Komentar

"Resnice ni brez ideje ali vsaj iluzije. Prinašajo jo zasanjani misleci, plačujejo s kapljami krvi."

25. junij smo zaznamovali kot Dan državnosti naroda, ki je dosegel, kar si je želel s polno pravico stoletja. Predsednik vlade je spravljivo nakazal, da bi brez obstoja Države, ki je ni, ne bilo niti današnje. Slavili smo izstreljene naboje, odhod sovraga. Nekaterim se je ob prazniku zazdelo, da prejšnje države ni bilo treba odpravljati, drugim pa da je ni bilo treba ustanavljati; nekaterim predstavlja nedosegljivo utelešenje socialne empatije, drugim teror enomislečih; nekaterim je bilo preveč policije, drugim premalo; preračunavajo se statistike kav in hladilnikov, zaposlenih in  nezaposlenih, umrlih, rojenih, stanovanj, hiš, asfaltov, železniških prog. Bržkone imajo vsi prav.

14.07.2019 09:00
Piše: Zvjezdan Radonjić
Ključne besede:   dan državnosti   Gorenje   Branimir Johnny Štulić   Azra   resnica   Valentine Xavier   Bessie Smith  

Težava z resnico je dvojna: ljudem jo zmorejo prinesti le predrzni, vendar ima nizko ceno.

V spominu prejšnjih dekad mi je ostala zajetna težnja k resnici, sla po njej; subjektivna optika se usmerja na proporcije resnice in laži. Tehtam, ali so jo tedaj zares tako zelo hoteli, ali me le vara spomin?! Če je bilo tedaj za nakup hladilnika Gorenje potrebnih 11 enot resnice in 2 enoti laži, me zanima le, koliko enot je plačati sedaj? Ali, po neminljivem Branimirju Johnnyju Štuliću, frontmanu Azre: "Kako je do neprepoznavanja dovedena suština prevare". Hladilnik, za katerega je potrebna enota laži, me pač ne zanima; raje jem iz rok v usta. Preštevam znotraj spomina (drugega izhodišča nimam) vse ure, ki smo jih v pogovorih namenili resnici. Ne da bi enkrat samkrat pomislili na laž. Z njo nismo želeli živeti, prepuščali smo jo kabinetskim kravatam, damam z visoko peto, s smešnimi suknjiči; partijski nomenklaturi, odvetnikom, napovedovalcem resnobnih oddaj, govorcem iz glavnih trgov. Tudi na pokru smo blefirali resnično. Prešuštniki so lagali ženam, toda nikomur drugemu.

 

Če me spomin ne vara, je bilo to v glavnem vse.

 

Težava z resnico je dvojna: ljudem jo zmorejo prinesti le predrzni, vendar ima nizko ceno. Čisti paradoks ekonomičnosti: blaga je vanadijevsko malo, toda brez pomena. Resnice ni brez ideje ali vsaj iluzije. Prinašajo jo zasanjani misleci, plačujejo s kapljami krvi. Mrtvi fazani jih streljajo iz vseh dostopnih artiljerij, ne hranijo salv: "Mrtvi fazani lete iznad naših glava, mrtvi fazani lete, a nijedan ne pada". Strelci fazani stojijo pod parabolo nizkega leta, streljajo z boka, z ramen, nad glavo; streljajo na slepo, na videno, nikdar drug na drugega. Bratstvo v laži. Jasno je, da je let redke tarče zamejen na časovnico Valentina Xavierja po prispetju neumrljivega Jabeja Torranca, šerif Talbot ni nikdar prav daleč, prestavljata se čez oder s tegobno povezanostjo siamskih dvojčkov. Heavenly grass ne bo odmeval, kitare na oder ne bodo prinesli; potrebna bo Jabejeva smrt, ki ne pride. 

Ali smo tedaj igrali glasneje, ali igramo glasneje sedaj; ali pojemo lastne napeve? Vprašanja vseh vprašanj. Če ne morem poslušati Valentina, naj razdrejo oder. Tako se poslavljam od svojih držav. Nedolgo je namreč, kar sem na lastni koži začutil, kako neizprosno se Jabe otepa življenja, kako se nedolžni napevi plačujejo z glavo, kako stežka prenašajo naše pesmi, kako odveč jim je kitara z lastoročnim podpisom Bessie Smith, za katero je Xavier pripravljen nemudoma položiti življenje. Kako mučno jim odmeva pesem še nerojenega, hodečega po nebeški travi. Kako ne prenesejo zanosa Carol Cutrere v nebeške zvoke kitare, ki ji je znala prisluhniti Bessie Smith sama?! Zakaj za vraga jih tako moti zaljubljen pogled v očeh, tisto nekaj malega iluzije ljubezni, ki zaradi niih ne more niti zaiti? Zakaj si tako neogibno želijo populiti strune, da več ne bodo zaigrale? Večkrat sem se vprašal, zakaj jih tako močno moti tako malo resnice, zapete iz pravega mola? Kar se je spraševalo stotine drugih, ki so stopili pod trakove sonca, ki ne zasije. Greli smo se kot kolonija pingvinov, s telesi, pa me je tako stisnjenega prešinilo vprašanje, zakaj jih moti ogretost; komu in čemu v čast naj zmrznemo in poginemo, razen njim - ad personam? Koga smo zmotili, izolirani na  usihajoči, topeči se plošči ledu? Ali je bilo drugače pred tridesetimi, štiridesetimi leti? Bolje ali slabše? Iskreno - ne vem; vem le, da je hudo in mučno.

Prav v teh razmišljanjih me je srečalo jedro, se priplazilo kakor pes po hrano. Razodetje ni prizaneslo; je udarilo z močjo preminulih mladih obrazov, vselej lepših od obrazov nasprotne strani, kot bi bila lepota nujna spremljevalka vrednega. S serijo vzklikov pripravljenosti žrtvovati karkoli za nič. Z množicami, ki se valijo po trgih, vihrajo z zastavami nepremagljivih darovalcev življenj za oddaljene cilje, ki hranijo upanje. Ni prizaneslo s kolonami na delo idočih, mirnih ponosnih postav, ki s seboj ne nosijo plesnivega sendviča ob apfelsaftu cenenih navad. Opešan od nespečnosti, depresij, travm, ki jih - kot bi bil narkoman - nosim seboj, sem ob štirih zjutraj posedal na betonskem izpustu, koder so desetletja prej hodili na delo v lastne tovarne, nemočen priklicati vsaj mikron veselja, da se bom pritepel do pisarne, v kateri me ne čaka nič dobrega. Jedrost mi je ušla, ob štirih zjutraj bi rad prižgal cigareto ali karkoli, česar žal ne koristim, neumna patetična razvada upirajočega se. Počakal sem da pridejo novi, anno domini, da jih primerjam z očeti; seveda hodijo sključeno, nervozno, razbito, hromo, potikajo se čez pričetke dneva; ne trošijo iluzij, so jasni. Hodimo skupaj na tlako, vsak skozi tirnice lastne histerične samosti. V njihove tovarne. Vhodna vrata požirajo sužnje; less than zero. Že navsezgodaj zjutraj nas požre dan, ki komaj čaka zaton v brezupih noči. Ostane mi le vprašati se, ali je nekoč bilo drugače? Odgovor se mi sili, bruhnil bi iz želodca, vendar ga sproti požira refluks. Če bi ga spustil čez, bi se znal zadušiti v bruhanju; neke stvari jezika ne zapuščajo zlahka.

 

Bom popolnoma ostarel še doživel vihranje zastav, pogumno vpitje mladih prepoznih zame? Bo ostalo še kaj zob v čeljusti, da jih stisnem v pozdrav, kaj moči vstati, se jim pridružiti vsaj nekaj korakov? Ali bom mimohod moral odgledati sede? Le pridejo naj, z zastavami katerekoli, a njim lastne države. Prejšnje, sedanje, bodoče ... Naj v svojem lepem jeziku zahrumijo nekaj lepega, preženejo naj strahove, jim zatrejo spomine. Naj jih na pol slep s tega istega betonskega izpusta spremim nekaj korakov, v njihovo čast, v lastno resničnost. Ko me nostalgija s pridihom nehvaležnosti vleče nazaj v oaze spominov, naj pridejo - lepi in mladi. Iz Države, ki je ni, ali iz te, ki je, iz katerekoli od teh dveh, toda naj ne odlašajo, morajo priti kmalu. Na pol umrli jim želimo pomahati, jim pustiti teh nekaj presahlih atomov moči, zajetih v spominu bojev, ki jih nismo uspeli zmagati. Naj jim ti naši zadnji atomi pomagajo vsaj tako, da vedo, koder se ne sme oditi.

 

Naj prinesejo Dan državnosti, prejšnje, te ali najbolje - obeh skupaj. Vsega vrednega, kar je bilo v času pred njimi.

 

Mnenje avtorja ne izraža nujno mnenja uredništva kot tudi ne institucije, v kateri je zaposlen.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
5
O dobrih in etičnih državnikih: Kratek esej o velikih političnih dilemah
9
20.11.2019 20:28
Namesto samorefleksije in samokritičnosti smo v nekaj več kot desetletju pometli naše glavne državne izzive in družbene probleme ... Več.
Piše: Igor Kovač
Letargija množic: Danes nikogar ne zanimajo "družbena vprašanja", ljudje se bodo zganili šele, ko jim bo zmanjkalo denarja
17
19.11.2019 20:00
Neresnice ne terjajo več figovih listov, cesarji so nemoteno nagi, zlorabe so enormno brezobzirne. Spirala pasivnosti množic in ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Morda so nove parlamentarne volitve vendarle bliže, kot se zdi neizkušeni večini v vladni koaliciji
7
18.11.2019 20:00
Kongresni val je zaenkrat zajel zgolj koalicijo - od SMC in SD, do upokojenske stranke -, a bo sčasoma zagotovo pljusknil tudi ... Več.
Piše: Anuša Gaši
Posledice vse bolj številnih nepismenih politikov bodo za Slovenijo vsak dan hujše
13
17.11.2019 09:00
Hrvaška politologinja Mirjana Kasapović je v Globusu začudeno napisala, da je Šarec politični amater za enkratno uporabo in da ... Več.
Piše: Tino Mamić
Vsak komentar je bolj ali manj teoretični hrup, ki niha med abstraktnim in narativnim
3
16.11.2019 22:00
Opozoriti vas moram, da je moje današnje besedilo bolj v območju teoretskega kot pripovednega. Komentirati samo zato, da ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Visco in Monigo: Sobotni izlet v preteklost
0
16.11.2019 11:00
Na občini v Viscu priznavajo, da je ime njihovega mesteca vFurlaniji, nekaj deset kilometrov od slovensko-italijanske meje, ... Več.
Piše: Božo Cerar
70. let zveze NATO: Če na srečanju v Londonu članice ne bodo stopile skupaj, se ponujajo črni scenariji
11
11.11.2019 20:00
Severnoatlantsko zavezništvo se sooča z najbolj kompleksno in nepredvidljivo varnostno situacijo od svojega nastanka pred 70. ... Več.
Piše: Božo Cerar
Meditacija o zidovih: Ugani, kdo pride danes na kosilo
15
10.11.2019 19:30
Kaj bi rekli v New Yorku, če bi kdo izjavil, da se je Svetovni trgovinski center leta 2001 podrl na dve strani: na ZDA in na ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Parlamentarna preiskovalna komisija v zadevi Kangler in nenavadno obnašanje ustavnega sodišča
8
10.11.2019 09:59
Močno dvomim, da bi ustavni sodniki kljub svoji vzvišenosti prezrli pričanje Franca Kanglerja pred preiskovalno komisijo, saj so ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Človeštvo se bo na koncu pobilo med sabo, navkljub vsemu pa smo v boju za lepoto sveta!
15
09.11.2019 20:00
Ljudje smo edini med živalmi, ki smo sposobni pogledati v svoje možgane, mogoče smo jih celo sposobni rekonstruirati in na novo ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Zbogom, Levica! Šarcu bo zdaj še težje vladati, a na srečo ima nekaj smisla za humor
19
08.11.2019 01:00
Na sklonjenih hrbtih koalicijskih partnerjev je v središče političnega dogajanja vkorakalaLevica. Brez ene resne odgovornosti, ... Več.
Piše: Anuša Gaši
Evropa med neizprosno demografijo in "zarukanim nacionalizmom": Ali slovenski narod odmira?
21
05.11.2019 00:34
Demografska gibanja v Evropi so v glavnem alarmantna in vzbujajo upravičene skrbi. Če odmislimo Kosovo, potem se evropske države ... Več.
Piše: Anej Sam
Klinični center kot mikrokozmos slovenske države: insajderski esej o negativni selekciji
12
03.11.2019 22:00
Pričujoči tekst pozorno preberite, saj se v njem skriva posebno, presenetljivo sporočilo, ki je povezano z datumom objave: ... Več.
Piše: Blaž Mrevlje
Yoko Ono & Marina Abramović: Bolje je biti oseba en dan, kot senca tisoč let.
10
02.11.2019 21:00
Bistvena razlika med umetniškim delomYoko Ono(1933) inMarino Abramović(1946) je v tem, da Yoko Ono proizvaja umetniške dogodke, ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Britanski davkoplačevalci se ne dajo: Levičarska zloraba besed in "Mala rdeča knjižica"
13
27.10.2019 19:00
V politiki so levičarji že od nekdaj dobri pri izkrivljanju besed. Zgodovinska so bila profit pomeni izkoriščanje, kapitalizem ... Več.
Piše: Keith Miles
Korupcija za telebane: Kratek priročnik o korupciji in provizijah na Slovenskem
7
27.10.2019 09:00
Komentarji mojih zadnjih dveh prispevkov naportalu+so me vzpodbudili, da napišem nekaj o poslovnih navadah v Sloveniji.Nisem ne ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Mi, umetniki levi anarhisti, težko sprejmemo idejo, da je kultura največja vrednota
2
26.10.2019 21:20
Bralec, samo pomisli, kakšna mega skladovnica informacij je vpeta v digitalno vesolje. Vsako sekundo se širi. Točno to vesolje ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
O bednem filozofu: Ali je Boris Vezjak retardiran? Ali ima IQ višji od številke čevljev?
32
25.10.2019 14:00
Boris Vezjak ni znan in ne pomeni ničesar nikomur, vendar je v sebi osredotočil vso bedo filozofije. Ponazarja stanje prodanih ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
David Tasić (1962-2019)
3
24.10.2019 22:24
O vsem skupaj bi bilo lažje posneti film kot pisati. Na srečo je bila večina prizorov naših skupnih osemdesetih polna ... Več.
Piše: Franci Zavrl
Stati inu obstati: Proces impeachmenta zoper Donalda Trumpa prehaja v novo fazo
5
23.10.2019 22:04
Impeachment je v Združenih državah ponovno dobil zagon. Ankete javnega mnenja mu postajajo naklonjene, kar budno spremljajo tako ... Več.
Piše: Božo Cerar
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Dosje Slovenska vojska: Zakaj je Karl Erjavec tempirana bomba Šarčeve vlade
Uredništvo
Ogledov: 2,534
02/
Letargija množic: Danes nikogar ne zanimajo "družbena vprašanja", ljudje se bodo zganili šele, ko jim bo zmanjkalo denarja
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 2,143
03/
Posledice vse bolj številnih nepismenih politikov bodo za Slovenijo vsak dan hujše
Tino Mamić
Ogledov: 2,578
04/
Andraž Teršek: "Ustavno sodišče prepogosto odloča tako, da se najprej izbere končni rezultat, potem pa išče pot, ki naj bi legitimirala takšen rezultat."
Uredništvo
Ogledov: 2,465
05/
Otto Skorzeny, "najnevarnejši človek v Evropi", tajni nacistični načrt za bombardiranje New Yorka in Hitlerjevi pomisleki glede atomske bombe
Shane Quinn
Ogledov: 1,955
06/
Morda so nove parlamentarne volitve vendarle bliže, kot se zdi neizkušeni večini v vladni koaliciji
Anuša Gaši
Ogledov: 1,851
07/
70. let zveze NATO: Če na srečanju v Londonu članice ne bodo stopile skupaj, se ponujajo črni scenariji
Božo Cerar
Ogledov: 1,351
08/
O dobrih in etičnih državnikih: Kratek esej o velikih političnih dilemah
Igor Kovač
Ogledov: 864
09/
Moralesov padec v Boliviji bo okrepil ameriško prevlado v Latinski Ameriki
Shane Quinn
Ogledov: 698
10/
O bednem filozofu: Ali je Boris Vezjak retardiran? Ali ima IQ višji od številke čevljev?
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 9,115