Že drugič v kratkem razmaku se nahajam v najpomembnejšem istanbulskem knjižnem antikvariatu Denizler Kitabevi. To je zagotovo eden najbolj čislanih svetovnih knjižnih antikvariatov, vpetih med Azijo in Evropo. Na svojih policah ima občudovanja vredne knjige, ki človeka dobesedno pomirijo. Želim si le tega, da bi se vse okrog mene umirilo, upočasnilo, tudi zato, ker imam pred seboj zahtevne logistične naloge. Iz duha mojstrskih knjig minulih časov se počasi spustim navzdol proti morju, v smeri hotela Port, k istanbulskim galerijam sodobnih umetnosti. Želim si samo tega, da bi bilo vse v prihajajočih dneh posvečeno umetnosti in čim manj nevarnim in ničvrednim političnim razmerjem.

Že v letalu sem se odločil, da bom ta teden komentiral video umetnost. Sprožilec je bil v tem primeru popolnoma nepomemben, tudi zaradi tega, ker je te dni pri meni vse podvrženo ekvilibriju mnogoterih stvarnosti. Redko komentiram video umetnost, moral bi jo večkrat, sploh glede na njen prelomen pomen, ki ga ima v zgodovini umetnosti.

Carigrajski antikvariat Denizler Kitabevi

Tape 1!

Rad bi upočasnil ritmem komentarja / I.: Oblečeno moško telo zareže v globino vode. Gledamo ga, kako se v počasnem premikanju pod vodo bori za svoje preživetje. Nekaj časa lebdi, potem pa se začne divje prevračati v iskanju odrešitve. V dramatični svetlobi si reže svojo dramatično stvarnost. Ta je organizirana v umetnini tako za oko kot za elektronsko kamero. 

V povojih je video umetnost raziskovala najprej sama sebe oziroma jezik lastnega medija. Poskušala se je razumeti. Želela si je izboriti svojo avtonomno dikcijo s pomočjo lastne tehnologije. V začetnih korakih so mnogi umetniki in umetnice uporabljali video tehnologijo kot orodje, kot bojni krik socialnega aktivizma. Ravno video umetniki so popolnoma redefinirali izhodišča modernističnega sveta umetnosti. V tistem trenutku, ko smo dobili prvo video umetnino, je ta istočasno postala nosilec modernega sveta. Ponavljam: istočasno! Tako preprosto in prelomno in vidno je bilo to! Vse je težilo k temu, da sta elektronska kamera in ekran postala nosilec novega sveta. V resnici pa sta postala nosilec postmodernega sveta in vseh ostalih svetov po času postmodernizma. Video umetnost je mentalni elektronski displej, na katerem se odvijajo različne vizualizacije vseh treh modernosti. Video umetnost je predvsem prelom z nosilcem pigmetirane slike v tisočletni vizualni kontinuiteti.

Nadaljujem z upočasnjenim ritmom komentarja / II.: Večja skupina moških in žensk, starejših in mlajših, stoji v pričakovanju napovedanega dogodka. V kader vstopijo v upočasnjenem gibanju ogromne količine nevihtnih voda, ki se z vso silo umetniškega spomina vlijejo na množico. Sila vode množico dobesedno podre, pokosi jo z močjo lastnega elementa.

Pomnim, da sem nekje v preteklih refleksijah zapisal, da se začne postmodernizem (vsaj zame) s prvim video festivalom v Kitchen Theatre v New Yorku, leta 1971. To je letnica, ko se prvič zberejo video umetnine različnih avtorjev na skupni razstavi. Posredno pa je bila razstava posvečena enemu najpametnejših mest na svetu - New Yorku!

Bill Viola, Tristan's Ascension, 2014

Da, to je upočasnjen komentar o video umetnosti videasta Billa Viole. Tudi on ima v svojem stilnem življenju dva generalna vektorja, ki nista nikoli drug drugega nasilno zlomila. Pri Violi je vse potekalo premišljeno in predvidljivo. S tem, ko sem zapisal - predvidljivo, to pomeni le to, da je vektorska energija logično prehajala iz enega (elektronskega) vizualnega problema v drugega. Vizualno se je takoj adaptiralo po vprašanju in to na ta način, da je počasi zapustilo medij. V drugem vektorju pa je Bill Viola vpeljal klasične ontološke teme, ki jih prepoznamo s frazo - večne teme; kdo smo, kam gremo, zakaj smo rojeni, zakaj moramo umreti in podobno. Pokončni televizijski ekrani in pred njimi ležeče črne marmorne plošče so postali nosilec njegove umetniške vizualizacije. Bill Viola je bil rojen zato, da je sam s svojo video umetnostjo postal - prelom.  Video je umetniška  zvrst, ki ima svoje intenzivno življenje tudi v XXI. stoletju.

Še bolj upočasnjujem ritem komentarja / III.: Že v prvih minutah svoje prve video umetnine je mladi Viola postavil samega sebe v kader skupaj z video napravami. To ni bil klasični avtoportret, temveč je postavil samega sebe v vizualno zanko, v nekončno dolgo video reproduciranje. Samemu sebi in očem sveta je dokazoval, da je prisoten. Samega sebe je gledal tudi zato, da bi ga drugi videli. Potrjeval se je v tujih očeh.

Tape 2!

Bill Viola se je potrjeval tudi s čutom sluha. Že kmalu na začetku svojih umetniških raziskav je radikalno izoliral zvočno od elektronske slike in jo v naslednjih stopnjah popolnoma avtonomno obravnaval. Njegova video umetnost bil velikokrat sestavljena iz vzporednih umetniških praks, ki so imele že na samem začetku namen, da se bodo povezale tam nekje v neskončnosti v lepo in premišljeno.

Veliki prelom brez preloma: Bill Viola je tako v svojo video umetnost vpeljal večne teme in motive. Pred našimi očmi je začel istočasno izvajati manipulacije s stilnimi historicizmi in modernizmom, najprej z italijansko renesanso, kasneje pa z danskimi klasiki, ki jih je prelival v modernistični elektronski kader. Bill Violla je bil in je še vedno mojster elektronskega ekraniziranja teles, mojster elektronskih neviht. Snema visokoresolucijske kompozicije posameznikov in skupin. Gledamo jih v zatemnjenih studijskih prostorih. Za razliko od renesančnih nagih motivov gledamo pri Violi slavje oblečenega modernega človeka.

Upočasnjen ritmem komentarja / IV.: Na pokončnih ploščatih ekranih nastopajo telesa XX. in XXI. stoletja, ki se s svojo kompozicijo prekrivajo z renesančnimi telesi. Bill Viola vizualizira in transcendira vsa ta vmesna stanja teles med renesančnim slikarskim ateljejem (perspektiva) in modernističnim studiom (pripravljenim za elektronsko snemanjem). Na ta način poveže vse štiri klasične stile. Bolj razvidnega spoja ne more biti, pri tem pa umetnost ne postane slaba ilustracija minulega časa. Pri Billu Violi miselni procesi spremljajo miselne kompozicije. Gledalec spremlja organizirano dramatično akcijo pripravljeno za elektronsko kamero. Pomembno dejstvo: osedenj način Violinega izražanja je radikalno upočasnjeno gibanje video slik. Z njimi opazujemo nema telesa v transcendentnih pasažah.

Še bolj upočasnimo ritem komentarja / V.: Viola ne vizualizira nobenih sporočil, temeveč le prinašalca sporočil.

***

In v izteku komentarja, priporočilo tedna: Oglejte si na medmrežju video trak Billa Viole z naslovom: Migracije!, ki tematizira nadzorovan pritisk cevnega sistema in nadzorovano sistemsko propustnost. Video umetnost Billa Viole je polna vplivov, sama po sebi se vriva v druge umetnine, recimo v kino umetnost Larsa Von Trierja.

Bill Viola, Migration

Rad se ponavljam: video umetnost je umetnost v trajanju, video umetnost je cut-irana televizija. Za svoj jezik uporablja različne principe dramaturgije, s katerimi rezultira v mnogoterih oblikah. Ravno ekran, na katerem berete tekst, ima danes različne tako formalne kot vsebinske zahteve. Včasih so bile vse naloge znotraj ekranske diagonale, včasih pa zunaj ohišja ekrana. 

Povejmo na koncu: Bill Viola je ameriški umetnik, na katerega je močno vplivala zenbudistična puščava. To je komentar o umetnosti, ki je neskončno oddaljena od mene, a jo z vsem svojim znanjem občudujem.