Komentar

"Resnice ni brez ideje ali vsaj iluzije. Prinašajo jo zasanjani misleci, plačujejo s kapljami krvi."

25. junij smo zaznamovali kot Dan državnosti naroda, ki je dosegel, kar si je želel s polno pravico stoletja. Predsednik vlade je spravljivo nakazal, da bi brez obstoja Države, ki je ni, ne bilo niti današnje. Slavili smo izstreljene naboje, odhod sovraga. Nekaterim se je ob prazniku zazdelo, da prejšnje države ni bilo treba odpravljati, drugim pa da je ni bilo treba ustanavljati; nekaterim predstavlja nedosegljivo utelešenje socialne empatije, drugim teror enomislečih; nekaterim je bilo preveč policije, drugim premalo; preračunavajo se statistike kav in hladilnikov, zaposlenih in  nezaposlenih, umrlih, rojenih, stanovanj, hiš, asfaltov, železniških prog. Bržkone imajo vsi prav.

14.07.2019 09:00
Piše: Zvjezdan Radonjić
Ključne besede:   dan državnosti   Gorenje   Branimir Johnny Štulić   Azra   resnica   Valentine Xavier   Bessie Smith  

Težava z resnico je dvojna: ljudem jo zmorejo prinesti le predrzni, vendar ima nizko ceno.

V spominu prejšnjih dekad mi je ostala zajetna težnja k resnici, sla po njej; subjektivna optika se usmerja na proporcije resnice in laži. Tehtam, ali so jo tedaj zares tako zelo hoteli, ali me le vara spomin?! Če je bilo tedaj za nakup hladilnika Gorenje potrebnih 11 enot resnice in 2 enoti laži, me zanima le, koliko enot je plačati sedaj? Ali, po neminljivem Branimirju Johnnyju Štuliću, frontmanu Azre: "Kako je do neprepoznavanja dovedena suština prevare". Hladilnik, za katerega je potrebna enota laži, me pač ne zanima; raje jem iz rok v usta. Preštevam znotraj spomina (drugega izhodišča nimam) vse ure, ki smo jih v pogovorih namenili resnici. Ne da bi enkrat samkrat pomislili na laž. Z njo nismo želeli živeti, prepuščali smo jo kabinetskim kravatam, damam z visoko peto, s smešnimi suknjiči; partijski nomenklaturi, odvetnikom, napovedovalcem resnobnih oddaj, govorcem iz glavnih trgov. Tudi na pokru smo blefirali resnično. Prešuštniki so lagali ženam, toda nikomur drugemu.

 

Če me spomin ne vara, je bilo to v glavnem vse.

 

Težava z resnico je dvojna: ljudem jo zmorejo prinesti le predrzni, vendar ima nizko ceno. Čisti paradoks ekonomičnosti: blaga je vanadijevsko malo, toda brez pomena. Resnice ni brez ideje ali vsaj iluzije. Prinašajo jo zasanjani misleci, plačujejo s kapljami krvi. Mrtvi fazani jih streljajo iz vseh dostopnih artiljerij, ne hranijo salv: "Mrtvi fazani lete iznad naših glava, mrtvi fazani lete, a nijedan ne pada". Strelci fazani stojijo pod parabolo nizkega leta, streljajo z boka, z ramen, nad glavo; streljajo na slepo, na videno, nikdar drug na drugega. Bratstvo v laži. Jasno je, da je let redke tarče zamejen na časovnico Valentina Xavierja po prispetju neumrljivega Jabeja Torranca, šerif Talbot ni nikdar prav daleč, prestavljata se čez oder s tegobno povezanostjo siamskih dvojčkov. Heavenly grass ne bo odmeval, kitare na oder ne bodo prinesli; potrebna bo Jabejeva smrt, ki ne pride. 

Ali smo tedaj igrali glasneje, ali igramo glasneje sedaj; ali pojemo lastne napeve? Vprašanja vseh vprašanj. Če ne morem poslušati Valentina, naj razdrejo oder. Tako se poslavljam od svojih držav. Nedolgo je namreč, kar sem na lastni koži začutil, kako neizprosno se Jabe otepa življenja, kako se nedolžni napevi plačujejo z glavo, kako stežka prenašajo naše pesmi, kako odveč jim je kitara z lastoročnim podpisom Bessie Smith, za katero je Xavier pripravljen nemudoma položiti življenje. Kako mučno jim odmeva pesem še nerojenega, hodečega po nebeški travi. Kako ne prenesejo zanosa Carol Cutrere v nebeške zvoke kitare, ki ji je znala prisluhniti Bessie Smith sama?! Zakaj za vraga jih tako moti zaljubljen pogled v očeh, tisto nekaj malega iluzije ljubezni, ki zaradi niih ne more niti zaiti? Zakaj si tako neogibno želijo populiti strune, da več ne bodo zaigrale? Večkrat sem se vprašal, zakaj jih tako močno moti tako malo resnice, zapete iz pravega mola? Kar se je spraševalo stotine drugih, ki so stopili pod trakove sonca, ki ne zasije. Greli smo se kot kolonija pingvinov, s telesi, pa me je tako stisnjenega prešinilo vprašanje, zakaj jih moti ogretost; komu in čemu v čast naj zmrznemo in poginemo, razen njim - ad personam? Koga smo zmotili, izolirani na  usihajoči, topeči se plošči ledu? Ali je bilo drugače pred tridesetimi, štiridesetimi leti? Bolje ali slabše? Iskreno - ne vem; vem le, da je hudo in mučno.

Prav v teh razmišljanjih me je srečalo jedro, se priplazilo kakor pes po hrano. Razodetje ni prizaneslo; je udarilo z močjo preminulih mladih obrazov, vselej lepših od obrazov nasprotne strani, kot bi bila lepota nujna spremljevalka vrednega. S serijo vzklikov pripravljenosti žrtvovati karkoli za nič. Z množicami, ki se valijo po trgih, vihrajo z zastavami nepremagljivih darovalcev življenj za oddaljene cilje, ki hranijo upanje. Ni prizaneslo s kolonami na delo idočih, mirnih ponosnih postav, ki s seboj ne nosijo plesnivega sendviča ob apfelsaftu cenenih navad. Opešan od nespečnosti, depresij, travm, ki jih - kot bi bil narkoman - nosim seboj, sem ob štirih zjutraj posedal na betonskem izpustu, koder so desetletja prej hodili na delo v lastne tovarne, nemočen priklicati vsaj mikron veselja, da se bom pritepel do pisarne, v kateri me ne čaka nič dobrega. Jedrost mi je ušla, ob štirih zjutraj bi rad prižgal cigareto ali karkoli, česar žal ne koristim, neumna patetična razvada upirajočega se. Počakal sem da pridejo novi, anno domini, da jih primerjam z očeti; seveda hodijo sključeno, nervozno, razbito, hromo, potikajo se čez pričetke dneva; ne trošijo iluzij, so jasni. Hodimo skupaj na tlako, vsak skozi tirnice lastne histerične samosti. V njihove tovarne. Vhodna vrata požirajo sužnje; less than zero. Že navsezgodaj zjutraj nas požre dan, ki komaj čaka zaton v brezupih noči. Ostane mi le vprašati se, ali je nekoč bilo drugače? Odgovor se mi sili, bruhnil bi iz želodca, vendar ga sproti požira refluks. Če bi ga spustil čez, bi se znal zadušiti v bruhanju; neke stvari jezika ne zapuščajo zlahka.

 

Bom popolnoma ostarel še doživel vihranje zastav, pogumno vpitje mladih prepoznih zame? Bo ostalo še kaj zob v čeljusti, da jih stisnem v pozdrav, kaj moči vstati, se jim pridružiti vsaj nekaj korakov? Ali bom mimohod moral odgledati sede? Le pridejo naj, z zastavami katerekoli, a njim lastne države. Prejšnje, sedanje, bodoče ... Naj v svojem lepem jeziku zahrumijo nekaj lepega, preženejo naj strahove, jim zatrejo spomine. Naj jih na pol slep s tega istega betonskega izpusta spremim nekaj korakov, v njihovo čast, v lastno resničnost. Ko me nostalgija s pridihom nehvaležnosti vleče nazaj v oaze spominov, naj pridejo - lepi in mladi. Iz Države, ki je ni, ali iz te, ki je, iz katerekoli od teh dveh, toda naj ne odlašajo, morajo priti kmalu. Na pol umrli jim želimo pomahati, jim pustiti teh nekaj presahlih atomov moči, zajetih v spominu bojev, ki jih nismo uspeli zmagati. Naj jim ti naši zadnji atomi pomagajo vsaj tako, da vedo, koder se ne sme oditi.

 

Naj prinesejo Dan državnosti, prejšnje, te ali najbolje - obeh skupaj. Vsega vrednega, kar je bilo v času pred njimi.

 

Mnenje avtorja ne izraža nujno mnenja uredništva kot tudi ne institucije, v kateri je zaposlen.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
5
Preveč permisivna Janševa klerofašistična diktatura med ulico in farso
3
18.09.2020 21:20
Petkovi protivladni protesti so manifestacija alternativcev, ki jih razen stranke Levica pravzaprav nihče v tej državi ne jemlje ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Ko Američani umirjajo odnose med Beogradom in Prištino, Telekom Slovenije prodaja drugega največjega mobilnega operaterja na Kosovu?!
4
15.09.2020 23:07
Ko se celo Bela hiša vključi v normalizacijo odnosov med Srbijo in Kosovom, je to znak, da ne gre samo ponovno vzpostavitev ... Več.
Piše: Aljoša Pečan
East is East, Vzhod je vzhodno
4
13.09.2020 11:00
Sestanek državnega vodstva z ameriškim državnim sekretarjem Pompeom neposredno pred Blejskim strateškim forumom je izkazal modro ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Mesto, možgani in gozdovi
3
12.09.2020 21:00
Povejmo brez zadržkov: ta trenutek potekajo po vsem svetu epohalne umetniške in kulturne spremembe, nanje smo se uspešno ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Akcijski načrt dviga produktivnosti, 2. del: Ideje o tem, da bi v štirih letih "ujeli" Avstrijce, so povsem nerealne!
10
11.09.2020 21:45
V prvem delu teksta sem predstavil nekaj razmišljanj o Akcijskem načrtu za višjo rast produktivnosti, ki so ga pripravili ... Več.
Piše: Bine Kordež
Akcijski načrt dviga produktivnosti: Kako naj bi v vsega štirih letih kar za polovico zmanjšali zaostanek za Avstrijo
8
09.09.2020 22:59
Ali se desetletne zaostanke da nadoknaditi v zgolj nekaj letih? Akcijski načrt dviga slovenske produktivnosti, ki ga je ... Več.
Piše: Bine Kordež
Izbirčni spomin medijskega poveljstva
3
08.09.2020 20:30
Ker Dimitriju Ruplu Delo ni hotelo objaviti odziv na članek Saše Vidmajer z naslovom V sivini vzhodnih navijačev [1], mu ga rade ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Koronavirus in komuniciranje z javnostmi: So ljudje, ki ne verjamejo v Covid-19, ker jim gre na živce Jelko Kacin
12
07.09.2020 21:20
Za komuniciranje v času kriznega obdobja, v katerem smo še vedno, so nezadostne informacije predvidljive, saj so v takih časih ... Več.
Piše: Jana Lutovac Lah
Travmatično življenje otrok z masko v šolski torbici
5
06.09.2020 10:00
Družbena omrežja se sesuvajo pod malo revolucijo proti rabi zaščitnih mask. Starši izražajo globoko zaskrbljenost, da bodo ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Virus, to je tisto vmes, ki ni živo in ni neživo
3
05.09.2020 21:33
Bioumetnost je opazovalnica novih družbenih razmerji. V umetnosti XXI. stoletja je nujna posthumanistična kritična umetnost. ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
AKOS in telekomunikacije: Janša, we have a problem!*
5
04.09.2020 23:15
Med nastankom prejšnjega prispevka o telekomunikacijah v Sloveniji v zadnjih dvajsetih letih (Vse kar ste želeli vedeti o ... Več.
Piše: Aljoša Pečan
Esej o "človekovih pravicah": Pravo, pravice in predpravice
7
01.09.2020 22:59
Na pravu in pravici zasnovana skupnost odmerja svobodnemu posamezniku okvir, ki mu onemogoča ovirati svobodno voljno dejavnost ... Več.
Piše: Marjan Frankovič
1. september skozi zaščitne maske: Zakaj je uvajanje malčkov v vrtec tako pomembno in zakaj staršem uvajanja ravnatelji ne morejo prepovedati
4
01.09.2020 01:15
Ker nas prva leta nas zaznamujejo tako močno, da se to odraža v naših odnosih dobesedno skozi celo življenje, nikakor ni vseeno ... Več.
Piše: Katja Knez Steinbuch
Blejski strateški forum 2020: Globalne preobrazbe po koncu pandemije Covid-19
4
30.08.2020 21:59
Na Bledu se začenja letošnji Blejski strateški forum (BSF), ki je že petnajsti po vrsti in po nekaj letih precejšne stagnacije, ... Več.
Piše: Iztok Mirošič
Politična satira: Magnetogram tajne nočne seje Državnega zbora za umirjanje političnih strasti*
4
30.08.2020 11:03
Pred kratkim je na Šubičevi 4, v parlamentarni veliki dvorani, potekala tajna nočna seja o predlogu predsednika vlade, da bi se ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Z vsakim dnem smo bližje peklu, a se nam ne gabijo vonjave, ki se iz njega cedijo
2
29.08.2020 22:59
Romeo Castellucci v svojih predstavah velikokrat tematizira zlom krščankega raja oziroma to, kar nam je ostalo od njega. Ostalo ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Tajni agent Steinbuch, ta karikatura novinarja, sporočam Mladini, Repovžu in ostalim tetkam: Je*** se!
24
28.08.2020 10:58
V času, ko bojda potekajo razprave o novi medijski zakonodaji, se vsak dan znova kaže, kako pomembna je svoboda govora, pa tudi ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Večno rivalstvo v vzhodnem Sredozemlju: Grško-turški spor spet blizu vrelišča
5
27.08.2020 22:31
Med Grčijo in Turčijo, ki sta obe članici zveze NATO, se razmere spet zaostrujejo. Njun sosedski spor, ki je posledica ... Več.
Piše: Božo Cerar
Uredniški komentar: Neuspeli puč v upokojenski pivnici
16
26.08.2020 22:40
Danes ponarodela viža o diskreditaciji in likvidaciji se ponavlja že vsaj četrt stoletja. Vsakič, ko na tranzicijski levici kdo ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Neverjetnih 107 let književnika iz mesta v zalivu: Vse najboljše, dragi Boris Pahor!
6
26.08.2020 01:03
Danes praznuje 107. rojstni dan živa legenda slovenske, italijanske in tudi evropske literature, nesojeni Nobelov nagrajenec ... Več.
Piše: Milan Gregorič
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Dosje slovenski gozdovi, 6. del: Počasi se kažejo obrisi ene največjih kriminalno-političnih afer pri nas!
Uredništvo
Ogledov: 4.741
02/
Na invalidih se dobro služi: FIHO kot "družinski podjetje" Omanovih
Elena Pečarič
Ogledov: 2.687
03/
Dosje ekstremisti, 2. del: Socialna država, stranka Levica in italijanski neofašisti … isti, isti, isti
Andrej Capobianco
Ogledov: 1.736
04/
Pet resnic o pokojninah in upokojencih, ki jih večina izmed nas verjetno ne pozna
Bine Kordež
Ogledov: 1.423
05/
Zagovor svobode govora: Pismo o pravičnosti in odprti javni razpravi
Uredništvo
Ogledov: 1.375
06/
Preveč permisivna Janševa klerofašistična diktatura med ulico in farso
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.261
07/
Ko Američani umirjajo odnose med Beogradom in Prištino, Telekom Slovenije prodaja drugega največjega mobilnega operaterja na Kosovu?!
Aljoša Pečan
Ogledov: 1.279
08/
Dosje ekstremisti, 3. del: Zakaj bi nas morale podobnosti med Levico in italijansko skrajno desnico CasaPound skrbeti
Andrej Capobianco
Ogledov: 1.192
09/
East is East, Vzhod je vzhodno
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 1.154
10/
Akcijski načrt dviga produktivnosti: Kako naj bi v vsega štirih letih kar za polovico zmanjšali zaostanek za Avstrijo
Bine Kordež
Ogledov: 1.218