Profesor dr. Norbert Bolz (1953) je nemški filozof, medijski teoretik in profesor teorije komuniciranja. Najprej je predaval v Essnu, sedaj pa poučuje v Berlinu na Tehnični univerzi. Znana je njegova teorija novih medijev iz 1990, t.i. Theorie der neuen Medien, na katero sta vplivala zlasti Walter Benjamin in Friedrich Nietzsche. Na prelomu tisočletja je profesor Bolz izdal knjigo Gospodarstvo nevidnega (Die Wirtschaft des Unsichtbaren), v kateri je zapisal, da v prihodnosti ne bo več pomemben fizičen izdelek, pač pa bo poudarek na "storitvi, predanosti, trendih in mitih". Po njegovih besedah je prihodnost "v znanju, komunikaciji, duhovnosti in oblikovanju". Politično je bil vsaj nekaj časa blizu krščanski demokraciji (CDU), četudi je vseskozi veljal za liberalnega misleca s konservativnim pedigrejem. Bolz je zanimiv tudi zato, ker je za razliko od mainstream nemških intelektualcev vseskozi zelo kritičen do oblasti in medijev, kar se kaže tudi v predavanju "O politično korektnih medijih", ki ga je imel 15. junija 2019 v Berlinu v okviru Desiderius Erasmus Stiftung in ki ga danes objavljamo na portalu+.

***

V tem  predavanju bi vam rad povedal svoje mnenje kot strokovnjak, ki se že 30 let ukvarjam z mediji. Rad bi vam predstavil, kako ti mediji sploh delujejo. Zakaj deluje t. i. politična korektnost in kaj so globlji vzroki za razširjanje te politične teorije.

Za začetek: Danes ne govorimo več o "rdečih" medijih, ker so se vsi prelevili v "zelene",  v osnovi pa so to lubenice. Zunaj zelene, notri pa še vedno rdeče. V mojih časih študija sem spoznal kar precej zapleteno teorijo o medijih. In ker so zapletene teorije bolj zanimive kot navadni gospodinjski recepti, sem se poglobil v to teorijo. Ta teorija pravi: mediji direktno ne vplivajo na ljudstvo, mediji vplivajo posredno preko vplivnežev, ustvarjalcev javnega mnenja, ki preko medijev vplivajo na ljudstvo, mediji pa o tem samo poročajo, zato so mediji neodvisni poročevalci. Ampak potem je hitro prišla nasprotna teorija, ki je zagovarjala čisto preprosto, banalno tezo, da mediji sami direktno bolj vplivajo s komentarji na mnenje ljudi in s tem preoblikujejo stališča množic. Torej mediji niso več neodvisni, ampak  - kot je danes modno reči - "politično odgovorno usmerjajo množice".

Kaj je "politična korektnost" in iz česa je sestavljena?

Prvi sklop politične korektnosti so NEPRIMERNE BESEDNE ZVEZE, kar lahko imenujemo tudi jezikovno higieno, jezikovne tabuje, ki jih ne smemo uporabljati. To najbolje opazimo na otrocih, ki pridejo iz šole in ne povedo več, kaj so se učili, ampak česa ne smemo več govoriti, katerih besed več ne smemo uporabljati, ker so družbeno nesprejemljive.

Druga pomembna komponenta je SOCIALNI KIČ, ki je najbolj opazen v pogovornih oddajah in TV reportažah. Prikazovanje oziroma opisovanje trpečih ljudi, ki se nam morajo smiliti in če potem kdo povzdigne glas proti temu, je nehuman človek, ne glede na to, kaj hoče o tem prikazovanju povedati. V idealnih primerih pokažemo malega otroka, ki joče - v zadnjem času je še bolj učinkovito kazati utopljene otroke beguncev. V takih čustvenih razmerah namreč resnični argumenti nimajo več nobenega pomena, vrednosti.

Tretja komponenta politične korektnosti pa je POLITIČNI MORALIZEM. To je tehnika, ki razvodeni vsak argument. Vsak politični problem je namreč treba spremeniti v moralistični problem med osebami. Tako so na svetu večinoma dobri ljudje, ki so pripravljeni pomagati, in nekaj slabih ljudi, ki jih zaradi negativnega odnosa moramo zaničevati. Zakaj so slabi, nihče ne pove. To ustvarjanje enoumja, kjer je dovoljeno samo eno, pozitivni odnos. Samo nekaj posameznikov je negativnih, ampak vedno je nekdo iz naše okolice. To so grešniki, ki ne razumejo problemov ljudi, večinoma so črne sence preteklosti (fašisti, nacisti ipd).

Kakšne učinke ima ta politična korektnost na naše vsakdanje življenje? Po mojem sta dva pomembna efekta, eden je ustvarjanje histerične občutljivosti, ki ga dosegajo presenetljivo med bolj razgledanimi ljudmi. V časih J.F. Kennedyja je bil namen politike čim bolj poenostavljati, z nekaj besedami - kot na plakatu - doseči svoj namen (t.i. plakatni efekt). Danes je politika prišla na nivo infantilnosti. Za to sta najboljša primera 16-letna Greta, ki nima niti volilne pravice, in predsednik JUSOS (podmladek SPD, op. uredn.) Kevin Kühnert, ki bi rad vodil SPD brez dneva političnih izkušenj.

Kje so valilnice teh teorij in kako jih usmerjajo v množice, med ljudi?

To so v bistvu tri glavne lokacije. Prvi je univerzitetni kampus, drugo je politika in tretje so novinarski somišljeniki (medijsko enoumje). Univerzo (kampus) oblikujeta dve skupini, študentje – snežinke in ustrežljivi profesorji. Študentje – snežinke so zanimivi zato, ker se mladi zelo radikalizirajo in postaja to sedaj na univerzah že absurdno, saj je dovoljena radikalizacija samo v eno, levo smer.  Študente – snežinke imenujem zato, ker jih lahko z vsako vročo debato takoj stopiš do onemoglosti, vodljivi so kot ovčke in se tega niti ne zavedajo, zato so tako primerni in uporabni za politične manipulacije levice. Te skupine se ustvarja v zaprtih prostorih – valilnicah. Študentje z opranimi možgani postanejo vojaki – prostovoljci politične korektnosti in sodelujejo potem v vsaki najmanjši protidemonstraciji in so na to zelo ponosni.

Na drugi strani pa me še bolj motijo moji sodelavci – profesorji, t.i. ustrežljivi profesorji, ki so pripravljeni proti dobremu plačilu pripravljati znanstvene raziskave za politiko, kjer so rezultati raziskav že vnaprej določeni in je torej treba ustvariti le še 100 strani teksta in grafik, ki te teze tudi potrjujejo. In to je največja sramota za vse znanstvenike, ki se tako prodajajo in uničujejo strokovnost univerz. Zanimivo je, da se to dogaja samo na družboslovnih univerzah in te univerze so za mene izgubljene. Ti študentje – snežinke in ustrežljivi profesorji ustvarjajo na univerzah fantomske, neživljenjske teme, agende in grozljive scenarije propada človeštva, v katerih celo uživajo. 

Politiki so drugi najpomembnejši razširjevalci politične korektnosti. Razumem, da se morajo prilagajati trenutnim, aktualnim razmeram in če gledamo izjave nekaterih socialdemokratskih politikov izpred desetih let, bi danes večina levice take izjave obsodila kot sovražni govor. Danes imamo v politiki mlade politike, ki so prišli iz univerz in nimajo nobenih življenjskih izkušenj iz praktičnega življenja, gospodarstva ali vodenja lastnega podjetja. Opažam pa, da je med temi mladimi politiki nastala javna podoba in na drugi strani skrito, privatno življenje, v katerem pa živijo čisto konzervativno življenje, česar pa nočejo pokazati javnosti, ker bi to porušilo njihovo polikano javno podobo. Danes se vsi politiki zelo dobro zavedajo pomena dobrega PR v javnosti. In če se kdo slučajno spozabi, ga lahko ena taka izjava pokoplje in politična kariera je končana. Kot primer naj navedem izjavo Christiana Lindnerja, predsednika FDP (nemških liberalcev, op. uredn.), ki je v prvi reakciji na Greto dejal, "ah otroci, o strokovnih temah naj v javnosti govorijo strokovnjaki". Ta izjava ga je skoraj pokopala, pa čeprav se z njo večina tudi strinja.

Če povežemo politično korektnost s sodobnimi govori politikov, pridemo do nove nadgradnje, ki jo imenujem NATSCH (nač) – spreminjanje obojega v vsakdanjo politično prakso. To pomeni v praksi usmerjanje realizacije v pravilno smer, strankarska poslušnost, zaupanje v višje cilje, zato vam ni treba razmišljati, mi mislimo namesto vas, vi se lahko zabavate ... (zato je toliko poneumljajočih TV programov). Ameriška avtorja te teorije, ki je izšla v knjigi, sta takoj pristala v PR službi Bele hiše Baracka Obame.

Primer: Postavljanje sladkarij ob blagajni v višini, ki je težje dosegljiva rokam, lahko pomeni, da se bodo ljudje prehranjevali bolj zdravo, saj sladkarije ne bodo takoj na dosegu rok. Še bolj učinkovit in preizkušen primer: če v pisoarje na straniščih prilepite slike čmrljev, bodo moški ciljali direktno v čmrlja in rob pisoarjev bo manj umazan. V bistvu pa gre pri tej teoriji za oblikovanje, usmerjanje vašega celotnega življenja brez vaše volje; radi bi vas vodili za roko, vam svetovali, kako je prav in kako pravilno živeti, da bodo imeli oni koristi. Tako je na primer v prehrani že vpeljana nova religija: usmerjanje prehranjevanja od mesnega k vegetarijanstvu in ustvarjanje slabe vesti, če še jeste meso.

Vendar to še ni vse, še ni dovolj. Tretja stopnja tega je BULSHIT in izvira iz Amerike. BULSHIT nima nobenega interesa glede resničnosti. V nasprotju z lažjo, kjer trdimo nekaj, da bi zanikali resnico, torej lažemo, da ljudje ne bi verjeli, kar je res. Pri BULSHIT lahko govorite neumnosti in danes si politika želi debat, govorjenja, nakladanja, indiferentnosti do resnice, ker nas zasipava s toliko informacijami, da jih enostavno ni več mogoče selekcionirati, se ni mogoče več braniti pred njimi ... zato ni mogoče preverjati, kaj je res in kaj ne (fake news), in ni več možne nobene  resne debate zaradi preobilja informacij, ker nam prej zmanjka časa.

Ljudje verjamejo vse, kar jim servirajo na krožniku.

Tretje področje razširjevanja politične korektnosti je novinarsko-medijsko enoumje, ko hočejo biti novinarji učitelji, svetovalci, mnenjski usmerjevalci. Zanimivo je, kako so se mediji spreminjali. Včasih je bil časopis sestavljen najprej iz kratkih vesti (kaj, kje, kam, zakaj, kako), spodaj so bili komentarji, ki si jih prebral ali pa tudi ne. Danes informacij oziroma novic ni več. Obstajajo le teksti, ki vam preko mnenja podajajo določene informacije, usmeritve,  in vam tudi povedo, kako morate te informacije pravilno razumeti. Namen novinarsko-medijskega enoumja danes ni več, da si lahko sami oblikujemo mnenje; oni vam že servirajo tisto pravo, edino zveličavno mnenje. In kritik na tako pisanje oziroma prepričevanje mediji nočejo več slišati, ker se čutijo odgovorne, da nam razlagajo in nas usmerjajo v pravo smer, to smer pa poznajo samo oni. In če so slučajno kritike že premočne, se potem sprijaznijo in pravijo, saj imate prav v kritiki, prav ste nas razumeli, mi hočemo prav to, kar pišete v kritiki - usmerjanje, opredeljevanje za pravo stran. In na koncu dodajo, da so na to svojo vlogo celo zelo ponosni.

Takšno usmerjevalno novinarstvo, ki smo mu včasih, v drugih časih DDR pravili pranje možganov, je danes prisotno v celotnem, vsaj večinskem medijskem poročanju.

Že Platon je govoril o belih lažeh, da vodilni politiki lahko lažejo (bele laži), če s tem družbi pomagajo, jo rešujejo in ščitijo. Če je tako, lahko politiki ljudstvu lažejo. No, s tem, da je Platon še dodal, da navadni ljudje ne smemo lagati.  Platonovo teorijo so politiki v zgodovini že nekajkrat koristno (zlo)rabili. Šolski primer tega je angleški Guardian, ki je pred desetletji napisal, da so ponosni, ker jim je vlada lagala, ker ni povedala resnice o tem, koliko primerov AIDS-a je bilo resnično v  Angliji, saj so tako zaščitili prebivalstvo.

Danes namreč sploh ni več pomembno, ali mediji objavljajo resnične novinarske zgodbe. Izmišljene zgodbe v nemškem Spieglu tako sploh niso nič posebnega. Posebnost je to, da je novinar lahko pisal izmišljene zgodbe kar nekaj let, ker je pisal prav to, kar danes mediji predstavljajo - usmerjeno novinarstvo s potrjevanjem in utrjevanjem pravega mnenja. Ali je to danes sploh res, kar pišejo, sploh ni več pomembno. Tudi paranoiki živijo s svojem balonu, zaščiteni pred okolico. Danes je podobno tudi z vsemi množičnimi mediji, ki javno zagovarjajo levico in zaničujejo desnico. Vsa nemška politika se združuje na levici v boju proti desnici, kar pa je najboljša reklama za nemško Alternative für Deutschland (AfD), saj je vedno v središču pozornosti. PR strokovnjaki so že pred časom ugotovili, da je negativna reklama boljša kot nobena reklama.

Absurd pri vsem tem je ta, da je Nemčija danes tako na široko odprta do vseh beguncev, tudi tistih, ki ne bi smeli ostati v Nemčiji, ker ne izpolnjujejo pogojev. Istočasno pa Nemci - predvsem pa politiki in mediji - tako sovražno nastrojeni proti drugače mislečim Nemcem, ki jim danes kar z veliko žlico rečejo skrajna desnica. Nihče pa ne pove, kdo je desnica, saj je danes moto Merklove CDU - die Mitte, torej sredina. Na drugi strani pa je po izjavah pokojnega politika Franza Josefa Straussa desno od CSU le še stena - in nihče več.

Kaj je perspektiva v prihodnosti?

1.Brezidejnost levice Nihče ni danes večji reakcionar kot stranka, ki se imenuje Levica (Die Linke). Še danes živijo v 19. stoletju in se borijo za stvari, ki sta jih čas in razvoj že zdavnaj povozila, nimajo nobenih novih idej. Danes to njihovo brezizhodnost kažejo tudi padajoči odstotki na volitvah. Edina rešitev Levice je danes boj proti desnici, ampak volilni rezultati kažejo, da jim to ne uspeva, saj "skrajno desna" stranka dosega vedno boljše rezultate, Levici pa glasovi in mandati v nemškem in evropskem parlamentu padajo.

2. Nova struktura skupnosti, ki se oblikuje danes v novih, sodobnih internetnih možnostih. Vpliv teh starih medijev, ki nam hočejo prodajati usmerjene informacije, vedno bolj pada. Danes živimo v času interneta in socialnih medijev. Pri svojih študentih opažam, da sploh več ne sledijo poročilom na televiziji in časopisom. In tudi sam lahko rečem za sebe, da je sicer v internetu veliko neumnosti in primitivizma, vendar danes lahko na enostaven in hiter način najdeš informacije, ki jih sicer ne bi imel. Presenečen sem, kaj vse se lahko naučimo in kako je danes celoten planet ena velika vas informacij. Pomembno je, da internet omogoča možnost tistim, ki se počutijo v množičnih medijih izolirane in tako najdejo sedaj še več možnosti kot nekoč, ko so bili časopisi objektivnejši. 

In še zadnja, tretja točka bodočnosti - pokončna drža. Pripravljenost, povedati svoje mnenje ravno zaradi tega, ker nas hočejo izolirati. Ni potrebna skrajnost, pravzaprav je treba biti samo korajžen in povedati svojo zdravo kmečko pamet, ki je vedno najboljša rešitev, predvsem pa šok za vse tisto, kar nam danes vsiljujejo, pa tega sploh ne rabimo. Tudi mi vsi smo za zdravo zeleno naravo, vendar ne tako, da bomo jutri ostali brez elektrike, ker je treba zdaj takoj vse prepovedati. Zdrava kmečka pamet še nikoli ni razočarala. Problem je v tem, da tam visoko zgoraj, v visoki politiki na kaj tako "primitivnega" ne morejo več prisegati, ker mora biti vse tako komplicirano, zapleteno, da navadni ljudje tega več ne razumejo.  Ampak pravzaprav oni ne razumejo več nas. To kažejo tudi rezultati  zadnjih volitev v Nemčiji.