Komentar

Samobrc iz Schengena: Kratka zgodovina slovenske neumnosti

Človeka postaja strah, da se bo z današnjo Slovenijo zgodilo tisto, kar je pred dobrimi sto leti Ivan Cankar prerokoval Avstro-Ogrski. Vsekakor pa se bo pred tem še sama brcnila iz schengenskega sistema, za kar si tako vneto - in žal zelo uspešno - prizadeva. Bližajo se zadnji trenutki, ko je ta samobrc mòč še preprečiti - a kaj ko žal ni na obzorju nikogar, ki bi to tudi izpeljal in udejanjil.

02.07.2019 20:00
Piše: Borut Trekman
Ključne besede:   Schengen   Slovenija   Italija   meja   migranti  

Slovenija je naposled le postala tisto, v kar je tako vztrajno in za vsako ceno rinila - žep na migrantski poti, ki ga že zdaj, kot priča slovensko-italijansko patruljiranje, ne obvlada več. Že tako številčno slabotna slovenska policija ne bo intenzivneje in učinkoviteje varovala svoje schengenske, torej slovensko-hrvaške meje, ampak mejo nekdanje železne zavese in mejo med dvema članicama EU, ki je decembra leta 2007 postala slovensko-italijanska mejna črta.

Pred kakim slabim mescem dni mi je sredi dopoldneva pozvonil telefon in oglasil se je novinar Gašper Petovar, ki sem ga bežno spoznal pred kakimi petimi leti, ko je delal še za Planet TV in me je enkrat ali dvakrat poprosil za kratko izjavo. Ne spominjam se več niti téme, o kateri sva tedaj govorila, kaj šele tistega, kar sem mu bil povedal in kar je nato vključil v svoj prispevek, domnevam pa, da je bilo neposredno ali pa vsaj posredno povezano z nekim mojim odprtim pismom Jean-Claudu Junckerju, predsedniku Evropske komisije, v zvezi s samopredlagalnim komisarskim manevrom tedanje slovenske premierke Alenke Bratušek, ki je rahlo razburkal že rahlo usmrajajočo se mlakužo slovenske zunanje politike pod taktirko danes že zloglasnega "šaljivega kljukca" (eine lustige Person - kot je Goethe poimenoval neko podobno figuro v svojem Faustu), in s tem nemara celo malo pripomogel, da smo nato namesto čas potrebujoče rešiteljice slovenske tranzicije in globoke države pred zloglasno in zločesto EU poosebljajočo evropsko trojko dobili za komisarko iz Slovenije s samoupravno-socialistično nomenklaturo povezano in dokazano hoje po žerjavici vešče šamansko-ruralno bitje, ki je predvsem izpričalo svoje mojstrstvo v finančni materializaciji te svoje veščine - ta razplet vseh vznemirljivih slovenskih komisarskih perturbacij pa je bil zame osebno koristen vsaj toliko, da sem si spočetka sicer še kar intenzivno belil glavo, ali je bolje priti z dežja pod kap ali pa spod kapí na dež, a na srečo ne predolgo, saj je bilo več ko jasno, da sta tako dež kot kap ista figa. In se poslej začel tudi izogibati javnim komentiranjem našega (predvsem zunanjepolitičnega) dogajanja, saj v nadaljnjem bezanju v to iz leta v leto  bolj usmrajeno mlakužo res nisem videl kakega posebnega smisla, zoper odrešeniške popadke kakršnekoli sorte pa sem bil na srečo cepljen že v rani mladosti.

 

Zato me je ta nedavni prijazni telefonski klic Gašperja Petovarja seveda malo presenetil - še posebej s tem, ko mi je bilo postavljeno vprašanje, kaj menim o predlogu našega trenutnega (ne na kvadrat, ampak na kub odrešeniškega)  zunanjega ministra njegovemu italijanskemu kolegu, da naj bi skupne patrulje slovenske in italijanske policije nadzorovale mejo, kar da "postaja celó že meso", saj naj bi bila generalna direktorica slovenske policije že v Rimu v zvezi s pripravljanjem srečanja med za to problematiko pristojnima ministroma obeh strani (domnevni viharje sprožajoči apetiti italijanskega ministra po naši zemlji seveda ne morejo biti nikakršna ovira za táko srečanje).

 

Najprej sem se bil prisiljen lopniti z dlanjo po čelu, da bi bilo moje fizično in psihično zdramljenje dokončno, in vprašati, katero mejo, in ko se je nato izkristaliziralo, da gre za mejno črto med Slovenijo in Italijo, sem, na kratko povzeto, povedal:

 

- da si ne morem misliti, da bi minister Cerar predlagal kaj takega, ne da bi bila o tem prej odločila (in ga za to pooblastila) vlada na čelu s svojim predsednikom;

 

- da si ne morem misliti, da slovenska vlada kar sua sponte in brez vednosti državljanov in njihovega predstavniškega telesa prestavlja južno schengensko mejo z meje med Slovenijo in Hrvaško - od proslule točke T5 do Murskega Središča - na nekdanjo mejo med Slovenijo/Jugoslavijo ter Italijo in Avstrijo, ki jo je Winston Churchill slikovito poimenoval kot "železno zaveso";

 

- facit vsega tega je torej lahko zgolj ena sama nepopisna contradictio in adiecto: 

 

DA ZARADI MEJNEGA NADZORA, KI GA ŽE VEČ LET NA MEJNI ČRTI Z NAŠO DRŽAVO OPRAVLJAJO AVSTRIJCI, SICER STRAHOVITO PRITOŽUJOČA SE SLOVENIJA HKRATI (IN NAJSKRBNEJE PRIKRITO OČEM DRŽAVLJANOV) PREDLAGA ŠE VELIKO HUJŠO PRAKSO TE VRSTE NA MEJNI ČRTI Z ITALIJO IN S TEM SAMA SEBE IZKLJUČUJE IZ SCHENGENSKEGA SISTEMA, POVSEM NEŽENIRANO  PA NAPOVEDUJE, KAKO SI BO PRIZADEVALA, DA V TA SISTEM KAR NAJHITREJE STOPI HRVAŠKA (o čemer se je npr. v nekem slovenskem tedniku nedavno tako prostodušno razgovoril slovenski za te zadeve pristojni minister).

 

- kaj so dejansko izhodišča take vladne politike in na osnovi katerih dejstev in analiz je padla odločitev zanjo, ostaja seveda globoka skrivnost - vsaj zame, a bojim se, da tudi za vse ostale. Gašper Petovar je moje izjave korektno povzel in naslednji dan tudi objavil v kar obširnem članku v Svet24ur, sam pa sem od tega dne naprej kar budno pazil, ali nam bodo naša vseznalska občila nemara le posredovala kakšna nadrobnejša pojasnila ali pa vsaj načelna izhodišča o tej zadevi - seveda brez upa zmage (razen bežne vestičke o srečanju vrha slovenske in italijanske policije).

 

 

Potem pa danes, 29. junija - na MMC RTV SLO in v Delu, verjetno pa še kje drugje - ko strela z jasnega:

  

1. julija (dva dni pozneje!) bodo za obdobje naslednjih treh mescev začele delovati skupne slovensko-italijanske mejne policijske patrulje, ne da bi bili predhodno državljani, ki so na vlado prenesli  pristojnost urejanja protizakonitih migracij, tega trenutno zagotovo najakutnejšega problema Evropske unije in še posebej slovenske države, o tem kakorkoli obveščeni. A to še ni dovolj: če se razmere na področju migracij v naslednjih treh mescih ne bodo uredile - to pa se, glede na skrbno  filtrirane podatke pristojnih slovenskih organov, zagotovo ne bodo - bo Italija, kot opozarja Salvini, na svojo mejno črto/schengensko mejo s Slovenijo postavila fizične ovire.

 

 

***

 

Tako smo torej naposled le tam, kamor smo tako vztrajno silili vse od leta 2015-16, ko smo kaos, ki smo si ga vsak dan redno ogledovali na ekranu (ogledovali pa si ga seveda nismo le mi državljani, ampak tudi tujci, zato da bi varovali interese svojih držav), spreminjali v enkratno, z najglobljo človečnostjo prežeto in bleščeče organizirano in speljano človekoljubno akcijo in hkrati trdno mižali pred resnico. Gorje mu, kdor ni trobil v ta rog! Razglašen je bil za reakcionarja, rasista, fašista in kar je še takih ideološko psovalnih vzdevkov iz levičarskega pojmovnika, deležen je bil skrajnjega zaničevanja, prezira in vsakršnih dezavuacij (podobno kot tisti, ki so si bili pred malone dvema desetletjema drznili  podvomiti o famoznem ustavno priznanem "izbrisu", kakršnega so deset let prej uzakonili najvišji predstavniki vladajoče slovenske politike, seveda pa so se ad usum delphini deset let pozneje spremenili v njegove najgorečnejše nasprotnike).

 

Zadeva je šla celo tako daleč, da se donedavni premier visoko moralnih stališč in pogledov še dandanes neženirano hvalisa, kako bleščeče je njegova vlada reševala in rešila ta problem, ki seveda nikakor ni zgolj slovenski, ampak kar vseevropski - pri čemer pa druge evropske države, z redkimi izjemami, seveda predvsem skrbijo zase in s tem za to, kako ga prevaliti na njihove partnerke v EU, saj ga same nikakor ne morejo/nočejo reševati, ker je v igri vse preveč raznih interesov. Zgrešena politika Angele Merkel v zvezi z migracijami je za to najeklatantnejši dokaz, saj "je zmogla, sie schaffte es" spodnesti in vreči s tečajev v dolgih letih denacifikacije ustvarjeno in izoblikovano socialno-politično ravnovesje svoje države, na katerem  temelji proslula nemška gospodarska prosperiteta, katere zametke gre iskati v obdobju znamenitega gospodarskega čudeža. S to va banque potezo je Merklova v nemško demokracijo vnesla nemir in strah pred ekstremizmi desne in leve provenience, ki so se začeli pojavljati kot reakcija, ostale države EU pa so nolens volens čedalje bolj postajale talke napačne kalkulacije nemške kanclerke, ki je zmotno mislila, kako bodo novi priseljenci rešili probleme, ki so pred Nemčijo - tako kot se je to zgodilo v šestdesetih letih ob odprtju nemškega trga dela za gastarbeiterje iz evropskega vzhoda in mezzogiorna ali pa Male Azije.

 

A kaj ko hudič tiči v nadrobnostih - spregledana je bila ključna razlika med obdobjem petdeset let nazaj in današnjim časom: pred petdesetimi leti so prišli v Nemčijo in v druge evropske države tisti, ki so hoteli za svoje delo boljše plačilo, medtem ko hočejo zdajšnji prišleki boljše življenje kot táko, per se, življenje pač, ki si ga neprestano ogledujejo na pametnih telefonih, teh svojih najnepogrešljivejših rekvizitih. In kdo jim naj to boljše življenje zagotovi? No, za velike države, kot je Nemčija, se ni bati, da ne bi znale bleščeče prevaliti tako odgovornosti kot posledic za svoje napake na svoje manjše kompanjonke, saj vse države z juga EU, kjer poteka zunanja evropska meje, ki je v večini primerov tudi schengenska, okušajo to veščino "vélike evropske sestre" že kar lep čas. In to "ohne Rücksicht auf Verluste, ne glede na izgube)".

 

 

***

 

Slovenija je po tej plati zagotovo med najbolj prizadetimi državami-članicami EU: zaradi svoje majhnosti, zaradi svoje deklarativne (a v marsičem zlagane, iz neuvrščeno-socialističnih floskul in zelo banalnega političnega kalkuliranja porojene) "humanosti" in spretnega pobrenkavanja na sentimentalne strune slovenske duše se je odločila za prevzem edinstvene vloge domnevnega "otoka demokracije in humanosti" v jugovzhodnem delu Evropske unije in je ob prvi veliki migrantski najezdi njenim udeležencem širokosrčno odprla vhodna vrata na svoj državni teritorij, s tem pa seveda tudi izhodna vrata v "obljubljene dežele", očitno ne zavedajoč se, da navzlic schengenskemu sistemu na mejnih črtah med njegovimi članicami vendarle obstajajo dvojna vrata, ki jih seveda lahko zaloputne še kdo drug. Naša diletantsko-analfabetska politika do migracij in migrantov je kaj kmalu doživela krepek trlesk avstrijske strani, a kaj ko živijo akterji te politike v sveti veri, da je trlesk zgolj tisto, kar tresne pred nos njim osebno. Da se to ne bi zgodilo, so rajši mižali pred resnico in jo kaširali, če so jo le mogli. Nič ni pomagalo, da je - na osnovi stvarnih podatkov, ki so ji bili dostopni - celo prejšnja ministrica za notranje zadeve, pravičniška odvetnica prekucuških mariborskih "vstajnikov", le malo pred koncem mandata, zelo diskretno, a vendarle, opozorila na skrajnje nevarne igrice na tem področju: padla je v nemilost, igrice pa so se nadaljevale in trajajo še danes. Nič ni pomagalo, da je vsaj eno med slovenskimi spletnimi občili redno spremljalo potek in razvoj tega problema in opozarjalo na prihajajoče posledice - to je povzročilo samo še hujšo "glajhšaltungo" (vemo, za čigav izum gre!) in pripeljalo npr. celó do tega, da je recimo v oddaji, posvečeni osemindvajsetletnici samostojne Slovenije, njena avtorica vključila vanjo posnetek Kolpe, na katere bregu stojita rezilna in panelna ograja, ter ob tem neženirano izjavila, kako si pred osemindvajsetimi leti nihče niti zamisliti ni mogel, da nam bodo take ograje zamejevale našo z osamosvojitvijo priborjeno svobodo (prosto po Nuši Baranja).

 

Ko da je svoboda plavanje po schengenski meji!

 

Nojevska taktika je seveda obrodila sadove, ki so zdaj na očeh vseh, pa naj si tisti, ki so poskrbeli, da so dozoreli, še tako zatiskajo oči: Slovenija je naposled le postala tisto, v kar je tako vztrajno in za vsako ceno rinila - žep na migrantski poti, ki ga že zdaj, kot priča slovensko-italijansko patruljiranje, ne obvlada več. Že tako številčno slabotna slovenska policija ne bo intenzivneje in učinkoviteje varovala svoje schengenske, torej slovensko-hrvaške meje, ampak mejo nekdanje železne zavese in mejo med dvema članicama EU, ki je decembra leta 2007 postala slovensko-italijanska mejna črta. Po komaj desetih letih uživanja schengenskih meja se iz tega sistema kar sami izločamo, saj je to očitno edini način za prikrivanje nezainteresiranosti in nesposobnosti naših za reševanje te problematike pristojnih državnih organov in institucij, zapovrh pa še kar lepega števila na davkoplačevalske jasli prisesanih) nevladnih, civilnih organizacij in pobud, ki mimo izvirnih dosežkov njihove dejavnosti ne morejo niti sicer tako uspešno "glajhšaltana" slovenska  občila. Človeka postaja strah, da se bo z današnjo Slovenijo zgodilo tisto, kar je pred dobrimi sto leti Ivan Cankar prerokoval Avstro-Ogrski. Vsekakor pa se bo pred tem še sama brcnila iz schengenskega sistema, za kar si tako vneto - in žal zelo uspešno - prizadeva.

 

Bližajo se zadnji trenutki, ko je ta samobrc mòč še preprečiti - a kaj ko žal ni na obzorju nikogar, ki bi to tudi izpeljal in udejanjil. Ali rečeno v tonu nejamrajočega in vserelativizirajočega brezbrižja našega aktualnega ministrskega predsednika: Živi bili pa videli!

 

Borut Trekman je upokojeni veleposlanik, sicer pa tudi publicist, prevajalec, dramaturg in urednik.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
15
Težko je živeti v kletki. V mestu Gogi. Biti ves čas talec ene in iste ideologije.
14
20.01.2022 00:00
Iz glasbe kot univerzalne lepote sem z nerazumevanjem gledal na ta ideološki svet ozkosti. Kot so me razburjali tisti, ki so me ... Več.
Piše: Pavle Okorn
Novak Đoković je igral na karto "budi pametan i pravi se glup", a je izpadel samo glup
28
17.01.2022 01:02
Srbi, ki slovijo po konstantnem opevanju lastnega trpljenja, so tudi v Đokovićevem primeru iz muhe naredili slona in za nov kult ... Več.
Piše: Ana Jud
Ne film ne drama, ampak vmesno stanje. Biti na nobeni strani. Biti na svoji zemlji.
10
16.01.2022 01:00
Pier Paolo Pasolini je po mojem mnenju eden ključnih velikanov italjanske umetnosti nasploh. Pesnik, dramatik, gigant filmske ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Ljudje pa nič. Ostajajo doma in čakajo. Na kaj, vas prosim? Na rešilca, ki jih bo odpeljal v bolnišnico?
21
14.01.2022 04:45
Nenehoma se sprašujem, zakaj mora ta narod zaradi popolne neumnosti umirati, ob tem, ko bi se lahko v letu 2021 v celoti ... Več.
Piše: Milan Krek
Ne glejte v zrak! Na Zemlji bodo komedijanti sneli rokavice, maltretirali nepokorne državljane in razkazovali napihnjene mišice
13
09.01.2022 11:00
Tragikomedija Don't Look Up izpostavi ključni in sveto preprosti zgodovinski problem človeštva. Problem so skrajno neumni in ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Razstava: Jože Brumen, modernistični oblikovalec in umetniški erudit
4
08.01.2022 21:56
Takšne vrste razstave zahtevajo veliko več kot posameznikovo satisfakcijo; dolžne so kanonizirati in etično interpretirati ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Kaj ko bi anticepilci odgovarjali za to, kar so storili? Kaj ko bi končno priznali svojo zmoto in se vsaj opravičili?
24
06.01.2022 19:00
Leto 2022 se je začelo natanko tam kjer se je končalo leto 2021. In naša nacionalna televizija je ostala natanko na istem tiru, ... Več.
Piše: Milan Krek
Predlogi k novi ustavi: Slovenija ni Švica, bi pa lahko to postala vsaj na ravni ustave
9
05.01.2022 22:45
Ob osamosvojitvi Slovenije so nam politiki obljubljali, da bomo zaživeli v novi in samostojni državi po švicarskem vzoru. Če bi ... Več.
Piše: Janez Černač
Bolgarske depresije: Ni vse čisto zlato, kar prihaja iz Evropske unije ali Amerike
12
03.01.2022 20:00
Če drži, da je Slovenija do sedaj profitirala s članstvom v EU, je vendarle potrebna zvrhana mera pazljivosti in zadržkov ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
"Človeštvo ima le tri velike sovražnike: vročino, lakoto in vojno. Od teh je daleč najstrašnejša vročina."
8
02.01.2022 20:02
Pandemija se je končala, vendar so njene posledice vidne povsod. Ambrose Bierce je leta 1906 zapisal, da je epidemija bolezen, ... Več.
Piše: Luis Rubio
Evropska kulturna prestolnica 2022: Opera je čutna senzacija ideologije, njen transcendentalni ideal
7
01.01.2022 22:53
Ne more biti resne operne produkcije brez razvite države. Opera nastane vzporedno z nastankom pojma moderna država. Opera je ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Gotova negotovost: V letu 2022 najverjetneje še ne bo "vrnitve v normalnost"
9
01.01.2022 00:00
Omikron je vse postavil na glavo. Če smo bili pred njim že nekoliko optimistični, da bomo zaživeli vsaj del predvirusnega ... Več.
Piše: Iztok Mirošič
Slovenija potrebuje slehernika. Brez izključevanj. Potrebuje velikane. Ne le izjemne, ampak zares velike ljudi.
19
30.12.2021 21:22
Osamosvojili smo se z inovacijo. Slovenci zgodovinsko nismo nikomur nič dolžni. Ne sosedom, ne Evropi in ne svetu. Vse, kar smo ... Več.
Piše: Janez Janša
Demokracija in mi: Dobro je, da v katerem koli odnosu postaviš Kontrolorja svojemu egu
18
29.12.2021 21:00
Aktivni državljan je osrednje geslo razmišljanj Mihe Burgerja na našem portalu v zadnjih šestih letih. Aktivni državljan je zato ... Več.
Piše: Miha Burger
Izkoriščeni, razžaljeni, ponižani, zasmehovani in nazadnje še pozabljeni
18
27.12.2021 20:00
Te dni mi je na portalu+ najbolj v oči padel zapis kolegice Simone Rebolj, ki je opisala realno stanje življenjskega standarda v ... Več.
Piše: Ana Jud
V kakšni državi živim, ko mi premier ne more poslati pisma z dobrim namenom, lahko pa mi pišejo ljudje, ki mi grozijo in me žalijo?
18
26.12.2021 22:00
Veliko manj bi lahko bilo mrtvih to jesen, če bi me poslušali, pa so me raje obtoževali v medijih. Veliko manj bi bilo ... Več.
Piše: Milan Krek
Slovenci obožujejo revne, razžaljene in poniževane, da se lahko naslajajo nad njimi in počutijo večvredne
11
26.12.2021 11:00
Na ljubljanskih ulicah srečujem vedno več in vedno bolj rosno mladih kraljev ulice. Zadeti in odsotni prosjačijo v bojda ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Poplava vulgarizmov in brutizmov naročnikov, ki imajo kapital, nimajo pa zavesti o lepem
2
25.12.2021 20:53
Posebne vrste gnus spreleti človeka, ko se po povratku s potovanja zapelje z letališča v mesto in se mu v vpadnicah začnejo ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Tistih 8 hertzov razlike: Glasba med harmonijo z naravo ter nacističnim topotanjem
14
23.12.2021 23:59
Nekaj hertzov razlike v glasbi je lahko usodnih za ustvarjanje razlike med sozvočjem z naravo in nacističnim dirigiranjem ... Več.
Piše: Pavle Okorn
Diploma admirala Masleše ali kako bo slovensko pravosodje torpediralo samo sebe
14
22.12.2021 23:59
Sodstvo se pogreza v najhujši škandal v novejši zgodovini - in to skoraj izključno po svoji krivdi. Tri desetletja negativne ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Zapomnite si ta imena: Poslanke in poslanci, ki so glasovali za status quo glede prirejenih javnih razpisov in korupcije v zdravstvu!
Uredništvo
Ogledov: 1.910
02/
Novak Đoković je igral na karto "budi pametan i pravi se glup", a je izpadel samo glup
Ana Jud
Ogledov: 2.037
03/
Ljudje pa nič. Ostajajo doma in čakajo. Na kaj, vas prosim? Na rešilca, ki jih bo odpeljal v bolnišnico?
Milan Krek
Ogledov: 1.842
04/
Ruska invazija na Ukrajino je morda le še vprašanje dni, razen če bo Putin v zadnjem hipu presenetil z mirovnim predlogom
Božo Cerar
Ogledov: 1.067
05/
Težko je živeti v kletki. V mestu Gogi. Biti ves čas talec ene in iste ideologije.
Pavle Okorn
Ogledov: 1.100
06/
Poteza, ki si zasluži aplavz: Julian Assange postal častni član slovenskega centra PEN
Uredništvo
Ogledov: 1.394
07/
Od podražitev elektrike bodo na koncu profitirale zlasti domače državne energetske družbe
Bine Kordež
Ogledov: 1.026
08/
China’s Belt and Road Initiative: A win-win or a debt trap? The Case of African States
Valerio Fabbri
Ogledov: 872
09/
Panika na levici: Če jim bo Golob odletel iz rok, jih ne reši niti Kos na strehi!
Uredništvo
Ogledov: 3.002
10/
Ne film ne drama, ampak vmesno stanje. Biti na nobeni strani. Biti na svoji zemlji.
Dragan Živadinov
Ogledov: 619