Komentar

"Resnice ni brez ideje ali vsaj iluzije. Prinašajo jo zasanjani misleci, plačujejo s kapljami krvi."

25. junij smo zaznamovali kot Dan državnosti naroda, ki je dosegel, kar si je želel s polno pravico stoletja. Predsednik vlade je spravljivo nakazal, da bi brez obstoja Države, ki je ni, ne bilo niti današnje. Slavili smo izstreljene naboje, odhod sovraga. Nekaterim se je ob prazniku zazdelo, da prejšnje države ni bilo treba odpravljati, drugim pa da je ni bilo treba ustanavljati; nekaterim predstavlja nedosegljivo utelešenje socialne empatije, drugim teror enomislečih; nekaterim je bilo preveč policije, drugim premalo; preračunavajo se statistike kav in hladilnikov, zaposlenih in  nezaposlenih, umrlih, rojenih, stanovanj, hiš, asfaltov, železniških prog. Bržkone imajo vsi prav.

14.07.2019 09:00
Piše: Zvjezdan Radonjić
Ključne besede:   dan državnosti   Gorenje   Branimir Johnny Štulić   Azra   resnica   Valentine Xavier   Bessie Smith  

Težava z resnico je dvojna: ljudem jo zmorejo prinesti le predrzni, vendar ima nizko ceno.

V spominu prejšnjih dekad mi je ostala zajetna težnja k resnici, sla po njej; subjektivna optika se usmerja na proporcije resnice in laži. Tehtam, ali so jo tedaj zares tako zelo hoteli, ali me le vara spomin?! Če je bilo tedaj za nakup hladilnika Gorenje potrebnih 11 enot resnice in 2 enoti laži, me zanima le, koliko enot je plačati sedaj? Ali, po neminljivem Branimirju Johnnyju Štuliću, frontmanu Azre: "Kako je do neprepoznavanja dovedena suština prevare". Hladilnik, za katerega je potrebna enota laži, me pač ne zanima; raje jem iz rok v usta. Preštevam znotraj spomina (drugega izhodišča nimam) vse ure, ki smo jih v pogovorih namenili resnici. Ne da bi enkrat samkrat pomislili na laž. Z njo nismo želeli živeti, prepuščali smo jo kabinetskim kravatam, damam z visoko peto, s smešnimi suknjiči; partijski nomenklaturi, odvetnikom, napovedovalcem resnobnih oddaj, govorcem iz glavnih trgov. Tudi na pokru smo blefirali resnično. Prešuštniki so lagali ženam, toda nikomur drugemu.

 

Če me spomin ne vara, je bilo to v glavnem vse.

 

Težava z resnico je dvojna: ljudem jo zmorejo prinesti le predrzni, vendar ima nizko ceno. Čisti paradoks ekonomičnosti: blaga je vanadijevsko malo, toda brez pomena. Resnice ni brez ideje ali vsaj iluzije. Prinašajo jo zasanjani misleci, plačujejo s kapljami krvi. Mrtvi fazani jih streljajo iz vseh dostopnih artiljerij, ne hranijo salv: "Mrtvi fazani lete iznad naših glava, mrtvi fazani lete, a nijedan ne pada". Strelci fazani stojijo pod parabolo nizkega leta, streljajo z boka, z ramen, nad glavo; streljajo na slepo, na videno, nikdar drug na drugega. Bratstvo v laži. Jasno je, da je let redke tarče zamejen na časovnico Valentina Xavierja po prispetju neumrljivega Jabeja Torranca, šerif Talbot ni nikdar prav daleč, prestavljata se čez oder s tegobno povezanostjo siamskih dvojčkov. Heavenly grass ne bo odmeval, kitare na oder ne bodo prinesli; potrebna bo Jabejeva smrt, ki ne pride. 

Ali smo tedaj igrali glasneje, ali igramo glasneje sedaj; ali pojemo lastne napeve? Vprašanja vseh vprašanj. Če ne morem poslušati Valentina, naj razdrejo oder. Tako se poslavljam od svojih držav. Nedolgo je namreč, kar sem na lastni koži začutil, kako neizprosno se Jabe otepa življenja, kako se nedolžni napevi plačujejo z glavo, kako stežka prenašajo naše pesmi, kako odveč jim je kitara z lastoročnim podpisom Bessie Smith, za katero je Xavier pripravljen nemudoma položiti življenje. Kako mučno jim odmeva pesem še nerojenega, hodečega po nebeški travi. Kako ne prenesejo zanosa Carol Cutrere v nebeške zvoke kitare, ki ji je znala prisluhniti Bessie Smith sama?! Zakaj za vraga jih tako moti zaljubljen pogled v očeh, tisto nekaj malega iluzije ljubezni, ki zaradi niih ne more niti zaiti? Zakaj si tako neogibno želijo populiti strune, da več ne bodo zaigrale? Večkrat sem se vprašal, zakaj jih tako močno moti tako malo resnice, zapete iz pravega mola? Kar se je spraševalo stotine drugih, ki so stopili pod trakove sonca, ki ne zasije. Greli smo se kot kolonija pingvinov, s telesi, pa me je tako stisnjenega prešinilo vprašanje, zakaj jih moti ogretost; komu in čemu v čast naj zmrznemo in poginemo, razen njim - ad personam? Koga smo zmotili, izolirani na  usihajoči, topeči se plošči ledu? Ali je bilo drugače pred tridesetimi, štiridesetimi leti? Bolje ali slabše? Iskreno - ne vem; vem le, da je hudo in mučno.

Prav v teh razmišljanjih me je srečalo jedro, se priplazilo kakor pes po hrano. Razodetje ni prizaneslo; je udarilo z močjo preminulih mladih obrazov, vselej lepših od obrazov nasprotne strani, kot bi bila lepota nujna spremljevalka vrednega. S serijo vzklikov pripravljenosti žrtvovati karkoli za nič. Z množicami, ki se valijo po trgih, vihrajo z zastavami nepremagljivih darovalcev življenj za oddaljene cilje, ki hranijo upanje. Ni prizaneslo s kolonami na delo idočih, mirnih ponosnih postav, ki s seboj ne nosijo plesnivega sendviča ob apfelsaftu cenenih navad. Opešan od nespečnosti, depresij, travm, ki jih - kot bi bil narkoman - nosim seboj, sem ob štirih zjutraj posedal na betonskem izpustu, koder so desetletja prej hodili na delo v lastne tovarne, nemočen priklicati vsaj mikron veselja, da se bom pritepel do pisarne, v kateri me ne čaka nič dobrega. Jedrost mi je ušla, ob štirih zjutraj bi rad prižgal cigareto ali karkoli, česar žal ne koristim, neumna patetična razvada upirajočega se. Počakal sem da pridejo novi, anno domini, da jih primerjam z očeti; seveda hodijo sključeno, nervozno, razbito, hromo, potikajo se čez pričetke dneva; ne trošijo iluzij, so jasni. Hodimo skupaj na tlako, vsak skozi tirnice lastne histerične samosti. V njihove tovarne. Vhodna vrata požirajo sužnje; less than zero. Že navsezgodaj zjutraj nas požre dan, ki komaj čaka zaton v brezupih noči. Ostane mi le vprašati se, ali je nekoč bilo drugače? Odgovor se mi sili, bruhnil bi iz želodca, vendar ga sproti požira refluks. Če bi ga spustil čez, bi se znal zadušiti v bruhanju; neke stvari jezika ne zapuščajo zlahka.

 

Bom popolnoma ostarel še doživel vihranje zastav, pogumno vpitje mladih prepoznih zame? Bo ostalo še kaj zob v čeljusti, da jih stisnem v pozdrav, kaj moči vstati, se jim pridružiti vsaj nekaj korakov? Ali bom mimohod moral odgledati sede? Le pridejo naj, z zastavami katerekoli, a njim lastne države. Prejšnje, sedanje, bodoče ... Naj v svojem lepem jeziku zahrumijo nekaj lepega, preženejo naj strahove, jim zatrejo spomine. Naj jih na pol slep s tega istega betonskega izpusta spremim nekaj korakov, v njihovo čast, v lastno resničnost. Ko me nostalgija s pridihom nehvaležnosti vleče nazaj v oaze spominov, naj pridejo - lepi in mladi. Iz Države, ki je ni, ali iz te, ki je, iz katerekoli od teh dveh, toda naj ne odlašajo, morajo priti kmalu. Na pol umrli jim želimo pomahati, jim pustiti teh nekaj presahlih atomov moči, zajetih v spominu bojev, ki jih nismo uspeli zmagati. Naj jim ti naši zadnji atomi pomagajo vsaj tako, da vedo, koder se ne sme oditi.

 

Naj prinesejo Dan državnosti, prejšnje, te ali najbolje - obeh skupaj. Vsega vrednega, kar je bilo v času pred njimi.

 

Mnenje avtorja ne izraža nujno mnenja uredništva kot tudi ne institucije, v kateri je zaposlen.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
5
Katalonska neodvisnost: V Evropo prek Madrida ali Barcelone?
23
20.10.2019 19:00
Zunanji ministerMiro Cerarnajbrž ni dobro vedel, kaj govori, ko je španski policijski in pravosodni teror v Kataloniji razglasil ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
So Adrio Airways prodali slamnatemu skladu, ker je bilo treba zabrisati sledi sumljivih poslov?
13
20.10.2019 09:00
Agonija Adrie Airways se še ni prav končala, pa nam Alenka Bratušek in Zdravko Počivalšek že ponujata novo avanturo:ustanovitev ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Oktavia. Trepanacija: Opera, ki je uprizorjena v odprti Leninovi glavi
1
19.10.2019 19:00
Biti sto let kasneje v istem političnem prostoru Lenina in poslušati opero o njegovem brutalnem boljševizmu, je poseben ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Farsa v Združenih narodih: Venezuelo izvolili v Svet za človekove pravice
8
18.10.2019 20:00
17. oktobra, na dan umora venezuelskega opozicijskega aktivista Edmunda Rade, je Madurov režim prejel čudovito nagrado Generalne ... Več.
Piše: Božo Cerar
Kratka zgodovina Evropske unije: Od raja na zemlji do problema
18
15.10.2019 22:27
Raj na zemlji, rešitev, podpora, odgovornost, nadzorstvo in disciplina, problem. V jugoslovanskih časih smo Evropsko skupnost ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Do koga bo prišla preiskovalna komisija, ki se ukvarja z otroško srčno kirurgijo v UKCL, če bo šla po sledi denarja in je ne bodo ustavili?
5
13.10.2019 06:00
Zelo dolg naslov, a izjemno kratek odgovor: do mafije. To pa je beseda, ki v Sloveniji, ko gre za javno zdravstvo, sploh nikogar ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Bioumetnost in pragovi živega: Ko si ti ti vse do trenutka, ko ti nisi več ti
0
12.10.2019 17:01
Za Robertino Šebjanič reka ni samo voda v reki, je tudi geološko dno, je rečni geološki presek. Voda je zanjo trenutek, prerez ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Bodo Slovenci preživeli, ker je Peter Handke dobil Nobelovo nagrado?
12
11.10.2019 00:17
Pravzaprav me ne čudi, da je med ljudstvom završalo ob novici, da je Peter Handke prejemnik letošnje Nobelove nagrade za ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Turški napad na Kurde: Če bi Evropska unija protestirala, ji Erdogan lahko spet pošlje milijon beguncev!
19
09.10.2019 22:20
Potreben je bil en telefonski klic turškega predsednika Erdogana ameriškemu predsednikuTrumpu, da je ta sklenil pripadnike ... Več.
Piše: Božo Cerar
Šarčeva Slovenija v Evropskem svetu: Majhna, šibka in nepomembna
16
06.10.2019 18:00
Povprečni član Evropskega sveta praviloma predstavlja tretjino (34%) volilnega telesa svoje države in praviloma najmanj polovico ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Adria Airways je mrtva, naj živi Adria Airways!
10
06.10.2019 09:00
Z Adrio je torej konec, vsaj tako se zdi. Morda bo zdaj čas za vprašanja. Koliko milijonov finančne pomoči je od osamostvojitve ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Teater je ena najbolj kritičnih inštitucij nasploh, ki jih pozna človeštvo
0
05.10.2019 20:34
Zahodnoevropsko umetnost lahko gledamo tudi skozi zgodovino njenih refleksij. Kritična zavest je pomemben del njenega izrisa. V ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Brexit: sindrom škodljivih neoliberalnih ukrepov, ki so spodkopali Evropsko unijo
8
04.10.2019 21:40
Dozdevno neskončen spektakel britanskega poskusa izhoda izEvropske unijeje del širše slabosti v zvezi evropskih držav.EUje v ... Več.
Piše: Shane Quinn
Fenomen Kris je moralna zaveza k boljši in pravičnejši državi. Te nam ne bo dala oblast, ampak jo bomo morali ustvariti sami!
2
02.10.2019 22:30
Kaj je fenomen Kris? To, da smo slovenski državljani v nekaj dnevih zbrali preko 3 milijone evrov za nekaj mililitrov zdravila ... Več.
Piše: Miha Burger
Uredniški komentar: Zakaj si Šarec zasluži impeachment? Zato ker je zlorabil položaj in zato ker prostovoljno ne bo nikoli odstopil
30
01.10.2019 23:00
Predsednik vlade je zlorabil svoj položaj in vplival na nacionalno obveščevalno službo, da je zaposlila njegovo nekdanjo ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
70 let komunistične Kitajske: Amerika bo še dolgo ostala najmočnejša država na svetu
12
30.09.2019 22:00
1. oktober 2019 je za Kitajsko dan posebnega pomena. Na ta dan pred sedemdesetimi leti je namreč nastala komunistična Kitajska ... Več.
Piše: Shane Quinn
Aleksander Čeferin in evropski nogomet
5
29.09.2019 11:00
Ljubljana - in z njo Slovenija - sta za en dan postali središče evropskega nogometa. Za to je bil najbolj zaslužen Aleksander ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Novomeška pomlad, 26. september 1920 - 26. september 2020
2
28.09.2019 22:59
Novomeška manifestacija, ki se je zgodila 26. septembra 1920, je v svoji napovedi izžarevala umetniško željo prek ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Jacques René Chirac (1932-2019)
2
26.09.2019 22:06
O Chiracu sem pisal večkrat kot o katerem drugem francoskem predsedniku, saj je naša delegacija v Evropskem svetu sedela poleg ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Pahor, Šarec in intelektualci
14
23.09.2019 23:59
Ob nedavnih nastopih predsednika republike (na Bledu) in predsednika vlade (v Ajdovščini) se že spet postavlja vprašanje, kam ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Nova farsa na Sodnem svetu: njegov predsednik Erik Kerševan bi se moral izločiti, favoritke za sodnico v Luksemburgu pa ne najde niti Google!
Uredništvo
Ogledov: 2,964
02/
Na Delu strah in tesnoba: Spet bodo masovno odpuščali, govori se celo o 100 preveč zaposlenih!
Uredništvo
Ogledov: 2,612
03/
Psihološki profil Josipa Broza Tita so poznavalci opredelili kot tip grandioznega, celo patološkega narcisa
Uredništvo
Ogledov: 2,065
04/
Do koga bo prišla preiskovalna komisija, ki se ukvarja z otroško srčno kirurgijo v UKCL, če bo šla po sledi denarja in je ne bodo ustavili?
Angel Polajnko
Ogledov: 1,900
05/
So Adrio Airways prodali slamnatemu skladu, ker je bilo treba zabrisati sledi sumljivih poslov?
Angel Polajnko
Ogledov: 1,612
06/
Nemirni Bližnji Vzhod: Zakaj si Združene države v resnici ne želijo vojne z Iranom
Shane Quinn
Ogledov: 1,366
07/
Bodo Slovenci preživeli, ker je Peter Handke dobil Nobelovo nagrado?
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2,477
08/
Katalonska neodvisnost: V Evropo prek Madrida ali Barcelone?
Dimitrij Rupel
Ogledov: 877
09/
Kratka zgodovina Evropske unije: Od raja na zemlji do problema
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1,065
10/
Farsa v Združenih narodih: Venezuelo izvolili v Svet za človekove pravice
Božo Cerar
Ogledov: 958