Komentar

"Resnice ni brez ideje ali vsaj iluzije. Prinašajo jo zasanjani misleci, plačujejo s kapljami krvi."

25. junij smo zaznamovali kot Dan državnosti naroda, ki je dosegel, kar si je želel s polno pravico stoletja. Predsednik vlade je spravljivo nakazal, da bi brez obstoja Države, ki je ni, ne bilo niti današnje. Slavili smo izstreljene naboje, odhod sovraga. Nekaterim se je ob prazniku zazdelo, da prejšnje države ni bilo treba odpravljati, drugim pa da je ni bilo treba ustanavljati; nekaterim predstavlja nedosegljivo utelešenje socialne empatije, drugim teror enomislečih; nekaterim je bilo preveč policije, drugim premalo; preračunavajo se statistike kav in hladilnikov, zaposlenih in  nezaposlenih, umrlih, rojenih, stanovanj, hiš, asfaltov, železniških prog. Bržkone imajo vsi prav.

14.07.2019 09:00
Piše: Zvjezdan Radonjić
Ključne besede:   dan državnosti   Gorenje   Branimir Johnny Štulić   Azra   resnica   Valentine Xavier   Bessie Smith  

Težava z resnico je dvojna: ljudem jo zmorejo prinesti le predrzni, vendar ima nizko ceno.

V spominu prejšnjih dekad mi je ostala zajetna težnja k resnici, sla po njej; subjektivna optika se usmerja na proporcije resnice in laži. Tehtam, ali so jo tedaj zares tako zelo hoteli, ali me le vara spomin?! Če je bilo tedaj za nakup hladilnika Gorenje potrebnih 11 enot resnice in 2 enoti laži, me zanima le, koliko enot je plačati sedaj? Ali, po neminljivem Branimirju Johnnyju Štuliću, frontmanu Azre: "Kako je do neprepoznavanja dovedena suština prevare". Hladilnik, za katerega je potrebna enota laži, me pač ne zanima; raje jem iz rok v usta. Preštevam znotraj spomina (drugega izhodišča nimam) vse ure, ki smo jih v pogovorih namenili resnici. Ne da bi enkrat samkrat pomislili na laž. Z njo nismo želeli živeti, prepuščali smo jo kabinetskim kravatam, damam z visoko peto, s smešnimi suknjiči; partijski nomenklaturi, odvetnikom, napovedovalcem resnobnih oddaj, govorcem iz glavnih trgov. Tudi na pokru smo blefirali resnično. Prešuštniki so lagali ženam, toda nikomur drugemu.

 

Če me spomin ne vara, je bilo to v glavnem vse.

 

Težava z resnico je dvojna: ljudem jo zmorejo prinesti le predrzni, vendar ima nizko ceno. Čisti paradoks ekonomičnosti: blaga je vanadijevsko malo, toda brez pomena. Resnice ni brez ideje ali vsaj iluzije. Prinašajo jo zasanjani misleci, plačujejo s kapljami krvi. Mrtvi fazani jih streljajo iz vseh dostopnih artiljerij, ne hranijo salv: "Mrtvi fazani lete iznad naših glava, mrtvi fazani lete, a nijedan ne pada". Strelci fazani stojijo pod parabolo nizkega leta, streljajo z boka, z ramen, nad glavo; streljajo na slepo, na videno, nikdar drug na drugega. Bratstvo v laži. Jasno je, da je let redke tarče zamejen na časovnico Valentina Xavierja po prispetju neumrljivega Jabeja Torranca, šerif Talbot ni nikdar prav daleč, prestavljata se čez oder s tegobno povezanostjo siamskih dvojčkov. Heavenly grass ne bo odmeval, kitare na oder ne bodo prinesli; potrebna bo Jabejeva smrt, ki ne pride. 

Ali smo tedaj igrali glasneje, ali igramo glasneje sedaj; ali pojemo lastne napeve? Vprašanja vseh vprašanj. Če ne morem poslušati Valentina, naj razdrejo oder. Tako se poslavljam od svojih držav. Nedolgo je namreč, kar sem na lastni koži začutil, kako neizprosno se Jabe otepa življenja, kako se nedolžni napevi plačujejo z glavo, kako stežka prenašajo naše pesmi, kako odveč jim je kitara z lastoročnim podpisom Bessie Smith, za katero je Xavier pripravljen nemudoma položiti življenje. Kako mučno jim odmeva pesem še nerojenega, hodečega po nebeški travi. Kako ne prenesejo zanosa Carol Cutrere v nebeške zvoke kitare, ki ji je znala prisluhniti Bessie Smith sama?! Zakaj za vraga jih tako moti zaljubljen pogled v očeh, tisto nekaj malega iluzije ljubezni, ki zaradi niih ne more niti zaiti? Zakaj si tako neogibno želijo populiti strune, da več ne bodo zaigrale? Večkrat sem se vprašal, zakaj jih tako močno moti tako malo resnice, zapete iz pravega mola? Kar se je spraševalo stotine drugih, ki so stopili pod trakove sonca, ki ne zasije. Greli smo se kot kolonija pingvinov, s telesi, pa me je tako stisnjenega prešinilo vprašanje, zakaj jih moti ogretost; komu in čemu v čast naj zmrznemo in poginemo, razen njim - ad personam? Koga smo zmotili, izolirani na  usihajoči, topeči se plošči ledu? Ali je bilo drugače pred tridesetimi, štiridesetimi leti? Bolje ali slabše? Iskreno - ne vem; vem le, da je hudo in mučno.

Prav v teh razmišljanjih me je srečalo jedro, se priplazilo kakor pes po hrano. Razodetje ni prizaneslo; je udarilo z močjo preminulih mladih obrazov, vselej lepših od obrazov nasprotne strani, kot bi bila lepota nujna spremljevalka vrednega. S serijo vzklikov pripravljenosti žrtvovati karkoli za nič. Z množicami, ki se valijo po trgih, vihrajo z zastavami nepremagljivih darovalcev življenj za oddaljene cilje, ki hranijo upanje. Ni prizaneslo s kolonami na delo idočih, mirnih ponosnih postav, ki s seboj ne nosijo plesnivega sendviča ob apfelsaftu cenenih navad. Opešan od nespečnosti, depresij, travm, ki jih - kot bi bil narkoman - nosim seboj, sem ob štirih zjutraj posedal na betonskem izpustu, koder so desetletja prej hodili na delo v lastne tovarne, nemočen priklicati vsaj mikron veselja, da se bom pritepel do pisarne, v kateri me ne čaka nič dobrega. Jedrost mi je ušla, ob štirih zjutraj bi rad prižgal cigareto ali karkoli, česar žal ne koristim, neumna patetična razvada upirajočega se. Počakal sem da pridejo novi, anno domini, da jih primerjam z očeti; seveda hodijo sključeno, nervozno, razbito, hromo, potikajo se čez pričetke dneva; ne trošijo iluzij, so jasni. Hodimo skupaj na tlako, vsak skozi tirnice lastne histerične samosti. V njihove tovarne. Vhodna vrata požirajo sužnje; less than zero. Že navsezgodaj zjutraj nas požre dan, ki komaj čaka zaton v brezupih noči. Ostane mi le vprašati se, ali je nekoč bilo drugače? Odgovor se mi sili, bruhnil bi iz želodca, vendar ga sproti požira refluks. Če bi ga spustil čez, bi se znal zadušiti v bruhanju; neke stvari jezika ne zapuščajo zlahka.

 

Bom popolnoma ostarel še doživel vihranje zastav, pogumno vpitje mladih prepoznih zame? Bo ostalo še kaj zob v čeljusti, da jih stisnem v pozdrav, kaj moči vstati, se jim pridružiti vsaj nekaj korakov? Ali bom mimohod moral odgledati sede? Le pridejo naj, z zastavami katerekoli, a njim lastne države. Prejšnje, sedanje, bodoče ... Naj v svojem lepem jeziku zahrumijo nekaj lepega, preženejo naj strahove, jim zatrejo spomine. Naj jih na pol slep s tega istega betonskega izpusta spremim nekaj korakov, v njihovo čast, v lastno resničnost. Ko me nostalgija s pridihom nehvaležnosti vleče nazaj v oaze spominov, naj pridejo - lepi in mladi. Iz Države, ki je ni, ali iz te, ki je, iz katerekoli od teh dveh, toda naj ne odlašajo, morajo priti kmalu. Na pol umrli jim želimo pomahati, jim pustiti teh nekaj presahlih atomov moči, zajetih v spominu bojev, ki jih nismo uspeli zmagati. Naj jim ti naši zadnji atomi pomagajo vsaj tako, da vedo, koder se ne sme oditi.

 

Naj prinesejo Dan državnosti, prejšnje, te ali najbolje - obeh skupaj. Vsega vrednega, kar je bilo v času pred njimi.

 

Mnenje avtorja ne izraža nujno mnenja uredništva kot tudi ne institucije, v kateri je zaposlen.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
5
Morda Šarčev odstop ni nobena zarota, ampak le trenutek, ko je imel premier vsega dovolj
17
28.01.2020 01:00
Ponedeljkov odstop predsednika vlade, ki ga je sicer za nekaj ur prehitel finančni minister, je presenetil zgolj popolne ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Ali so Trumpova pričakovanja o večji vlogi zveze Nato na Bližnjem vzhodu realna? Niso.
6
26.01.2020 22:59
Ameriški predsednik Donald Trump je v zadnjem času večkrat izrazil pričakovanja po večji vlogi Nata na Bližnjem vzhodu. V mislih ... Več.
Piše: Božo Cerar
Fantje s puško na rami in dekleta z metlo v roki
17
26.01.2020 11:00
Na desnem političnem polu se neguje konservativna mentaliteta, ki državo vidi v temelju predvsem kot oboroženo silo s čim bolj ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Kaj pomeni beseda svoboda. Svoboda je tisto, česar si ne pustimo vzeti.
8
25.01.2020 21:00
Umetnik stoji na aveniji v New Yorku in razstavlja snežne kepe različnih velikosti, položene na kontrastno podlago. Ponudil jih ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Čas je, da zdravniško-dobaviteljsko-zavarovalniško-lekarniški mafiji v Sloveniji enkrat že vzajemno pokažemo Digitus impudicus*
13
24.01.2020 22:04
Prihodnji teden, najverjetneje v sredo, bo v državnem zboru potekala svojevrstna lutkovna predstava v okviru sicer najdlje ... Več.
Piše: Blaž Mrevlje
Reševanje tistih, ki ne želijo biti rešeni
11
23.01.2020 23:00
Reševanje sem zmeraj razumel kot plemenito dejanje, ko nekdo, ki je hraber in sposoben, rešuje tistega, ki želi biti rešen. Tako ... Več.
Piše: Ivan Simič
Vseeno je, ali imajo bolj prav desničarji ali levičarji – za vse bo zmanjkalo prostora
19
21.01.2020 00:45
Včasih je šlo za kohabitacijo, za sobivanje različnosti, za parlamentarizem, ki je uspel nadgraditi pobijanje med levico in ... Več.
Piše: Miha Burger
Prišel je čas, ko ne bomo mogli več čisto vsega požreti
16
18.01.2020 22:00
V ranih osemdesetih letih sem od daleč občudoval radikalizem pesnika Jureta Detele. Mit o njem je pravil, da se je vedno pomolil ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Moji osebni spomini na Rogerja Scrutona
4
17.01.2020 22:00
Ta teden je v starosti 75 let umrl Roger Scruton. Ko nekoga poznate osebno in ste imeli privilegij študirati pod njegovim ... Več.
Piše: Keith Miles
Dolgo pričakovani manever pretkanega avtokrata ali Putin Forever*
17
16.01.2020 20:18
V svojem govoru o stanju v državi v sredo je ruski predsednik Vladimir Putin napovedal vrsto ustavnih sprememb. Vse podrobnosti ... Več.
Piše: Božo Cerar
Utopljenci v Jezeru Tadeja Goloba
19
15.01.2020 19:00
S svojimi romani Tadej Golob dokazuje, da ne šteka. Da ne šteka, da skandinavski kriminalni roman ni postal kulten samo zato, ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Primer Rupnik: Psihopatogena bit razkola ob ugodilni sodbi o Leonu Rupniku
26
14.01.2020 23:00
Razveljavitev 74 let stare obsodbe domobranskega generala Leona Rupnika, ki je bil pred tem eden najbolj cenjenih brigadnih ... Več.
Piše: Žiga Stupica
Tam in Adria Airways sta zgodovina, naj živi Maks Tajnikar!
6
14.01.2020 04:22
Maks Tajnikar se je v Dnevniku tako blamiral s prispevkom o Mercatorju, Konzumu in Fortenovi, da je to kar težko verjeti. ... Več.
Piše: Matija Ž. Likar
Uredniški komentar: Vsi naši klovni za narodov blagor (ali država kot Moravče)
30
12.01.2020 13:00
Naštejte vsaj eno državo, kjer formalno vladajo demokracija, pravna država in kapitalistični ekonomski sistem, prevladujoče ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Retrogardizem bo za vedno ostal opomin slovenskemu nacizmu
2
11.01.2020 23:50
Ali je industrijska glasba angleški ali nemški fenomen? Laibach misli, da je nemški, da je tehno mehanika nemška dinamika (DAF). ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Umik Združenih držav iz Iraka in Bližnjega vzhoda?
11
10.01.2020 01:37
Hitrega umika ZDA iz Iraka in bližnjevzhodne regije, vsaj dokler ne bosta kolikor toliko stabilna, si vsekakor ne gre želeti. ... Več.
Piše: Božo Cerar
Zakaj so likvidirali generala Soleimanija in kakšne posledice ima to lahko za Slovenijo in Evropo
22
06.01.2020 22:00
Takšne uverture v novo leto, za kakršno so v Iraku poskrbeli Američani, si nihče ni mogel predstavljati. Likvidacija iranskega ... Več.
Piše: Uredništvo
Dražgoše, obvezna romarska pot za vse povzpetnike, ki so naredili ali nameravajo narediti politično kariero v Sloveniji
23
05.01.2020 10:00
Samostojna Slovenija prihaja v obdobje tridesetletnic. Pred tridesetimi leti se je namreč zgodovina v Sloveniji zgostila in se ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Marko Brecelj: Na začetku je bila Karantanija in tako naprej vse do Golice
33
04.01.2020 20:20
Brecelj montira, kolažira medijske fenomene (radio, TV), ti pa mu omogočajo popolnoma avtonomen umetniški nagovor. Njegov jezik ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Poljski premier Morawiecki odgovarja ruskemu "zgodovinarju" Putinu: Poljska je bila prva, ki se je bojevala za svobodo Evrope
17
01.01.2020 00:00
Ruski predsednik Vladimir Putin je precej čustveno reagiral na resolucijo Evropskega parlamenta, ki je povsem zgodovinsko ... Več.
Piše: Mateusz Morawiecki
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Puč v upokojenski stranki: Kako je politika, svoj čas znanega kot Teflonski Karl, na koncu pokopala začetniška napaka
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3,707
02/
Župnika, ki ga je sram, da imamo gnilo državo, so pred štirimi leti s solzilcem napadli romski roparji
Uredništvo
Ogledov: 4,191
03/
Morda Šarčev odstop ni nobena zarota, ampak le trenutek, ko je imel premier vsega dovolj
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2,410
04/
Ali bo general Rupnik, ki je paradiral pred nemškimi oficirji, čez dve leti tudi formalno rehabilitiran?
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2,155
05/
Reševanje tistih, ki ne želijo biti rešeni
Ivan Simič
Ogledov: 2,437
06/
Čas je, da zdravniško-dobaviteljsko-zavarovalniško-lekarniški mafiji v Sloveniji enkrat že vzajemno pokažemo Digitus impudicus*
Blaž Mrevlje
Ogledov: 1,797
07/
Vseeno je, ali imajo bolj prav desničarji ali levičarji – za vse bo zmanjkalo prostora
Miha Burger
Ogledov: 1,459
08/
Fantje s puško na rami in dekleta z metlo v roki
Simona Rebolj
Ogledov: 1,199
09/
Utopljenci v Jezeru Tadeja Goloba
Simona Rebolj
Ogledov: 3,903
10/
Imenovanje Nade Drobne Popovič za članico uprave SDH utegne biti nezakonito!
Uredništvo
Ogledov: 9,065