Komentar

Samobrc iz Schengena: Kratka zgodovina slovenske neumnosti

Človeka postaja strah, da se bo z današnjo Slovenijo zgodilo tisto, kar je pred dobrimi sto leti Ivan Cankar prerokoval Avstro-Ogrski. Vsekakor pa se bo pred tem še sama brcnila iz schengenskega sistema, za kar si tako vneto - in žal zelo uspešno - prizadeva. Bližajo se zadnji trenutki, ko je ta samobrc mòč še preprečiti - a kaj ko žal ni na obzorju nikogar, ki bi to tudi izpeljal in udejanjil.

02.07.2019 20:00
Piše: Borut Trekman
Ključne besede:   Schengen   Slovenija   Italija   meja   migranti  

Slovenija je naposled le postala tisto, v kar je tako vztrajno in za vsako ceno rinila - žep na migrantski poti, ki ga že zdaj, kot priča slovensko-italijansko patruljiranje, ne obvlada več. Že tako številčno slabotna slovenska policija ne bo intenzivneje in učinkoviteje varovala svoje schengenske, torej slovensko-hrvaške meje, ampak mejo nekdanje železne zavese in mejo med dvema članicama EU, ki je decembra leta 2007 postala slovensko-italijanska mejna črta.

Pred kakim slabim mescem dni mi je sredi dopoldneva pozvonil telefon in oglasil se je novinar Gašper Petovar, ki sem ga bežno spoznal pred kakimi petimi leti, ko je delal še za Planet TV in me je enkrat ali dvakrat poprosil za kratko izjavo. Ne spominjam se več niti téme, o kateri sva tedaj govorila, kaj šele tistega, kar sem mu bil povedal in kar je nato vključil v svoj prispevek, domnevam pa, da je bilo neposredno ali pa vsaj posredno povezano z nekim mojim odprtim pismom Jean-Claudu Junckerju, predsedniku Evropske komisije, v zvezi s samopredlagalnim komisarskim manevrom tedanje slovenske premierke Alenke Bratušek, ki je rahlo razburkal že rahlo usmrajajočo se mlakužo slovenske zunanje politike pod taktirko danes že zloglasnega "šaljivega kljukca" (eine lustige Person - kot je Goethe poimenoval neko podobno figuro v svojem Faustu), in s tem nemara celo malo pripomogel, da smo nato namesto čas potrebujoče rešiteljice slovenske tranzicije in globoke države pred zloglasno in zločesto EU poosebljajočo evropsko trojko dobili za komisarko iz Slovenije s samoupravno-socialistično nomenklaturo povezano in dokazano hoje po žerjavici vešče šamansko-ruralno bitje, ki je predvsem izpričalo svoje mojstrstvo v finančni materializaciji te svoje veščine - ta razplet vseh vznemirljivih slovenskih komisarskih perturbacij pa je bil zame osebno koristen vsaj toliko, da sem si spočetka sicer še kar intenzivno belil glavo, ali je bolje priti z dežja pod kap ali pa spod kapí na dež, a na srečo ne predolgo, saj je bilo več ko jasno, da sta tako dež kot kap ista figa. In se poslej začel tudi izogibati javnim komentiranjem našega (predvsem zunanjepolitičnega) dogajanja, saj v nadaljnjem bezanju v to iz leta v leto  bolj usmrajeno mlakužo res nisem videl kakega posebnega smisla, zoper odrešeniške popadke kakršnekoli sorte pa sem bil na srečo cepljen že v rani mladosti.

 

Zato me je ta nedavni prijazni telefonski klic Gašperja Petovarja seveda malo presenetil - še posebej s tem, ko mi je bilo postavljeno vprašanje, kaj menim o predlogu našega trenutnega (ne na kvadrat, ampak na kub odrešeniškega)  zunanjega ministra njegovemu italijanskemu kolegu, da naj bi skupne patrulje slovenske in italijanske policije nadzorovale mejo, kar da "postaja celó že meso", saj naj bi bila generalna direktorica slovenske policije že v Rimu v zvezi s pripravljanjem srečanja med za to problematiko pristojnima ministroma obeh strani (domnevni viharje sprožajoči apetiti italijanskega ministra po naši zemlji seveda ne morejo biti nikakršna ovira za táko srečanje).

 

Najprej sem se bil prisiljen lopniti z dlanjo po čelu, da bi bilo moje fizično in psihično zdramljenje dokončno, in vprašati, katero mejo, in ko se je nato izkristaliziralo, da gre za mejno črto med Slovenijo in Italijo, sem, na kratko povzeto, povedal:

 

- da si ne morem misliti, da bi minister Cerar predlagal kaj takega, ne da bi bila o tem prej odločila (in ga za to pooblastila) vlada na čelu s svojim predsednikom;

 

- da si ne morem misliti, da slovenska vlada kar sua sponte in brez vednosti državljanov in njihovega predstavniškega telesa prestavlja južno schengensko mejo z meje med Slovenijo in Hrvaško - od proslule točke T5 do Murskega Središča - na nekdanjo mejo med Slovenijo/Jugoslavijo ter Italijo in Avstrijo, ki jo je Winston Churchill slikovito poimenoval kot "železno zaveso";

 

- facit vsega tega je torej lahko zgolj ena sama nepopisna contradictio in adiecto: 

 

DA ZARADI MEJNEGA NADZORA, KI GA ŽE VEČ LET NA MEJNI ČRTI Z NAŠO DRŽAVO OPRAVLJAJO AVSTRIJCI, SICER STRAHOVITO PRITOŽUJOČA SE SLOVENIJA HKRATI (IN NAJSKRBNEJE PRIKRITO OČEM DRŽAVLJANOV) PREDLAGA ŠE VELIKO HUJŠO PRAKSO TE VRSTE NA MEJNI ČRTI Z ITALIJO IN S TEM SAMA SEBE IZKLJUČUJE IZ SCHENGENSKEGA SISTEMA, POVSEM NEŽENIRANO  PA NAPOVEDUJE, KAKO SI BO PRIZADEVALA, DA V TA SISTEM KAR NAJHITREJE STOPI HRVAŠKA (o čemer se je npr. v nekem slovenskem tedniku nedavno tako prostodušno razgovoril slovenski za te zadeve pristojni minister).

 

- kaj so dejansko izhodišča take vladne politike in na osnovi katerih dejstev in analiz je padla odločitev zanjo, ostaja seveda globoka skrivnost - vsaj zame, a bojim se, da tudi za vse ostale. Gašper Petovar je moje izjave korektno povzel in naslednji dan tudi objavil v kar obširnem članku v Svet24ur, sam pa sem od tega dne naprej kar budno pazil, ali nam bodo naša vseznalska občila nemara le posredovala kakšna nadrobnejša pojasnila ali pa vsaj načelna izhodišča o tej zadevi - seveda brez upa zmage (razen bežne vestičke o srečanju vrha slovenske in italijanske policije).

 

 

Potem pa danes, 29. junija - na MMC RTV SLO in v Delu, verjetno pa še kje drugje - ko strela z jasnega:

  

1. julija (dva dni pozneje!) bodo za obdobje naslednjih treh mescev začele delovati skupne slovensko-italijanske mejne policijske patrulje, ne da bi bili predhodno državljani, ki so na vlado prenesli  pristojnost urejanja protizakonitih migracij, tega trenutno zagotovo najakutnejšega problema Evropske unije in še posebej slovenske države, o tem kakorkoli obveščeni. A to še ni dovolj: če se razmere na področju migracij v naslednjih treh mescih ne bodo uredile - to pa se, glede na skrbno  filtrirane podatke pristojnih slovenskih organov, zagotovo ne bodo - bo Italija, kot opozarja Salvini, na svojo mejno črto/schengensko mejo s Slovenijo postavila fizične ovire.

 

 

***

 

Tako smo torej naposled le tam, kamor smo tako vztrajno silili vse od leta 2015-16, ko smo kaos, ki smo si ga vsak dan redno ogledovali na ekranu (ogledovali pa si ga seveda nismo le mi državljani, ampak tudi tujci, zato da bi varovali interese svojih držav), spreminjali v enkratno, z najglobljo človečnostjo prežeto in bleščeče organizirano in speljano človekoljubno akcijo in hkrati trdno mižali pred resnico. Gorje mu, kdor ni trobil v ta rog! Razglašen je bil za reakcionarja, rasista, fašista in kar je še takih ideološko psovalnih vzdevkov iz levičarskega pojmovnika, deležen je bil skrajnjega zaničevanja, prezira in vsakršnih dezavuacij (podobno kot tisti, ki so si bili pred malone dvema desetletjema drznili  podvomiti o famoznem ustavno priznanem "izbrisu", kakršnega so deset let prej uzakonili najvišji predstavniki vladajoče slovenske politike, seveda pa so se ad usum delphini deset let pozneje spremenili v njegove najgorečnejše nasprotnike).

 

Zadeva je šla celo tako daleč, da se donedavni premier visoko moralnih stališč in pogledov še dandanes neženirano hvalisa, kako bleščeče je njegova vlada reševala in rešila ta problem, ki seveda nikakor ni zgolj slovenski, ampak kar vseevropski - pri čemer pa druge evropske države, z redkimi izjemami, seveda predvsem skrbijo zase in s tem za to, kako ga prevaliti na njihove partnerke v EU, saj ga same nikakor ne morejo/nočejo reševati, ker je v igri vse preveč raznih interesov. Zgrešena politika Angele Merkel v zvezi z migracijami je za to najeklatantnejši dokaz, saj "je zmogla, sie schaffte es" spodnesti in vreči s tečajev v dolgih letih denacifikacije ustvarjeno in izoblikovano socialno-politično ravnovesje svoje države, na katerem  temelji proslula nemška gospodarska prosperiteta, katere zametke gre iskati v obdobju znamenitega gospodarskega čudeža. S to va banque potezo je Merklova v nemško demokracijo vnesla nemir in strah pred ekstremizmi desne in leve provenience, ki so se začeli pojavljati kot reakcija, ostale države EU pa so nolens volens čedalje bolj postajale talke napačne kalkulacije nemške kanclerke, ki je zmotno mislila, kako bodo novi priseljenci rešili probleme, ki so pred Nemčijo - tako kot se je to zgodilo v šestdesetih letih ob odprtju nemškega trga dela za gastarbeiterje iz evropskega vzhoda in mezzogiorna ali pa Male Azije.

 

A kaj ko hudič tiči v nadrobnostih - spregledana je bila ključna razlika med obdobjem petdeset let nazaj in današnjim časom: pred petdesetimi leti so prišli v Nemčijo in v druge evropske države tisti, ki so hoteli za svoje delo boljše plačilo, medtem ko hočejo zdajšnji prišleki boljše življenje kot táko, per se, življenje pač, ki si ga neprestano ogledujejo na pametnih telefonih, teh svojih najnepogrešljivejših rekvizitih. In kdo jim naj to boljše življenje zagotovi? No, za velike države, kot je Nemčija, se ni bati, da ne bi znale bleščeče prevaliti tako odgovornosti kot posledic za svoje napake na svoje manjše kompanjonke, saj vse države z juga EU, kjer poteka zunanja evropska meje, ki je v večini primerov tudi schengenska, okušajo to veščino "vélike evropske sestre" že kar lep čas. In to "ohne Rücksicht auf Verluste, ne glede na izgube)".

 

 

***

 

Slovenija je po tej plati zagotovo med najbolj prizadetimi državami-članicami EU: zaradi svoje majhnosti, zaradi svoje deklarativne (a v marsičem zlagane, iz neuvrščeno-socialističnih floskul in zelo banalnega političnega kalkuliranja porojene) "humanosti" in spretnega pobrenkavanja na sentimentalne strune slovenske duše se je odločila za prevzem edinstvene vloge domnevnega "otoka demokracije in humanosti" v jugovzhodnem delu Evropske unije in je ob prvi veliki migrantski najezdi njenim udeležencem širokosrčno odprla vhodna vrata na svoj državni teritorij, s tem pa seveda tudi izhodna vrata v "obljubljene dežele", očitno ne zavedajoč se, da navzlic schengenskemu sistemu na mejnih črtah med njegovimi članicami vendarle obstajajo dvojna vrata, ki jih seveda lahko zaloputne še kdo drug. Naša diletantsko-analfabetska politika do migracij in migrantov je kaj kmalu doživela krepek trlesk avstrijske strani, a kaj ko živijo akterji te politike v sveti veri, da je trlesk zgolj tisto, kar tresne pred nos njim osebno. Da se to ne bi zgodilo, so rajši mižali pred resnico in jo kaširali, če so jo le mogli. Nič ni pomagalo, da je - na osnovi stvarnih podatkov, ki so ji bili dostopni - celo prejšnja ministrica za notranje zadeve, pravičniška odvetnica prekucuških mariborskih "vstajnikov", le malo pred koncem mandata, zelo diskretno, a vendarle, opozorila na skrajnje nevarne igrice na tem področju: padla je v nemilost, igrice pa so se nadaljevale in trajajo še danes. Nič ni pomagalo, da je vsaj eno med slovenskimi spletnimi občili redno spremljalo potek in razvoj tega problema in opozarjalo na prihajajoče posledice - to je povzročilo samo še hujšo "glajhšaltungo" (vemo, za čigav izum gre!) in pripeljalo npr. celó do tega, da je recimo v oddaji, posvečeni osemindvajsetletnici samostojne Slovenije, njena avtorica vključila vanjo posnetek Kolpe, na katere bregu stojita rezilna in panelna ograja, ter ob tem neženirano izjavila, kako si pred osemindvajsetimi leti nihče niti zamisliti ni mogel, da nam bodo take ograje zamejevale našo z osamosvojitvijo priborjeno svobodo (prosto po Nuši Baranja).

 

Ko da je svoboda plavanje po schengenski meji!

 

Nojevska taktika je seveda obrodila sadove, ki so zdaj na očeh vseh, pa naj si tisti, ki so poskrbeli, da so dozoreli, še tako zatiskajo oči: Slovenija je naposled le postala tisto, v kar je tako vztrajno in za vsako ceno rinila - žep na migrantski poti, ki ga že zdaj, kot priča slovensko-italijansko patruljiranje, ne obvlada več. Že tako številčno slabotna slovenska policija ne bo intenzivneje in učinkoviteje varovala svoje schengenske, torej slovensko-hrvaške meje, ampak mejo nekdanje železne zavese in mejo med dvema članicama EU, ki je decembra leta 2007 postala slovensko-italijanska mejna črta. Po komaj desetih letih uživanja schengenskih meja se iz tega sistema kar sami izločamo, saj je to očitno edini način za prikrivanje nezainteresiranosti in nesposobnosti naših za reševanje te problematike pristojnih državnih organov in institucij, zapovrh pa še kar lepega števila na davkoplačevalske jasli prisesanih) nevladnih, civilnih organizacij in pobud, ki mimo izvirnih dosežkov njihove dejavnosti ne morejo niti sicer tako uspešno "glajhšaltana" slovenska  občila. Človeka postaja strah, da se bo z današnjo Slovenijo zgodilo tisto, kar je pred dobrimi sto leti Ivan Cankar prerokoval Avstro-Ogrski. Vsekakor pa se bo pred tem še sama brcnila iz schengenskega sistema, za kar si tako vneto - in žal zelo uspešno - prizadeva.

 

Bližajo se zadnji trenutki, ko je ta samobrc mòč še preprečiti - a kaj ko žal ni na obzorju nikogar, ki bi to tudi izpeljal in udejanjil. Ali rečeno v tonu nejamrajočega in vserelativizirajočega brezbrižja našega aktualnega ministrskega predsednika: Živi bili pa videli!

 

Borut Trekman je upokojeni veleposlanik, sicer pa tudi publicist, prevajalec, dramaturg in urednik.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
15
Bitka za Severni tok, 2. del: Nevarne igrice v trikotniku ZDA - Evropska unija - Rusija
4
02.08.2020 23:59
Diplomatska bitka zaSeverni tok 2, ki poteka boj ali manj v zakulisju že nekaj let, se približuje koncu. Zadeva je pomembna za ... Več.
Piše: Božo Cerar
I love Brda* ali kako se znebiti Janševe vlade
9
02.08.2020 11:00
Bo padla ali ne bo padla, so stavnice te dni. Glavna zvezda je kmetijska ministrica in predsednica koalicijske upokojenske ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Narava vedno znova začenja iste stvari: leta, dneve, ure. Tako nastajata neskončnost in večnost.
2
01.08.2020 23:57
Aplikacija, ki se nam predstavlja kot aplikacija vseh aplikacij za nadzor virusa, to še zdaleč ni, temveč je le fragmentiran ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Socialdemokratska živalska farma: Narodni dom je bilo treba vrniti, lastnine maloštevilne slovenske judovske skupnosti pa ne?!
14
30.07.2020 22:30
Zdaj se sprašujem, ali Slovenija občuti kaj sramu, ko je Italija končno izpolnila obljubo in slovenski manjšini vrnila Narodni ... Več.
Piše: Keith Miles
Esej o nepozabnosti: Morda bomo nekoč za ježa imeli Janeza Janšo, za lisjaka pa Milana Kučana
7
28.07.2020 22:45
Kako je mogoče iz množice vidnih, dejavnih in vplivnih ljudi izbrati tiste, ki jim pravimo zgodovinske osebnosti? Takšen naslov ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Politična satira: Vojna zvezd 2020, odiseja skozi slovensko politiko od A do Ž
8
27.07.2020 23:59
Nihče ne ve, kje je center vesolja. V Sloveniji moderni center izginja in boste politično središče našli precej na levi, Levico ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Slovenija, dežela piromanskih gasilcev
17
26.07.2020 11:00
Situacija, v kakršni se nahaja Slovenija, je utrujajoč odraz patologije bolj ali manj učinkovitih piromanov v funkciji gasilcev. ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Kaj pričakovati od politika, ki ima v XXI. stoletju doma na zidu slabo naslikano jabolko? Vse najslabše.
5
25.07.2020 23:59
Obstaja neuravnovešen, skoraj patološki odnos med ideologijo in izmi . Ideologija je vedno koncept, ki se vsiljuje drugemu, je ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Bruseljski kompromis, višegrajski pretepači in obnova bolehne Evrope
16
21.07.2020 23:00
Denarja, ki si ga je Slovenija izposlovala na dolgotrajnih in napornih pogajajih v Bruslju, ni tako malo. Opozicija, ki je leta ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Na zdravje, striček Xi! Kitajski zmaj ni več papirnati tiger, ampak postaja vse bolj agresiven!
13
20.07.2020 23:10
O Kitajski je bilo zadnje mesece veliko slišati. Tudi portal+ je poročal o njenem močno vprašljivem ravnanju ob izbruhu ... Več.
Piše: Božo Cerar
Ali twitter koristi slovenski demokraciji ali ne? Odgovor verjetno poznamo vsi ...
14
19.07.2020 23:00
Januarja leta 1990 sem vodstvu Demosa ponujal idejo aktivnega državljanstva. Na nekem sestanku sem zbrane hotel prepričati, kako ... Več.
Piše: Miha Burger
Kulturniški fašizem
9
19.07.2020 11:00
Kulturniški fašizem je zadnje mesece in tedne v Sloveniji visoko dvignil svojo stoglavo glavo. Kulturniški fašizem vedno ... Več.
Piše: Denis Poniž
Umetnost je disciplina, ki nam omogoča razumeti preteklost, predvsem pa bodočnost
8
18.07.2020 22:36
Naj povem na kratko: to je komentar o dveh umetniških ambientih. Povod: stoletnica fašističnega požiga Narodnega doma v Trstu. ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Janez Janša, mnogo več spoštovanja bi ohranil, če bi doma ležal na kavču in proučeval strop
29
12.07.2020 10:32
Janez Janša nam obljublja, da bodo z izjemnimi kalibri velikih vodij profila Orban in Vučić naredili red. Janševa politika nas ... Več.
Piše: Simona Rebolj
NEP Dejana Kršića: Umetnost je brezčasna, Evropa neskončna
1
11.07.2020 21:03
Kršić je nomad lepote!Oblikovanje zanj že dolgo ni zgolj utilitaristični fenomen, temveč je predvsem mišljenje. Nikoli več ne bo ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
O spravi na "akademski" način: Blišč in beda kurtizanov
14
10.07.2020 23:15
Spravno dejanje, ki ga ponuja Slovenska akademija znanosti in umetnosti, še najbolj spominja na demokratičnocentralistični ... Več.
Piše: Andrej Lokar
Ustavimo konje: Intelektualna poštenost in neznosna lahkotnost obtoževanja
10
10.07.2020 00:47
Ko je Janševa vlada sprejela omejevalne ukrepe proti koronavirusu, mi je zaskrbljen prijatelj iz Italije poslal članek (ki se je ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Šarčeva ideja o prehodni vladi je res genialna, skoraj na nivoju traktorista Ivana Serpentinška!
17
08.07.2020 23:30
Ideja o podvigu, s katerim bi z oblasti spravili janšistične fašiste, predstavlja največji možni mentalni domet naše dvorne ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Prizori iz Slovenije: Kučanova igralnica oblasti in besed
9
08.07.2020 11:30
V Sloveniji se je obsedenost z oblastjo obdržala do današnjih dni, saj privrženci revolucionarnih tradicij začno s protesti in ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Volitve na Hrvaškem: Zakaj je Plenkovićeva moderna desnica suvereno povozila socialiste
26
06.07.2020 00:30
Napovedovali so tesen izid, morda celo zmago opozicijskih socialistov, ki so šli na volitve s koalicijo Restart, pa se je na ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
I love Brda* ali kako se znebiti Janševe vlade
Angel Polajnko
Ogledov: 3.034
02/
Esej o nepozabnosti: Morda bomo nekoč za ježa imeli Janeza Janšo, za lisjaka pa Milana Kučana
Dimitrij Rupel
Ogledov: 2.270
03/
Socialdemokratska živalska farma: Narodni dom je bilo treba vrniti, lastnine maloštevilne slovenske judovske skupnosti pa ne?!
Keith Miles
Ogledov: 2.049
04/
Politična satira: Vojna zvezd 2020, odiseja skozi slovensko politiko od A do Ž
Andrej Capobianco
Ogledov: 1.769
05/
Številke in dejstva: Koliko milijard "koronapomoči" je Slovenija zares dobila v Bruslju
Bine Kordež
Ogledov: 1.607
06/
Slovenija, dežela piromanskih gasilcev
Simona Rebolj
Ogledov: 1.770
07/
Racionalizacija javne hiše: Primerjava poslovanja RTV Slovenije in Slovenskih železnic
Bine Kordež
Ogledov: 1.397
08/
Intenzivno zavezniško bombardiranje Hitlerjeve vojaške industrije bi II. svetovno vojno lahko končalo že leta 1943
Shane Quinn
Ogledov: 1.232
09/
Bitka za Severni tok, 2. del: Nevarne igrice v trikotniku ZDA - Evropska unija - Rusija
Božo Cerar
Ogledov: 1.084
10/
"Če bi se v Sloveniji ravnali po švedskem modelu, bi imeli vsaj 1200 mrtvih, a lahko bi jih imeli veliko več, če bi zdravstveni sistem odpovedal."
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.077