Prizadevanja za vključitev preostalih držav na območju bivše jugoslovanske federacije in Albanije v evroatlantske integracije je že dolgo stalnica slovenske zunanje politike. Slovenija je sedaj izrazila tudi interes za položaj komisarja za širitev v novi sestavi Evropske komisije. V interesu Republike Slovenije je nedvomno, da v naši jugovzhodni soseščini dokončno zavladata stabilnost in gospodarski razvoj. To bi moral biti po logiki stvari tudi interes drugih držav članic evroatlantske skupnosti. Za enkrat še velja, da je omenjene cilje najlažje - ali pa sploh mogoče - doseči le z vključitvijo vseh držav Zahodnega Balkana, kot to regijo pogosto imenujemo, v omenjeno skupnost. Vendar sedaj stvari niso več tako jasne in enostavne kot pred desetletji, ko sta se porodila omenjeno prepričanje in politika širitve EU in Nata na Balkanski polotok.

V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je nekako veljalo, da je hitrost vključevanja nekdanjih socialističnih držav srednje, vzhodne in tudi jugovzhodne Evrope v Nato in EU odvisna predvsem od sposobnosti držav kandidatk, da opravijo ustrezne reforme in zadovoljijo osnovne standarde članstva. Pri tem so bile deležne ne samo spodbudnih besed držav zahodne Evrope in ZDA, ampak tudi konkretne vsestranske pomoči. Rusija je bila po propadu Sovjetske zveze zaposlena sama s seboj in tako bolj pasivna opazovalka omenjenih procesov. Kitajska je bila daleč in orientirana na svoj notranji razvoj in kvečjemu na dogajanje ob svojih mejah. Skratka, ob predpostavki, da Zahodu razmeroma hitro uspe spraviti zahodno-balkanske narode, se je zdela omenjena naloga naše zunanje politike relativno lahka in neproblematična. Z ozirom na naše poznavanje regije je bila dobrodošlo dopolnjevanje prizadevanj Zahoda.

Naša država pa se danes v uresničevanju svoje politike podpore evroatlantskim ambicijam preostalih delov nekdanje skupne države in Albanije srečuje z bistveno spremenjenimi razmerami. V nekaterih delih Zahodnega Balkana se je med tem navdušenje nad evroatlantskimi integracijami iz več razlogov nekoliko ohladilo in članstvo postalo manj privlačno. Ne samo zaradi zahtevanih reform, ki pomenijo slovo starim praksam. "Balkanska posla" smo jih pogosto imenovali. Notranje težave EU, težave z njeno kredibilnostjo in tudi razkorak med starimi in novimi članicami so prispevale svoje. Ohladila se je tudi pripravljenost držav EU, da po hitrem postopku sprejmejo medse nekdanje socialistične države na vzhodnem in jugovzhodnem obrobju. Ne nazadnje zaradi prezaposlenosti z brexitom in porasta populistov na lastnih tleh. Postavlja se celo vprašanje, ali bo do naslednje širitve EU na jugovzhod sploh prišlo v doglednem času. Nobena skrivnost ni, da so do tega močno zadržane Francija, Nizozemska in Danska. Navdušena ni niti Nemčija. Vprašanje je tudi, ali ji bo naklonjen Španec Josep Borell, kandidat za novega visokega predstavnika EU za zunanjo politiko. Ne gre pozabiti tudi na skorajšnji odhod Velike Britanije iz EU. Britanci so bili namreč vnet zagovornik dejavnosti EU v prid političnega in gospodarskega razvoja Balkana in njegovega približevanja in vključevanja vanjo.

Nekoliko drugačen je bil razvoj vključevanja balkanskih držav v Nato. Bil je hitrejši, k čemur je pomembno prispevala tudi Slovenija. Vendar proces tudi tu ni bil premočrten. ZDA so v zadnjem desetletju svojo pozornost bolj kot Evropi in s tem tudi Balkanu začele posvečati drugim območjem, v prvi vrsti Aziji oziroma Kitajski.

To sicer ne pomeni, da so EU in ZDA, katerih medsebojni odnosi v zadnjih letih niso najboljši in ki vplivajo tudi na njihovo sodelovanje glede Balkana, povsem dvignile roko nad njim. So ga pa zanemarile, kar so izkoristili drugi. Na polotok so se začeli vračati nekateri stari igralci – Rusija ter Turčija – in pojavljati novi: Kitajska. Vsak s svojimi interesi, ki praviloma niso naklonjeni poti zahodno-balkanskih držav v EU in Nato ali pa jo celo izključujejo.

Rusija, ki si je povrnila svojo samozavest, skuša obnoviti vpliv, ki ga je imela Sovjetska zveza pred svojim propadom. Utrjuje svoje pozicije v Srbiji in v Republiki srbski. Iz Srbije skuša napraviti nekakšno Kubo ali Venezuelo jugovzhodne Evrope. V Republiki srbski podpira njene poskuse destrukcije Bosne in Hercegovine. Svoj vpliv širi tudi v drugih delih Balkana, kjer, podobno kot drugje v Evropi, skuša oslabiti demokratične procese in demokratične države, nekje z večjim drugje z manjšim uspehom.

V regijo je s projekti v okviru svojega programa pasu in ceste zakoračila tudi hitro vzpenjajoča Kitajska. Gradi in s posojili financira razne infrastrukturne projekte od mostov, cest, železnic do termocentral na premog. Pri tem druga svetovna sila ne postavlja kakšnih nadležnih vprašanj o reformah, človekovih pravicah, vladavini prava in podobno. Z omenjenim programom skuša pridobiti vpliv in izvoziti svoj avtokratski model.

Severni Makedoniji in Črni gori kaže najbolje, slabše Albaniji, Kosovu, Bosni in Hercegovini ter Srbiji.

ZDA ostaja tesna podpornica Kosova in se v omejenem obsegu vrača v regijo. Krepi namreč aktivnosti, s katerimi skuša zmanjšati energetsko odvisnost polotoka od ruske nafte in plina. Po krajšem obotavljanju je podprla vstop Črne Gore v Nato, ki ji bo kmalu sledila tudi Severna Makedonija – kljub ruskemu nasprotovanju. Balkan, podobno kot danes še marsikateri del sveta, postaja območje tekmovanja med velikimi silami. Če k temu prištejemo med prebivalstvom še vedno tlečo versko nestrpnost in etnično sovraštvo in ne povsem pozabljene radikalne ideje, potem reklo, da je Balkan sod smodnika, spet postaja aktualno. V 90. letih prejšnjega stoletja so imele ZDA moč in voljo, da posredujejo in končajo tamkajšnje vojne vihre. Spomnimo se Bosne in Kosova. Veliko vprašanje je, ali je danes temu še tako.

O uspešnosti naše balkanske politike so mnenja različna. V omenjenih novodobnih razmerah jo bo še težje uresničevati. Podobno velja za delokrog komisarja za širitev. Potrebno bo vsekakor več iznajdljivosti in odločnosti. To seveda pomeni tudi večjo izpostavljenost in s tem tveganje. Na kar pa Slovenci po osamosvojitvi ne pristajamo radi. Vendar v nasprotnem primeru bo omenjena politika postala le črka na papirju.

Slovenija je s svojo politiko podpore vključevanju omenjenih držav jugovzhodne Evrope v evroatlantske integracije uspešnejša, če se povezuje s podobno mislečimi državami. Dejavnosti v okviru procesa Brdo-Brijuni in sodelovanje pri tem s sosednjo Hrvaško je korak v pravo smer. Enako povezovanje z Nemčijo in Francijo kot vodilnima državama EU, v okviru Berlinskega procesa. Kot rečeno, pa bodo potrebni dodatni prijemi. Zaveznike je potrebno iskati še naprej, tako v soseščini Balkana kot v oddaljenejših članicah EU, v krogu prijateljic širitve EU. Posledice negativnega dogajanja na balkanskem polotoku sežejo tudi do njih. Vsekakor ne gre zanemariti ZDA in dejstva, da ji nekatere države v regiji s Kosovim na čelu še vedno prisluhnejo bolj kot drugim, in da je Nato, KFOR, pomembno sidro stabilnosti.

Pomembno je, da je Slovenija nedavno gostila vrh Pobude treh morij. Aktivna v pobudi bi morala ostati še naprej. Omenjena odločnost vključuje odkritejši dialog s kandidatkami. Dialog tako glede slabosti drugih povezovanj kot glede njihovega izpolnjevanja pogojev za članstvo v evroatlantskih integracijah in potrebe ureditve medsebojnih odprtih vprašanj, ne nazadnje vprašanja mej in njihovega ustreznega nadzora. Ne gre skrivati tudi našega pričakovanja, da ob podpori njihovim interesom pričakujemo tudi njihovo spoštovanje naših.

Za Zahodni Balkan so značilni t.i. karizmatični politiki. Nekateri - denimo Đukanović v Črni Gori - so na oblasti desetletja.

Večja odločnost bi morala priti do izraza tudi v odnosu do držav članic EU glede izpolnjevanja danih zavez in ohranjevanja kredibilnosti. Npr. glede Severne Makedonije potem, ko je ta uredila odprta vprašanja z Bolgarijo in Grčijo, s slednjo tudi vprašanje svojega imena. Realne možnosti članstva v EU in investicije bodo v tekmi z Rusijo in Kitajsko igrale zelo pomembno vlogo. V nasprotnem primeru se bo atraktivnost EU še zmanjšala in notranji položaj v Severni Makedoniji in še kje, nevarno poslabšal. Ne nazadnje bi morali naša stališča jasneje in odločneje predstaviti in v skladu z njimi postopati tudi v odnosu do omenjenih tretjih držav, ki delujejo z nasprotnih pozicij.

Glede na to, da je naš vpliv v Bruslju pičel in naša specifična teža v mednarodni skupnosti majhna, je vse to, kot rečeno, velik zalogaj. Pozitiven izplen še zdaleč ni zagotovljen. Kar pa ne pomeni, da priložnosti, ki jo nudi naše predsedovanje EU v drugi polovici leta 2021, ne gre poizkusiti izkoristiti. Priprave na predsedovanje in na sodelovanje v triu z Nemčijo in Portugalsko so se že pričele. Zahod, katerega del smo, mora izkoristiti pozitiven vpliv, ki ga še ima v regiji in ustrezno reagirati na dejavnosti, ki destabilizirajo jugovzhodno Evropo in jo odvračajo od povezovanja z njenim osrednjim in zahodnim delom. Premike v odnosih med Srbijo in Kosovom, ali v Bosni in Hercegovini, je možno doseči le s skupnimi, koordiniranimi napori prizadetih držav, sosednjih držav, EU, ZDA in Nata. Sporazum med Severno Makedonijo in Grčijo dokazuje, da so ob vsestranski angažiranosti pozitivni premiki mogoči, čeprav so se še nedavno zdeli nedosegljivi.

Dr. Božo Cerar je veleposlanik v pokoju.