Kar se odgovornosti tiče se je v teh dneh neprimerno bolj izkazal tržaški pisatelj in intelektualec Claudio Magris, ki je v rimskem dnevniku Corriere della Sera objavil mnenjski članek (vir) o namerah desničarskega italijanskega notranjega ministra Salvinija, da na vzhodni meji sezida zid. Takšne ideje spominjajo na fantazme iz preteklosti, se glasi ključno Magrisovo sporočilo, ob katerem se v Sloveniji, na katero se vse skupaj tudi najbolj nanaša, še ni nihče zdrznil. A če se je vsaj Magris med vrsticami zavzel za nas, je popolnoma, na celi črti pogorela slovenska vlada, zlasti in še posebej njen zunanji minister Miro Cerar. Pripraviti se moramo tudi na to, da bo Mladika glede skupnih policijskih patrulj poskušala manipulirati oziroma - bodimo neposredni - lagati. Češ da ne gre za nič revolucionarnega, nič posebnega, pač pa le za "implementacijo" sporazuma med Slovenijo in Italijo iz leta 2007. No, letnica je ključna: Slovenija je v Schengen vstopila s 1. januarjem 2008, ko se je zunanja meja Evropske unije v tem delu Evrope pomaknila na slovensko-hrvaško mejo. Danes govoriti, da so ukrepi na meji z Italijo zgolj uresničevanje nečesa, kar je bilo podpisano pred vstopom Slovenije v schenegensko obmožje, je zato čista manipulacija.

Ni pa manipulacija, če omenimo, da smo o nenavadni "ideji" zunanjega ministra Mira Cerarja, da bi slovenska policija skupaj z italijanskimi varnostnimi organi patruljirala na nekdanji slovensko-italijanski meji, ki je že nekaj let notranja meja dveh članic Evropske unije, na portalu+ poročali že pred nekaj meseci. Že takrat je (nam) bilo jasno, da gre za nenavadno in za Slovenijo nevarno zamisel, kajti s tem je naša vlada priznala, da so nezakonite migracije iz juga (Balkanska pot) dejansko problem, ki ga ne obvladuje. Poleg tega - in to je v kontekstu EU še bolj pomenljivo - bi nadzor skupnih patrulj na notranji meji dveh članic Unije pomenil, da se med njima de facto vzpostavlja nadzor. Z drugimi besedami, država, ki bi pristala na takšno varnostno kontrolo, bi sama sebe izločila iz Schengena in se uvrstila ob bok tistim članicam EU, ki niso v schengenskem sistemu. Denimo Hrvaški. Zaradi tega je odločitev o skupnem policijskem nadzoru meje med Italijo in Slovenijo nelogična, saj bi takšen nadzor lahko uvedli kvečjemu na meji s Hrvaško in še to le v sodelovanju s hrvaškimi varnostnimi organi.

Claudio Magris se je javno oglasil, Miro Cerar je tiho kot miška.

A propos Hrvaške: namesto da bi slovenska diplomacija intenzivno lobirala za čimprejšnji vstop južne sosede v Schengen in ji po svojih močeh tudi materialno (po potrebi tudi kadrovsko) pomagala pri nadzoru propustne, težko nadzorljive meje z Bosno in Hercegovino, so nekateri slovenski politiki, ministri oziroma vladni predstavniki Hrvatom raje grozili, kako da jih bomo blokirali pri vstopu v Schengen. Kot da ne bi imeli toliko pameti v glavi, da bi dojeli, da je v nacionalnem interesu Slovenije, da je Zagreb čim prej v schengenskem območju in da se večina ilegalnih migracij zaustavi na južnih oziroma vzhodnih hrvaških mejah.

Slovenska vladajoča politika - torej slabo leto kamniškega imitatorja na skoraj štiri leta profesorske kvazietične podlage - nikoli ni bila spodobna dojeti termina realpolitik. Včasih svojega nasprotnika (če Hrvaško zaradi mejnih nesoglasij in nespoštovanja arbitražne odločbe lahko tako poimenujemo) nepričakovano podpreš, vendar ne zaradi njega, pač pa zaradi svojih strateških interesov.

Tega nesposobneži s Cerarjem na čelu ne razumejo.

Odločitev o skupnih policijskih patruljah je morda rezultat slovenskega popuščanja pred italijanskimi grožnjami. Češ, če ne pristanete na to, vam bomo na meji začeli graditi ograjo ali celo zid, kot se te dni repenči njihov notranji minister Matteo Salvini. Tisti kričač, ki je svoj politični kapital sezidal na obljubah o zaustavitvi ilegalnih migracij prek Sredozemskega morja. Ker na vodi ne moreš graditi zidov in ograj, Salvini zdaj populistično kokodaka o morebitnem zidu na meji s Ščavi. S toliko zgodovinskimi predsodki, kolikor jih je na vzhodu Italije do Slovencev, ni težko spraviti javnost na noge. Tudi če je ideja neumna. Važno, da je provokativna in grandiozna.

Vendar pa je odločitev o ograji ali celo nekakšnem zidu na meji s Slovenijo ta hip izključno italijanski notranjepolitični spin. O tem, kam postaviti Salvinija, bodo prejkoslej odločali italijanski volivci. Za nas pa je pomembno vprašanje spoštovanja pravnega reda oziroma nacionalnih interesov. In mešane policijske patrulje na meji, ki uradno ne obstaja več, zagotovo niso nekaj normalnega. Zaradi tega prosimo tiste poslance ali poslanske skupine v državnem zboru, ki se niso nalezli Cerarjeve neumnosti in jih ne fascinira Salvinijevo petelinjenje, naj skladno s slovensko ustavo in zakoni proti gospodu Miru Cerarju, zunanjemu ministru Republike Slovenije, nemudoma in brez odlašanja, vložijo interpelacijo, saj je s svojimi nepremišljenimi idejami in soglasjem glede skupnega policijskega nadzora na slovensko-italijanski meji škodoval slovenskim nacionalnim interesom in Slovenijo izločil iz schengenskega območja.

V bistvu nam še noben zunanji minister ni naredil toliko škode. To je vsekakor zdaj tudi problem za predsednika vlade, kajti imeti v vladi človeka, ki deluje proti lastni državi, zagotovo ne more biti pametno, še manj pa politično oportuno. V 20. stoletju, ko so še obstajale nacionalne države, so takšne ljudi postavili pred sodišče in jim sodili zaradi veleizdaje ...