Komentar

Samobrc iz Schengena: Kratka zgodovina slovenske neumnosti

Človeka postaja strah, da se bo z današnjo Slovenijo zgodilo tisto, kar je pred dobrimi sto leti Ivan Cankar prerokoval Avstro-Ogrski. Vsekakor pa se bo pred tem še sama brcnila iz schengenskega sistema, za kar si tako vneto - in žal zelo uspešno - prizadeva. Bližajo se zadnji trenutki, ko je ta samobrc mòč še preprečiti - a kaj ko žal ni na obzorju nikogar, ki bi to tudi izpeljal in udejanjil.

02.07.2019 20:00
Piše: Borut Trekman
Ključne besede:   Schengen   Slovenija   Italija   meja   migranti  

Slovenija je naposled le postala tisto, v kar je tako vztrajno in za vsako ceno rinila - žep na migrantski poti, ki ga že zdaj, kot priča slovensko-italijansko patruljiranje, ne obvlada več. Že tako številčno slabotna slovenska policija ne bo intenzivneje in učinkoviteje varovala svoje schengenske, torej slovensko-hrvaške meje, ampak mejo nekdanje železne zavese in mejo med dvema članicama EU, ki je decembra leta 2007 postala slovensko-italijanska mejna črta.

Pred kakim slabim mescem dni mi je sredi dopoldneva pozvonil telefon in oglasil se je novinar Gašper Petovar, ki sem ga bežno spoznal pred kakimi petimi leti, ko je delal še za Planet TV in me je enkrat ali dvakrat poprosil za kratko izjavo. Ne spominjam se več niti téme, o kateri sva tedaj govorila, kaj šele tistega, kar sem mu bil povedal in kar je nato vključil v svoj prispevek, domnevam pa, da je bilo neposredno ali pa vsaj posredno povezano z nekim mojim odprtim pismom Jean-Claudu Junckerju, predsedniku Evropske komisije, v zvezi s samopredlagalnim komisarskim manevrom tedanje slovenske premierke Alenke Bratušek, ki je rahlo razburkal že rahlo usmrajajočo se mlakužo slovenske zunanje politike pod taktirko danes že zloglasnega "šaljivega kljukca" (eine lustige Person - kot je Goethe poimenoval neko podobno figuro v svojem Faustu), in s tem nemara celo malo pripomogel, da smo nato namesto čas potrebujoče rešiteljice slovenske tranzicije in globoke države pred zloglasno in zločesto EU poosebljajočo evropsko trojko dobili za komisarko iz Slovenije s samoupravno-socialistično nomenklaturo povezano in dokazano hoje po žerjavici vešče šamansko-ruralno bitje, ki je predvsem izpričalo svoje mojstrstvo v finančni materializaciji te svoje veščine - ta razplet vseh vznemirljivih slovenskih komisarskih perturbacij pa je bil zame osebno koristen vsaj toliko, da sem si spočetka sicer še kar intenzivno belil glavo, ali je bolje priti z dežja pod kap ali pa spod kapí na dež, a na srečo ne predolgo, saj je bilo več ko jasno, da sta tako dež kot kap ista figa. In se poslej začel tudi izogibati javnim komentiranjem našega (predvsem zunanjepolitičnega) dogajanja, saj v nadaljnjem bezanju v to iz leta v leto  bolj usmrajeno mlakužo res nisem videl kakega posebnega smisla, zoper odrešeniške popadke kakršnekoli sorte pa sem bil na srečo cepljen že v rani mladosti.

 

Zato me je ta nedavni prijazni telefonski klic Gašperja Petovarja seveda malo presenetil - še posebej s tem, ko mi je bilo postavljeno vprašanje, kaj menim o predlogu našega trenutnega (ne na kvadrat, ampak na kub odrešeniškega)  zunanjega ministra njegovemu italijanskemu kolegu, da naj bi skupne patrulje slovenske in italijanske policije nadzorovale mejo, kar da "postaja celó že meso", saj naj bi bila generalna direktorica slovenske policije že v Rimu v zvezi s pripravljanjem srečanja med za to problematiko pristojnima ministroma obeh strani (domnevni viharje sprožajoči apetiti italijanskega ministra po naši zemlji seveda ne morejo biti nikakršna ovira za táko srečanje).

 

Najprej sem se bil prisiljen lopniti z dlanjo po čelu, da bi bilo moje fizično in psihično zdramljenje dokončno, in vprašati, katero mejo, in ko se je nato izkristaliziralo, da gre za mejno črto med Slovenijo in Italijo, sem, na kratko povzeto, povedal:

 

- da si ne morem misliti, da bi minister Cerar predlagal kaj takega, ne da bi bila o tem prej odločila (in ga za to pooblastila) vlada na čelu s svojim predsednikom;

 

- da si ne morem misliti, da slovenska vlada kar sua sponte in brez vednosti državljanov in njihovega predstavniškega telesa prestavlja južno schengensko mejo z meje med Slovenijo in Hrvaško - od proslule točke T5 do Murskega Središča - na nekdanjo mejo med Slovenijo/Jugoslavijo ter Italijo in Avstrijo, ki jo je Winston Churchill slikovito poimenoval kot "železno zaveso";

 

- facit vsega tega je torej lahko zgolj ena sama nepopisna contradictio in adiecto: 

 

DA ZARADI MEJNEGA NADZORA, KI GA ŽE VEČ LET NA MEJNI ČRTI Z NAŠO DRŽAVO OPRAVLJAJO AVSTRIJCI, SICER STRAHOVITO PRITOŽUJOČA SE SLOVENIJA HKRATI (IN NAJSKRBNEJE PRIKRITO OČEM DRŽAVLJANOV) PREDLAGA ŠE VELIKO HUJŠO PRAKSO TE VRSTE NA MEJNI ČRTI Z ITALIJO IN S TEM SAMA SEBE IZKLJUČUJE IZ SCHENGENSKEGA SISTEMA, POVSEM NEŽENIRANO  PA NAPOVEDUJE, KAKO SI BO PRIZADEVALA, DA V TA SISTEM KAR NAJHITREJE STOPI HRVAŠKA (o čemer se je npr. v nekem slovenskem tedniku nedavno tako prostodušno razgovoril slovenski za te zadeve pristojni minister).

 

- kaj so dejansko izhodišča take vladne politike in na osnovi katerih dejstev in analiz je padla odločitev zanjo, ostaja seveda globoka skrivnost - vsaj zame, a bojim se, da tudi za vse ostale. Gašper Petovar je moje izjave korektno povzel in naslednji dan tudi objavil v kar obširnem članku v Svet24ur, sam pa sem od tega dne naprej kar budno pazil, ali nam bodo naša vseznalska občila nemara le posredovala kakšna nadrobnejša pojasnila ali pa vsaj načelna izhodišča o tej zadevi - seveda brez upa zmage (razen bežne vestičke o srečanju vrha slovenske in italijanske policije).

 

 

Potem pa danes, 29. junija - na MMC RTV SLO in v Delu, verjetno pa še kje drugje - ko strela z jasnega:

  

1. julija (dva dni pozneje!) bodo za obdobje naslednjih treh mescev začele delovati skupne slovensko-italijanske mejne policijske patrulje, ne da bi bili predhodno državljani, ki so na vlado prenesli  pristojnost urejanja protizakonitih migracij, tega trenutno zagotovo najakutnejšega problema Evropske unije in še posebej slovenske države, o tem kakorkoli obveščeni. A to še ni dovolj: če se razmere na področju migracij v naslednjih treh mescih ne bodo uredile - to pa se, glede na skrbno  filtrirane podatke pristojnih slovenskih organov, zagotovo ne bodo - bo Italija, kot opozarja Salvini, na svojo mejno črto/schengensko mejo s Slovenijo postavila fizične ovire.

 

 

***

 

Tako smo torej naposled le tam, kamor smo tako vztrajno silili vse od leta 2015-16, ko smo kaos, ki smo si ga vsak dan redno ogledovali na ekranu (ogledovali pa si ga seveda nismo le mi državljani, ampak tudi tujci, zato da bi varovali interese svojih držav), spreminjali v enkratno, z najglobljo človečnostjo prežeto in bleščeče organizirano in speljano človekoljubno akcijo in hkrati trdno mižali pred resnico. Gorje mu, kdor ni trobil v ta rog! Razglašen je bil za reakcionarja, rasista, fašista in kar je še takih ideološko psovalnih vzdevkov iz levičarskega pojmovnika, deležen je bil skrajnjega zaničevanja, prezira in vsakršnih dezavuacij (podobno kot tisti, ki so si bili pred malone dvema desetletjema drznili  podvomiti o famoznem ustavno priznanem "izbrisu", kakršnega so deset let prej uzakonili najvišji predstavniki vladajoče slovenske politike, seveda pa so se ad usum delphini deset let pozneje spremenili v njegove najgorečnejše nasprotnike).

 

Zadeva je šla celo tako daleč, da se donedavni premier visoko moralnih stališč in pogledov še dandanes neženirano hvalisa, kako bleščeče je njegova vlada reševala in rešila ta problem, ki seveda nikakor ni zgolj slovenski, ampak kar vseevropski - pri čemer pa druge evropske države, z redkimi izjemami, seveda predvsem skrbijo zase in s tem za to, kako ga prevaliti na njihove partnerke v EU, saj ga same nikakor ne morejo/nočejo reševati, ker je v igri vse preveč raznih interesov. Zgrešena politika Angele Merkel v zvezi z migracijami je za to najeklatantnejši dokaz, saj "je zmogla, sie schaffte es" spodnesti in vreči s tečajev v dolgih letih denacifikacije ustvarjeno in izoblikovano socialno-politično ravnovesje svoje države, na katerem  temelji proslula nemška gospodarska prosperiteta, katere zametke gre iskati v obdobju znamenitega gospodarskega čudeža. S to va banque potezo je Merklova v nemško demokracijo vnesla nemir in strah pred ekstremizmi desne in leve provenience, ki so se začeli pojavljati kot reakcija, ostale države EU pa so nolens volens čedalje bolj postajale talke napačne kalkulacije nemške kanclerke, ki je zmotno mislila, kako bodo novi priseljenci rešili probleme, ki so pred Nemčijo - tako kot se je to zgodilo v šestdesetih letih ob odprtju nemškega trga dela za gastarbeiterje iz evropskega vzhoda in mezzogiorna ali pa Male Azije.

 

A kaj ko hudič tiči v nadrobnostih - spregledana je bila ključna razlika med obdobjem petdeset let nazaj in današnjim časom: pred petdesetimi leti so prišli v Nemčijo in v druge evropske države tisti, ki so hoteli za svoje delo boljše plačilo, medtem ko hočejo zdajšnji prišleki boljše življenje kot táko, per se, življenje pač, ki si ga neprestano ogledujejo na pametnih telefonih, teh svojih najnepogrešljivejših rekvizitih. In kdo jim naj to boljše življenje zagotovi? No, za velike države, kot je Nemčija, se ni bati, da ne bi znale bleščeče prevaliti tako odgovornosti kot posledic za svoje napake na svoje manjše kompanjonke, saj vse države z juga EU, kjer poteka zunanja evropska meje, ki je v večini primerov tudi schengenska, okušajo to veščino "vélike evropske sestre" že kar lep čas. In to "ohne Rücksicht auf Verluste, ne glede na izgube)".

 

 

***

 

Slovenija je po tej plati zagotovo med najbolj prizadetimi državami-članicami EU: zaradi svoje majhnosti, zaradi svoje deklarativne (a v marsičem zlagane, iz neuvrščeno-socialističnih floskul in zelo banalnega političnega kalkuliranja porojene) "humanosti" in spretnega pobrenkavanja na sentimentalne strune slovenske duše se je odločila za prevzem edinstvene vloge domnevnega "otoka demokracije in humanosti" v jugovzhodnem delu Evropske unije in je ob prvi veliki migrantski najezdi njenim udeležencem širokosrčno odprla vhodna vrata na svoj državni teritorij, s tem pa seveda tudi izhodna vrata v "obljubljene dežele", očitno ne zavedajoč se, da navzlic schengenskemu sistemu na mejnih črtah med njegovimi članicami vendarle obstajajo dvojna vrata, ki jih seveda lahko zaloputne še kdo drug. Naša diletantsko-analfabetska politika do migracij in migrantov je kaj kmalu doživela krepek trlesk avstrijske strani, a kaj ko živijo akterji te politike v sveti veri, da je trlesk zgolj tisto, kar tresne pred nos njim osebno. Da se to ne bi zgodilo, so rajši mižali pred resnico in jo kaširali, če so jo le mogli. Nič ni pomagalo, da je - na osnovi stvarnih podatkov, ki so ji bili dostopni - celo prejšnja ministrica za notranje zadeve, pravičniška odvetnica prekucuških mariborskih "vstajnikov", le malo pred koncem mandata, zelo diskretno, a vendarle, opozorila na skrajnje nevarne igrice na tem področju: padla je v nemilost, igrice pa so se nadaljevale in trajajo še danes. Nič ni pomagalo, da je vsaj eno med slovenskimi spletnimi občili redno spremljalo potek in razvoj tega problema in opozarjalo na prihajajoče posledice - to je povzročilo samo še hujšo "glajhšaltungo" (vemo, za čigav izum gre!) in pripeljalo npr. celó do tega, da je recimo v oddaji, posvečeni osemindvajsetletnici samostojne Slovenije, njena avtorica vključila vanjo posnetek Kolpe, na katere bregu stojita rezilna in panelna ograja, ter ob tem neženirano izjavila, kako si pred osemindvajsetimi leti nihče niti zamisliti ni mogel, da nam bodo take ograje zamejevale našo z osamosvojitvijo priborjeno svobodo (prosto po Nuši Baranja).

 

Ko da je svoboda plavanje po schengenski meji!

 

Nojevska taktika je seveda obrodila sadove, ki so zdaj na očeh vseh, pa naj si tisti, ki so poskrbeli, da so dozoreli, še tako zatiskajo oči: Slovenija je naposled le postala tisto, v kar je tako vztrajno in za vsako ceno rinila - žep na migrantski poti, ki ga že zdaj, kot priča slovensko-italijansko patruljiranje, ne obvlada več. Že tako številčno slabotna slovenska policija ne bo intenzivneje in učinkoviteje varovala svoje schengenske, torej slovensko-hrvaške meje, ampak mejo nekdanje železne zavese in mejo med dvema članicama EU, ki je decembra leta 2007 postala slovensko-italijanska mejna črta. Po komaj desetih letih uživanja schengenskih meja se iz tega sistema kar sami izločamo, saj je to očitno edini način za prikrivanje nezainteresiranosti in nesposobnosti naših za reševanje te problematike pristojnih državnih organov in institucij, zapovrh pa še kar lepega števila na davkoplačevalske jasli prisesanih) nevladnih, civilnih organizacij in pobud, ki mimo izvirnih dosežkov njihove dejavnosti ne morejo niti sicer tako uspešno "glajhšaltana" slovenska  občila. Človeka postaja strah, da se bo z današnjo Slovenijo zgodilo tisto, kar je pred dobrimi sto leti Ivan Cankar prerokoval Avstro-Ogrski. Vsekakor pa se bo pred tem še sama brcnila iz schengenskega sistema, za kar si tako vneto - in žal zelo uspešno - prizadeva.

 

Bližajo se zadnji trenutki, ko je ta samobrc mòč še preprečiti - a kaj ko žal ni na obzorju nikogar, ki bi to tudi izpeljal in udejanjil. Ali rečeno v tonu nejamrajočega in vserelativizirajočega brezbrižja našega aktualnega ministrskega predsednika: Živi bili pa videli!

 

Borut Trekman je upokojeni veleposlanik, sicer pa tudi publicist, prevajalec, dramaturg in urednik.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
15
Katalonska neodvisnost: V Evropo prek Madrida ali Barcelone?
20
20.10.2019 19:00
Zunanji ministerMiro Cerarnajbrž ni dobro vedel, kaj govori, ko je španski policijski in pravosodni teror v Kataloniji razglasil ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
So Adrio Airways prodali slamnatemu skladu, ker je bilo treba zabrisati sledi sumljivih poslov?
13
20.10.2019 09:00
Agonija Adrie Airways se še ni prav končala, pa nam Alenka Bratušek in Zdravko Počivalšek že ponujata novo avanturo:ustanovitev ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Oktavia. Trepanacija: Opera, ki je uprizorjena v odprti Leninovi glavi
1
19.10.2019 19:00
Biti sto let kasneje v istem političnem prostoru Lenina in poslušati opero o njegovem brutalnem boljševizmu, je poseben ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Farsa v Združenih narodih: Venezuelo izvolili v Svet za človekove pravice
8
18.10.2019 20:00
17. oktobra, na dan umora venezuelskega opozicijskega aktivista Edmunda Rade, je Madurov režim prejel čudovito nagrado Generalne ... Več.
Piše: Božo Cerar
Kratka zgodovina Evropske unije: Od raja na zemlji do problema
18
15.10.2019 22:27
Raj na zemlji, rešitev, podpora, odgovornost, nadzorstvo in disciplina, problem. V jugoslovanskih časih smo Evropsko skupnost ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Do koga bo prišla preiskovalna komisija, ki se ukvarja z otroško srčno kirurgijo v UKCL, če bo šla po sledi denarja in je ne bodo ustavili?
5
13.10.2019 06:00
Zelo dolg naslov, a izjemno kratek odgovor: do mafije. To pa je beseda, ki v Sloveniji, ko gre za javno zdravstvo, sploh nikogar ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Bioumetnost in pragovi živega: Ko si ti ti vse do trenutka, ko ti nisi več ti
0
12.10.2019 17:01
Za Robertino Šebjanič reka ni samo voda v reki, je tudi geološko dno, je rečni geološki presek. Voda je zanjo trenutek, prerez ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Bodo Slovenci preživeli, ker je Peter Handke dobil Nobelovo nagrado?
12
11.10.2019 00:17
Pravzaprav me ne čudi, da je med ljudstvom završalo ob novici, da je Peter Handke prejemnik letošnje Nobelove nagrade za ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Turški napad na Kurde: Če bi Evropska unija protestirala, ji Erdogan lahko spet pošlje milijon beguncev!
19
09.10.2019 22:20
Potreben je bil en telefonski klic turškega predsednika Erdogana ameriškemu predsednikuTrumpu, da je ta sklenil pripadnike ... Več.
Piše: Božo Cerar
Šarčeva Slovenija v Evropskem svetu: Majhna, šibka in nepomembna
16
06.10.2019 18:00
Povprečni član Evropskega sveta praviloma predstavlja tretjino (34%) volilnega telesa svoje države in praviloma najmanj polovico ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Adria Airways je mrtva, naj živi Adria Airways!
10
06.10.2019 09:00
Z Adrio je torej konec, vsaj tako se zdi. Morda bo zdaj čas za vprašanja. Koliko milijonov finančne pomoči je od osamostvojitve ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Teater je ena najbolj kritičnih inštitucij nasploh, ki jih pozna človeštvo
0
05.10.2019 20:34
Zahodnoevropsko umetnost lahko gledamo tudi skozi zgodovino njenih refleksij. Kritična zavest je pomemben del njenega izrisa. V ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Brexit: sindrom škodljivih neoliberalnih ukrepov, ki so spodkopali Evropsko unijo
8
04.10.2019 21:40
Dozdevno neskončen spektakel britanskega poskusa izhoda izEvropske unijeje del širše slabosti v zvezi evropskih držav.EUje v ... Več.
Piše: Shane Quinn
Fenomen Kris je moralna zaveza k boljši in pravičnejši državi. Te nam ne bo dala oblast, ampak jo bomo morali ustvariti sami!
2
02.10.2019 22:30
Kaj je fenomen Kris? To, da smo slovenski državljani v nekaj dnevih zbrali preko 3 milijone evrov za nekaj mililitrov zdravila ... Več.
Piše: Miha Burger
Uredniški komentar: Zakaj si Šarec zasluži impeachment? Zato ker je zlorabil položaj in zato ker prostovoljno ne bo nikoli odstopil
30
01.10.2019 23:00
Predsednik vlade je zlorabil svoj položaj in vplival na nacionalno obveščevalno službo, da je zaposlila njegovo nekdanjo ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
70 let komunistične Kitajske: Amerika bo še dolgo ostala najmočnejša država na svetu
12
30.09.2019 22:00
1. oktober 2019 je za Kitajsko dan posebnega pomena. Na ta dan pred sedemdesetimi leti je namreč nastala komunistična Kitajska ... Več.
Piše: Shane Quinn
Aleksander Čeferin in evropski nogomet
5
29.09.2019 11:00
Ljubljana - in z njo Slovenija - sta za en dan postali središče evropskega nogometa. Za to je bil najbolj zaslužen Aleksander ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Novomeška pomlad, 26. september 1920 - 26. september 2020
2
28.09.2019 22:59
Novomeška manifestacija, ki se je zgodila 26. septembra 1920, je v svoji napovedi izžarevala umetniško željo prek ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Jacques René Chirac (1932-2019)
2
26.09.2019 22:06
O Chiracu sem pisal večkrat kot o katerem drugem francoskem predsedniku, saj je naša delegacija v Evropskem svetu sedela poleg ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Pahor, Šarec in intelektualci
14
23.09.2019 23:59
Ob nedavnih nastopih predsednika republike (na Bledu) in predsednika vlade (v Ajdovščini) se že spet postavlja vprašanje, kam ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Nova farsa na Sodnem svetu: njegov predsednik Erik Kerševan bi se moral izločiti, favoritke za sodnico v Luksemburgu pa ne najde niti Google!
Uredništvo
Ogledov: 2,960
02/
Na Delu strah in tesnoba: Spet bodo masovno odpuščali, govori se celo o 100 preveč zaposlenih!
Uredništvo
Ogledov: 2,607
03/
Psihološki profil Josipa Broza Tita so poznavalci opredelili kot tip grandioznega, celo patološkega narcisa
Uredništvo
Ogledov: 2,056
04/
Do koga bo prišla preiskovalna komisija, ki se ukvarja z otroško srčno kirurgijo v UKCL, če bo šla po sledi denarja in je ne bodo ustavili?
Angel Polajnko
Ogledov: 1,898
05/
So Adrio Airways prodali slamnatemu skladu, ker je bilo treba zabrisati sledi sumljivih poslov?
Angel Polajnko
Ogledov: 1,587
06/
Nemirni Bližnji Vzhod: Zakaj si Združene države v resnici ne želijo vojne z Iranom
Shane Quinn
Ogledov: 1,363
07/
Bodo Slovenci preživeli, ker je Peter Handke dobil Nobelovo nagrado?
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2,475
08/
Katalonska neodvisnost: V Evropo prek Madrida ali Barcelone?
Dimitrij Rupel
Ogledov: 853
09/
Kratka zgodovina Evropske unije: Od raja na zemlji do problema
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1,063
10/
Farsa v Združenih narodih: Venezuelo izvolili v Svet za človekove pravice
Božo Cerar
Ogledov: 955