Vprašanje vrnitve je bržkone stalnica v razmišljanju zdomskega človeka: kako je bilo v prvih tednih evropskega begunstva, ali ste mislili na vrnitev?
Ko sem bil še na avstrijskem Koroškem ali potem v Rimu in Trstu, mi je postalo jasno, da ni možnosti za vrnitev, ko pa sem pristal v Argentini, sem imel občutek, da bo za vrnitev treba počakati pet, šest let, da se situacija razčisti. To je bil tudi razlog, da sem misel o vrnitvi preprosto odpravil. Že kmalu smo tako iz zasebnih pisem kot preko časopisov zaznavali, da so doma, kakor tukaj pravite, "svinčeni časi". Sem pa začutil hudo domotožje nekoč, ko sem po petnajstih letih prvič obiskal Evropo in prišel tudi na Koroško, kjer sem srečal Mariborčana, nekdanjega mladostnega prijatelja. Zapeljala sva se do Pliberka, se ustavila na železniški postaji in zagledal sem vlak z napisom Maribor. Prijatelj me je pregovarjal in pregovarjal, da bi vstopil na vlak, šel pogledat v Maribor, čeprav samo za en dan. Šele čez nekaj dni, ko sva se ponovno srečala na Dunaju, sem zaslutil, da je poslan iz Ljubljane, da je partijec – kar mi je na moje nenadno vprašanje tudi priznal. Želeli so me dobiti preko meje. Pri srcu me je sprva stisnilo: saj je bilo do vlaka samo deset korakov, a nisem mogel, v hipu se je prikazalo pred menoj – na tem mestu so z lažno pretvezo Angleži natovarjali na vlak domobrance in potem jih izročili partizanom, torej v smrt. Tudi mojega brata Draga.
O vrnitvi ni bilo mogoče niti razmišljati, če pomislite na povojne ugrabitve sredi tržaških ulic, kamor sta prihajali OZNA ali VOS. O vrnitvi ni bilo mogoče razmišljati niti ob famozni amnestiji, češ, vrnite se, nikomur se ne bo nič zgodilo. Poteza ponujene roke je doživela popoln fiasko. Tudi eno Majcnovih pisem je vsebovalo opozorilo, "naj vas amnestija ne premami".
Odnosi med zdomstvom in komunistično oblastjo v domovini so bili vseskozi napeti, kajti matična oblast se je z vsemi sredstvi trudila, da razbije emigracijo: kako ste čutili te pritiske?
Morda bi bilo treba najprej poudariti, da politična emigracija ni bila miselno povsem enotna skupnost. Predvsem ni delovala prvenstveno politično, kakor se je to dogajalo recimo v hrvaški emigraciji. V naši skupnosti je bil poudarek na ideološki in kulturni sferi. Slovenska partija je vedela, da politično nismo nevarni, je pa zadevo napihovala: kar naprej smo brali o sovražni emigraciji, ki se bori proti slovenskemu ljudstvu v Jugoslaviji. Ko sem bil prvič v Evropi, me je prej omenjeni znanec iz mladostnih let že kmalu po začetku pogovora vedno znova in znova spraševal, kdo nas financira, predvsem pa, ali se naši dijaki res urijo z brzostrelkami.
Te in podobe zadeve so v Buenos Airesu brez dvoma širili z jugoslovanskega veleposlaništva, da so tako opravičevali svojo pozicijo, "iskanje informacij o nevarnem gibanju emigracije". Kakor še danes slišim, jim je marsikdo verjel. V "levih" medijih namerno lansirajo napačne podatke, tako da je potem celo od resnih ljudi mogoče slišati, kako se "sovražna emigracija hoče vrniti", kako bo Bajuk – če bo zmagal – uvedel vojaško diktaturo argentinskega tipa. Človek bi se smejal, če ne bi bilo pravzaprav tragično.
Del emigracije je vseeno deloval politično in postavil mejo, čez katero ne more, kar zadeva odnose z domovino.
Vedeti morate, da se je prva povojna leta bolj kot pojem politična emigracija uporabljal izraz ideološka emigracija, kajti šlo je za konfrontacijo komunizma in krščanstva, dveh svetovnih nazorov. Za diktaturo ali za demokracijo. Res pa je, da je bil sestav emigracije pester: eni so se čutili bolj kot verska emigracija, drugi kot poklicani, da pričajo resnico o ozadju narodnoosvobodilnega boja, se čutili predvsem ideološke emigrante, medtem ko je en del dajal poudarek predvsem političnemu, tudi povsem strankarskemu delovanju [1]. Ni pa šlo za ostre meje med temi krogi, že znotraj političnega kroga ne. Primer: ko je Ciril Žebot, vodja ene od aktivnih političnih skupin, s katero se osrednje politično vodstvo nekdanje stranke SLS ni strinjalo, mislil, da je možno sodelovati z matičnimi politiki – šlo je za zadevo s Kavčičem – je celo odhitel v Ljubljano. Nekaj podobnega se je dogajalo z versko emigracijo. Takoj ko je bil podpisan protokol med Beogradom in Svetim sedežem, so začeli nekateri govoriti, da se zdaj lahko vrnemo, saj je vendar Cerkev spet svobodna. Toda vodilna plast emigracije je bila ideološka in je vztrajala pri nujnosti razčiščevanja pojmov. Povsem jasno je bilo, da v Sloveniji ne moreš delovati politično in da zgolj verska svoboda še daleč ni politična svoboda. Še več – in o tem se je stalno pisalo – brez politične svobode resnične verske svobode sploh ne more biti. Da je čas dal prav ideološki liniji, ni bilo treba dolgo čakati.
Kaj pa skupina okrog Svobodne Slovenije?
Kar zadeva ljudi okrog tednika Svobodna Slovenija, je mogoče reči, da so združevali politično in ideološko smer.
Ali je politik dr. Miha Krek v emigraciji še igral kakšno vidnejšo vlogo?
Prva leta nedvomno, zlasti še v Londonu pa tudi pozneje v Rimu. Dvomim, da bi bilo brez njega in njegovih zvez z zahodnimi zavezniki mogoče tako hitro priklicati v življenje Socialni odbor, ki je organiziral vse potrebno, da smo se iz Italije sploh lahko izselili. Zadnja leta je Miha Krek živel v Severni Ameriki, vem, da več kot samo skromno. Spremljal je svetovno dogajanje, o njem pisal, sporočal tudi o kakšnih političnih zaledjih, manj znanih premikih, opozarjal emigrantske skupine po svetu. Vedeti moramo, da politično središče ni bilo več v Clevelandu, ampak je to postal Buenos Aires, kjer je deloval Stare, ki pa je bil v stalnih stikih s Krekom. Nekoč je Krek obiskal skupnost v Argentini – pravcati dogodek. Če bo kdaj raziskana že samo kompletna korespondenca med njim in Staretom, se bo, ne dvomim, prikazalo še marsikaj zanimivega. Vsekakor je bilo v tistih časih in še zlasti zadnja leta videti, da nekdanji osrednji slovenski časopis Ameriška domovina, v katerem so občasno sodelovali tudi novi povojni emigranti, kot sta dr. Ludvik Puš in dr. Jože Basaj, počasi izgublja vodilno vlogo, ker je ostal brez dovolj močnega zaledja.
Pritisk iz socialistične domovine je bil stalen: kdo pa so bili ljudje, ki so od tam prihajali v Argentino?
V Buenos Airesu je delovalo jugoslovansko veleposlaništvo, vendar z njim nismo imeli stika. Vedeli smo, da so celo med nami "špijoni", ki so poročali o našem delovanju, celo o posameznih prireditvah. Jugoslovanske oblasti so nam večkrat nagajale, šele pozneje, kar leta pozneje, so začele z mehkejšo, vabljivo politiko ponujene roke, in so se med nami pojavljali razni "prepričevalni" obiskovalci.
Kaj pa Slovenska Izseljenska matica?
Tudi z njo nismo imeli stika, saj smo vedeli, kakšna je njena, kar recimo, primarna funkcija: razbiti našo skupnost ali pa jo vsaj razvodeniti. V resnici ni bila drugega kot podaljšana roka Udbe. Dovolj je bilo, da je učiteljica osnovnošolske otroke hotela naučiti tudi Stritarjevo/Parmovo Mi smo vojaki korenjaki, pa si že izvedel iz domovine, da je buenosaireška emigracija "prva leta vzgajala polvojaške organizacije". In še dolga desetletja zatem si lahko v knjigi nekdanjega visokega uradnika na jugoslovanskem veleposlaništvu bral, da je slovenska skupnost v Buenos Airesu "vzgajala mladino v vojaškem duhu, učila vojaške discipline in ravnanja z orožjem" [9].
Vsak, ki je šel na obisk v domovino, je moral na zaslišanje. Večkrat smo se spraševali, ali Izseljenska matica z razvejano dejavnostjo po vsem svetu res nima druge funkcije kakor razbiti našo skupnost. Zanimivo je bilo tudi opazovati, kako s ponujanjem roke in z vabili nikdar niso iskali kontakta z našimi osrednjimi organizacijami, temveč vedno s posamezniki. Ista taktika, kakršno je imela OF z Jakobom Šolarjem in Andrejem Gosarjem: z veseljem bi ju sprejela, a samo kot posameznika, ne pa njuni skupini. Če je kdo deloval premišljeno, upoštevajoč človeško psiho, metode združevanja in tudi razbijanja, so to bili komunisti.
Sem in tja so k vam zašli tudi kakšni posamezniki, recimo slikar Jože Ciuha, ki je v potopisni knjigi Pogovori s tišino. Ali pa novinar Janez Čuček s famozno knjigo Sramota umira počasi? Ali ste se s kom srečali?
Ne. Slišal sem, da je nekoč na neko prireditev prišel veleposlanik Pavle Bojc. Za Ciuho nisem vedel, prebral pa sem pozneje njegovo knjigo. Ne bi želel komentirati njegovih sodb o naši skupnosti. Vedel sem za Čučkov prihod, ker je intervjuval Debeljaka. Tineta sem opozarjal, da ga bodo izrabili, toda on je bil mnenja, da je to sicer mogoče, mu je pa pomembno, da bodo naši o našem obstoju vsaj nekaj izvedeli. Moram povedati, da so komunisti s pisanjem po medijih in tudi s takimi knjigami prali možgane, in to ne samo neuki množici. Še danes je to čutiti.
_________________
[1] Arh. Jure Vombergar, eden vodilnih javnih in kulturnih delavcev, predsednik Zedinjene Slovenije, dolga leta urednik Duhovnega življenja, najstarejše slovenske zdomske revije, je leta 1999, ob petdesetletnici našega prihoda v Argentino, objavil razmišljanje "Ob novi obletnici odhoda iz domovine". V analizi stanja duha je spregovoril ravno o teh različnih vrstah "pripadnosti" emigraciji. Pisal je tudi o dveh različnih v sedanji skupnosti obstoječih kriterijih glede smisla obstoja naše skupnosti vnaprej – komu se bolj posvetiti: domovini svojih prednikov ali novi domovini, deželi, ki je staršem in njim dala varno zatočišče.
[2] Sicer pa smo še v razpravi, objavljeni v matici leta 2004 (!) lahko brali o emigrantih v Argentini, ki so "vzbujali učenje slovenskega jezika, bogoslužja in imeli tudi vojaške vaje". – Nekoč sem na srednješolskem tečaju, da bi prebudil fantazijo, dal prostemu spisu naslov: "Na dvorišču Ramón Falcóna [osrednje slovenske hiše] so odkrili zaklad!" Nekoč drugič sem, da bi videl, kaj bi dijake po letih slovenskega zemljepisja in zgodovine zanimalo, dal spisu naslov "Z letalom po Sloveniji" ali nekaj podobnega. Pa sem nekje zasledil namig, da sem s tem v otrocih najbrž želel vzbujati militarističen duh ... Skratka: širilo se je mnenje, da so "belogardisti" sicer pobegnili, a se zdaj pripravljajo na protinapad. – Mimogrede: V Buenos Airesu sem vedel za dva člana skupnosti, oba iz liberalnega kroga, eden od njiju je bil Robert Petriček, nekoč znan ljubljanski slaščičarski mojster, ki sta od časa do časa hodila na Tiro Federal, nekakšno našo nekdanjo Strelsko družino.