Razkrivamo

Stoletni pečat Zorka Simčiča (4. del): "Ko sem bil prvič v Evropi, so me vedno znova in znova spraševali, kdo nas financira in ali se naši dijaki res urijo z brzostrelkami."

Pri založbi Beletrina je izšla knjiga Dohojene stopinje, ki jo podpisujeta France Pibernik in Zorko Simčič. Pogovor med literarnim zgodovinarjem Pibernikom in akademikom Simčičem, ki bo letos jeseni dopolnil častitljivih 98 let, ves čas potuje. Iz predvojnega časa in Maribora v medvojno Ljubljano, Celovec, Trst, Rim, po končani vojni in revoluciji pa seveda v emigracijo v Argentino (Buenos Aires) in naposled nazaj v domovino, v samostojno Slovenijo. Skozi dialog med avtorjema se bralcu pred očmi slikovito odvija bogato ustvarjalno življenje Zorka Simčiča, ki je pričevalec posebne vrste, saj je osebno doživljal najtežja obdobja slovenske zgodovine v 20. stoletju, srečeval pa se je tudi s ključnimi zgodovinskimi osebnostmi slovenske kulture, družbe in cerkve. Kot zaprisežen humanist, ki je kot mladenič izkusil vse laži, nasilje in zlo totalitarnih režimov, se je upiral vsem trem kugam prejšnjega stoletja, torej tudi komunizmu. Zaradi tega pedigreja je Zorko Simčič v slovenskem kulturnem establishmentu nežno, a opazno odrinjen nekoliko na rob. Na srečo je Beletrina, ki Simčiča ne izdaja prvič, ta grenak občutek s knjigo Dohojene stopinje več kot častno popravila.

12.07.2019 20:00
Piše: Uredništvo
Ključne besede:   Zorko Simčič   Beletrina   France Pibernik   intervju   Evropa   Buenos Aires   emigracija   Janez Čuček   Ljubljana   Maribor   Pliberk

Vprašanje vrnitve je bržkone stalnica v razmišljanju zdomskega človeka: kako je bilo v prvih tednih evropskega begunstva, ali ste mislili na vrnitev?

 

Ko sem bil še na avstrijskem Koroškem ali potem v Rimu in Trstu, mi je postalo jasno, da ni možnosti za vrnitev, ko pa sem pristal v Argentini, sem imel občutek, da bo za vrnitev treba počakati pet, šest let, da se situacija razčisti. To je bil tudi razlog, da sem misel o vrnitvi preprosto odpravil. Že kmalu smo tako iz zasebnih pisem kot preko časopisov zaznavali, da so doma, kakor tukaj pravite, "svinčeni časi". Sem pa začutil hudo domotožje nekoč, ko sem po petnajstih letih prvič obiskal Evropo in prišel tudi na Koroško, kjer sem srečal Mariborčana, nekdanjega mladostnega prijatelja. Zapeljala sva se do Pliberka, se ustavila na železniški postaji in zagledal sem vlak z napisom Maribor. Prijatelj me je pregovarjal in pregovarjal, da bi vstopil na vlak, šel pogledat v Maribor, čeprav samo za en dan. Šele čez nekaj dni, ko sva se ponovno srečala na Dunaju, sem zaslutil, da je poslan iz Ljubljane, da je partijec – kar mi je na moje nenadno vprašanje tudi priznal. Želeli so me dobiti preko meje. Pri srcu me je sprva stisnilo: saj je bilo do vlaka samo deset korakov, a nisem mogel, v hipu se je prikazalo pred menoj – na tem mestu so z lažno pretvezo Angleži natovarjali na vlak domobrance in potem jih izročili partizanom, torej v smrt. Tudi mojega brata Draga.

 

O vrnitvi ni bilo mogoče niti razmišljati, če pomislite na povojne ugrabitve sredi tržaških ulic, kamor sta prihajali OZNA ali VOS. O vrnitvi ni bilo mogoče razmišljati niti ob famozni amnestiji, češ, vrnite se, nikomur se ne bo nič zgodilo. Poteza ponujene roke je doživela popoln fiasko. Tudi eno Majcnovih pisem je vsebovalo opozorilo, "naj vas amnestija ne premami".

 

 

Odnosi med zdomstvom in komunistično oblastjo v domovini so bili vseskozi napeti, kajti matična oblast se je z vsemi sredstvi trudila, da razbije emigracijo: kako ste čutili te pritiske?

 

Morda bi bilo treba najprej poudariti, da politična emigracija ni bila miselno povsem enotna skupnost. Predvsem ni delovala prvenstveno politično, kakor se je to dogajalo recimo v hrvaški emigraciji. V naši skupnosti je bil poudarek na ideološki in kulturni sferi. Slovenska partija je vedela, da politično nismo nevarni, je pa zadevo napihovala: kar naprej smo brali o sovražni emigraciji, ki se bori proti slovenskemu ljudstvu v Jugoslaviji. Ko sem bil prvič v Evropi, me je prej omenjeni znanec iz mladostnih let že kmalu po začetku pogovora vedno znova in znova spraševal, kdo nas financira, predvsem pa, ali se naši dijaki res urijo z brzostrelkami.

 

Te in podobe zadeve so v Buenos Airesu brez dvoma širili z jugoslovanskega veleposlaništva, da so tako opravičevali svojo pozicijo, "iskanje informacij o nevarnem gibanju emigracije". Kakor še danes slišim, jim je marsikdo verjel. V "levih" medijih namerno lansirajo napačne podatke, tako da je potem celo od resnih ljudi mogoče slišati, kako se "sovražna emigracija hoče vrniti", kako bo Bajuk – če bo zmagal – uvedel vojaško diktaturo argentinskega tipa. Človek bi se smejal, če ne bi bilo pravzaprav tragično.

 

 

Del emigracije je vseeno deloval politično in postavil mejo, čez katero ne more, kar zadeva odnose z domovino.

 

Vedeti morate, da se je prva povojna leta bolj kot pojem politična emigracija uporabljal izraz ideološka emigracija, kajti šlo je za konfrontacijo komunizma in krščanstva, dveh svetovnih nazorov. Za diktaturo ali za demokracijo. Res pa je, da je bil sestav emigracije pester: eni so se čutili bolj kot verska emigracija, drugi kot poklicani, da pričajo resnico o ozadju narodnoosvobodilnega boja, se čutili predvsem ideološke emigrante, medtem ko je en del dajal poudarek predvsem političnemu, tudi povsem strankarskemu delovanju [1]. Ni pa šlo za ostre meje med temi krogi, že znotraj političnega kroga ne. Primer: ko je Ciril Žebot, vodja ene od aktivnih političnih skupin, s katero se osrednje politično vodstvo nekdanje stranke SLS ni strinjalo, mislil, da je možno sodelovati z matičnimi politiki – šlo je za zadevo s Kavčičem – je celo odhitel v Ljubljano. Nekaj podobnega se je dogajalo z versko emigracijo. Takoj ko je bil podpisan protokol med Beogradom in Svetim sedežem, so začeli nekateri govoriti, da se zdaj lahko vrnemo, saj je vendar Cerkev spet svobodna. Toda vodilna plast emigracije je bila ideološka in je vztrajala pri nujnosti razčiščevanja pojmov. Povsem jasno je bilo, da v Sloveniji ne moreš delovati politično in da zgolj verska svoboda še daleč ni politična svoboda. Še več – in o tem se je stalno pisalo – brez politične svobode resnične verske svobode sploh ne more biti. Da je čas dal prav ideološki liniji, ni bilo treba dolgo čakati.

 

 

Kaj pa skupina okrog Svobodne Slovenije?

 

Kar zadeva ljudi okrog tednika Svobodna Slovenija, je mogoče reči, da so združevali politično in ideološko smer.

 

 

Ali je politik dr. Miha Krek v emigraciji še igral kakšno vidnejšo vlogo?

 

Prva leta nedvomno, zlasti še v Londonu pa tudi pozneje v Rimu. Dvomim, da bi bilo brez njega in njegovih zvez z zahodnimi zavezniki mogoče tako hitro priklicati v življenje Socialni odbor, ki je organiziral vse potrebno, da smo se iz Italije sploh lahko izselili. Zadnja leta je Miha Krek živel v Severni Ameriki, vem, da več kot samo skromno. Spremljal je svetovno dogajanje, o njem pisal, sporočal tudi o kakšnih političnih zaledjih, manj znanih premikih, opozarjal emigrantske skupine po svetu. Vedeti moramo, da politično središče ni bilo več v Clevelandu, ampak je to postal Buenos Aires, kjer je deloval Stare, ki pa je bil v stalnih stikih s Krekom. Nekoč je Krek obiskal skupnost v Argentini – pravcati dogodek. Če bo kdaj raziskana že samo kompletna korespondenca med njim in Staretom, se bo, ne dvomim, prikazalo še marsikaj zanimivega. Vsekakor je bilo v tistih časih in še zlasti zadnja leta videti, da nekdanji osrednji slovenski časopis Ameriška domovina, v katerem so občasno sodelovali tudi novi povojni emigranti, kot sta dr. Ludvik Puš in dr. Jože Basaj, počasi izgublja vodilno vlogo, ker je ostal brez dovolj močnega zaledja.

 

 

Pritisk iz socialistične domovine je bil stalen: kdo pa so bili ljudje, ki so od tam prihajali v Argentino?

 

V Buenos Airesu je delovalo jugoslovansko veleposlaništvo, vendar z njim nismo imeli stika. Vedeli smo, da so celo med nami "špijoni", ki so poročali o našem delovanju, celo o posameznih prireditvah. Jugoslovanske oblasti so nam večkrat nagajale, šele pozneje, kar leta pozneje, so začele z mehkejšo, vabljivo politiko ponujene roke, in so se med nami pojavljali razni "prepričevalni" obiskovalci.

 

 

Kaj pa Slovenska Izseljenska matica?

 

Tudi z njo nismo imeli stika, saj smo vedeli, kakšna je njena, kar recimo, primarna funkcija: razbiti našo skupnost ali pa jo vsaj razvodeniti. V resnici ni bila drugega kot podaljšana roka Udbe. Dovolj je bilo, da je učiteljica osnovnošolske otroke hotela naučiti tudi Stritarjevo/Parmovo Mi smo vojaki korenjaki, pa si že izvedel iz domovine, da je buenosaireška emigracija "prva leta vzgajala polvojaške organizacije". In še dolga desetletja zatem si lahko v knjigi nekdanjega visokega uradnika na jugoslovanskem veleposlaništvu bral, da je slovenska skupnost v Buenos Airesu "vzgajala mladino v vojaškem duhu, učila vojaške discipline in ravnanja z orožjem" [9].

 

Vsak, ki je šel na obisk v domovino, je moral na zaslišanje. Večkrat smo se spraševali, ali Izseljenska matica z razvejano dejavnostjo po vsem svetu res nima druge funkcije kakor razbiti našo skupnost. Zanimivo je bilo tudi opazovati, kako s ponujanjem roke in z vabili nikdar niso iskali kontakta z našimi osrednjimi organizacijami, temveč vedno s posamezniki. Ista taktika, kakršno je imela OF z Jakobom Šolarjem in Andrejem Gosarjem: z veseljem bi ju sprejela, a samo kot posameznika, ne pa njuni skupini. Če je kdo deloval premišljeno, upoštevajoč človeško psiho, metode združevanja in tudi razbijanja, so to bili komunisti.

 

 

Sem in tja so k vam zašli tudi kakšni posamezniki, recimo slikar Jože Ciuha, ki je v potopisni knjigi Pogovori s tišino. Ali pa novinar Janez Čuček s famozno knjigo Sramota umira počasi? Ali ste se s kom srečali?

 

Ne. Slišal sem, da je nekoč na neko prireditev prišel veleposlanik Pavle Bojc. Za Ciuho nisem vedel, prebral pa sem pozneje njegovo knjigo. Ne bi želel komentirati njegovih sodb o naši skupnosti. Vedel sem za Čučkov prihod, ker je intervjuval Debeljaka. Tineta sem opozarjal, da ga bodo izrabili, toda on je bil mnenja, da je to sicer mogoče, mu je pa pomembno, da bodo naši o našem obstoju vsaj nekaj izvedeli. Moram povedati, da so komunisti s pisanjem po medijih in tudi s takimi knjigami prali možgane, in to ne samo neuki množici. Še danes je to čutiti.

 

_________________

[1] Arh. Jure Vombergar, eden vodilnih javnih in kulturnih delavcev, predsednik Zedinjene Slovenije, dolga leta urednik Duhovnega življenja, najstarejše slovenske zdomske revije, je leta 1999, ob petdesetletnici našega prihoda v Argentino, objavil razmišljanje "Ob novi obletnici odhoda iz domovine". V analizi stanja duha je spregovoril ravno o teh različnih vrstah "pripadnosti" emigraciji. Pisal je tudi o dveh različnih v sedanji skupnosti obstoječih kriterijih glede smisla obstoja naše skupnosti vnaprej – komu se bolj posvetiti: domovini svojih prednikov ali novi domovini, deželi, ki je staršem in njim dala varno zatočišče.

 

[2] Sicer pa smo še v razpravi, objavljeni v matici leta 2004 (!) lahko brali o emigrantih v Argentini, ki so "vzbujali učenje slovenskega jezika, bogoslužja in imeli tudi vojaške vaje". – Nekoč sem na srednješolskem tečaju, da bi prebudil fantazijo, dal prostemu spisu naslov: "Na dvorišču Ramón Falcóna [osrednje slovenske hiše] so odkrili zaklad!" Nekoč drugič sem, da bi videl, kaj bi dijake po letih slovenskega zemljepisja in zgodovine zanimalo, dal spisu naslov "Z letalom po Sloveniji" ali nekaj podobnega. Pa sem nekje zasledil namig, da sem s tem v otrocih najbrž želel vzbujati militarističen duh ... Skratka: širilo se je mnenje, da so "belogardisti" sicer pobegnili, a se zdaj pripravljajo na protinapad. – Mimogrede: V Buenos Airesu sem vedel za dva člana skupnosti, oba iz liberalnega kroga, eden od njiju je bil Robert Petriček, nekoč znan ljubljanski slaščičarski mojster, ki sta od časa do časa hodila na Tiro Federal, nekakšno našo nekdanjo Strelsko družino.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
13
Zmagal ni niti Biden niti Trump, Američani so izgubili volitve, račune pa plačujemo prebivalci preostalega sveta
14
20.11.2020 22:50
Kaj za vraga se dogaja v največji demokraciji na svetu, da se je zgodila ena največjih blamaž v zgodovini Združenih držav? Kajti ... Več.
Piše: Igor Vlačič
30 letnica plebiscita (1990-2020): Vsega je bil kriv Jože Pučnik
8
09.11.2020 21:30
V prihodnjih tednih, vse tja do božiča, bomo na portalu objavljali prispevke na temo slovenskega plebiscita, od katerega bo ... Več.
Piše: Peter Jambrek
Ponovno odkrita knjižna mojstrovina: Gulliverjeva potovanja
3
06.11.2020 23:09
Živimo v časih, ko je zaradi pandemije gibanje omejeno in ko potovanja nikakor niso več samoumevna, ponekod pa so celo ... Več.
Piše: Uredništvo
Demokracija v Ameriki: Nikakor ni izključeno, da bo Melania Trump še štiri leta krasila Belo hišo
6
02.11.2020 22:04
Kdo bo naslednji predsednik Združenih držav Amerike? Dokončen odgovor na to vprašanje bomo Evropejci zaradi časovnega zamika ... Več.
Piše: Mitja Kotnik
Zakaj je ustavno sodišče doseglo novo dno
5
30.10.2020 22:00
Ustavno sodišče je doživelo novo ponižanje, po mnenju dr. Jurija Toplaka pa so varuhi ustavnosti in zakonitosti na Beethovnovi ... Več.
Piše: Uredništvo
Covid statistika: Slovenija se pospešeno "prekužuje", narašča pa število smrtnih žrtev
17
27.10.2020 21:00
Kakšna je statistika, ko gre za število uradno potrjenih okužb za novim koronavirusom kot tudi za smrtnost na milijon ... Več.
Piše: Bine Kordež
Pred nami je odločilen teden: Če nam uspe ustaviti napredovanje virusa, se bomo izognili Bergamu, v nasprotnem primeru bo zelo hudo
11
25.10.2020 21:25
Ljubljanski Institut Jožef Stefan (IJS) je pripravil novo projekcijo širjenja okužb s Covid-19 v Sloveniji, ki je po naši oceni ... Več.
Piše: Uredništvo
Znani televizijski voditelj na CNN po le treh mesecih izgubil imunost na Covid-19!
11
16.10.2020 21:09
Britanski novinar in televizijski voditelj Richard Quest, eno izmed najbolj prepoznavnih imen ameriške televizije CNN, je ... Več.
Piše: Uredništvo
Afera mazači: Odprto pismo nekemu poslancu
16
15.10.2020 20:42
Običajno ljudi, ki jih ne poznam, vikam. To žal v tem primeru ne bo mogoče. Celo zapisati ime in priimek te osebe je pretežko. ... Več.
Piše: Domen Gorenšek
Pismo urednikom in novinarjem: Slovenija ponovno potrebuje angažma ljudi, ki so sposobni artikulirati duh časa!
6
11.10.2020 11:00
Na javni RTV opažam, da se bolj kot informiranju in pozivanju k spoštovanju ukrepov ukvarjajo z iskanjem napak pristojnih, ... Več.
Piše: Uredništvo
Odprto pismo ministroma Vasku Simonitiju in Simoni Kustec
1
05.10.2020 20:43
Tomaž Seljak in Alojz Križman sta že konec minulega meseca poslala odprto pismo ministru za kulturo Vasku Simonitiju in ... Več.
Piše: Uredništvo
Balkan na Kavkazu: Zgodovinski spopad Armenije in Azerbajdžana ali spopad z geostrateškimi razsežnostmi?
6
02.10.2020 23:59
Ljubljanski Mednarodni inštitut za balkanske in bližnjevzhodne študije IFIMES je pripravil podrobno analizo zadnje zaostritve ... Več.
Piše: Uredništvo
Naših 20.000 pravnih predpisov, 2. del: Vlada ima letos zaradi posledic Covid-19 precej več manevrskega prostora pri javnofinančnih izdatkih
4
27.09.2020 12:00
Brez dvoma so predlogi vladnega Strateškega sveta, kako znižati administrativne ovire, debirokratizirati javno upravo in ... Več.
Piše: Bine Kordež
Teta iz ozadja: Kako je tajnica Breda Oman "prevzela" Fundacijo za invalidske in humanitarne organizacije
3
23.09.2020 23:29
Pred desetimi dnevi smo objavili prispevek Elene Pečarič z naslovom Na invalidih se dobro služi: FIHO kot družinsko podjetje ... Več.
Piše: Elena Pečarič
Naših 20.000 pravnih predpisov, 1. del: Kako nam bo Simičev Strateški svet za debirokratizacijo poenostavil administriranje
5
22.09.2020 21:00
V senci politično oportunejših in populističnih aktivnosti je vlada že pozno spomladi ustanovila Strateški svet za ... Več.
Piše: Bine Kordež
Pet resnic o pokojninah in upokojencih, ki jih večina izmed nas verjetno ne pozna
9
17.09.2020 21:00
Med miti in legendami izstopajo zlasti prepričanje, da se nam bo vsak čas sesul pokojninski sistem, da imamo že skoraj dve ... Več.
Piše: Bine Kordež
Dosje ekstremisti, 3. del: Zakaj bi nas morale podobnosti med Levico in italijansko skrajno desnico CasaPound skrbeti
7
16.09.2020 22:34
V zadnjem delu bomo naredili primerjavo poudarkov programa CasaPound in Levice do evroatlantskih povezav ter razmišljanja o ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Zagovor svobode govora: Pismo o pravičnosti in odprti javni razpravi
5
14.09.2020 20:59
V slovenskih medijih in javnosti skoraj docela spregledano pismo o pravičnosti in odprti razpravi (A Letter on Justice and Open ... Več.
Piše: Uredništvo
Na invalidih se dobro služi: FIHO kot "družinsko podjetje" Omanovih
2
13.09.2020 21:45
Na invalidih se dobro služi, ugotavlja Elena Pečarič, ki se je lotila še ene anomalije znotraj Fundacije za financiranje ... Več.
Piše: Elena Pečarič
Dosje ekstremisti, 2. del: Socialna država, stranka Levica in italijanski neofašisti … isti, isti, isti
6
10.09.2020 21:02
V prvem delu Dosjeja ekstremisti smo si pogledali nekatere osupljive podobnosti med programom italijanskega neofašističnega ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Z zahtevo po resnični vladavini prava si je Janez Janša izkopal jamo za svojo politično krsto
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 4.663
02/
Semenj ničevosti: O "akademski" mazaški akciji Renate Salecl in Tineta Hribarja
Andrej Lokar
Ogledov: 3.665
03/
Slovenski zid, The Wall: Pri nas je Sistem levica, zato levičaji znorijo, ko desnica prevzame oblast
Andrej Capobianco
Ogledov: 2.729
04/
Kaj bi Ursula von der Leyen lahko odgovorila Janezu Janši (pa zagotovo ne bo)
Keith Miles
Ogledov: 2.089
05/
Zgodovina brez epike: Imeli bomo državo, če nam jo bodo globalni centri moči dovolili imeti, za kar pa moramo biti izjemno modri
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 2.237
06/
Zmagal ni niti Biden niti Trump, Američani so izgubili volitve, račune pa plačujemo prebivalci preostalega sveta
Igor Vlačič
Ogledov: 2.142
07/
Zakaj so železničarji bolj cenjeni od nacionalkinih novinarjev na Kolodvorski
Bine Kordež
Ogledov: 1.879
08/
Časnikarji in čast: Res je, ne more biti vsak časnikar Mark Twain ali Oriana Fallaci, lahko pa je vsak časnikar z velikim Č, če hoče to biti
Denis Poniž
Ogledov: 1.709
09/
Različnost, priložnost in koristni zakoniti priseljenci
Keith Miles
Ogledov: 1.092
10/
Koliko solz, besed obupa, razpadlih družin, pomirjeval in razmišljanj o samomoru je povzročila Finančna uprava?
Ivan Simič
Ogledov: 6.473