Hong Kong je bil 100 let angleška kolonija. To je postal v času krutega kapitalizma in še hujšega kolonializma. Danes je svet nasičen z obtožbami kapitalizma in tudi kolonializma. Priča smo bili socialnim in socialističnim revolucijam. Priča smo bili osvobajanju kolonij. Pri obojem je bila Slovenija na strani revolucionarjev in tudi osvoboditeljev kolonij. Dopovedovali so nam, da smo na pravi strani. Svet misli, da je bil kapitalizem krut, izkoriščevalski in da so upori proti kapitalizmu upravičeni.

Tudi o kolonializmu ni slišati nič dobrega. Ta je še boj osovražen kot kapitalizem. Oba zla, ki sta teptala človeštvo, počasi izginjata in nekako udomačilo se je mišljenje, da je prav tako. Prav Hong Kong pa postavlja na glavo vse, kar smo dojemali in dojeli kot edino resnico. Hongkong je bil nekoč angleška kolonija. Kolonija je postal v času, ko je angleški imperij obvladoval večino sveta in ko je vladal kruti kapitalizem. Prav v času, ko je Hong Kong postal kolonija, so se začeli pojavljati prvi upori proti kapitalizmu. Delavski razred je postavil svoje zahteve po osemurnem delavniku, po letnem dopustu, regresu in mnogočem, kar je danes samoumevno.

O uporih v kolonijah in zahtevah po osvoboditvi je sicer manj znanega, bolj znane so imperialistične vojne, ki so dosegle vrhunec v obeh svetovnih vojnah. Po drugi svetovni vojni so se kolonije v  glavnem osvobodile in imperiji so razpadli. Potem, ko je angleški imperij že popolnoma razpadel, je ostal Hongkong.

Hongkong tudi ni doživel socialistične revolucije, skozi kakršno je šla Kitajska. Namesto revolucije tako v osvobajanju izpod kolonialnega suženjstva kot tudi socialistične revolucije so Angleži po preteku stotih let, kolikor je določila pogodba, Hong Kong predali Kitajcem. Prebivalci Hong Konga praktično niso bili partner pri predaji. Angleži so jih morali prepustiti Kitajski.

Na ta način so po našem pojmovanju doživeli dvojno svobodo. Osvobodili so se kolonialistov in prišli v socialistično državo, ki je doživela revolucijo in kjer je revolucija terjala na milijone žrtev. Sedaj je Kitajska socialistična republika. V njej vlada komunistična partija. Takole na hitro lahko rečemo, da je Hong Kong doživel dvojo srečo. Otresel se je kolonialnega jarma in kapitalizma. In sedaj nastopi tisto, kar je zanimivo.

Ves svet trdi, da je kolonializem svet pahnil v pogubo, da je zavrl razvoj podjarmljenih narodov, ki se nikakor ne morejo otresti zaostalosti in capljajo za razvitim svetom. Prav tako trdno je prepričanje, da so socialistične revolucije pozitivne in se je prav po zaslugi prve, tj. Oktobrske, svet spremenil, sociala je dobila zagon in sedaj svet živi bistveno bolje, kot bi živel brez revolucije leta 1917.

Prav Hong Kong pa vse to negira. Postavlja na glavo teorijo, da se svet lahko spreminja z revolucijami.

Prebivalci Hong Konga protestirajo v strahu, da jih bo velika Kitajska pohrustala in jih sicer svobodne podjarmila in spravila pod socialistični dežnik nedemokracije. Če pozorno opazujemo primer Hong Konga, vidimo razliko med evolucijo in revolucijo. Hong Kong se je po zaslugi kolonialnega statusa izognil revoluciji. Izognil se je tudi bojem za osvoboditev izpod kolonialnega jarma. Kot kolonija je sprejel angleško omiko in kulturo. Nekoliko sicer pokitajčeno, a vseeno. Kolikor je znano, se danes prebivalci Hong Konga zavzemajo za demokracijo evropskega kova, za pravno državo, skratka za odnose, kakršni veljajo v evropski kulturi.

Hongkong je resda majhen, a vseeno poučen vzorec, ki kaže, da revolucije niso nuje za spreminjanje sveta, da zadostuje navadna evolucija. Tukaj se odpira več vprašanj, na katera bo prej ali slej potrebno odgovoriti.

Prvo je prav gotovo vprašanje, ali je bila Oktobrska revolucija upravičena in ali je res prinesla napredek človeštvu? Ne smemo pozabiti, da je ravno boljševiški prevrat z revolucijami, ki jih je vzpodbudil in podpiral, povzročil nadaljnjih 100 milijonov žrtev, kar je znatno več kot obe svetovni vojni. Ne smemo pozabiti tudi na razdejanja, ki so jih revolucije povzročile. Tudi Slovenci smo doživeli eno leta 1945. Rane še sedaj niso zaceljene.

Vprašanje je tudi, ali so kolonije napredovale po tem, ko so se osvobodile. Vzemimo na primer Afriko. Odgovor, če je iskren, najbrž ni po volji establishmentu, ki se napaja iz t.i. politične korektnosti. Bivše kolonije, če smo maksimalno politično korektni, se z redkimi izjamami razvijajo neprimerno počasneje kot razviti svet, ki se v glavnem ne napaja več iz izkoriščanja nekdanjih kolonij.

Gre za pomembna vprašanja, saj je svet na prelomnici. Ali bo zašel v novi krog revolucij, ali pa si bo malo oddahnil in se prepustil evoluciji. Ta je počasnejša, a dosega enake cilje, vendar brez konfliktov in zlasti brez žrtev.