Namen tega prispevka je odpreti javno razpravo, predvsem v medijih in izobraževalnih ustanovah, in to ne le o ameriški vesoljski upravi (NASA), temveč tudi o vesoljskih programih in o vesolju nasploh. Problematika je veliko kompleksnejša in obsežnejša, kot se zdi na prvi pogled. Protislovja, ki jih izpostavlja ta in prihodnji prispevki, namreč prinašajo dezorientiranost pogleda na vesolje ter našega mesta in pomena v njem. To je ključno. A tudi finančni vidik ne gre zanemariti. Vesoljske agencije so namreč prava monetarna črna luknja. Zgolj NASA na primer letno porabi 20 milijard ameriških dolarjev (letos naj bi imela potrjenih 21,5 milijard), kar je okrog 53 milijonov dolarjev na dan. Vsak dan. Kritiki, ni jih malo, zato pravijo, da je NASA pravzaprav največja pralnica denarja na svetu. Po nekaterih podatkih naj bi nas vsi vesoljski programi (industrija, raziskave ...) na svetu od leta 1960 do danes stali dobrih pet tisoč milijard dolarjev (dobrih pet bilijonov; Američani bi rekli trilijonov). Z drugimi številkami: sedaj naj bi nas stali dobrih 10.000 dolarjev na sekundo. Z vidika votlosti informacij in protislovij o vesolju, ki smo jim priča, je bilo in je še zdaj na voljo nešteto poti za pametnejšo porabo tega denarja.

A potrebno je biti skrajno previden. Dregniti v ustanovo, kakršna je NASA, in postaviti pod vprašaj njeno delo, ki veliki večini ni le všeč, temveč ga tudi neizmerno ceni in navdušuje, je sila nehvaležno početje. Stigmi teoretika zarote se je skorajda nemogoče izogniti. Jasno, saj se postavimo po robu vrhunskemu piaru, ki prežema vse pore našega življenja, njegove protagoniste pa najdemo na vseh nivojih, od svetovne politične elite navzdol. Najvarnejša pot je zato ta, da za kritiko uporabiš informacije, ki nam jih ponuja sama - NASA.

Znamenita fotografija iz leta 1968: vzhajajoča Zemlja iz površja Lune.

Pričakovali bi, da bo tovrstna kritika ustanove, ki dnevno potroši na desetine milijonov dolarjev, hudo težak zalogaj, a že bežen uvid v rezultate njenega dela pokaže velike napake, nedoslednost in malomarnost. Nekaj tega bo prikazanega v tem in prihodnjih prispevkih. Za zaključek uvoda naj opozorim, da sem se pred približno pol leta s podobnim prispevkom obrnil na časopisni hiši Delo in Večer, v smislu dobre manire, da bi javnost argumentirano opozorili na neverodostojnost Nase oziroma vesoljskih agencij nasploh. Brezuspešno. Na Delu so osnutek zavrnili, češ da je preveč radikalen, na Večeru pa je celo prišlo do sestanka z enim od urednikov (Rok Kajzer), ki pa je po prejemu osnutka postal nedosegljiv (tudi telefon je nehal dvigovati).

Toliko o raziskovalnem novinarstvu - in kultiviranosti.

Psevdoznanost po poti religije

NASA nam kaže vesolje zelo podrobno in zelo daleč, le verjeti morate, da slike prikazujejo to, kar trdijo njeni predstavniki. Pri Nasi oziroma astronomiji nasploh ne gre za klasično znanost, katere metoda temelji na ponovitvenem eksperimentu. Pri astronomiji je metoda zgolj opazovanje, ki se ali pa ne naslanja na dognanja drugih znanstvenih področij. Ključno je torej verjetje, recimo kar vera – imeti nekaj za resnično. Gre torej za neke vrste psevdoznanost, ki pa postaja vse bolj podobna religiji. Tudi zadnje reakcije v primeru "fotografije" črne luknje so dober primer tega. Da ne bo nesporazume, nič ni narobe, če se nekdo ukvarja z astronomijo in astronavtiko, toda nemožnost ponovitvenega eksperimenta (npr. nihče od nas ne more v vesolju preveriti Nasinih trditev in razlag) nas zavezuje, da smo pri Nasinih dosežkih, ter astrofiziki nasploh, toliko bolj skeptični in pikolovski. Vsaj morali bi biti. 

Danes nas NASA sama opozarja, da smo bili v preteklosti premalo kritični do nje. Mogoče je ravno sedaj, ob 50. obletnici "hoje po Luni", pravi čas, da se zadeve razčistijo. Opozarjanje na Nasino (ne)verodostojnost je prvi korak k temu.

NASA samo sebe postavlja na laž

NASA je nastala leta 1958 kot odgovor Združenih držav Amerike na rusko "prevlado v vesolju". Ključen naj bi bil satelit Sputnik 1, ki naj bi ga leta 1957 Rusi poslali v vesolje. Bivši ameriški predsednik Barack Obama, velik Nasin zagovornik (verjetno bo podobno vlogo odigral tudi Donald Trump), je leta 2016 v enem od svojih govorov dejal:

"Pred šestdesetimi leti, ko so Rusi prednjačili v vesoljskih raziskavah, nismo zanikali, da je Sputnik bil v vesolju. Nismo se prerekali glede znanosti in nismo skrčili proračuna za raziskave in razvoj. Raje smo, skorajda preko noči, izdelali vesoljski program in dvanajst let kasneje smo že hodili po Luni."

Propagandni video za kapsulo Orion

Obama je to izjavil dve leti po objavi propagandnega videa za kapsulo Orion, v katerem Nasin inženir Kelly Smith pojasni, katere vse probleme morajo rešiti, preden bodo ljudi poslali izven zemeljske orbite. S tem implicitno priznava, da človek nikdar ni bil na Luni. Še več, kot kaže, nam je dosegljiv le spodnji del nizkozemeljske orbite, par sto kilometrov v višino - oziroma zgolj kakšna tisočinka uradne razdalje do Lune (Luna naj bi bila od Zemlje oddaljena 384.000 kilometrov). Leto po Nasini objavi videa in leto pred Obamovo pompozno izjavo je v intervjuju za EuroNews (vir) o človekovih vesoljskih podvigih veliko povedal tudi Nasin astronavt, takratni poveljnik Mednarodne vesoljske postaje (MVP) Terry Virts. Bil je povsem jasen: "

"Right now we can only fly in Earth orbit, that is the farthest that we can go."

Trenutno torej lahko letimo le znotraj zemeljske orbite, to je najdlje, kot lahko gremo. Dodal je še, da Nasa šele razvija rakete in ostalo tehnologijo, ki bi nam omogočili polet naprej, izven orbite, ter s tem raziskave Lune, Marsa, asteroidov ipd.

Pozorni bodite na 4:29. Ko to pove astronavtska avtoriteta, kot je Virts, smo lahko le tiho.

Izjava Virtsa ni prav nič izvzeta iz konteksta; češ, pred pol stoletja smo z bistveno slabšimi materiali in tehnologijami (na tehničnem in informacijskem področju) ter z živimi človeškimi posadkami prebijali zemeljsko orbito, se vračali nazaj na Zemljo, sedaj pa je to za nas nepremostljiv problem in izziv. Če bi pred pol stoletja zares bili na Luni, pravi eden od kritikov Nase, bi danes tam že stali hoteli, pot do tja pa bi nas stala par tisoč dolarjev. Ne, zdravorazumski kontekst je ravno in zgolj ta, ki ga podata izjavi Smitha in Virtsa skupaj: Človek do danes ni prebil zemeljske orbite. Kot vse kaže, mu to ni uspelo niti s posadko niti brez posadke.

Nasin inženir Kelly Smith predstavi projekt Orion.

Predsednik Obama je zagotovo vedel za Virtsovo odkrito izjavo, kot je vedel tudi za projekt Orion ter za probleme, ki jih mora razvijajoča se kapsula rešiti. Vsak ameriški predsednik je o Nasi vedel in ve več, kot bomo mi kdajkoli vedeli. A pustimo nastopaštvo ob strani. Raje izpostavimo glavna problema, zaradi katerih smo, kot pravi Nasa, prikovani v zemeljski orbiti. Prvi so Van Allenovi pasovi, to je območje močnega in nevarnega sevanja, ki se razprostira na razdalji od petsto in menda vse do nekaj deset tisoč kilometrov daleč od Zemlje. Nasin inženir Smith v že omenjenem videu poudari, da bodo morali najprej rešiti problem tega sevajočega območja, ki lahko poškoduje navigacijski sistem, računalnike in nasploh vso elektroniko v kapsuli, šele nato bodo poslali ljudi skozenj. Ponavljamo, Van Allenovi pasovi se pričnejo na višini, ki predstavlja le dobro tisočinko poti do Lune.

Drugi problem predstavlja povratek kapsule nazaj na Zemljo. Ne le zaradi tega, ker mora še enkrat prebiti Van Allenove pasove, pri hitrem prodiranju skozi zemeljsko atmosfero namreč nastopi še problem visokega segrevanja, s temperaturo preko 2.000 stopinj celzija. Ognjena plazma, nastala okrog kapsule, ni le toplotni problem, povzroči tudi komunikacijski mrk – komunikacijske povezave plazme ne prebijejo. Kapsula je v teh kritičnih trenutkih povsem prepuščena sama sebi. Predvidevajo, da bi to naj bil najnevarnejši del celotnega leta.

Van Allenova pasova okrožata Zemljo, razprostirata se od 1000 do 60.000 kilometrov nad Zemljinem površjem. NASA se ju je resneje lotila leta 2012, ko je v vesolje izstrelila dve sondi, namenjeni preučevanju Van Allenovih pasov.

Prebiti zemeljsko orbito in se vrniti nazaj je torej še vedno velika uganka za Naso in ostale vesoljske agencije. Kljub temu pa na Nasinih spletnih straneh - te pa predstavljajo vir informacij za veliko večino masovnih medijev - še vedno najdemo slikovno gradivo in opise človekovih obiskov na Luni pred pol stoletja. Kako to, da se to protislovje glasneje ne izpostavi? Nam je vseeno, ali pa je bilo polstoletno pranje možganov tako učinkovito, da protislovja ne dojamemo?

Zanimivo je z današnjimi očmi gledati, kakšni tehnološki skropucali sta bili na primer plovili Apollo 11 in Apollo 17, ki naj bi prvič (1969) in zadnjič (1972) človeka ponesli na Luno - ter nazaj! Dopustimo lahko, da sta pred pol stoletja izgledali napredno in dovršeno, a pri tem (omejenem) izgledu je tudi ostalo. Kajti tudi takrat so Van Allenovi pasovi in visoke temperature predstavljali enak problem kot danes. Če bi ta problem rešili že takrat, s tistim znanjem, materiali, tehnologijami ... ga sedaj zagotovo ne bi izpostavljali. 

Danes nas Nasini astronavti in piarovci prepričujejo, da pol stoletja niso bili na Luni (in tudi nasploh izven zemeljske orbite) zgolj zaradi manjšega proračuna, kot so ga imeli v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Slab izgovor, najtežje in najdražje je namreč prebiti ledino, potem je vse lažje in ceneje. Hkrati so ti na razpolago vse boljši materiali in tehnologije. Sicer pa to nima nikakršne zveze z iskanjem rešitve problema prebijanja Van Allenovih pasov, ki ga sedaj izpostavljajo. Ko so ta problem enkrat rešili, so ga rešili za vselej, ni potrebno še enkrat odkrivati tople vode. Prazne marnje.

Astronavt Don Pettit s svojimi izjavami kompromitira Naso.

Na tem mestu si za uvid v Nasino podcenjevanje javnosti poglejte še to pojasnilo, ki govori o dostopu do Lune in uničenju (!) tehnologije: Don Pettit je eden tistih PR-astronavtov, ki najbolj kompromitirajo in smešijo Naso (in velja si pogledati še nekatere druge njegove izjave). In za takšne neumnosti dobiva Nasa 53 milijonov dolarjev na dan?!

Kakorkoli, v duhu izjave astronavta Virtsa (in inženirja Smitha) lahko mirno in nič zarotniško zapišemo: človekovi pristanki na Luni so bili velika, grda prevara. Nič čudnega torej ni oziroma je celo nujno, da je Nasa "izgubila" originalne posnetke teh pristankov (vir), na katerih so kritiki našli veliko napak. Če že, bomo od sedaj lahko gledali le prečiščene, prirejene kopije.

Neverjetno, mar ne? Nasa je "pomotoma" izbrisala enega ključnih dosežkov človeštva moderne dobe ...

In ne le, da so pri Nasi "izgubili" množico posnetkov in ostalih podatkovnih baz največjega človekovega tehnološkega podviga vseh časov, tudi naprav, s pomočjo katerih bi lahko predvajali oziroma brali ta material (če bi ga slučajno našli), nimajo več. Tako vsaj trdi bivši direktor letenja pri Nasi Gene Kranz. Težko si je zamisliti bolj načrtno, skrbnejšo izgubo podatkov, v tem primeru celo dokaznega materiala.

Komentar: brez komentarja ...

V tem duhu tudi ni čudno, da so Nizozemci odkrili, da je "kamen z Lune", ki so ga leta 1969 kot darilo prejeli od posadke Apolla 11, v resnici ničvreden "okameneli" (fosiliziran) les (vir). Podobno lažno darilo naj bi posadka razdelila več kot sto državam!

Kamen iz Lune v resnici ni bil od tam, ampaj je šlo za fosiliziran kos lesa.

Izjave predstavnikov Nase - pa tudi naša zdravorazumska presoja, nam danes torej govorijo o lažnosti Nasinih pionirskih in tudi kasnejših podvigov. Se bo kdo kdaj opravičil človeštvu za te prevare? Da so na ta način hoteli nevtralizirati rusko prevlado v vesolju, ni zgolj nedostojen, temveč tudi slab izgovor. Problem Van Allenovih pasov in visokih temperatur pri vesoljskih poletih velja za vse, tudi za Ruse, kar pomeni, da tudi slednji niso prišli kaj prida daleč od Zemlje. A za nas je ključno to, da je Nasa vzniknila na prevari. Upravičeno se postavlja vprašanje, kako sploh zaupati takšni ustanovi. Še posebej v luči tega, da bdi nad področjem, ki ne temelji na klasični znanosti - temveč na verjetju. Že ena laž bi zanjo morala biti usodna. Pa ni, in ker ni, je verjetnost naslednjih laži toliko večja. Še posebej, če ti laži letno prinašajo na desetine milijard dolarjev.

(se nadaljuje)