Prebrali smo: "Po Cerarjevih besedah Slovenija podpira vse pobude za umiritev napetosti med Izraelom in območjem Gaze pod okriljem ZN-a in Egipta ter nadaljevanje procesa medpalestinske sprave. Ob tem se je zavzel za ponovni zagon mirovnega procesa med Izraelom in Palestinci. ‘Slovenija kot aktivna članica EU-ja zagovarja stališče, da je edina rešitev (tega spora) rešitev v obliki dveh držav, in sicer v okviru meja iz leta 1967 z Jeruzalemom kot glavnim mestom, če se strani ne bi dogovorili drugače,’ je poudaril Cerar. Slovenija si po njegovih besedah želi, da bi se trpljenje palestinskega ljudstva čim prej končalo." [1]

To so precej znane in - če smem reči - “zguljene” izjave, ki se izogibajo zunanjepolitičnim in domačim problemom. Izraelsko-palestinsko vprašanje ima dolgo in razburljivo zgodovino. 29. novembra 1947 so Združeni narodi izglasovali Resolucijo 181, ki naj bi razdelila nekdanji "palestinski mandat" Velike Britanije na judovsko in arabsko državo. V Palestini so bili takrat Judje v manjšini. (Jugoslavija se je pri gasovanju vzdržala.) Ideja o dveh državah (in posebnem položaju Jeruzalema) skratka izvira iz OZN. Judje so resolucijo sprejeli, Palestinci oz. arabske države pa ne. Arabske države, ki so želele izgnati Jude iz Palestine, so maja 1948 začele 9-mesečno vojno, v kateri so bile poražene, okrepila pa se je izraelska država. Izraelsko-palestinski spor je bil povezan s hladno vojno med demokratičnim Zahodom in komunistično Sovjetsko zvezo. Arabci so napad ponovili leta 1967, bili poraženi, položaj pa so leta 1978 rešili Američani s sporazumom med izraelskim ministrskim predsednikom Beginom in egiptovskim predsednikom Sadatom v Camp Davidu.

Danes hladne vojne ni več, čeprav Rusija kaže nekatera zaskrbljujoča znamenja. V letih, ki so minila od ustanovitve, se je Izrael okrepil in povečal - predvsem po zaslugi judovske svetovne solidarnosti in izdatne finančne in vojaške podpore ZDA. Da bi se ustanovila palestinska država, bi Palestinci morali uživati podobno podporo kot Izraelci. To podporo, ki bi bila težak finančni zalogaj, bi lahko dala Evropska unija, vendar takšen izid ni verjeten. Palestince danes tudi v Evropi vidijo kot zaveznike Irana, kar zelo povečuje problem.

Slovenska zunanja politika omahuje med jugoslovansko tradicijo in svojim položajem v EU oz. v Natu. Cerar je rekel, da namerava nadaljevati "dejavnosti, da se v Evropski uniji čim prej oblikuje manjša skupina držav članic, ki bi skupaj s Slovenijo priznala Palestino kot neodvisno državo … Od tega načrta nismo odstopili, to je še vedno glavna namera naše zunanje politike". Cerarjeva omahljiva izjava je po vsej verjetnosti rezultat težav v EU, kjer ni posebnega navdušenja za priznanje niti v "manjši skupini držav", in doma, kjer so glavni poborniki priznanja levičarji. Gre za težko in kontroverzno odločitev.

Očitno je, da je s priznanjem palestinske države po prvotni pobudi v OZN in po toliko zamujenih letih vedno manj možnosti, saj so se ozemeljske, demografske in politične razmere bistveno spremenile. Tri četrtine prebivalstva (9 milijonov) Izraela je Judov, približno ena četrtina je Arabcev, medtem ko je bilo nekoč v Palestini razmerje obratno: leta 1946 je bilo Judov 543.000, ne-Judov pa 1,267.000.

Ob vprašanju razdelitve ozemlja nekdanje Palestine in današnjega Izraela se pojavlja tudi primerjava z nekdanjo Jugoslavijo. Medtem ko so problem Bosne in Hercegovine reševali z delitvijo ozemlja na srbski in hrvaško-bošnjaški del, so spor med Makedonci in Albanci na ozemlju nekdanje jugoslovanske republike Makedonije rešili z delitvijo oblasti. Morda bi lahko judovsko-arabsko vprašanje v Izraelu rešili na makedonski način?

________________

[1] "Cerar palestinskemu kolegu zagotovil, da podpira priznanje Palestine", MMC, 10. julija 2019 (vir)