališč in pogledov še dandanes neženirano hvalisa, kako bleščeče je njegova vlada reševala in rešila ta problem, ki seveda nikakor ni zgolj slovenski, ampak kar vseevropski - pri čemer pa druge evropske države, z redkimi izjemami, seveda predvsem skrbijo zase in s tem za to, kako ga prevaliti na njihove partnerke v EU, saj ga same nikakor ne morejo/nočejo reševati, ker je v igri vse preveč raznih interesov. Zgrešena politika Angele Merkel v zvezi z migracijami je za to najeklatantnejši dokaz, saj "je zmogla, sie schaffte es" spodnesti in vreči s tečajev v dolgih letih denacifikacije ustvarjeno in izoblikovano socialno-politično ravnovesje svoje države, na katerem  temelji proslula nemška gospodarska prosperiteta, katere zametke gre iskati v obdobju znamenitega gospodarskega čudeža. S to va banque potezo je Merklova v nemško demokracijo vnesla nemir in strah pred ekstremizmi desne in leve provenience, ki so se začeli pojavljati kot reakcija, ostale države EU pa so nolens volens čedalje bolj postajale talke napačne kalkulacije nemške kanclerke, ki je zmotno mislila, kako bodo novi priseljenci rešili probleme, ki so pred Nemčijo - tako kot se je to zgodilo v šestdesetih letih ob odprtju nemškega trga dela za gastarbeiterje iz evropskega vzhoda in mezzogiorna ali pa Male Azije.

 

A kaj ko hudič tiči v nadrobnostih - spregledana je bila ključna razlika med obdobjem petdeset let nazaj in današnjim časom: pred petdesetimi leti so prišli v Nemčijo in v druge evropske države tisti, ki so hoteli za svoje delo boljše plačilo, medtem ko hočejo zdajšnji prišleki boljše življenje kot táko, per se, življenje pač, ki si ga neprestano ogledujejo na pametnih telefonih, teh svojih najnepogrešljivejših rekvizitih. In kdo jim naj to boljše življenje zagotovi? No, za velike države, kot je Nemčija, se ni bati, da ne bi znale bleščeče prevaliti tako odgovornosti kot posledic za svoje napake na svoje manjše kompanjonke, saj vse države z juga EU, kjer poteka zunanja evropska meje, ki je v večini primerov tudi schengenska, okušajo to veščino "vélike evropske sestre" že kar lep čas. In to "ohne Rücksicht auf Verluste, ne glede na izgube)".

 

 

***

 

Slovenija je po tej plati zagotovo med najbolj prizadetimi državami-članicami EU: zaradi svoje majhnosti, zaradi svoje deklarativne (a v marsičem zlagane, iz neuvrščeno-socialističnih floskul in zelo banalnega političnega kalkuliranja porojene) "humanosti" in spretnega pobrenkavanja na sentimentalne strune slovenske duše se je odločila za prevzem edinstvene vloge domnevnega "otoka demokracije in humanosti" v jugovzhodnem delu Evropske unije in je ob prvi veliki migrantski najezdi njenim udeležencem širokosrčno odprla vhodna vrata na svoj državni teritorij, s tem pa seveda tudi izhodna vrata v "obljubljene dežele", očitno ne zavedajoč se, da navzlic schengenskemu sistemu na mejnih črtah med njegovimi članicami vendarle obstajajo dvojna vrata, ki jih seveda lahko zaloputne še kdo drug. Naša diletantsko-analfabetska politika do migracij in migrantov je kaj kmalu doživela krepek trlesk avstrijske strani, a kaj ko živijo akterji te politike v sveti veri, da je trlesk zgolj tisto, kar tresne pred nos njim osebno. Da se to ne bi zgodilo, so rajši mižali pred resnico in jo kaširali, če so jo le mogli. Nič ni pomagalo, da je - na osnovi stvarnih podatkov, ki so ji bili dostopni - celo prejšnja ministrica za notranje zadeve, pravičniška odvetnica prekucuških mariborskih "vstajnikov", le malo pred koncem mandata, zelo diskretno, a vendarle, opozorila na skrajnje nevarne igrice na tem področju: padla je v nemilost, igrice pa so se nadaljevale in trajajo še danes. Nič ni pomagalo, da je vsaj eno med slovenskimi spletnimi občili redno spremljalo potek in razvoj tega problema in opozarjalo na prihajajoče posledice - to je povzročilo samo še hujšo "glajhšaltungo" (vemo, za čigav izum gre!) in pripeljalo npr. celó do tega, da je recimo v oddaji, posvečeni osemindvajsetletnici samostojne Slovenije, njena avtorica vključila vanjo posnetek Kolpe, na katere bregu stojita rezilna in panelna ograja, ter ob tem neženirano izjavila, kako si pred osemindvajsetimi leti nihče niti zamisliti ni mogel, da nam bodo take ograje zamejevale našo z osamosvojitvijo priborjeno svobodo (prosto po Nuši Baranja).

 

Ko da je svoboda plavanje po schengenski meji!

 

Nojevska taktika je seveda obrodila sadove, ki so zdaj na očeh vseh, pa naj si tisti, ki so poskrbeli, da so dozoreli, še tako zatiskajo oči: Slovenija je naposled le postala tisto, v kar je tako vztrajno in za vsako ceno rinila - žep na migrantski poti, ki ga že zdaj, kot priča slovensko-italijansko patruljiranje, ne obvlada več. Že tako številčno slabotna slovenska policija ne bo intenzivneje in učinkoviteje varovala svoje schengenske, torej slovensko-hrvaške meje, ampak mejo nekdanje železne zavese in mejo med dvema članicama EU, ki je decembra leta 2007 postala slovensko-italijanska mejna črta. Po komaj desetih letih uživanja schengenskih meja se iz tega sistema kar sami izločamo, saj je to očitno edini način za prikrivanje nezainteresiranosti in nesposobnosti naših za reševanje te problematike pristojnih državnih organov in institucij, zapovrh pa še kar lepega števila na davkoplačevalske jasli prisesanih) nevladnih, civilnih organizacij in pobud, ki mimo izvirnih dosežkov njihove dejavnosti ne morejo niti sicer tako uspešno "glajhšaltana" slovenska  občila. Človeka postaja strah, da se bo z današnjo Slovenijo zgodilo tisto, kar je pred dobrimi sto leti Ivan Cankar prerokoval Avstro-Ogrski. Vsekakor pa se bo pred tem še sama brcnila iz schengenskega sistema, za kar si tako vneto - in žal zelo uspešno - prizadeva.

 

Bližajo se zadnji trenutki, ko je ta samobrc mòč še preprečiti - a kaj ko žal ni na obzorju nikogar, ki bi to tudi izpeljal in udejanjil. Ali rečeno v tonu nejamrajočega in vserelativizirajočega brezbrižja našega aktualnega ministrskega predsednika: Živi bili pa videli!

 

Borut Trekman je upokojeni veleposlanik, sicer pa tudi publicist, prevajalec, dramaturg in urednik.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
15
Zakaj je Janševo pismo pomembno
11
27.11.2020 23:59
Po vseh teh letih ukvarjanja s komuniciranjem sem še vedno prepričan, da je najboljši način komuniciranja predvsem v političnem ... Več.
Piše: Miha Burger
Pisma iz emigracije: V času izrednih razmer je demokracija še vedno ena in edina rešitev pred Putinovi in Soroševimi političnimi in medijskimi zombiji
20
27.11.2020 01:00
Tisto, kar po mojem mnenju Slovenijo v teh časih pošteno tepe in rezultira v dejstvu, da ljudstvo nikomur več ne verjame, ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Kaj bi Ursula von der Leyen lahko odgovorila Janezu Janši (pa zagotovo ne bo)
6
25.11.2020 22:00
Naš britanski kolumnist Keith Miles je kot nevtralni opazovalec razmer v Evropski uniji odreagiral na Janševo pismo evropskim ... Več.
Piše: Keith Miles
Časnikarji in čast: Res je, ne more biti vsak časnikar Mark Twain ali Oriana Fallaci, lahko pa je vsak časnikar z velikim Č, če hoče to biti
11
24.11.2020 21:16
Do danes so se v Sloveniji močno namnožili časnikarji in časnikarke, pravnuki Cankarjevih literarnih žurnalističnih likov. Sama ... Več.
Piše: Denis Poniž
Različnost, priložnost in koristni zakoniti priseljenci
16
23.11.2020 21:30
V nasprotju s splošnim prepričanjem, ki prevladuje izven Združenega kraljestva, je to država, ki ni proti priseljevanju, temveč ... Več.
Piše: Keith Miles
Slovenski zid, The Wall: Pri nas je Sistem levica, zato levičaji znorijo, ko desnica prevzame oblast
19
22.11.2020 21:00
Zakaj se v Sloveniji zgodi tak rompompom vsakič, ko desne vlade izvedejo kadrovske menjave? Levica, ki je tej državi vladala tri ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Stoletje Rapalske meje: Nasilje in "etnična melioracija" bivše Julijske krajine
2
22.11.2020 11:00
Stoletnica Rapalske pogodbe in sveži izid slovenskega prevoda knjige Izbrisana identiteta tržaškega razumnika in publicista ... Več.
Piše: Milan Gregorič
Tihomir in Kazimir
5
21.11.2020 21:49
Bolj oseben kot je moj današnji komentar, ne more biti. Posvetil se bom retrospektivni razstavi, posvečeni Kazimirju Maleviču v ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Z zahtevo po resnični vladavini prava si je Janez Janša izkopal jamo za svojo politično krsto
27
19.11.2020 21:36
Rad bi mu pomagal, a ne vem, kako. Z zahtevo po resnični vladavini prava si je JJ izkopal celico, pred katero ne bo demonstriral ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Semenj ničevosti: O "akademski" mazaški akciji Renate Salecl in Tineta Hribarja
24
18.11.2020 23:05
16.11.2020 je Komisija za človekove pravice Slovenske akademije znanosti in umetnosti javno objavila ter na državni zbor in ... Več.
Piše: Andrej Lokar
Zakaj so železničarji bolj cenjeni od nacionalkinih novinarjev na Kolodvorski
10
17.11.2020 21:30
Pred časom sem objavil tekst, v katerem sem prikazal poslovanje javneRTVhiše v zadnjih letih, dodal pa sem tudi primerjavo z ... Več.
Piše: Bine Kordež
Zgodovina brez epike: Imeli bomo državo, če nam jo bodo globalni centri moči dovolili imeti, za kar pa moramo biti izjemno modri
12
16.11.2020 21:00
Če zavezniške sile ne bi pregnale Nemcev leta 1945, bi Nemci poveljevali Kraljevini Jugoslaviji in njenim narodom tudi dandanes, ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Slovenski odnosi z Združenimi državami po zmagi Bidena niso več pod vprašajem - ali pač?!
12
15.11.2020 22:58
Tviti predsednika vlade Janeza Janše ob nedavnih volitvah v ZDA so imeli tudi učinke, ki jih ne gre prezreti. V slovenski ... Več.
Piše: Božo Cerar
Zmaga desnice na ameriških volitvah ni vprašanje
12
15.11.2020 11:00
Med zadnjimi volitvami v ZDA so se razgalili nekateri nauki za preizpraševanje politične situacije na celotnem Zahodu. Naj bo ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Zasmehoval je tako evropske cilindre, kot balkanske opanke
1
14.11.2020 22:01
Še danes je večini ljudi najbližja asociacija na avantgardno umetnost povezana z revolucionarnim komunizmom. Meni pa vedno znova ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Virus v Evropi: Potreba po narodih in nacionalnih državah
9
13.11.2020 21:45
Trenutna pandemija jasneje kot vse drugo kaže, da so se nacionalne države in lojalnost, ki jo ljudje čutijo do svojega naroda, ... Več.
Piše: Keith Miles
Američani so že siti obeh, Bidena in Trumpa, čeprav vse kaže, da so demokrati prehitro razglasili zmago
28
12.11.2020 21:11
Amerika je vselej znala presenečati svet. Med drugo svetovno vojno in takoj po njej izjemno pozitivno, kasneje čedalje bolj ... Več.
Piše: Ferdinand Blaznik
In memoriam Neda Pagon (1941-2020)
2
11.11.2020 21:08
Neda Pagon je bila stara marksistka. Čvrsta v lastnih spoznanjih, a nemilitantna in neavtoritarna v besedah in dejanjih, ki po ... Več.
Piše: Igor Grdina
Argumentacija je univerzalna vrednota in edina alternativa nasilju
9
10.11.2020 21:55
Brez najmanjšega dvoma obstaja nekaj univerzalnih vrednot, ki jih je človeška civilizacija dokončno osvojila, saj se strinja z ... Več.
Piše: Miha Burger
Rolling Stonesov politični vodnik po "orbanizaciji" Slovenije
15
08.11.2020 20:00
Janezu Janši se pogosto očita, da po zgledu madžarskega premierja orbanizira Slovenijo. Ni dvoma, da slovenski predsednik vlade ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Z zahtevo po resnični vladavini prava si je Janez Janša izkopal jamo za svojo politično krsto
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 4.824
02/
Semenj ničevosti: O "akademski" mazaški akciji Renate Salecl in Tineta Hribarja
Andrej Lokar
Ogledov: 3.765
03/
Kaj bi Ursula von der Leyen lahko odgovorila Janezu Janši (pa zagotovo ne bo)
Keith Miles
Ogledov: 2.612
04/
Slovenski zid, The Wall: Pri nas je Sistem levica, zato levičaji znorijo, ko desnica prevzame oblast
Andrej Capobianco
Ogledov: 2.825
05/
Zakaj je Janševo pismo pomembno
Miha Burger
Ogledov: 1.780
06/
Zmagal ni niti Biden niti Trump, Američani so izgubili volitve, račune pa plačujemo prebivalci preostalega sveta
Igor Vlačič
Ogledov: 2.199
07/
Pisma iz emigracije: V času izrednih razmer je demokracija še vedno ena in edina rešitev pred Putinovi in Soroševimi političnimi in medijskimi zombiji
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.692
08/
Časnikarji in čast: Res je, ne more biti vsak časnikar Mark Twain ali Oriana Fallaci, lahko pa je vsak časnikar z velikim Č, če hoče to biti
Denis Poniž
Ogledov: 1.829
09/
Različnost, priložnost in koristni zakoniti priseljenci
Keith Miles
Ogledov: 1.156
10/
Koliko solz, besed obupa, razpadlih družin, pomirjeval in razmišljanj o samomoru je povzročila Finančna uprava?
Ivan Simič
Ogledov: 6.504